O
zakristiji
Zakristija je običajno soba, ki leži blizu
prezbiterija in posledično tabernaklja. Zaradi te bližine je v njej zapovedana tišina.
V njej se hrani vsa cerkvena obleka in druge za božjo službo potrebne stvari.
V vsaki zakristiji se mora nahajati umivalnik, v
katerem si duhovnik umije roke pred začetkom sv. maše. Umivalnik se uporablja
tudi za polnjenje vrčka z vodo. Nato je tu nujno potrebna omara za liturgična
oblačila. Vsa obleka se mora hraniti
spoštljivo in varno. Najprimernejša je velika stoječa omara za pluvijale in
albe ter dovolj velik predalnik, v katerem so hranjene kazule in
dalmatike. Po starem rimskem običaju je
v zakristijah večjih cerkva oltar, pri katerem se mašnik napravi za presveto
daritev. Kjer pa ni takšnega oltarja, zadostuje sveto razpelo na omari, pred
katerim se mašnik preobleče. Blizu njega mora biti priložen cerkveni koledar,
tablica z molitvami in, na vidnem mestu, tablica z imenom škofa ordinarija. Potreben
je tudi klečalnik, na katerem se duhovnik pripravi na sveto mašo, nad njim, v
višini oči, mora viseti tablica z molitvami, s katerimi se duhovnik pripravlja
na sveto mašo. Modro je imeti v zakristiji tudi sef, v katerem se hranijo svete
posode. Pomembno je, da se nameni
poseben prostor kadilnici, čolničku, posodici z blagoslovljeno vodo in podobnim
rečem.
Ker je v zakristiji potrebna tišina, bi bilo idealno,
da imajo ministrantje svojo zakristijo. Tam naj bodo shranjene njihove obleke,
prav tako pa je smotrno imeti toaleto,
kjer mora biti vedno pri roki milo in sveže brisače. Pametno je tudi postaviti
omarico s čistilom za čevlje in krtačo. Mladino je namreč potrebno podučiti o
lepem in snažnem izgledu, ne samo pred oltarjem, ampak prav tako v vsakdanjem
življenju.
Vsekakor je nujno skrbeti za snažnost zakristije.
Kaj
je potrebno pripraviti za sveto mašo?
Zakristan si mora obvezno umiti roke, preden začne
delati s svetimi paramenti.
1.) Liturgična
obleka: Na menzo pod križem namesti najprej kazulo v liturgični barvi
tistega dne, nanjo položi štolo. Nato namesti nanju manipelj in cingulum. Na
vse to položi albo in nanjo še amikt.
2.) Kelih: V kelih namesti
purifaktorij. Nanj položi pateno, na kateri leži hostija (glej, da bo cela in
lepe bele barve). To prekrij s palo. Nato vse skupaj prekrij z velumom, to
namesti tako, da bo sprednja stran popolnoma prekrita, na zadnji strani pa naj
bo dovolj prostora, da lahko duhovnik neovirano prime kelih. Ko to spraviš v
burzo, položi korporal in vse skupaj namesti na velum.
3. Oltar: Oltar je potrbno odkriti
in namestiti oltarne tablice. Nato se prižgejo še sveče, število je odvisno od
hierarhične vrste maše.
Kako se duhovnik obleče za sveto
mašo?
Duhovnik
mora priti v zakristijo vsaj pol ure pred mašo, da se duhovno pripravi na daritev.
Nosi naj talar in biret. Ko se duhovno pripravi, se postavi k mizi, kjer ga
čakajo pripravljena oblačila.
1. Najprej
si umije roke in moli: Da, Domine, virtutem manibus meis
ad abstergendam omnem maculam ut sine pollutione mentis et corporis valeam tibi
servire.
2. Amikt:
Amikt prime z obema rokama in ga zavihti čez glavo, in sicer tako, da nekaj
trenutkov počiva na temenu glave. Nato ga spusi na hrbet in si ga pritrdi okoli
trupa. Medtem moli: Impone,
Domine, capiti meo galeam salutis, ad expugnandos diabolicos incursus.
3. Nato si
obleče albo. Obleče pa jo takole: nabere naj jo vse do ovratnika jo dene čez
glavo, da prosto pade. Strežnik naj poskrbi, da se alba na koncu lepo zguba in
lepo stoji krog in krog duhovnika. Potem stopi za mašnika in mu nategne desni
ter nato še levi rokav. Roke dene mašnik najprej v desni, nato pa v levi rokav.
Medtem moli: Dealba
me, Domine, et munda cor meum; ut, in sanguine Agni dealbatus, gaudiis perfruar
sempiternis.
4. Pas naj bo zložen v dve gubi. Čopa morata
viseti na desni strani in desni konec naj bo daljši. Nato si ga elegantno
zaveže okoli pasu. Medtem moli: Praecinge
me, Domine, cingulo puritatis, et exstingue in lumbis meis humorem libidinis;
ut maneat in me virtus continentiae et castitatis.
5. Nato poljubi križec na maniplju in si ga
natakne na levico. Medtem moli: Merear, Domine, portare
manipulum fletus et doloris; ut cum exsultatione recipiam mercedem laboris.
6. Kakor je poprej poljubil križec na maniplju,
tako ga tudi na štoli. Nato si jo dene okoli vratu, spredaj jo na prsih
prekriža, in sicer tako, da dene desni konec čez levega. Ko to naredi, jo ob
straneh pripne s pasom. Medtem moli: Redde mihi, Domine,
stolam immortalitatis, quam perdidi in praevaricatione primi parentis: et,
quamvis indignus accedo ad tuum sacrum mysterium, merear tamen gaudium
sempiternum.
7. Ko si namesti
štolo, vzame kazulo, in sicer tako da prepogne zadnjo stran v eno ali dve gubi
in vtakne glavo skozi zarezo ter spusti plašč na rame. Medtem moli: Domine,
qui dixisti: Iugum meam suave est et onus meum leve: fac, ut istud portare sic
valeam, quod consequar tuam gratiam. Amen.
8. Nato si na glavo povezne biret in prime kelih z
levico, desnico pa položi na burzo, se prikloni križu in odide skozi vrata do
oltarja.
Ne želim biti predrzen, a kljub lepoti tradicionalne liturgije lahko kmalu zapademo v hudo obliko ritualizma. Sveto spoštovanje gotovo ne bo nič večje, če bo "desni konec čopa cinguluma malo daljši od levega".
OdgovoriIzbrišiPogosto spremljam blog in pohvalim prispevke, a vendar bi lahko namesto grajanja in podcenjevanja današnje liturgije lahko napisali kakšen članek še o tem kako tradicionalna in kako sedanja liturgija vplivata na duhovnost posameznika. Se vam ne zdi, da bi ob vsesplošni ponovni vrnitvi k tradicionalni liturgiji še več ljudi dobilo odpor do svetega? Že tako prepogosto slišimo očitke o "dramatičnih ritualih Cerkve". Morda bi se tako le še bolj oddaljili od dvorane zadnje večerje ter lesenega keliha
Kritiki t.i. tradicionalne liturgije (in tisti, ki imajo morda samo pomisleke) imajo zelo radi besedo "ritualizem". Ampak:
Izbriši1. Kdo je sploh rekel, da gre pri vsem za ritualizem? Kritiki? In na podlagi česa naj bi jih jemali za besedo? In kaj ta beseda sploh pomeni? Da naj bi zagovorniki "tradicionalne liturgije" verjeli v to, da naj bi sami gibi, tip oblačil, itd. prinesli nek efekt? Tega nihče ne trdi.
2. Kdo je rekel, da bo "sveto spoštovanje" manjše, če bo "desni konec čopa cinguluma malo daljši od levega"? Je kdo to rekel? Pri vsem skupaj gre samo za simbolni jezik, način izražanja nečesa, kar je neizrekljivo, za korak s tradicijo.
Saj o podcenjevanju današnje liturgije tu ni govora, je le konstruktivna kritika IZVAJANJA današnje liturgije, ki pa ni nič manj sveta! od tradicionalne liturgije.
OdgovoriIzbrišiP.S.: Pa lep pozdrav v bogoslovje, če se ne motim? :)
Liturgija je boleča rana rimske Cerkve. Začenši z nesporazumi in predsodki.
OdgovoriIzbrišiTa prispevek (in vsi ostali na tem blogu) v ničemer ne zavrača redne oblike rimskega mašnega obreda. Blog se pač ukvarja z izredno obliko. To je bilo že večkrat poudarjeno.
Še dvoje:
1. Sveta maša ni in nikoli ni bila zgolj odslikava dvorane zadnje večerje, ampak je mnogo širša (starozavezne napovedi, spremenjenje na gori Tabor, zadnja večerja, Kalvarija, vstajenje, vnebohod, kraljevanje Kristusa v slavi pri Očetu in s Svetim Duhom), v njenem središču pa je žrtev Jagnjeta z vsemi njenimi implikacijami.
2. Javno mnenje ni merilo.
1.) Z velikim spoštovanjem gledam na tradicionalno obliko. Nisem še nikoli imel priložnosti obiskati takšno sveto mašo, a si jo močno želim. Že iz vidika spoznavanja tistega, česar nam ni bilo dano spoznati. Kljub vsemu pa se mi porajajo številna vprašanja in želim pogledati na stvar skozi namen koncilskih očetov.
OdgovoriIzbriši2.) No, morda mi bo kdaj dana priložnost izobraževanja v tej in tudi strokovno razumeti razlike.
In ne, žal mi Anonimni#2 ne moreš poslati pozdravov v bogoslovje :)
Pri nas je veliko večja težava personalizem. To, o čemer je govoril kard. Burke v nedavno objavljenem intervjuju. To nas dela žrtve in sužnje lastnih ali tujih zamisli. Ravno disciplina in spoštovanje predpisov ustvarja svobodo!
OdgovoriIzbriši