Vsaka arhitekturna odločitev v cerkvi je hkrati tudi teološka odločitev

V nadaljevanju prinašamo del intervjuja, v katerem je ugledni ameriški arhitekt in teolog Denis McNamara v pogovoru za Catholic World Report podal svoje gledanje na problem sodobne cerkvene arhitekture in predloge za izboljšanje. Čeprav intervju izhaja iz razmer v Združenih državah, naslavlja teme, ki so še kako relevantne tudi za slovenski prostor. Tudi pri nas so ikonoklastični reformatorji namreč zmaličili preštevilne cerkve, novo zgrajene cerkve pa so večkrat bolj spominjajo na kino-dvorane, kot na katoliške verske prostore. Pogosta so tudi prepričanja, ki ne zavračajo le pomena ustrezne cerkvene arhitekture, temveč sam pomen posvečenega cerkvenega prostora za maševanje. 

Nicholas LaBanca, za Catholic World Report: Roko na srce, mnogo ljudi niti ne pomisli, da bi povezovali arhitekturo in teologijo. Kaj vas je vleklo k preučevanju teh vprašanj?  

Dr. Denis McNamara: Ko sem bil otrok, smo mnogokrat prisostvovali maši v nekdanji cerkvi mojega očeta v New Yorku, čudoviti cerkvi iz 20-ih let 20. stoletja posvečeni sv. Vincenciju Ferrerju. Vedel sem, da je mnogo lepša od naše cerkve v predmestju. Ne vem zakaj, a že kot petletnik sem spraševal mamo: »Lahko gremo v babičino cerkev? Lepša je od naše.« Mislim, da je Sveti Duh že takrat sejal seme. Kasneje, ko sem študiral arhitekturno zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bom poučeval teologijo. Mislil sem, da je arhitekturna zgodovina zgolj zgodovina arhitekture. Ko sem prišel na Liturgični inštitut, sem spoznal, da obstaja globoka teologija arhitekture utemeljena v Svetem pismu.

Naj navedem le en primer. V evangelijih je Kristusovo telo primerjano s templjem. Kasneje, v Pavlovih pismih, so kristjani imenovani živi kamni v božjem templju in deli Kristusovega telesa. Tako sem videl, da so zgradbe zgrajene iz kamnov in da tako predstavljajo podobo Kristusa, podobno kot ljudje (živi kamni) predstavljajo Kristusovo mistično telo. Cerkev kot zgradba je torej analogija Kristusovega telesa. Poleg tega je analogija Cerkve, zato nosita stavba in ljudje isto ime. Nauk Cerkve to jasno potrjuje: Cerkev je teološko gledano Kristusovo mistično telo. Cerkev kot stavba torej prav tako ponazarja isto mistično telo. 

CWR: Številni ljudje so prevzeti od lepote, ko vstopijo v cerkev podobno tej vaše babice. A po drugi strani so tudi številni, ki si mislijo: »To je preveč bahavo. To je preprosto pretirano.« Ideja, ki stoji za tem, je, da bi bil Bog bolj zadovoljen z nečim bolj preprostim. Kako odgovarjate tistim, ki sem jim ob tradicionalni cerkveni arhitekturi pojavljajo taki pomisleki? 

McNamara: Torej, nekaj je lahko pretirano samo tedaj, če predstavlja več kot ta stvar potrebuje, da je tisto, kar je. V tomističnem razumevanju lepote je lepo tisto, kar tako razkrije svojo lastno naravo, ontološko realnost. Ontologija je veda, ki preučuje bit oz. naravo stvari. Če torej razumemo cerkev kot zbirališče – če je to naša operativna definicija – potem lahko rečemo, da je cerkev polna marmorja, lepih kipov ali mozaikov pretirano ekstravagantna. Če pa rečemo, da je cerkev podoba poveličanega Kristusovega mističnega telesa, […] ki vključuje tudi nas, angele, svetnike in drugo stvarstvo – tudi duše v vicah – potem mora umetnost izražati to predstavo. Umetnost, ki tega ne izraža, je pravzaprav pomanjkljiva.   

Stvar je preprosta, ko jo reduciramo na najmanjše število delitev, ki jih lahko ima, ne da bi izgubila svoje bistvo. Trojica torej mora vsebovati tri – ne moreta biti le dva, ker bi v tem primeru bila nepopolna. Trojice ne moremo dalje reducirati. Cerkvena stavba mora prav tako imeti vse, kar potrebuje. Če ima več kot potrebuje, je zares prekomerna. II. vatikanski koncil zato pravi, naj cerkev krasi plemenita lepota, ne zgolj razkošna podoba. […] Cerkev naj bo torej plemenito lepa; njena lepota mora razkrivati njen pravi značaj. […]

CWR: Veliko katoliških cerkva v zadnjih 30 ali 40 letih je bilo zgrajenih v stilu velikih dvoran. Kaj menite o cerkvah, v katerih so klubske sobe ali pisarne neposredno povezane z daritvenim prostorom?

McNamara: Seveda lahko v župnijskem kompleksu poteka raznovrsten program. Lahko imamo dvorano za ples ob godu sv. Patrika, učilnice in pisarne. Vedno je bilo tako. Težava je v tem, da je nekoč cerkev bila cerkev, župnijska dvorana pa župnijska dvorana. Če trdimo, da sta cerkev in župnijska dvorana pravzaprav isto, potem zvodenimo teologije cerkvene stavbe. Salomonov tempelj je bil npr. sestavljen iz treh hierarhično ločenih delov. Obstajalo je zunanje dvorišče, notranje dvorišče in najsvetejši del, kamor so postavili skrinjo zaveze. V Svetem pismu piše, da je glavni prostor imel streho iz cedrovine z izrezljanimi angeli, drevesi in zvezdami. Predstavljal je rajski vrt. Kot vemo iz zgodovine odrešenja, sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, a sedaj je človeštvo nazaj povabljeno v raj nove Zemlje, kar zakramentalno ponazarja umetnost in arhitektura. 

Najsvetejši prostor, ki mu ustreza današnji prezbiterij, je bil podoba nebes. Tam je prebival Bog. Bog je sedel na prestolu skrinje zaveze. Veliko zagrinjalo je predstavljalo delitev med nebesi in zemljo; ob Kristusovi smrti se je pretrgalo na dvoje, kar pomeni, da imamo od takrat ponovno dostop do nebes. To pomeni, da je cerkev mikrokozmična umetniška ponazoritev združenih nebes in zemlje, kot se bo dokončno dopolnilo ob koncu časov. Nebesa in zemlja sta do določene mere še vedno ločena, ko čakamo na popolno združitev Boga in človeštva v Kristusu. Na koncu časov pride Jagnjetova poročna gostija; poročna zato, ker se bo takrat Bog ponovno tako intimno združil s človekom, da bosta postala eno. Tega še ne popolnoma izkušamo, a ko vidimo slike angelov in svetnikov v cerkvi, pričakujemo naš lasten prihod v nebesa. To je teološka naloga, ki jo mora cerkev izpolniti. […]

CWR:  Večkrat sem že vstopil v sicer zelo lepo cerkev, v kateri je bilo hitro zaznati določene nedoslednosti. Na primer, hitro lahko opazimo, kje je nekoč stala obhajilna miza ali glavni oltar. Kaj se je zgodilo v dobi po koncilu – v 70-ih in 80-ih letih – da je prišlo do številnih renovacij, ki so tako zmaličile podobo cerkva? Zakaj je do tega prišlo v takem obsegu, posebno v Združenih državah?

McNamara: Gotovo je bilo to obdobje velikega ikonoklazma. […] Po koncilu je prišlo do radikalnega pre-mišljenja ali »re-ontologizacije«; redefinicije cerkve kot kraja srečevanja, sveta maša je bila včasih primerjana z obredom družine v božji jedilnici. To ni del pristnega katoliškega razumevanja liturgije, ki je vedno žrtven obrok v obredni obliki – v obredni in javni obliki. Na nek način je domačnost in intimnost prevladala nad ritualnim in javnim značajem. Zato so številni arhitekti zasnovali cerkve podobno kot navadne hiše. Postavili so lesena tla, oltar so načrtovali kot jedilno mizo, v cerkev so postavili rastline. Objavljene so bile številne knjige kot npr. »Božja hiša je naša hiša«, ki so potrjevale te ideje.

CWR: Med predavanjem ste na kratko omenili encikliko Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. Ko omenjate model cerkve kot domačega prostora, model, ki so ga mnogi pripisovali zgodnji Cerkvi – je to oblika »arheologiziranja«, pred katerim je svaril papež Pij?  

McNamara: Mislim, da je tako. Pij XII. je svaril pred nekritičnim starinarskim restavratorstvom, kot da bi Sveti Duh prenehal voditi Cerkev v 5. stoletju. […] Bistveno je, da stvari presodimo teološko: je to primerno in pastoralno najboljše za naš čas in razmere? Ustreza naravi liturgije ali ne?

Pij XII. je tako izrecno dejal, da bi šli predaleč, če bi zamenjali oltarje z mizami, ker naj bi tako zgledali oltarji v zgodnji Cerkvi. Ali če bi zamenjal črna mašna oblačila, ali če uvedli razpela, na katerih niso prikazane Kristusove rane. Svaril je skratka pred stvarmi, ki so se tako razširile v času po koncilu. V tem oziru je bil resnični prerok. A v 70-ih je postala popularna predstava, ki jo najdemo v Apostolskih delih, t.j. da so kristjani po domovih lomili kruh. Zato so številni trdili, da je liturgija pravzaprav domači obed. Namesto javnega, ritualnega značaja, ki izhaja iz tradicije judovskega templja, je bila maša pre-zamišljena kot del te »domače« tradicije. […] Podobno kot pri številnih drugih teoloških zmotah tudi ta predstava ni bila popolnoma napačna, a je vsebovala številne zmote in predstavlja nepopoln pogled na liturgijo, ki pa se je vseeno močno razširil. 

CWR: V številnih vaših predavanjih, ki so dostopna tudi na spletu (tukaj), pogosto omenjate koncept »arhitekturne teologije«. Izpostavili ste, da so cerkve same »zakramentalne zgradbe.« Kaj hočete povedati s tem izrazom?

McNamara: Želel sem rešiti cerkveno arhitekturo pred idejo, da je cerkev teološko nevtralna, zgolj »ogrodje za liturgično dogajanje«, kot so pogosto trdili v 80-ih in 90-ih letih. Danes bi rekli, da so teksti iz misala sestavljeni iz teoloških besed – nanašajo se na Boga, so od Boga, govorijo o Bogu. Razkrivajo nam Boga. Podobno je tudi liturgično dogajanje teologija v obredni obliki. Lahko govorimo o lex orandi, zakonu molitve, in lex credendi, zakonu vere. A lahko govorimo tudi o zakonu zgradbe, kar sam imenujem lex edificandi. Če torej verjamemo, da se nam Bog razodeva skozi znake in simbole – primarno skozi svete slike, ikone – potem obstaja zakon teologije o izdelovanje ikon. Vzhodno krščanstvo je to teologijo zelo natančno opredelilo skozi mnoga stoletja. Razširila se je tudi na samo cerkveno zgradbo.

Na Zahodu smo težili bodisi k romantični bodisi k funkcionalistični mentaliteti. V 19. stoletju so nam bile všeč cerkve, ki so »zgledale kot cerkve«, zato smo posnemali stile preteklih stoletij, a nismo imeli globoke teologije arhitekture, kot so jo imeli vzhodni kristjani. V 60-ih in 70-ih pa smo cerkve razumeli kot funkcionalne zgradbe, ki niso zavezane preteklosti. A še vedno nismo imeli zakramentalne teologije cerkvene arhitekture. Zato sem želel razviti zahodno teologijo arhitekture, ki ne bi temeljila zgolj na nostalgiji ali funkcionalnosti. Podobno kot ikona prinaša podobo svetnika v naš čas in prostor, cerkev sega v našo nebeško prihodnost – čas, ko se bosta Bog in človeštvo popolno združila in bodo izginile vse posledice izvirnega greha – in nam jo kaže v umetnosti in arhitekturi. Na ta način postane vsaka arhitekturna odločitev hkrati tudi teološka odločitev. 

Prirejeno po: spletna stran CWR

Skavtska maša - sveta, a nedopustna

Uvod

Pater Branko Cestnik sodi med medijsko najbolj izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju. Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov, še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ

Najprej moramo reči, da sam odgovor razumemo pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca. Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic. Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v motupropriju Summorum Pontificum jasno zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo? Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel imeti opravka.

Že v naslednjem odstavku želi Cestnik to predkoncilsko »zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je Jezus Kristus.

Toliko za začetek, v nadaljevanju bomo skušali pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.

Mašnikova narcisoidnost

Kje se torej ti dve lastnosti kažeta? Kažeta se preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja, želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za pravilno maševanje ni bil poučen.

Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), Splošni ureditvi rimskega misala (RM) in Navodilu o zakramentu odrešenja (RS).  Mašnik, ki se vsega tega ne drži, greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.

Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči. Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti (RS 123, RS 126).

Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku, nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem. Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani, a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS 78).

Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje. Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo je to formo mentis zelo jasno opredelilo in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno varovati.« (RS 11)

Brez spoštovanja do Najsvetejšega

Sveti papež Janez Pavel II. je v dokumentu Ecclesia de Eucharistia (EE) leta 2003 med drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno razsežnost.« (EE 52)

Kot rezultat omenjenega dokumenta je leta 2004 Kongregacija za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične. Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina, ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto panteizem.

Glede na zapisano se ne moremo čuditi, da Cestnik zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).

Brez spoštovanja pravic vernikov

Končno se Cestnik sprašuje, katere pravice vernikov naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«. Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med moškim in žensko. 

Sicer pa je odgovor preprost: verniki imajo pravico do pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem, kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe, paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.

Zaključek

Sveti Tomaž Akvinski je zapisal: »Tisti, ki v imenu Cerkve izkazuje bogočastje, ki je v nasprotju z oblikami, določenimi po božanski cerkveni oblasti, in ki so v njej v navadi, zapade v pregreho ponarejanja.« Že večkrat citirano Navodilo o pomenu duhovnikov pri obhajanju evharistije pa pravi: »Paziti morajo, da ne bodo osiromašili globokega pomena svoje službe s tem, da maličijo liturgično bogoslužje s spremembami, opustitvami ali dvoumnimi dodatki.« (RS 31) Patru Cestniku lahko zgolj svetujemo, da pri sebi globoko premisli, ali je s svojim maševanjem na Veliki planini (pa tudi z ostalimi »skavtskimi« mašami) res zvest duhu in črki omenjenega Navodila ter drugim dokumentom Cerkve.

Dodano 10. 2. 2018 ob 14.00:

Javno opravičilo: Ob objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici, gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.

Nove slike: Nove slike  so pridobljene od avtorja in objavljene z njegovim pisnim dovoljenjem.