Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

Kardinal Sarah o sveti maši

Liturgija je čas, ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke, se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past, ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem. Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino, tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh liturgije je sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost. Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije, dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem, da bi vstopili v božansko.

Vir: Kardinal Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri. Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 - 168

Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z naslovom La distribuzione della comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov, predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?« Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli prejemala obhajila na roko.

V nadaljevanju objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.

Pred prikazanjem Device Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi 1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh, rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.« Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z Lucijo, Jacinto in Franciscom. 

Angel miru nam torej kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  

Jezus seveda trpi zaradi duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega, ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).

Poglejmo si sedaj, kako lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le 'do določene mere'.«

Drugi način napada na Evharistijo je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem, kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)

Liturgija je sestavljena iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen, otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom. Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)

Prevedeno po: https://www.lifesitenews.com/news/cardinal-sarah-we-need-to-rethink-the-way-communion-is-distributed

 

Celotna kardinalova spremna beseda je dostopna na: http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1

Hrup ubije liturgijo

»Hrup ubije liturgijo, ubije molitev…pomembnosti tišine,

 potrebne za sveto opravilo, nikakor ne smemo podcenjevati.« 

Robert kardinal Sarah

 

Tiha sveta maša na stranskem oltarju blažene Device Marije, Santissima Trinita dei Pellegrini, Rim