Adventna spodbuda 2020: 1. adventna nedelja

 

Povezava na YouTube

Sveta družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo - Andrej Vončina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je

zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

 

Vir: Vončotov portal

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Adventno premišljevanje

Ameriški pesnik Ezra Pound je nekoč zapisal: ''Tempelj je svet, ker ni na prodaj.'' S tem citatom odpiramo pričujoči zapis ravno zato, ker se bližamo božiču in smo posledično že sredi novembra zasuti z božičnimi oglasi. Tako lahko jasno vidimo transformacijo, ki jo je v javnem prostoru doživel božič – od drugega najpomembnejšega praznika krščanstva do deleža v nekakšni hedonistično–potrošniški konstrukciji »veselega decembra«.

Pri tem se porajajo vprašanja, ki presegajo pomen sekularizacije konkretnega verskega praznika. Vprašanja namreč zadevajo izgubo pojma posvečenega ali svetega kot celote, kar je na najbolj radikalen način mogoče opaziti pri nedavni odločitvi nemškega etičnega sveta o neupravičenosti kriminalizacije incesta. Ta odločitev označuje rušenje enega izmed poslednjih tabujev, ki še veljajo v sodobni zahodni družbi.

Po definiciji je tabu dejanje, ki je bodisi preveč sveto bodisi preveč prekleto, da bi ga smel storiti običajen človek. Odstranitev tabuja incesta je poskus zabijanja poslednjega žeblja v krsto svetega. Ob tem ne smemo pozabiti, da je neodvisno od družbeno-političnih procesov, katerim smo priča, pojem svetega imanenten del človeške narave, kar nam potrjuje celotna zgodovina človeške kulture. Razmišljanja o vprašanju svetega so v središču različnih književnih in filozofskih del, kot so npr. Sofoklejeva Antigona, spisi cerkvenih očetov, srednjeveške romance o gralu ali Nietzschejev prvenec Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Pomen pojma svetega je namreč tako velik, da ga nekateri misleci, med drugimi denimo eminentni angleški konservativni filozof Roger Scruton, postavljajo v središče religije same, še bolj kakor pojem boga.

Smiselno se je povprašati, kako lahko razumemo izgon svetega iz javnega prostora, če smo vendar rekli, da je slednji neodtujljivi del človeške narave. Menimo, da bi bilo bolj pravilno govoriti o transformaciji in degradaciji svetega, saj velika večina ljudi po svetem še kako hrepeni, čeprav se tega morda niti ne zavedajo. Proces, ki je tukaj na delu, je podoben nekdanjemu iskanju zemeljske odrešitve preko politike in ideologij; le da v sedanjem času uresničitev tuzemske odrešitve ni mišljena preko oblikovanja popolne družbe, temveč preko užitkov, hedonizma. Pojem svetega je tako prenesen na hedonistične prakse. Poglejmo samo zamaknjenost publike na množičnih koncertih ali zabavah in sodobno dojemanje spolnosti, ločeno tako od krščanskega kot tudi poganskega dojemanja – slednje je bilo neločljivo povezano s kulti plodnosti, hedonistični moment pa je bil šele drugotnega pomena.

Prav v duhu »posvečenega« hedonizma lahko opazujemo transformacijo adventa. Od časa molitve in premišljevanja smo prešli k »veselemu decembru«, festivalu hedonizma. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam vnašanje psevdo-religioznih prvin v različne pore življenja in priljubljenost z magijo prepojenih knjig, še kako priča o sodobnem iskalcu, ki ga tako degradirano sveto ne zadovoljuje. Želi si metafizičnega in presežnega smisla. Kot je bilo omenjeno, sekularizacija svetega ni uničila, ampak ga degradirala. Sodobni iskalec je tako v slabšem položaju kot njegovi zgodovinski predhodniki – sveto, ki so ga njegovi stari predniki že našli, vmes pa njegovi »napredni« starši izgubili, je prisiljen zopet najti. Iskalčev prvi korak bo oddaljitev od (ne)smislov, ki jih je proizvedla generacija staršev.

Naj nam v luči odkritja starih in večnih resnic na novo zasije tudi spomin na rojstvo božjega Sina. Bog je ljudi tako zelo ljubil, da je svojega Sina napravil za pravega človeka. Brez učlovečenja se Bog ne bi mogel poistovetiti s človekom v vsej njegovi nesrečni krhkosti, ki jo je povzročil greh. Toda Bog se ni učlovečil zato, da bi človeka na način lažnega usmiljenja potrjeval v njegovi grešnosti (kakor bi sodobni hedonisti radi slišali), ampak zato, da bi ga izvlekel iz »smrtne globeli« in mu dal možnost neprestanega okušanja tiste prave sreče. Ta pa je v spravljenosti s Stvarnikom.

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja II

Z razmišljanjem o adventu nadaljujemo, kjer smo končali, saj moramo še do konca izčrpati ta trojni Gospodov prihod. Morda bo kdo dejal, da dajemo prevelik poudarek zlasti osebni pripravi, vendar pa ne moremo pripomoči k dobri pripravi skupnosti, ki ji pripadamo – največkrat gre tu za družino, osnovno družbeno in cerkveno celico – če si najprej nismo adventne priprave pošteno in odločno zastavili na osebni ravni. Kako lepo je dejal sv. Ambrož (v soboto, na njegov god, sem to prebral, op. a.): “Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev. Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo(Prd 11,3).”

Najprej moramo torej veliko narediti na osebni ravni, tudi, kar zadeva adventno pripravo, da bi potem lahko primerno vodili in bogatili svojo skupnost. Kakor pravi, dom Guéranger glede prvega prihoda, smo v tem primeru kristjani kakor preroki, ki so pričakovali, da pride Mesija: »V solzah in nestrpnosti pričakuje sveta Cerkev obisk Kristusa Odrešenika ob njegovem prvem prihodu. Zato se poslužuje gorečih prošenj Prerokov, katerim pridružuje še svoje prošnje. Na ustih Cerkve vzdihi, namenjeni Mesíju niso zgolj običajno spominjanje na želje starozaveznega ljudstva, temveč imajo realno vrednost, učinkovit vpliv na radodarnost nebeškega Očeta, ki nam je dal svojega Sina. Od vekomaj so že prihajale na Božje uho združene molitve starozaveznega ljudstva in krščanske Cerkve, ko pa jih je Oče vse slišal in uslišal, je ob primernem času poslal na zemljo tisto blaženo roso, po kateri je vzklil Odrešenik.« Vidimo torej, kako gre za dejavni spomin, da so besede prerokov tudi naše besede, ki jim pridružujemo še svoje prošnje, vzklike in vzdihe. Prav isto velja tudi, kadar sveta Cerkev moli psalme k nebeškemu Očetu – moli skupaj s svojim ženinom Kristusom, za svoje naredi njegove besede. To je zelo pomembno, saj tako prerasemo same sebe. V središču sveta ni ne posameznik ne skupnost kot »mi, tukaj zbrani«, kakor se občestvo napačno pojmuje zadnjega pol stoletja, temveč Kristus in njegova Cerkev – tako v svetem bogoslužju tudi mora biti. Tako Gospodov prvi prihod ni tam nekje daleč v zgodovini, temveč je »danes«. Liturgični spomin je tako drugačen od človeškega, ker se ravna po Božjem, milostnem času: »Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan« (2 Pt 3,8).

“Cerkev pa stremi tudi k drugemu prihodu, ki je posledica prvega in ki je v tem, kot smo videli, da Ženin obišče svojo Nevesto. Vsako leto se ta prihod zgodi ob božičnem prazniku in novo rojstvo Božjega Sina skupnost vernih osvobaja tistega suženjskega jarma, ki ji bi ga sovražnik rad naprtil. V adventnem času Cerkev prosi, da bi jo tisti, ki je njena Glava in njen Ženin, obiskal v njeni hierarhiji in v njenih udih, od katerih so nekateri živi, drugi mrtvi, a lahko oživijo.” Tu so že prve pomembne besede svetniškega opata, ki nam s preprostimi besedami pove, kako nujno potrebuje zemeljska Cerkev duhovne prenove kot puščava vode, da ne bi podlegla skušnjavam hudobnega duha. Zemeljska Cerkev je v neprestanem boju s silami zla, zato pa jo tradicionalno tudi imenujemo “vojskujoča se Cerkev” (Ecclesia militantis). Zaradi napačnega pojmovanja ta izraz (“vojskujoča se Cerkev”) v zadnjega pol stoletja ni več “korekten”, zato so na njegovo mesto raje dali drugega. Po novem je Cerkev le še “potujoča”. Toda, potujoča je Cerkev bila tudi prej, le da je ta lastnost bila nekako drugotna oz. že vključena, saj je pravzaprav logično, da je zemeljska Cerkev odločno usmerjena in potuje svojemu Ženinu naproti. Že res, da je tisti izraz bil tudi napačno razumljen, a to še ne pomeni, da se ga je treba znebiti, sploh zato ne, ker ne gre le za izraz. Koliko je še današnja Cerkev bojujoča se v duhovnem smislu?

Vsem vernim in vsakemu posebej, posvečenim in neposvečenim, tako velja v adventnem času strogo opozorilo iz knjige Razodetja: “Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi” (Raz 3,1b-3). Potrebna je torej vsem kristjanom, na vseh ravneh, vztrajnost in neprestano spreobračanje, saj samo ime in pozicija še zdaleč nista dovolj. Brez priprave na ta drugi, duhovni Gospodov prihod, bomo nepripravljeni tudi na prihod v slavi, kar najprej pomeni, da bomo nepripravljeni na srečanje s Kristusom, pravičnim sodnikom, ob smrti: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

...se nadaljuje!

Andrej Vončina