Obred posvetitve družin presv. Srcu Jezusovemu

PRIPRAVA

Posvetitev hoče doseči cilj, da Kristus zavlada v naših družinah s svojimi božjimi zapovedmi in zveličavnimi nauki. Družina si v ta namen omisli kip ali podobo presv. Srca Jezusovega. Oče mora trdno skleniti, da to ne bo muha enodnevnica, da želi družino voditi v skladu s to posvetitvijo. V dnevno družinsko molitev se doda molitev, ki bo izpričevala to posvetitev. Primerna je npr. Posvetitev Kristusu Kralju. Datum posvetitve se zabeleži na hrbet slike ali podnožje kipa, da se bo ob vsaki obletnici posvetitev v družinskem krogu obnovilo.

Za posvetilni dan se lahko izbere poseben dan. To je lahko praznik Srca Jezusovega, prvi petek, novo leto, godovni dan katerega izmed članov družine ali kako drugo priložnost. Kolikor je mogoče, naj se uredi, da ta dan vsi prejmejo svete zakramente spovedi in obhajila.

Podobo se okrasi z rožami in svečami. Kolikor ni mogoče, da družina za posvetitev uredi prisotnost duhovnika, jo vodi hišni gospodar.

OBRED POSVETITVE

Najslovesnejše se posvetitev izvrši tako: Duhovnik v talarju, roketu in z belo štolo blagoslovi kip ali podobo Srca Jezusovega in jo pokropi. Nadalje se zmoli Očenaš, Zdrava Marija in Vera, da družina pokaže, da je polna vere v Jezusa.

Duhovnik na kratko spregovori družini nekaj spodbudnih besed ali prebere po predlogi.

Sledi posvetilna molitev.

O presveto Srce Jezusovo, ti si blaženi Marjeti Mariji razodelo svojo željo, da hočeš vladati v krščanskih družinah. Glej, po tvoji volji smo danes tukaj, da očitno spoznamo tvoje neomejeno gospodstvo nad našo družino. Živeti hočemo odslej tvoje življenje; hočemo, da cveto v naši družini tiste čednosti, ki si jim mir obljubil že tukaj na zemlji; duha tega sveta, ki si nad njim izrekel prekletstvo, hočemo daleč proč od sebe pregnati. Ti vladaj v naši pameti s preprostostjo vere, v našem srcu z ljubeznijo, v kateri naj gori za tebe brez pridržka in katere plamen hočemo živ ohraniti s pogostim prejemanjem svetega obhajila. Ponižaj se, o božje Srce do nas in vodi nas, kolikorkrat se zberemo; blagoslovi naša duhovna in časna podjetja; raztresi naše skrbi; posveti naše radosti in lajšaj naše trpljenje. Ako bi padel eden ali drugi izmed nas v toliko nesrečo, da bi tebe razžalil, tedaj pa ga spomni na to, da si ti o božje Srce, do skesanega grešnika polno dobrote in usmiljenja. In ko udari ura ločitve in smrt prinese žalost v našo družino, se hočemo vsi, kakor umirajoči tako ostali, tvojim večnim sklepom podvreči. Tolažiti se hočemo z mislijo, da pride dan, ko bo vsa naša družina, združena v nebesih, mogla vekomaj hvaliti tvoje veličastvo, tvoje dobrote.

Brezmadežno Srce Marijino in prečastitljivi očak, sv. Jožef, naj ti darujeta to posvetitev in naj nas na njo spominjata vse dni našega življenja.

Živi Srce Jezusa, našega Kralja in našega Očeta! (Amen.)

Na to posvetitev je vezan popoln odpustek ob prejetju zakramentov prvikrat in na dan ponovitve vsako leto. Pij X., 19. 5. 1908.

Nato se postavi oziroma obesi kip ali podobo presvetega Srca na določeno častno mesto in se molijo Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu in Posvetitev Kristusu Kralju (Dobri Jezus,...).

Temu sledi Molitev po posvetitvi:

Hvala in slava božjemu Srcu, čigar usmiljenje se nam je razodelo v toliki meri. Izmed tisočih je presveto Srce izvolilo nas, da sprejmemo dediščino njegove ljubezni. Naše stanovanje je postalo kraj sprave za nehvaležnost toliko ljudi. O božje Srce Jezusovo, nismo zaslužni sreče, da te smemo pozdravljati kot gospoda in varuha družine. Z največjim spoštovanjem te molimo in zahvaljujemo, da bivaš v naši sredi in sočutiš z nami vse bridkosti in težave, vse radosti in zoprnosti. Nismo vredni, da si prišel k nam. Vendar ostani pri nas, o Gospod in stori, da bomo vsi goreči častilci tvojega božjega Srca. Tebi se izročimo s popolnim zaupanjem, o božji Zveličar in te prosimo: blagoslovi vsa naša dela in vse naše zadeve. Naj ti bo ta hiša tako mila in draga kot ti je bila hiša v Betaniji, v katero si tako rad zahajal. Priporočimo ti vse naše zadeve in te prosimo tolažbe in moči v trpljenju in skušnjavah. Prav posebno še ti priporočamo one duše, ki so se že ločile iz naše sredine. Ostani pri nas, o Gospod, in bodi naša pomoč v viharjih življenja. Odvrni od nas noč nevere in prepira. Daj, da ti služimo z delavnim, čistim in ljubeznipolnim življenjem.

Hvaljeno, ljubljeno, moljeno in slavljeno bodi v tej hiši sedaj in vsaki čas! Amen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! (trikrat)

Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

Sveti Jožef, prosi za nas!

Blažena Marjeta Marija, prosi za nas!

Spomnimo se tudi drugih rajnih ter molimo zanje Očenaš in Zdrava Marija.

Slovesnost se lahko zaključi s kako pesmijo v čast Srcu Jezusovemu.

Knjižica v pomoč: Posvetitev družin

 

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 3. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 1. del

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 2. del

Po razgretem uporu se je začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala – prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem področju, postali novi cerkveni ključni besedi.

Po drugi strani je neka nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?), tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.

Zanimivo bi bilo vprašati tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in morale. 

Je morda tudi klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši, da si kupi ves alkohol, ki ga hoče. 

Klerikalizem ne more biti edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija, tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in moralno življenje vselej hodita z roko v roki.

Če povzamemo, potem je glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem. Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.

Obstajati ne bi smel več najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen, ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.

Na koncu bi moral stvari spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.

Vir: L'Espresso - Settimo Cielo.

Molitev moža in žene

O Bog, nebeški Oče, ti si hotel, da sva se srečala v življenju, vzljubila in podala na skupno pot. Hotel si, da sva eno, da sva si mož in žena! Hvala ti za vse, kar si nama dal! Hvala za srečne in tudi za bridke ure! Hvala za vse, kar imava, in hvala tudi za tisto, česar nimava. Odpusti nama vse, česar ti nisva dala ali kar sva ti po svoji volji vzela. Ne bodi hud zaradi najine premajhne ljubezni do tebe, zaradi premalo potrpežljive ljubezni do otrok in zaradi premalo odpuščajoče medsebojne ljubezni. Pomagaj nama, da bova zanaprej tebi bolj zvesta služabnika, da bova otrokom boljša vodnika, sebi prijetnejša sopotnika, vsem okoli naju pa zglednejša soseda. Vsem skupaj nam daj, da ne zgrešimo prave smeri na poti k tebi, na poti v večni dom neminljive in popolne sreče. Amen.

Vir: Rimski misal. Celovec Družba sv. Mohorja, 1961; str. [27]

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.