O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

dr. Ivo Kerže

 

Med komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju? Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v nebesa.

Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p. Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar) presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti. Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v pekel.

Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal. Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika, pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.

Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:

»Hvalimo pozitivni in sholastični nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare« (str. 92).

Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.

Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):

»Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (str. 86).

Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo, katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).  Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«.

Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:

»Vedno sem bila tega mnenja in sem tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta« (str. 99).

In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu izkstvu:

»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota! (…) Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo« (prav tam).

V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233, 237, 269…).

Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20. stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim) miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa. Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik; 4. 6. 2019

Frančiškani prinašajo upanje nesrečni indijanski skupnosti

Chad Pecknold

Pravkar sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha, novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.

Nedaleč od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem videl globoko kulturno opustošenje.

Ker imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane poročenih.

Bratje so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako, kot da se na njih že desetletja niso igrali.

Nekateri domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal, ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res, saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum Novarum, »je naravna človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za nadaljevanje človeškega obstoja.«

Bratje so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.

[…]

Sv. Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv. Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo tudi to cerkev obnoviti.

Med duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je »navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.

Po nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal, ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela zelo ustrezna.

Tragično je videti opustošenje. Kot da se pot solz nikoli ni končala. Vendar sem videl Frančiškanske brate Svetega Duha, ki ljubijo te ljudi. Pri frančiškanih sem za Indijance videl upanje. Ne materialnega upanja, saj je pleme izjemno bogato, medtem ko njegovi člani živijo v pravi materialni, duhovni in kulturni revščini – podobno kot tako imenovani post-krščanski Zahod. Kar sem videl, je bilo večje notranje upanje. Ko sem videl evharistično daritev v srcu misijona in zveste brate, ki so v svojem trpljenju izžarevali Božjo navzočnost, sem nenadoma začutil veselje, da je lahko podoba Boga, tako pretepena, našla svetišče, oazo, živo vodo tudi v tej puščavi opustošenja. Imel sem upanje, da bodo ti ljudje lahko vstali – ne po svojem plemenu, temveč po Božjem mestu v njihovi sredini.

C C Pecknold je profesor teologije na Katoliški univerzi v Washingtonu

Prirejeno po: CatholicHerald

Credo in unum Deum

Uvod

Obstoj Boga in njegove lastnosti spoznavamo iz vidnega sveta, glasu svoje vesti in nadnaravnega razodetja.

»Bedak pravi v svojem srcu: ʽNi Boga.ʼ«, uči psalmist. Sveti Pavel Rimljanom piše: »Kajti od stvarjenja naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« In spet sveti Pavel: »Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.«

Sveti Avguštin pa pravi: »Nihče ne taji Boga, razen tisti, kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga.«

O Bogu

Bog je bitje, ki je samo od sebe in neskončno popolno.

»Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3, 14)

Bog ni postal in svoje popolnosti ni dobil od nobenega drugega bitja. Vse dobre lastnosti ima v najvišji meri. Posebno si moramo zapomniti naslednje lastnosti: Bog je duhoven (nematerialen), večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in vsemogočen, neskončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, neskončno resničen in zvest.

Bog je bitje, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo svobodno voljo, telesa pa ne.

»Bog je duh.« (Jn 4, 24)

Bog je vselej bil, je in vselej bo.

»Preden so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov na veke si ti Bog.« (Ps 89. 2)

Bog je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti.

»Jaz sem Gospod in se ne spreminjam.« (Mal 3, 6)

Bog je povsod, v nebesih in na zemlji.

»Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.« (Ps 138, 7-8)

Bog ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje. Pozna tudi naše najskrivnejše misli.

»Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb 4, 13)

Bog vse ureja tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene.

»Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod! Vse si naredil z modrostjo.« (Ps 103, 24)

Bog je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je. Narediti more vse, kar hoče.

»Vse, karkoli hoče, naredi Gospod na nebu, na zemlji, v morju in v vseh globinah« (Ps 134, 6)

Bog hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo.

»Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, ker sem jaz svet!« (3 Mz 11, 44)

Bog dobro plačuje in hudo kaznuje, kakor kdo zasluži.

»Če kličete Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju.« (1 Pt 1, 17)

Bog je poln ljubezni do svojih stvari, vse dobro imamo od njega.

»Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4, 7)

Bog je pripravljen in voljan odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.

»Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nočem smrti hudobneža, marveč da se spreobrne od svoje poti in živi.« (Ezk 33, 11)

Bog je zvest; vse kar reče, je res, kar obljubi, pa gotovo izpolni.

»Bog ni ko človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« (4 Mz 23, 19)

Prirejeno po: Veliki katekizem. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1898; str. 19 – 23.

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Nadeni si zopet brado: Klic k nepristriženi duhovnosti v golobradem svetu

Od bradatih indie rokerjev to hipsterskih točajev, obrazne dlake so »in«. In skupaj z njimi tudi govorice o svetem preporodu. Moški in ženske povsod po svetu ponovno odkrivajo kosmate legende cerkvene zgodovine, dolge skodrane zalizke svetnikov, bradate svetopisemske patriarhe in tudi načine, kako so lahko naša lastna duhovna življenja težavna in »nepristrižena«.

Kaj je sploh lahko bolj duhovnega kot obrazne dlake? Sokrat in Plato sta ponosno razkazovala filozofsko brado, kralj David je bil prvi med bradatimi pesniki in kdo bi lahko pozabil temno brado Jezusa iz Nazareta? Jezus je naredil brado nesmrtno. Vse do današnjih dni, ne glede na to, koliko stoletji je minilo od Njegovega vnebohoda, je postalo gojenje goste brade prostočasna aktivnost svetih mož (in morda celo nekaterih žena).

Verjetno ni bolj težaških brad v zgodovini Cerkve, kot sta bradi svetega Avguština in svetega Maksima Spovednika. Njuni bradi sta bili veličastni. Sveti Klemen je rekel, da je brada svetnikovo »naravno in prestižno okrasje«. Samo poguglajte »sveti Gregor Nazianški« in takoj vam bo jasno: daljša kot je brada, bolj svet je svetnik; celoten obraz dobrega Gregorja je polno puhast, bel kot »Božičkova« brada. »Slava meniha,« je bilo zapisano, »je v polno rasli bradi.«

V davnih časih so bili svetniki z obraznimi dlakami razumljeni kot modri, sveti, čisti, možati. Moški so se obrili le v znak žalovanja. Toda v sodobnih časih je brada postala precej povezana s pomanjkanjem čistoče in z izgubo prefinjenosti. Vse se je začelo v 17. stoletju, ko so filozofi kot so Descartes, Locke, Newton in Bacon zamahnili s svojo čarobno palčko in rekli: »Svet je sedaj stroj.« Počasi je golobradi racionalizem zamenjal bradati misticizem. Duhovno življenje je bilo poslano k brivcu, kjer je bilo obrito. Leta 1698 je Peter Veliki celo ukazal ruskim moškim, da se morajo briti. Uvedel je davek na brado v upanju, da bo postala ruska skupnost tudi tako neverujoča kot v Zahodni Evropi.

»Ne ponuja nobene uporabne funkcije; je neprijetna in neudobna; vsi narodi jo sovražijo,« je zapisal Mark Twain, verjetno razočaran nad pomanjkanjem svetnikov v sodobni dobi, kjer »vsi narodi preganjajo [brado] z rezilom.« Prav gotovo razočaranje nad modernizmom prikliče v misli besede preroka Izaije: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado.« (Izaija 50, 6)

A brada živi dalje. Res je, t. i. »razsvetljenje« je proglasilo univerzum za zagonetno uro in človeške možgane za stroj. A celo Charles Darwin je imel takšno goriljo brado, da se moramo prav vprašati, ali ni v njej morda ohranil kanček čarobnosti in čuda »starega sveta«. Od Mojzesa in Abrahama do Janeza Krstnika in svetega Petra; vsi Božji možje so zapostavljali britvico in si urejali brado.

In naj vam dvom ne iztrga brade. Prepogosto ne pustimo rasti nič več kot tisto klasično senčno dlakavost jutranje poraščenosti. Ker sanjarimo v dvomih. Citiramo golobrade poete, ki nas pripeljejo do tega, da obračamo svoje prste uperjene proti nebesom v obliki vprašaja, kar se nam zdi prijetno. Vendar dvomiti pomeni se pretvarjati, da smo nekaj pomembnega. Resničnost pa ni v čakanju na naš »da« ali »ne«. Bog ni Sigmund Freud. Ne dela zapiskov, med tem ko mi ležimo tu, čustveno zleknjeni v kavčih.

Tisti, ki resnično ljubimo dvom, smo tudi resnično zaljubljeni – v naš dvom, »in se vedno uče, pa ne morejo nikdar priti do spoznanja resnice.« (2 Tim 3, 7). Romantizirana dvomljivost je napihnjen pogled na samega nase. Je malikovanje. Praviš, da želiš nekaj dokazov? Bradati svetniki starih dni ti takole govorijo: Ti imaš ubogo podobo božanskosti. Bog ni klovn v cirkusu. Niti ni bakterija v petrijevki. Jehova ni vsota v enačbi. Ni »zato« nekega argumenta.

Možje starih dni so iskali opravičenje za človeka pred Bogom. Danes počnemo ravno nasprotno. Poskušamo opravičevati Boga pred človekom. Poskušamo zajeti Njegov obstoj z dokazi; vendar pozabljamo, da lahko dokažemo njegov obstoj tudi s čaščenjem. Argument lahko večini ljudi v najboljšem primeru naredi Boga »možnega«.

Vzemimo torej za zgled bradate rokerje in si zopet pustimo dolge brade. Ne potrebujemo dokazov, potrebujemo to, čemur so »old-timerji« rekli duhovna moč. Potrebujemo vero in ta vera mora biti živeta.

Posnemajte vero Abrahama. Vzemite v zakup njegovo brado. Samo poglejte to reč. Navdihujoča je. On je dokaz in arhetip vere. S takšno brado, kot je njegova, kdo bi sploh pričakoval karkoli manj?

Brada ni mrtva, ne glede na to, kaj pravi Nietzsche. Ko postanemo dolgoletni učenci Jezusa, lahko postanemo tudi del svete renesanse – Božje renesanse. Renesansa je, ko nove vizije in vitalnosti prodrejo v stare resnice in tradicije. Ljudje se takrat vidijo kot del nečesa večjega in lepšega. Začne jim biti mar, resnično mar, za Troedinega Boga in kaj pomeni biti človek. Ljudje se takrat zbudijo. Misli in srca oživijo. Evangelij je ljubeče razglašan. Zgodovina se spremeni.

Od enega katoličana drugemu, tu je nekaj o čemer lahko sms-aš. Božji načrt odrešenja se nenehno nadaljuje in mi smo lahko del tega. Poišči navdih v tistih apostolih in svetnikih, ki so odšli davno pred nami. In naj tvoja vera zraste tolikšna kot njihova brada. Naj postane dolga … in bela. Pusti jo divjo in neukročeno. »Gospod, verujem. Pomagaj moji neveri.«

Prevedeno in prirejeno po: Get Your Beard On: A Call to Untrimmed Spirituality in a Clean-Shaved World - Tyler Blanski za The Catholic Gentleman