Obnova in prenova

Pred leti se je nadškof Dolan, ki je danes kardinal, odločil v propadajočo župnijo sv. Stanislava vpoklicati nekaj tradicionalnih duhovnikov in tako omogočiti redno udeležbo pri tradicionalnem bogoslužju. Sledila je neverjetna rast župljanov, obiskovalcev, izjemna prenova cerkve in poživitev verskega življenja okolice.

 

Obred posvetitve družin presv. Srcu Jezusovemu

PRIPRAVA

Posvetitev hoče doseči cilj, da Kristus zavlada v naših družinah s svojimi božjimi zapovedmi in zveličavnimi nauki. Družina si v ta namen omisli kip ali podobo presv. Srca Jezusovega. Oče mora trdno skleniti, da to ne bo muha enodnevnica, da želi družino voditi v skladu s to posvetitvijo. V dnevno družinsko molitev se doda molitev, ki bo izpričevala to posvetitev. Primerna je npr. Posvetitev Kristusu Kralju. Datum posvetitve se zabeleži na hrbet slike ali podnožje kipa, da se bo ob vsaki obletnici posvetitev v družinskem krogu obnovilo.

Za posvetilni dan se lahko izbere poseben dan. To je lahko praznik Srca Jezusovega, prvi petek, novo leto, godovni dan katerega izmed članov družine ali kako drugo priložnost. Kolikor je mogoče, naj se uredi, da ta dan vsi prejmejo svete zakramente spovedi in obhajila.

Podobo se okrasi z rožami in svečami. Kolikor ni mogoče, da družina za posvetitev uredi prisotnost duhovnika, jo vodi hišni gospodar.

OBRED POSVETITVE

Najslovesnejše se posvetitev izvrši tako: Duhovnik v talarju, roketu in z belo štolo blagoslovi kip ali podobo Srca Jezusovega in jo pokropi. Nadalje se zmoli Očenaš, Zdrava Marija in Vera, da družina pokaže, da je polna vere v Jezusa.

Duhovnik na kratko spregovori družini nekaj spodbudnih besed ali prebere po predlogi.

Sledi posvetilna molitev.

O presveto Srce Jezusovo, ti si blaženi Marjeti Mariji razodelo svojo željo, da hočeš vladati v krščanskih družinah. Glej, po tvoji volji smo danes tukaj, da očitno spoznamo tvoje neomejeno gospodstvo nad našo družino. Živeti hočemo odslej tvoje življenje; hočemo, da cveto v naši družini tiste čednosti, ki si jim mir obljubil že tukaj na zemlji; duha tega sveta, ki si nad njim izrekel prekletstvo, hočemo daleč proč od sebe pregnati. Ti vladaj v naši pameti s preprostostjo vere, v našem srcu z ljubeznijo, v kateri naj gori za tebe brez pridržka in katere plamen hočemo živ ohraniti s pogostim prejemanjem svetega obhajila. Ponižaj se, o božje Srce do nas in vodi nas, kolikorkrat se zberemo; blagoslovi naša duhovna in časna podjetja; raztresi naše skrbi; posveti naše radosti in lajšaj naše trpljenje. Ako bi padel eden ali drugi izmed nas v toliko nesrečo, da bi tebe razžalil, tedaj pa ga spomni na to, da si ti o božje Srce, do skesanega grešnika polno dobrote in usmiljenja. In ko udari ura ločitve in smrt prinese žalost v našo družino, se hočemo vsi, kakor umirajoči tako ostali, tvojim večnim sklepom podvreči. Tolažiti se hočemo z mislijo, da pride dan, ko bo vsa naša družina, združena v nebesih, mogla vekomaj hvaliti tvoje veličastvo, tvoje dobrote.

Brezmadežno Srce Marijino in prečastitljivi očak, sv. Jožef, naj ti darujeta to posvetitev in naj nas na njo spominjata vse dni našega življenja.

Živi Srce Jezusa, našega Kralja in našega Očeta! (Amen.)

Na to posvetitev je vezan popoln odpustek ob prejetju zakramentov prvikrat in na dan ponovitve vsako leto. Pij X., 19. 5. 1908.

Nato se postavi oziroma obesi kip ali podobo presvetega Srca na določeno častno mesto in se molijo Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu in Posvetitev Kristusu Kralju (Dobri Jezus,...).

Temu sledi Molitev po posvetitvi:

Hvala in slava božjemu Srcu, čigar usmiljenje se nam je razodelo v toliki meri. Izmed tisočih je presveto Srce izvolilo nas, da sprejmemo dediščino njegove ljubezni. Naše stanovanje je postalo kraj sprave za nehvaležnost toliko ljudi. O božje Srce Jezusovo, nismo zaslužni sreče, da te smemo pozdravljati kot gospoda in varuha družine. Z največjim spoštovanjem te molimo in zahvaljujemo, da bivaš v naši sredi in sočutiš z nami vse bridkosti in težave, vse radosti in zoprnosti. Nismo vredni, da si prišel k nam. Vendar ostani pri nas, o Gospod in stori, da bomo vsi goreči častilci tvojega božjega Srca. Tebi se izročimo s popolnim zaupanjem, o božji Zveličar in te prosimo: blagoslovi vsa naša dela in vse naše zadeve. Naj ti bo ta hiša tako mila in draga kot ti je bila hiša v Betaniji, v katero si tako rad zahajal. Priporočimo ti vse naše zadeve in te prosimo tolažbe in moči v trpljenju in skušnjavah. Prav posebno še ti priporočamo one duše, ki so se že ločile iz naše sredine. Ostani pri nas, o Gospod, in bodi naša pomoč v viharjih življenja. Odvrni od nas noč nevere in prepira. Daj, da ti služimo z delavnim, čistim in ljubeznipolnim življenjem.

Hvaljeno, ljubljeno, moljeno in slavljeno bodi v tej hiši sedaj in vsaki čas! Amen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! (trikrat)

Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

Sveti Jožef, prosi za nas!

Blažena Marjeta Marija, prosi za nas!

Spomnimo se tudi drugih rajnih ter molimo zanje Očenaš in Zdrava Marija.

Slovesnost se lahko zaključi s kako pesmijo v čast Srcu Jezusovemu.

Knjižica v pomoč: Posvetitev družin

 

Frančiškani prinašajo upanje nesrečni indijanski skupnosti

Chad Pecknold

Pravkar sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha, novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.

Nedaleč od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem videl globoko kulturno opustošenje.

Ker imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane poročenih.

Bratje so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako, kot da se na njih že desetletja niso igrali.

Nekateri domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal, ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res, saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum Novarum, »je naravna človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za nadaljevanje človeškega obstoja.«

Bratje so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.

[…]

Sv. Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv. Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo tudi to cerkev obnoviti.

Med duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je »navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.

Po nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal, ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela zelo ustrezna.

Tragično je videti opustošenje. Kot da se pot solz nikoli ni končala. Vendar sem videl Frančiškanske brate Svetega Duha, ki ljubijo te ljudi. Pri frančiškanih sem za Indijance videl upanje. Ne materialnega upanja, saj je pleme izjemno bogato, medtem ko njegovi člani živijo v pravi materialni, duhovni in kulturni revščini – podobno kot tako imenovani post-krščanski Zahod. Kar sem videl, je bilo večje notranje upanje. Ko sem videl evharistično daritev v srcu misijona in zveste brate, ki so v svojem trpljenju izžarevali Božjo navzočnost, sem nenadoma začutil veselje, da je lahko podoba Boga, tako pretepena, našla svetišče, oazo, živo vodo tudi v tej puščavi opustošenja. Imel sem upanje, da bodo ti ljudje lahko vstali – ne po svojem plemenu, temveč po Božjem mestu v njihovi sredini.

C C Pecknold je profesor teologije na Katoliški univerzi v Washingtonu

Prirejeno po: CatholicHerald

S Križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Je razkritje homoseksualne mafije Marijina zmaga?

Tadeja Kerže - objavljeno na Časniku, 22. avgusta 2018

V zadnjih mesecih je Cerkev zajel tako silen val odkritij spolnih in z njimi tesno povezanih finančnih škandalov, da se zdi, da je duh dokončno ušel iz steklenice in da tokrat umazanije ne bo mogoče več pomesti pod preprogo.

Tako imenovana bostonska pedofilska afera leta 2002 je sicer odnesla tamkajšnjega kardinala z lokalnega prestola, a je udobno pristal v vatikanskih naslanjačih in tam vedril vse do odhoda pred večno sodišče. Dolgo je zanikal, da je kaj vedel o zločinih svojih duhovnikov, dokler mu v arhivu niso našli pismo matere, ki ga je opozorila na to, da je bilo zlorabljenih vseh sedem njenih sinov. A vrli kardinal Law je z birokratsko natančnostjo shranil dokument in nadaljeval prestavljanje obtoženih duhovnikov po polletni rehabilitaciji na naslednjo župnijo. Ko je prišla nova obtožba, je duhovnika znova uradno poslal na bolniški dopust, potem pa nazaj v obtok.

Benedikt XVI ni razgnal kramarjev iz Gospodove hiše

Tolažili smo se, da Janez Pavel II zaradi bolezni ni imel moči za reševanje problema in da bo Benedikt XVI vzel bič in razgnal kramarje iz Gospodove hiše. A metastaze homoseksualnega raka, ki so ga med duhovniške vrste v 20-tih letih 20. stoletja in pozneje načrtno zasejali agenti komunistične partije, so bile že taka sila, ki je z lahkoto zanetila odpor zoper papeževo smelo reformo, kar je odneslo obupanega pontifeksa v pokoj.

Prišel je papež Frančišek in zgodba je dobivala dodatne pospeške. Tako je bil denimo kardinal Daneels eden glavnih arhitektov zadnjega konklava kljub zgodbi o prikrivanju škandalov. Potem, ko so v visokega vatikanskega uradnika Ricca našli ujetega v dvigalu z moškim prostitutom, je bil papežev odgovor: ‘Kdo sem jaz, da bi sodil.’ Nato smo zvedeli za homoseksualne orgije, podprte z mamili v stanovanju prefekta v samem srcu Rima, a se ni zgodilo nič kaj pretresljivega.

Od safe sex do same sex 

Seveda smo poslušali, kako Cerkev joka z žrtvami pedofilskih škandalov, pri čemer se je redno pozabilo povedati, da je 80 % žrtev mladih fantov in da gre v resnici za homoseksualni škandal. Hkrati smo v obeh sinodah o družinah morali poslušati, kako moramo v svoji sredi toplo sprejeti ljudi, ki pač živijo v skladu s svojo ‘od Boga dano naravo’ s tem ko prakticirajo homoseksualno spolnost. Da je temu tako, dokazuje srečanje družin v Dublinu, na katerem bo v teh dneh osrednji govornik jezuitski pater James Martin iz New Yorka, ki odprto zagovarja gradnjo mostov med t. i. LGBT skupnostjo in Cerkvijo, pri čemer bi naj slednja opustila svoj nevljudni jezik o homoseksualnosti kot o neurejenem nagnjenju v bolj prijazno govorico, da gre v resnici za drugačno usmeritev.

Da smo prišli do tako odkritega promoviranja spolne perverzije, ki je že v Svetem pismu prikazana kot en najhujših možnih grehov, je bila potrebna dolga priprava. Desetletja so namreč duhovniki molčali o kontracepciji, kar je pripeljalo do tega, da se odstotek katolikov, ki jo uporabljajo, sploh ne razlikuje od ostale populacije. Ko so se ljudje navadili na varno spolnost, ne vidijo več razlogov, da bi jo zanikali še tistim, ki se ogrevajo za svoj spol. Tako smo prišli od safe sex (varna spolnost) do same sex (istospolnost).

Ameriški katoliki zahtevajo odstop svojih kardinalov

Od Boga dana zamisel o spolnosti je pač rodovitna, vse ostalo je odklon in upor zoper Boga. No, ko smo že pri upornikih zoper Božji načrt za človeško spolnost. Po letih blamaže na Irskem je letos izbruhnil Čile in tudi mnogi drugi deli Južne Amerike so začeli protestirati zoper spolne zlorabe. Prišlo je do vrelišča, ko je sam papež izjavil, da je bil pri imenovanju tamkajšnjih škofov sam del problema in ne del rešitve.  Nato je sredi letošnjega poletja padel v nemilost vodilni ameriški zdaj že bivši kardinal McCarrick, ki je desetletja nadlegoval semeniščnike in še kakšnega ministranta vmes. Prav okrog Velikega šmarna pa je izbruhnilo pennsylvanijsko poročilo, ki je razkrilo, da je v tej zvezni državi bilo v zadnjih sedemdesetih letih zlorabljenih več kot 1000 mladih ljudi, večino moškega spola po rokah prek 300 duhovnikov (https://www.youtube.com/watch?v=PQ1oN_iksqU).

Poročilo je zlasti obremenilo washingtonskega kardinala Wuerla. Ta se je že glede svojega predhodnika McCarricka pridušal, da ni nič vedel, pri tem pa nam je hitel razlagati, da v resnici ne gre za neko veliko krizo, pač pa je treba gledati naprej, da se bodo ljudje imeli kam pritožiti. Kardinal Wuerl nas je hkrati miril, da je že do zdaj naredil ogromno, da se kriza zajezi in da so najbolj porazna poročila itak iz desetletij nazaj, medtem da je sedaj že mnogo bolje. Vsekakor je po njegovem ključno, da se umazano perilo še naprej pere doma in da preiskave vodijo škofje sami.

A ameriški katoliki niso tega mnenja. Terjajo odstop njihovih kardinalov. Škofje naj odprejo tajne arhive, v katerih je vse skrbno popisano, preiskovalci v prav vsaki zvezni državi pa jih morajo vzeti v roke in jih dati na beli dan. Tako, kot so pred kratkim naredili v škofiji Saginaw policisti vdrli v škofijske prostore in zasačili tamkajšnje osebje, ki je uničevalo dokumente. A našli so še mnogo in zagotovljeno je, da se preiskava še ne bo prav kmalu ustavila.

Molimo Mariji, da se Cerkev vrne h Kristusu

Te dni spet slišim žalostno mrmranje preprostih vernikov, češ da spet grdo pišejo o Cerkvi. Kvišku srca, kajti ne gre za omajan ugled Cerkve, pač pa za razkrivanje tistih, ki jo zlorabljajo v svoje sebične namene. Mi verniki molimo, da bi bilo razkrito čim več zločinov, da bi nam vrnili našo Cerkev. Da bi nas znova učili prave vere. Da nas ne bo več strah puščati naših sinov na duhovne vaje in v semenišča, kjer bi jih zlorabljali in pokvarili. Je to Marijina zmaga, napovedana v Fatimi, ali vsaj njen začetek? Molimo, da bi Marija dosegla, da bi bil Vatikan prisiljen v veliko čistko in da bi se Cerkev vrnila k svojim pravim koreninam, h Kristusu.

Prav lep začetek v tem smislu bi bil, če bi visoki cerkveni možje še enkrat premislili, a se na jesenski sinodi mladih res spodobi govoriti o sprejemanju LGBT ljudi in njihovih ‘posebnih darov‘ v Cerkvi. Morda pa bi bilo bolje, da bi naredili spokorni mimohod storilcev, ki bi bil uvod v sinodo, na kateri bi iz predalov potegnili ukrepe iz kanonskega prava. Le-te je Cerkev skozi stoletja s pridom uporabljala in ranljivi so bili varni. Zakaj so jih po koncilu nehali izvajati (prim. Benedikt XVI., Pastirsko pismo irskim katoličanom, t. 4 -, ne vem, zagotovo pa so najkrajše potegnili mladi in ranljivi posamezniki, zaradi česar so premnogi izgubili vero.

Ker tudi v Sloveniji cerkvene številke rapidno padajo, je na mestu vprašanje, kako je s temo zlorab pri nas. In še bolj pomembno vprašanje, kateri so vzroki zanje in kakšni so ukrepi, da do njih ne bi več prihajalo.

Michael Brendan Dougherty: NE OBSTAJA NIKAKRŠNA »BIOLOŠKA REŠITEV«, KI BI ODPRAVILA DUHOVNO KRIZO V KATOLIŠKI CERKVI

Spodnji prispevek originalno objavljen v ugledni ameriški reviji National Review zahteva kratek uvod. Pred nekaj tedni je v Združenih državah izbruhnila velika afera v katoliški skupnosti, ko so na dan prišli dokazi, da je bil upokojeni washingtonski kardinal Theodore McCarrick serijski spolni nadlegovalec semeniščnikov in pedofil. Kar je pri McCarrickovem primeru še posebno grozljivo je to, da je so bile njegove spolne aktivnosti skorajda javna skrivnost; bolj ali manj vsi so za to vedeli, a nihče ni bil pripravljen o tem pričati. Še več, McCarrickova kariera je šla samo strmo navzgor, čeprav so bile o tem obveščene tudi pristojne institucije v Rimu, kar si lahko pojasnimo z vplivom homoseksualnega lobija, ki je očitno odigral veliko vlogo tudi pri odstopu papeža Benedikta. Posebno zaskrbljujoče je, da je McCarrickov vpliv kljub visoki starosti posebno narasel v času sedanjega pontifikata. Njegov nekdanji tesni sodelavec Kevin Farrell je bil pred kratkim imenovan za kardinala in vodjo Kongregacije za laike, drugi tesni sodelavec Joseph Tobin pa prav tako za kardinala in nadškofa v Newarku, eni od najpomembnejših ameriških nadškofij. V slovenskih medijih se ta ozadja seveda ne tematizirajo. Prav tako nismo zasledili, da bi pisali o naravnost škandaloznih razmerah v škofiji papeževega najožjega svetovalca, kardinala Oscarja Maradiage iz Hondurasa. Prav te dni je namreč 48 semeniščnikov iz njegove škofije podpisalo odprto pismo, v katerem so razkrili delovanje obširnega homoseksualnega kroga v semenišču, v katerega je bil aktivno vpleten tudi Maradiagov najtesnejši sodelavec, pomožni škof Pineda. Kardinal ne le, da ni ničesar ukrenil, temveč je semeniščnike obtožil obrekovanja. A bistvo prispevka se ne omejuje le na razkrivanje teh nadvse zaskrbljujočih povezav, temveč predvsem poziva k delovanju. Gnilobi v Cerkvi se moramo upreti, drugače jo bo ta še naprej razžirala. V Sloveniji je npr. še pred nekaj leti bilo mnogo govora o t. i. homoseksualnem lobiju. Že dalj časa krožijo številna imena, ki smo jih vsi že slišali, zgodi se pa ne nič. Čas je, da tisti, ki imajo o tem dokaze, spregovorijo.  

Kardinal Theodore McCarrick je nekoč obiskal moj razred v Osnovni šoli Presvetega Srca v Bloomfieldu, New Jersey. Učitelji so nas predhodno opomnili, da po kreposti svojega položaja zaseda prav posebno mesto apostolskega naslednika. Spominjam se, kako sem se v mislih poigraval za ugibanji, naslednik katerega od izvirnih dvanajstih apostolov bi lahko bil. Zdaj, ko se oziram nazaj, sem si oddahnil, da se nisva nikdar spoznala, ali da ni vedel, da sem otrok matere samohranilke.

Kakšno desetletje nazaj sva z ženo sedela v pisarni mladega katoliškega duhovnika. Bil je dober duhovnik. In postopoma, ko se je pogovor razpletal, sva tako jaz kot on izrekla zadostno število ključnih izrazov, da sva lahko na neki točki ugotovila, da sva enakih misli. Enakih misli glede tega, kaj vidiva kot moralno, duhovno in liturgično krizo katolištva. Vsi smo se udobno sprostili. Podal sem mu svoje precej nizko mnenje o njegovem škofu, priznanem kardinalu. Ni mi nasprotoval. Potem sem mu dejal, da so mladi duhovniki, kot je on, tisti, na katerih leži naloga prenove Cerkve. Bil je namreč del junaške generacije duhovnikov, ki so vstopili v duhovniško službo na najnižji točki krize duhovniških zlorab, in katerih navdih je bil sveti Janez Pavel II. Ta duhovnik je imel drugačno miselnost od tistih, ki so bili posvečeni v 50-ih, 60-ih in 70-ih ter so verjeli, da morajo za vsako ceno implementirati eksperimentnega, prilagoditvenega duha II. vatikanskega koncila. »Nekega dne, ko bodo umrli…«, sem začel. In mladi duhovnik je pridodal: »Tako je. Odšli bodo.«

To, o čemer sva takrat govorila, ima v katoliških krogih svoje poimenovanje. »Biološka (naravna op.p.) rešitev«. Na grobo povedano, govori o tem, da bodo duhovniki vezani na reformno vizionarstvo in teološke novosti sredine dvajsetega stoletja, v preprostem procesu staranja in umiranja nadomeščeni z mlajšimi, bolj v tradicijo usmerjenimi in manj moralno ohlapnimi generacijami duhovnikov. Posledice tega bi bile, da bi velik problem moralnega »tovarištva« v Cerkvi, pri čemer spolno aktivni duhovniki ščitijo drug drugega in prikrivajo grozodejstva drug drugega, bil rešen sam od sebe.

Od takrat je t.i. biološka rešitev že davno prenehala biti nekakšen skrivni pozdrav med mladimi tradicionalisti. Postala je razlog za razkol in krize v mnogih verskih redovih. In očitno gre po glavi tudi papežu Frančišku, ki mu očitno nikdar ne zmanjka anekdot o »rigidnih« mladih duhovnikih in modrih starih liberalcih.

Vendar me je zadnje desetletje nekaj naučilo: motili smo se. Ne obstaja nikakršna biološka rešitev za moralno, duhovno in liturgično krizo.

dober odziv na Twitterju

Prvič, popolnoma smo podcenili, kolikšno škodo lahko povzroči umirajoča generacija v odhodu. Če je tvoj načrt pridobiti ozemlje z zanašanjem na to, da ga bo nasprotna stran naravno predala, si močno ranljiv pri šokantnih preobratih, ko se ta stran odloči, da se bo branila v bran. Nedolgo po tem, ko je bil papež Frančišek izvoljen, so se določena imenovanja v Ameriki začela spreminjati. Tradicionalno-nagibajoč in »relativno mlad« kardinal Raymond Burke je bil odstranjen iz vplivne Kongregacije za škofe v Rimu. Dokler pa je bil tam, se je kardinal Burke zavzemal za to, da bi tradicionalno misleči kleriki zamenjali stare progresivce. Imenovanih je bilo več škofov, kot npr. Salvatore Cordileone iz San Francisca, Jose Gomez v Los Angelesu, Timothy Dolan v New Yorku in Charles Chaput v Filadelfiji. Ko je bil kardinal Burke odstranjen, ga je nadomestil ledeno hladni kardinal Wuerl, naslednik kardinala McCarricka iz Washingtona. In nenadoma je lobiranje kardinala McCarricka postalo ključno za vzpon progresivcev v zboru kardinalov, mož kot so Blase Cupich v Chicagu, Kevin Farrell je bil poslan v službo v Rimu in Joseph Tobin v Newark. (Tobin, morda se spomnite, je pred kratkim napisal tvit, za katerega je trdil, da ga je želel poslati zasebno: »Nočko, nočko, pučka. Ljubim te.«) Kariere Burkeovih mož so se ustavile. Nobene rdeče kape za Chaputa, niti Cordileoneja, niti, šokantno, za Gomeza, voditelja ene največjih nadškofij na planetu. Pravzaprav je bil Gomez simbolno kastriran. Njegov s škandali obremenjeni predhodnik, kardinal Mahoney, se sprehaja po njegovi škofiji proti njegovim željam in preko njegovega nadzora.

Kot drugo: ideja biološke rešitve je nekje na poti pokvarila moralo in presojo mnogih. Tovrstno mišljenje o nekakšni biološki rešitvi v duhovnikih goji željo po »ne vedeti« o tem, kaj se dogaja z njihovimi nadrejenimi in/ali kolegi, kar še dodatno temelji na strahu, da bi bili v tem primeru dolžni ukrepati, da bi bili dolžni storiti kaj drznega. Tako namesto da bi se pogumno soočili s sistemom, ki ga želijo spremeniti, mladi pravoverni duhovniki vztrajajo pri vzdrževanju tega pokvarjenega sistema z namenom, da ga bodo spremenili šele takrat, ko bo dediščina varno prenesena na njih.

In tako imamo primere povsem dostojnih mož, ki reagirajo na škandale na popolnoma napačen in sprevržen način. Na primer tviti škofa Thomasa Tobina prejšnji teden, ko so se razkrile obsodbe in dejanja kardinala McCarricka:

»Kljub izrednim prestopkom peščice in ne glede na napake in grehe, ki jih imamo vsi, sem neznosno ponosen na svoje brate škofe ter jih občudujem in aplavdiram ob odličnem delu, ko ga vsakodnevno opravljajo za Kristusa in Njegovo Cerkev.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

»Če kjerkoli najdete popolno cerkev, se ji brez pomislekov pridružite. Vendar ne pozabite, tisti trenutek, ko se ji pridružite, bo prenehala biti popolna.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

Tobinova reakcija bi bila popolnoma na mestu, če bi bilo ravno obelodanjeno, da je nadškof bil precej nespreten pri pridobivanju in plačevanju kazni za nepravilno parkiranje. Tako pa je popolnoma sprevrženo, saj se nanaša na razkritja o vodilnem ameriškem katoliškem predstavniku – javnem obrazu cerkvenega odgovora na krizo zlorab – za katerega se je celo izkazalo, da je pederast, dobro poznan znotraj cerkvenih krogov kot serijski spolni nadlegovalec in zapeljevalec semeniščnikov. Škofje v tem primeru nikakor ne bi smeli biti boječi in pomirjati občutka jeze med laiki. Ravno nasprotno! Obljubiti bi morali, da se bodo pogumno in srdito borili krivicam, nemorali in zločinom v svojih vrstah. Tobinovi tviti se berejo kot skomig z rameni nekoga, ki je že dolgo tega obupal nad idejo, da bi dejansko branil svojo čredo pred volkovi. Kot pomirjanje nekoga, ki bi preživelim ovcam govoril, naj se ne razburjajo, ker so njihovi prijatelji in otroci še vedno plen za njihove kolege.

Pomanjkanje poguma kvari vse na vseh nivojih. Celo pri obrambi pravovernosti sem zasledil nekatere katoliške škofe spodbujati bolj nebrzdane novinarje, kot sem sam, da se še naprej borijo. Pri čemer pa so svoj delež pri tem opravičili od bolj dramatičnih in drznih potez z besedami: »Jaz sem zgolj navaden podeželski škof. Vse kar lahko naredim, je, da molim.« V resnici pa so nasledniki apostolov poslani in dolžni delovati in moliti. Cerkev svoje duhovnike kliče k celibatu, ne evnuštvu.

Tako je torej bilo mišljenje, da bo zgolj sedenje pri miru in čakanje na to, da bo pasivnost naredila svoje in rešila krizo, nenehno zgolj navadna laž. Obstaja zgolj kot izgovor za to, da lahko dobri možje molčijo. Da lahko shajajo. In da jim ni potrebno narediti ničesar drznega v svoji poklicanosti! Je način, na katerega so tisti, ki bi lahko bili pravi reformatorji, spremenjeni v zgolj »kolegialne« može, ki ščitijo institucijo. Je način, na katerega dobri duhovniki sami sebe odvežejo od težaškega opravila, s katerim bi se spoprijeli z uničenjem kulture zlorab in nekaznovanosti znotraj Cerkve. Potrebujemo več svetnikov. In izredno malo svetnikov, z izjemo nekaterih nedavnih, je bilo čaščenih zgolj zaradi tega, ker so zgolj »shajali«. Kar pa se tiče karieristov, roko na srce, naj gredo v pekel. Učili so nas, da je bil sveti Tomaž Akvinski moder, ne krut, ko je zagovarjal, da blaženi v nebesih uživajo ob trpljenju prekletih.

Najsvetejši duhovnik, kar jih poznam, ima svojo kariero v popolnem razsulu. Bil je talentiran in pameten in je šel na prave šole v Rimu. Vendar je želel darovati tradicionalno latinsko sveto mašo in predati tistim, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo, neoporečno vero. Za to je mnogo pretrpel. Leto za letom so mu bili odvzeti nazivi in službe s strani določenega kardinala, ki je veselo promoviral in prestavljal znane pederaste. S strani kardinala, ki ga »vsi poznajo in vse o njem vedo«, a v javnosti ni bil nikoli izpostavljen. Ta sveti duhovnik – resnično velik spovednik – je bil kasneje rehabilitiran, vendar je vseeno ostal v ozadju. Njegovo trpljenje v Cerkvi, kot tudi trpljenje v zasebnem življenju, ga je pripeljalo do točke, ko bi kolena nežne duše rada pokleknila, ko stopi v prostor. Prav tako trpljenje pa prinaša milosti v Cerkev, ki hrepeni po njih.

Ne obstaja nikakršna biološka rešitve za moralno, duhovno in liturgično krizo. Edina rešitev je v tem, za kar smo katoliki včasih nenehno molili pri sveti maši. Nismo molili kar za vsesplošen preobrat. Nismo molili za »pravoverne« duhovnike. Molili smo za mnogo svetih duhovnikov!

Prevedeno po: https://www.nationalreview.com/2018/07/cardinal-mccarrick-catholic-sex-abuse-no-biological-solution/