"Brezmadežno spočetje sem."

»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.

Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.

Težavnost te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton, težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane. Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici, a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa postane žrtev naših predsodkov in predstav.

Rešitev predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih. Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji. V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem tedanjem okolju.

Frančišek se je k pomembnosti spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim, ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v naravi ali v skrbi za revne. 

Zato so trde besede, ki jih namenja tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije, kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).

[…]

V svojem »Pismu duhovnikom« je Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega. Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).

[…]

Poleg skrbi za spoštovanje rubrik, Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost. Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom, popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.

Frančiškova pobožnost se je zdaj osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu: Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom. Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za nas (str. 62).

[…]

Frančišek ni pisal le duhovnikom, temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo, naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus, Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je kelih moje Krvi«). 

V istem pismu je Frančišek izrazil tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila. Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.

[…]

Po formalnem pozdravu, v katerem Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet, pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi; izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti, temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).

Bodimo pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv. Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o »fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.

Prirejeno po: http://www.newliturgicalmovement.org/2018/09/st-francis-of-assisi-eucharistic-mystic.html#.W831jPaYSMo