Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.

Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).

K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.

Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.

Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.

Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.

Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.

No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.

Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.

Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.

Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

Mladi in liturgija

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je bil pred kratkim objavljen intervju s španskim  benediktincem Juanom Javierjem Floresom Arcasom, profesorjem na Papeškem inštitutu za liturgijo. Na nekatere sporne trditve v intervjuju se je v pismu bralcev odzvala ga. Tadeja Kerže. Žal uredništvo njenega argumentiranega pisma ni želelo objavi. Iz tega razloga pomisleke ge. Kerže objavljamo na blogu.

Dodano 17. 5. 2018: Pismo je bilo objavljeno danes, 17. maja., v 21. številki Družine. Posredovano pa je bilo v ponedeljek, 23. aprila.

            V zadnji številki Družine sem v osrednjem pogovoru s priznanim liturgikom Floresom Arcasom zasledila papeževo izjavo, da je potrebno vztrajati pri normi in poznati, kaj je izjema pri obhajanju vernikov pri Sveti evharistiji. Iz intervjuja pa ni razvidno, da je (še) vedno veljavna normativna oblika prejemanja obhajila kleče in na usta, medtem ko je obhajanje stoje in na roke zgolj izjema in to le pod določenimi pogoji. Ob tem se mora tudi naša krajevna Cerkev vprašati, koliko sledi papeževemu učenju, ko podpira obhajanje stoje in na roke in na le-tega navaja celo prvoobhajance. 

            V odgovoru na vprašanje o latinski maši me je začudilo Arcasovo stališče, da se sme v eni škofiji obhajati le ena latinska maša. Po mojem poznavanju tega določila ni, kajti verniki so imeli vedno pravico do tradicionalne maše, ki ni bila nikoli prepovedana, kot je leta 2007 potrdil papež Benedikt XVI., saj po njegovem ne more biti kot ničvredno zavrženo nekaj, kar je bilo do tedaj razumljeno kot najbolj sveto.

            Zlasti pa me je začudilo patrovo stališče, da bi se dalo navdušenje mladih za tradicionalno liturgijo pripisati manipulaciji. Dvomim, da bi se tako marginalizirane in mnogokrat odkrito zaničevane duhovne pobude oklenil kdo iz preračunljivosti ali nepoznavanja. V Sloveniji sem srečala nekaj teh mladih ljudi in lahko potrdim, da gre za izrazito široko razgledane in globoko verne ljudi. Presenetljivo pa se mi zdi tudi to, da profesor v pogovoru zaobide dejstvo, da se je na pred-sinodalnem srečanju mladih v Rimu pojavilo močno zavzemanje velikega števila mladih za širšo dostopnost do tradicionalne liturgije. Žal se je njihov glas v sklepnem dokumentu ni upošteval, vprašanje, koliko se jih bo hotelo slišati na sinodi mladih, tako da nas ne sme čuditi, če se o tem noče govoriti, žal še zlasti v Sloveniji ne.

             Za vse tiste, ki zaradi jezikovnih preprek ne morejo spremljati tujih medijev, naj povem, da v tujini obstajajo številna gibanja mladih, ki se želijo vrniti k veri starih staršev. Imajo neverjetno število duhovnih poklicev in številčne družine, zato predstavljajo upanje za Cerkev, zlasti v razvitem svetu, kjer je pastorala v zadnjih 50 letih za seboj pustila veliko duhovno in moralno opustošenje.

                                                                                                 

      Tadeja Kerže, Slovenska Bistrica

Duhovniki, ki živijo v strahu pred svojimi škofi

Pred objavo sledečega prispevka moramo opozoriti, da na nekoliko oster (in mestoma tudi preveč nediferenciran) način opisuje dogajanje v Katoliški cerkvi v Združenih državah Amerike. Obravnava nadvse prisoten in akuten problem sumničenj, zavračanj in celo preganjanja oz. šikaniranja, ki so ga deležni pravoverni duhovniki, ki želijo oznanjati neokrnjen katoliški nauk. Zato smo se odločili, da ga prevedemo tudi v slovenščino. Omenjena problematika namreč ni le značilnost Združenih držav, situacija v Evropi je žal marsikje še veliko bolj pereča.

Tomás Rodríguez (psevdonim)

Nek duhovnik je pred kratkim dejal, da latinska liturgija usmerjena ad orientem bolje izraža osredinjenost na Boga, ne pa na duhovnika/ljudstvo. Duhovnik je imel prav, a to razkritje je takoj sprožilo vprašanja. Duhovnika so vprašali, ali bi uvedel liturgijo ad orientem tudi v svoji župniji. Žal je odklonil in se pri tem skliceval na pomanjkljivo katehezo, pričakovan slab odziv župljanov ipd. A če vemo, da je nekaj prav, mar nismo dolžni tega storiti?

Obstaja preprosto dejstvo o katehezi: posredovanje vere zahteva kar največjo skrb in natančnost. Na tem mestu lahko navedemo naslednji citat, ki je pripisan sv. Frančišku Asiškemu: »Vedno oznanjajte evangelij; če je treba tudi z besedami.« Če je res bistveno vprašanje kateheze in pripravljanja vernikov na nujne spremembe, kdaj bomo lahko videli konkretna dejanja? Teh ne vidimo veliko, ko pa se že zgodijo, jih pogosto spremlja negativna nasprotna reakcija.

To domnevno pomanjkanje akcije je simptom hujšega problema, in sicer tega, da so duhovniki prisiljeni delovati ne le proti svoji vesti, temveč tudi proti veri sami. Dolga zgodovinska pojasnila o težavah v današnji Cerkvi na tem mestu niso potrebna, saj so o tem veliko že pisali boljši avtorji. Dovolj je, da poudarimo, da je za tole razpravo bistveno vprašanje izobraževanja duhovnikov. 

Med bogoslovci danes obstaja reklo »do albe in štole«. Z drugimi besedami: bogoslovci naj bodo ponižni in tiho do svoje posvetitve. A zakaj naj bi sploh morali biti tiho? Žal so priče ali morajo celo sodelovati pri različnih zlorabah in nepravovernosti. Vzdušje strahu, ki ga lahko primerjamo z nekdanjimi komunističnimi režimi, vlada v številnih semeniščih ter sili pravoverne bogoslovce v tišino, saj se bojijo, da bodo drugače kaznovani oz. neposvečeni.

Resnična zgodba govori o bogoslovcu, ki je zapustil semenišče, ker je bil žrtev preganjanja zaradi svoje »pobožnosti« (prejemanja obhajila kleče). Zakaj je prišlo do preganjanja? »Klečanje ni norma v župnijah, ti pa moraš biti pokoren svojemu ordinariju in škofijskim pravilom.« Nikoli se ne problematizira tega, ali naši škofje dejansko sledijo liturgičnim normam Cerkve. Slednji imajo vso oblast v svojih škofijah in, naj to priznajo ali ne, njihovi podrejeni si jim ne drznejo nasprotovati, saj se bojijo za svoje kariere. To pravilo pa ne drži vedno v škofijah s pravovernimi ordinariji.

Pogosto je rečeno, da bo nova generacija duhovnikov (t.i. »Janezpavlovi« in »Benediktovi duhovniki«) rešila Cerkev iz krize, v kateri se nahaja. Ta pogled predstavlja kratkovidno vizijo prihodnosti. Sedanje generacije duhovnikov so večinoma vzgajale prejšnje generacije, ki so v veliki meri sploh povzročile sedanjo krizo. Kakšno vzgojo so torej dobile mlajše generacije duhovnikov? Ni torej modro, da se veselimo in vzklikamo, da bo krize kmalu konec, kot je pred kratkim izpostavil Ross Douthat.

Dejstvo je, da mlajši duhovniki po posvetitvi pridejo v naravnost komunistično ozračje strahu, ki vlada v župnijah. Če je prej nanje pazil bogoslovni vzgojitelj, sedaj to vlogo prevzame župnik. Nikar ne mislite, da župniki ne pazijo na svoje kaplane ter o njih ne poročajo škofijski pisarni. 

Mlad duhovnik, ki nosi talar ali biret, bo tako kmalu postal predmet govoric ter označen kot »rigiden«, »pretirano konservativen« ipd. Če poleg tega rad daruje še tradicionalno latinsko mašo, je njegova usoda zapečatena. Po mnenju škofijske birokracije je takega duhovnika potrebno »zlomiti«. Če so omenjene tendence vidne že v semenišču, bo tak novomašnik verjetno dodeljen starejšemu duhovniku z nalogo (izraženo diskretno ali jasno), da ga ustrezno prevzgoji.

Taktika, ki jo župnik pogosto uporabi pri takih mladih duhovnikih, je strah pred verniki: »pri nas ne počnemo tega, ker to ne bo dobro sprejeto pri ljudeh.« (Beri: ne bom jim všeč, zato bodo svoj denar/resurse prenesli v drugo župnijo.) Tako razmišljanje temelji na iskanju ugajanja pri ljudeh, kar ne ustreza božji zapovedi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5, 29)

Iskanje potrditve oz. odobravanja pri ljudeh pa vodi stran od odrešilne Kristusove resnice (in temu skladnih dejanj), ki nas vodi v nebesa. V našem primeru je določena praksa (liturgija ad orientem), ki vodi vernike k osredotočanju na Boga namesto na duhovnika, neupoštevana, ker naj bi je »ljudje« ne sprejeli. Kdo je pravzaprav varuh in skrbnik resnice Boga in Njegove svete Cerkve, duhovnik ali  ljudje?

Seveda se lahko strinjamo z dejstvom, da bi uvedba liturgije ad orientem v sedanjih okoliščinah pomenila zahteven boj, ki zahteva kar največjo previdnost in skrb. A nekateri duhovniki kljub temu bojujejo ta boj, zato moramo zanje še posebno moliti. Izpostavljeni so naravnost surovim povračilnim ukrepom svojih škofov. Med bogoslovno formacijo pa jih učijo, naj se bojijo stvari, kot sta latinščina in tradicija.

Pisec teh vrstic pozna primer, ko je skupina žensk uspešno pregnala duhovnika iz župnije s tem, da se je poslužila ustreznega besedišča na škofiji. Duhovnik ni storil nič nepravilnega, z izjemo tega, da je skušal vernikom prinesti to, kar je njegova naloga (gregorijanski koral, latinščina). Sedaj kazensko služi v župniji, kamor so običajno prestavljeni duhovniki, ki imajo težavo z alkoholom ali pornografijo. To je nepravično, čeprav prav tako preganjanje pogosto dela svetnike ter je poseben znak božje ljubezni.

Duhovniki so prisiljeni sklepati kompromise, ker ne želijo »ogroziti svojega duhovništva« (če uporabimo njihove besede). Spomnimo se, da je duhovnik pač duhovnik. Duhovnik tako ne more ogroziti svojega duhovništva, ogrozi lahko le opravljanje svoje službe. Njegov ordinarij mu to seveda lahko omeji po določilih kanonskega prava.

Naloga duhovnikov je skrb za duše. Preko njihove roke bo neka oseba prišla v nebesa ali v pekel. Ob dnevu svoje smrti, bo duhovnik kot vsi ostali stal pred  Rex tremendae maiestatis, kjer noben izgovor ne bo zalegel. Le resnica njegovega življenja in njegova služba Kristusu Kralju bosta pomembni. Jezusove ostre besede naj nas pripravijo do iskrene poglobitve in izpraševanja vesti: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!« (Mt 7, 23)

Omenjena dejstva o duhovništvu bi morala srca duhovnikov in škofov napolniti z največjim strahom. Žal jih ne. Številni duhovniki vedo, kaj se dogaja v njihovih škofijskih pisarnah in med njihovimi brati duhovniki. Bojijo se, kaj se jim bo zgodilo, če spregovorijo in se izpostavijo. Tisti, ki se kljub temu izpostavijo, so deležni povračilnih ukrepov, preko katerih dosegajo mučeništvo. Nasprotno pa se duhovnikom, ki imajo zakonolomska razmerja, ki so zasvojeni s pornografijo in tistim, ki se predajajo sodomitskim poželenjem, ne zgodi nič. 

Obstaja resnično temna, satanska subkultura med duhovništvom in episkopatom v Združenih državah. Moliti moramo za naše duhovnike, posebno še za tiste,  ki jim je Bog naklonil posebno milost, da trpijo za zmago njegovega kraljestva. Ti duhovniki morda niso cenjeni s strani cerkvene hierarhije, a so resnični pastirji Cerkve. Povedati jim moramo, da njihova žrtev ni pozabljena: čeprav vas ljudje ne poznajo in ne cenijo, Bog vidi in njegova milost bo vaša tolažba.

Prirejeno po: Priests living in fear of their bishops - Rorate Caeli