Predpostni čas

Bogoslužje nas na praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.

Predpostne nedelje so tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:

(Ps 17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja. (Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj rešitelj.

Pri prošnji pa izvemo še nekaj zelo pomembnega:

Milostno usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…

V bogoslužju se predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata Nebeške domovine.

Čas je, da se tudi mi pripravimo na postni čas.

Podrobneje: Dom Gueranger,  O.S.B. - The History of Septuagesima 

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja IV

Rosite nebesa, od zgoraj in oblaki naj deže Pravičnega.

Kdor res z vsem svojim bitjem nekaj pričakuje, kdor je v tem podoben otroku, ki hrepeni po nečem, kar so mu starši (zlasti oče, ta tako teptana figura naših časov) obljubili, ta lahko napravi za svoje besede svetega kardinala in cerkvenega učitelja Petra Damianija, ki jih je izrekel v pridigi na dan pred božičem: “Končno smo z odprtega morja dospeli v pristanišče, od obljube do nagrade, od obupa do upanja, od dela k počitku”. Vendar pa je danes to živo in globoko hrepenenje, pričakovanje pod vprašajem. Ali sploh še po čem hrepenimo in kaj pričakujemo? Zdi se, da se je tisto razčaranje (ne razočaranje!, op. a.) iz življenja preneslo tudi na naše duhovno področje, saj tudi tam nismo nič kaj več očarani, temveč naveličani in celo razočarani.

Povprečnost, prozaičnost, sivi vsakdan. Temu se prepuščamo in se še kako pozna tudi v našem krščanskem udejstvovanju. Po eni strani sicer nič novega pod soncem, če še naprej sledimo besedam romanjolskega svetnika. Saj je isto veljalo za vse tiste duše pred Kristusom, ki so po besedah našega svetniškega kandidata Filipa Terčelja, “željno drhtele po Zveličarju sveta”. Kakor, da so povsem obupali tisti ljudje, da so se prepustili razočaranju in brezupu. Pa so vendarle še vedno vztrajali tudi v trudu za dober odnos z Bogom, v srcu pa vsemu navkljub ohranjali upanje, da pride Mesija. Nas danes je po večini ta brezup kar preplavil in tonemo v njem. Kot bomo videli, je vprašanje enega od velikih literatov 20. stoletja precej na mestu: “Je Cerkev tista, ki je zapustila človeštvo, ali pa je človeštvo tisto, ki je zapustilo Cerkev?” pravi Thomas Stearns Eliot. Mi se seveda bolj nagibamo k drugi možnosti in vidimo, kako razkristjanjeno človeštvo namesto po odrešenju, raje posega po razno-raznih uspavalih, ki so še bolj kot uspavala “narkotiki”.

Ni pa bilo isto za ljudi Stare zaveze. Takole pravi Peter Damiani: “Glasniki Božje obljube so se vrstili eden za drugim, a niso prinesli nič novega, razen obnovitve ene in iste obljube. Zato se je naš Psalmist prepustil spancu, poslednje note njegove harfe pa se zdi, da so tožile nad Gospodovim zamujanjem: “Odklonil si nas in nas zavrgel, zakasnil si prihod svojega Maziljenca” (prim. Ps 89,39).” Svojo utrujenost in obupanost so namreč znali razgrniti pred Boga, kakor smo lahko videli pri psalmistu.

Mi danes tega več ne delamo. Veliko časa porabimo za pritoževanje, za iskanje izgovorov, za smiljenje samemu sebi… Toda vse to ostaja strogo na človeški ravni – bodisi sami sebi nekaj govorimo in se pritožujemo nad gnilim življenjem bodisi se pritožujemo prijateljem in drugim. Vsekakor tega časa ne porabimo za to, da bi naše življenje razgrnili pred Bogom. Če se svetih zakramentov že poslužujemo, se nanje slabo pripravimo, če se sploh kaj. Drži tudi, da je današnji človek zelo oklestil ali celo popolnoma opustil molitev. Sploh, ko govorimo o družinski molitvi, a bo to držalo tudi glede osebne molitve. Opažamo torej dejstvo, da se ne poslužujemo več vseh tistih sredstev, ki človeka posvečujejo. Kam bo ob vsem tem Gospod položil svoje milostne darove? Kje je sploh še kaj prostora v naših skupnostih, v naših družinah in nas samih za Odrešenika?

Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja.

Veliko tako ostaja nekih obljub in besed, kar pa je vse skupaj prazno. Najbolj ostanemo razoroženi pred našimi mladimi, ki jim je dovolj vsega govoričenja in praznih obljub nas odraslih, temveč želijo končno te obljube videti uresničene: “Kaj govoriš, pokaži že enkrat!” Odrasli pa odhajajo poklapani, ker so mislili, kako bodo “že oni pokazali”, kako bodo “že oni sami zmogli”… In seveda ne zmorejo, ker niso supermani, še manj bogovi. Ne bi vendarle že enkrat priznali, da potrebujemo odrešenje? V tej smeri bomo morali delati, da odpremo srca Božji milosti. Treba se bo vrniti k molitvi in svetim zakramentom. Na kratko bomo rekli, da se bo treba spet zateči pod okrilje matere Cerkve, če resnično želimo, da nas pride obiskat Zveličar. Veliko dela bo treba, kakor nam lepo pove sv. Janez Krstnik: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka.” (Lk 3,4b-5). A se splača potruditi, če želimo kaj več od samo komercialnega in čustvenega Božiča. Morda bo letos že prepozno – ali pa tudi ne, saj je še vedno nekaj možnosti v teh dveh dneh, da stopimo na pravo pot, ki je pot za Kristusom, a v naročju matere Cerkve, ki jo skrbno varuje in vodi tudi sveta Božja Mati Marija.

Samo tisti, ki je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, si lahko privošči to, o čemer nam pravi Damiani: “Potem, ko od tožbe preide k predrznosti, psalmist glasno zakliče: “Pokaži se vendar ti, ki si se dvignil nad kerube!” (Ps 80,2). Ti, ki sediš na prestolu Moči, obkrožajo pa te čete letečih angelov, ali ne boš spustil svojega pogleda na človeške sinove, ki so sicer res žrtve greha, ki ga je storil Adam, a si ga ti sam dopustil? Spomni se, kakšna je naša narava, ki si jo ti sam ustvaril po svoji podobnosti in sličnosti. Če pa je vsak živeči človek nečimrnost, potem je to tudi v tem, da je narejen po tvoji podobi in sličnosti. Spusti torej nebesa in stopi dol – spusti nebesa svojega usmiljenja nad nesrečne, ki te rotijo in nas ne pozabi za vedno”.

To so vzkliki vseh nas, pa če se jih zavedamo ali ne, saj vsi ljudje ležimo v blatu in razdejanju, sami pa si ne moremo pomagati. Potrebujemo nekoga, ki je večji od vsega tega, torej tudi od vsega zla, krivic, bolezni in bolečine, večji od vsega hudega. Potrebujemo svetlobo, ki je močnejša in večja od vsake teme. Zato upravičeno kričimo in ne bomo utihnili, kakor je veljalo tudi za preroka Izaija, “ki je v velikanski moči svojega hrepenenja dejal: “Zaradi Siona ne bom molčal, zaradi Jeruzalema ne bom legel k počitku, dokler pravični, ki ga pričakuje, ne bo prišel v vsem svojem sijaju. Predri torej nebesa in pridi”! Zato torej Cerkev v božični “devetdnevnici” (ki je v resnici osemdnevnica, a so jo po zgledu neposredne priprave na druge praznike enako poimenovali, tudi zato, da se ne bi mešala z božično osmino, op. a.) v en glas vzklika, goreče vzklika iste prerokove besede. Kakor bi bili na predvečer pomembnega izpita na “faksu”, smo tudi mi že naveličani vsega in samo še pričakujemo, da se vendarle zgodi, kar se ima zgoditi.

Nadaljuje sveti kardinal, da imamo tudi mi dovolj preroških besed: “Naj se sedaj umaknejo, saj ni več radosti in tolažbe za nas vse do tedaj, dokler nas sam Zveličar ne bo počastil in nam, s poljubom na ustnice, dejal: “Uslišani ste”. Kaj smo pravkar slišali v spevu? Posvetite se, Izraelovi sinovi in bodite pripravljeni – jutri bo namreč prišel Gospod”.

Kako pomembno je torej – nam pravi opat iz Solesmesa, dom Prosper Guéranger – da dan pred Božičem preživimo v: »Svetem in pobožnem veselju«. Božični dan je namreč poseben, saj je Bog postal človek. Če za vse ostale praznike velja, da se jih začne praznovati šele na predvečer, potem je tu drugače, saj praktično že od zore 24. decembra ne obhajamo več adventa, razen kar zadeva barvo, ki ostaja vijolična. Dandanes je sicer res težko, da bi v vsej polnosti vstopili v ta predpraznični dan, vsaj v fizičnem smislu. Vendar pa to še ne pomeni, da se bi morali kristjani ravnati ta dan enako kot vsi ostali in panično tekati naokrog v iskanju še zadnjega ne-vem-česa, ki je pravzaprav podobno tistemu narkomanskemu: »Rabim, nujno rabim še en šus«.

Blagoslovil si, Gospod, svojo deželo, odvrnil sužnost Jakobovo.

Kolikor je le mogoče, pripravimo ta dan zlasti svoja srca, svojo notranjost, da bomo zares nekaj doživeli. Da bodo naše »notranje oči«, kakor pravi Guéranger: »Videle ob sveti uri rojstvo tistega, ki prihaja, da razsvetli vsako bitje«. To vse velja, seveda, če pričakujemo Odrešenika Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Če pa, nasprotno pričakujemo božička, potem nas je žal potrošniška in porabniška mašinerija že preveč posrkala vase. Žal sem tudi iz ust brata duhovnika slišal, kako je otrokom govoril o božičku. Utemeljil je: “Veš, same pravljice so jih…” Božič ni nobena pravljica, temveč dejstvo! Bog je postal človek, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, ne pa, da bi dosegli neko začasno omamo!

Kot pa smo dejali še zgoraj, še vedno ne velja obupati, saj je vsaki zasvojenosti tudi mogoče uiti. Kdove, mogoče pa nam uspe prav letos. Vsaj deloma. Vsi lepo povabljeni, da se potrudimo – vsak posebej in vsi skupaj -, da letošnji 24. december vendarle preživimo tako kot je treba. Naj bo to dan priprave, za posameznika in družino, na praznični božični dan. Skušajmo se naravnati na valovno dolžino božičnega praznika, edinstvenega dogodka v zgodovini človeštva, ko se je sam Bog sklonil k ljudem, da bi jih rešil iz njihovega žalostnega stanja in jim odprl vrata v večno veselje.

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja III

Zagreb, nedelja Gaudete

Ko govorimo o vojskujoči se Cerkvi, moramo odpraviti enega od zelo pogostih stereotipov, ki bi ga lahko označili kot izključevalnega. Ta stereotip namreč pravi, da je vojskujoča se Cerkev izključujoča do vseh ostalih, ki niso njeni člani. Dom Guéranger namreč pravi, da Kristusova nevesta, Cerkev, moli in goreče prosi, da bi Odrešenik obiskal: »Tudi tiste, ki niso v občestvu z njo, kakor tudi nevernike same, z namenom, da bi se spreobrnili k pravi luči, ki sveti tudi zanje.« Še vedno govorimo o Kristusovem drugem, duhovnem, prihodu, kar je tudi logično, saj imamo v času svojega bivanja na zemlji vsi ljudje možnost, da nas razsvetli: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Da bi spoznali dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da bi nas odrešil, nujno potrebujemo tudi ta duhovni prihod, vendar pa je pri tem potrebno paziti, da ne bi zapadli določenim zmotam, ki so značilne za naš čas. Te zmote se pravzaprav da zožiti v samo eno zadevo, ki se danes prav bolno poudarja – srečanje z Vstalim.

Skušali bomo le na kratko povedati, v čem je tu težava, saj je predmet naše obravnave tu zlasti adventni čas, a nekaj je vendarle treba reči o tem. V današnjem času se meče vnemar tako apologetiko kot raumsko poglabljanje v iskanju resnice. Oboje bi naj bilo odveč, ker je treba vero živeti. Pomembno tako postane zlasti izkustvo. Vera je v tem, da srečamo Kristusa, prepoznamo njegovo navzočnost v zgodovini in v svojem življenju. Vendar pa krščanstvo ni in ne more biti samo izkustvo, tudi zato ne, ker je nevarno, če odvzamemo razum, da se ustavimo le pri čustvih – le-ta pa so varljiva. Ne bomo seveda zanikali, da krščanstvo ni tudi izkustvo, vendar pa je izkustvo nekaj, česar ne moremo podati oz. posredovati nikomur, ker je osebna zadeva. Tisto, kar lahko posredujemo, so načela, ne moremo posredovati lastnega izkustva. Gotovo je versko izkustvo, na neki način, najvišja stopnja krščanskega življenja, a je dano le nekaterim, še ti pa so to izkustvo prejeli kot dar od zgoraj, potem ko so se presneto potrudili za molitveno in asketsko življenje, kakor tudi za preučevanje, tudi razumsko, krščanske vere. Poglejmo samo sv. Terezijo Benedikto od Križa, alias Edith Stein, kako je vero pošteno najprej razumsko premislila, da ne govorimo o tem, kako se je trudila za zgledno krščansko življenje v pokorščini, molitvi in odpovedi. Vera ni samo neko čustvo našega srca, temveč je tudi razumsko dejanje, katerega vodilo je stremljenje za resnico. Sveto pismo in Cerkev nam predlagata v verovanje določene resnice, ki pa se jih lahko oklenemo le z razumom – drugače ne gre.

Vidimo, kako potrebujemo vse svoje človeške moči, da priznamo in naredimo za svoj Kristusov prvi prihod, ki potem potegne za sabo celo verigo dogodkov od Betlehema do Jeruzalema, ki predstavljajo vsebino našega odrešenja. Bog se je ponižal, da je najprej postal človek, potem pa celo tako, da je za nas umrl na križu. Če vsega tega ne osvojimo, potem ne bomo nikdar verjeli, da je Cerkev Božja institucija, ker jo je ustanovil sam Jezus Kristus, posledično pa ne bomo verjeli, da ta institucija predaja iz roda v rod vse tiste nauke, besede in zglede, ki jih je Kristus zapustil apostolom in učencem, pa niso zapisani v evangeliju. Ne bomo torej verjeli v tisto, kar z eno besedo poimenujemo kot Izročilo. Toda brez prvega prihoda seveda ne more biti drugega prihoda, ki je prihod v duhu, posledično pa ne bomo pripravljeni na tretji prihod, ko pa se bo res vsak od nas srečal s Kristusom, a gorje mu, če bo samo pasivno čakal na ta dogodek. Vemo, kako se konča zgodba za tistega služabnika, ki je svoj talent zakopal.

Po besedah našega opata namreč Cerkev ni zadovoljna samo s tem vsakoletnim Kristusovim prihodom, temveč pričakuje še tretji prihod, ki bo »použil vsako stvar«. Za svoje je naredila njegove zadnje besede: »Pridem kmalu« (Raz 22), na kar goreče vzklika: »Pridi, Gospod Jezus!« »Želi namreč biti osvobojena časnih omejenosti.« Želi si priti tja, kjer kraljuje njen Ženin. V adventnem bogoslužju tako za svoje napravi besede iz Razodetja: »Prišla je Jagnjetova gostija in njegova nevesta je pripravljena« (19,7). Prav kakor smo dejali malo prej, se je treba pripraviti, sicer sploh ne moremo govoriti o nekem globokem hrepenenju.

Cerkev se namreč istočasno tudi zaveda, kako bo ta tretji prihod tudi nekaj zelo strašnega in trepeta ob misli nato, kako bo za ljudi, ko se bodo znašli pred sodbo. Kakor pravi naslov speva bl. Tomaža Čelanskega, imenuje Cerkev ta dan »Dan jeze« (Dies Irae). Kakor pravi naš opat, se ne boji zase, saj bo ta dan dokončno zmagala in si nadela kraljevski načelek. Boji se za svoje otroke, saj je vendarle njihova mati. Trepeta za vse tiste, ki bodo šli na »kozlovsko stran«, na levico. Zato je prav, da v adventu, poudarjamo tudi strašnost tistega dne, ko bo Kristus prišel »v slavi, sodit žive in mrtve«. Le pazimo, da se ne bomo preveč prepustili sentimentalizmu, saj gre tu za še kako resne zadeve, ki zadevajo naše rešenje. Božič, na katerega se pripravljamo, je tisto, kar molimo v veroizpovedi (ki smo jo pravkar omenili zgoraj): »Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil iz Marije Device ter postal človek.«

Vstopamo v neposredno pripravo na božični praznik. Naj ne gre mimo še ta priložnost, če je že prvi del adventa kar tako švignil mimo, ne da bise niti dobro tega zavedeli.  

… zaključek prihodnjič!

Andrej Vončina

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja II

Z razmišljanjem o adventu nadaljujemo, kjer smo končali, saj moramo še do konca izčrpati ta trojni Gospodov prihod. Morda bo kdo dejal, da dajemo prevelik poudarek zlasti osebni pripravi, vendar pa ne moremo pripomoči k dobri pripravi skupnosti, ki ji pripadamo – največkrat gre tu za družino, osnovno družbeno in cerkveno celico – če si najprej nismo adventne priprave pošteno in odločno zastavili na osebni ravni. Kako lepo je dejal sv. Ambrož (v soboto, na njegov god, sem to prebral, op. a.): “Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev. Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo(Prd 11,3).”

Najprej moramo torej veliko narediti na osebni ravni, tudi, kar zadeva adventno pripravo, da bi potem lahko primerno vodili in bogatili svojo skupnost. Kakor pravi, dom Guéranger glede prvega prihoda, smo v tem primeru kristjani kakor preroki, ki so pričakovali, da pride Mesija: »V solzah in nestrpnosti pričakuje sveta Cerkev obisk Kristusa Odrešenika ob njegovem prvem prihodu. Zato se poslužuje gorečih prošenj Prerokov, katerim pridružuje še svoje prošnje. Na ustih Cerkve vzdihi, namenjeni Mesíju niso zgolj običajno spominjanje na želje starozaveznega ljudstva, temveč imajo realno vrednost, učinkovit vpliv na radodarnost nebeškega Očeta, ki nam je dal svojega Sina. Od vekomaj so že prihajale na Božje uho združene molitve starozaveznega ljudstva in krščanske Cerkve, ko pa jih je Oče vse slišal in uslišal, je ob primernem času poslal na zemljo tisto blaženo roso, po kateri je vzklil Odrešenik.« Vidimo torej, kako gre za dejavni spomin, da so besede prerokov tudi naše besede, ki jim pridružujemo še svoje prošnje, vzklike in vzdihe. Prav isto velja tudi, kadar sveta Cerkev moli psalme k nebeškemu Očetu – moli skupaj s svojim ženinom Kristusom, za svoje naredi njegove besede. To je zelo pomembno, saj tako prerasemo same sebe. V središču sveta ni ne posameznik ne skupnost kot »mi, tukaj zbrani«, kakor se občestvo napačno pojmuje zadnjega pol stoletja, temveč Kristus in njegova Cerkev – tako v svetem bogoslužju tudi mora biti. Tako Gospodov prvi prihod ni tam nekje daleč v zgodovini, temveč je »danes«. Liturgični spomin je tako drugačen od človeškega, ker se ravna po Božjem, milostnem času: »Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan« (2 Pt 3,8).

“Cerkev pa stremi tudi k drugemu prihodu, ki je posledica prvega in ki je v tem, kot smo videli, da Ženin obišče svojo Nevesto. Vsako leto se ta prihod zgodi ob božičnem prazniku in novo rojstvo Božjega Sina skupnost vernih osvobaja tistega suženjskega jarma, ki ji bi ga sovražnik rad naprtil. V adventnem času Cerkev prosi, da bi jo tisti, ki je njena Glava in njen Ženin, obiskal v njeni hierarhiji in v njenih udih, od katerih so nekateri živi, drugi mrtvi, a lahko oživijo.” Tu so že prve pomembne besede svetniškega opata, ki nam s preprostimi besedami pove, kako nujno potrebuje zemeljska Cerkev duhovne prenove kot puščava vode, da ne bi podlegla skušnjavam hudobnega duha. Zemeljska Cerkev je v neprestanem boju s silami zla, zato pa jo tradicionalno tudi imenujemo “vojskujoča se Cerkev” (Ecclesia militantis). Zaradi napačnega pojmovanja ta izraz (“vojskujoča se Cerkev”) v zadnjega pol stoletja ni več “korekten”, zato so na njegovo mesto raje dali drugega. Po novem je Cerkev le še “potujoča”. Toda, potujoča je Cerkev bila tudi prej, le da je ta lastnost bila nekako drugotna oz. že vključena, saj je pravzaprav logično, da je zemeljska Cerkev odločno usmerjena in potuje svojemu Ženinu naproti. Že res, da je tisti izraz bil tudi napačno razumljen, a to še ne pomeni, da se ga je treba znebiti, sploh zato ne, ker ne gre le za izraz. Koliko je še današnja Cerkev bojujoča se v duhovnem smislu?

Vsem vernim in vsakemu posebej, posvečenim in neposvečenim, tako velja v adventnem času strogo opozorilo iz knjige Razodetja: “Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi” (Raz 3,1b-3). Potrebna je torej vsem kristjanom, na vseh ravneh, vztrajnost in neprestano spreobračanje, saj samo ime in pozicija še zdaleč nista dovolj. Brez priprave na ta drugi, duhovni Gospodov prihod, bomo nepripravljeni tudi na prihod v slavi, kar najprej pomeni, da bomo nepripravljeni na srečanje s Kristusom, pravičnim sodnikom, ob smrti: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

...se nadaljuje!

Andrej Vončina