Vsaka arhitekturna odločitev v cerkvi je hkrati tudi teološka odločitev

V nadaljevanju prinašamo del intervjuja, v katerem je ugledni ameriški arhitekt in teolog Denis McNamara v pogovoru za Catholic World Report podal svoje gledanje na problem sodobne cerkvene arhitekture in predloge za izboljšanje. Čeprav intervju izhaja iz razmer v Združenih državah, naslavlja teme, ki so še kako relevantne tudi za slovenski prostor. Tudi pri nas so ikonoklastični reformatorji namreč zmaličili preštevilne cerkve, novo zgrajene cerkve pa so večkrat bolj spominjajo na kino-dvorane, kot na katoliške verske prostore. Pogosta so tudi prepričanja, ki ne zavračajo le pomena ustrezne cerkvene arhitekture, temveč sam pomen posvečenega cerkvenega prostora za maševanje. 

Nicholas LaBanca, za Catholic World Report: Roko na srce, mnogo ljudi niti ne pomisli, da bi povezovali arhitekturo in teologijo. Kaj vas je vleklo k preučevanju teh vprašanj?  

Dr. Denis McNamara: Ko sem bil otrok, smo mnogokrat prisostvovali maši v nekdanji cerkvi mojega očeta v New Yorku, čudoviti cerkvi iz 20-ih let 20. stoletja posvečeni sv. Vincenciju Ferrerju. Vedel sem, da je mnogo lepša od naše cerkve v predmestju. Ne vem zakaj, a že kot petletnik sem spraševal mamo: »Lahko gremo v babičino cerkev? Lepša je od naše.« Mislim, da je Sveti Duh že takrat sejal seme. Kasneje, ko sem študiral arhitekturno zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bom poučeval teologijo. Mislil sem, da je arhitekturna zgodovina zgolj zgodovina arhitekture. Ko sem prišel na Liturgični inštitut, sem spoznal, da obstaja globoka teologija arhitekture utemeljena v Svetem pismu.

Naj navedem le en primer. V evangelijih je Kristusovo telo primerjano s templjem. Kasneje, v Pavlovih pismih, so kristjani imenovani živi kamni v božjem templju in deli Kristusovega telesa. Tako sem videl, da so zgradbe zgrajene iz kamnov in da tako predstavljajo podobo Kristusa, podobno kot ljudje (živi kamni) predstavljajo Kristusovo mistično telo. Cerkev kot zgradba je torej analogija Kristusovega telesa. Poleg tega je analogija Cerkve, zato nosita stavba in ljudje isto ime. Nauk Cerkve to jasno potrjuje: Cerkev je teološko gledano Kristusovo mistično telo. Cerkev kot stavba torej prav tako ponazarja isto mistično telo. 

CWR: Številni ljudje so prevzeti od lepote, ko vstopijo v cerkev podobno tej vaše babice. A po drugi strani so tudi številni, ki si mislijo: »To je preveč bahavo. To je preprosto pretirano.« Ideja, ki stoji za tem, je, da bi bil Bog bolj zadovoljen z nečim bolj preprostim. Kako odgovarjate tistim, ki sem jim ob tradicionalni cerkveni arhitekturi pojavljajo taki pomisleki? 

McNamara: Torej, nekaj je lahko pretirano samo tedaj, če predstavlja več kot ta stvar potrebuje, da je tisto, kar je. V tomističnem razumevanju lepote je lepo tisto, kar tako razkrije svojo lastno naravo, ontološko realnost. Ontologija je veda, ki preučuje bit oz. naravo stvari. Če torej razumemo cerkev kot zbirališče – če je to naša operativna definicija – potem lahko rečemo, da je cerkev polna marmorja, lepih kipov ali mozaikov pretirano ekstravagantna. Če pa rečemo, da je cerkev podoba poveličanega Kristusovega mističnega telesa, […] ki vključuje tudi nas, angele, svetnike in drugo stvarstvo – tudi duše v vicah – potem mora umetnost izražati to predstavo. Umetnost, ki tega ne izraža, je pravzaprav pomanjkljiva.   

Stvar je preprosta, ko jo reduciramo na najmanjše število delitev, ki jih lahko ima, ne da bi izgubila svoje bistvo. Trojica torej mora vsebovati tri – ne moreta biti le dva, ker bi v tem primeru bila nepopolna. Trojice ne moremo dalje reducirati. Cerkvena stavba mora prav tako imeti vse, kar potrebuje. Če ima več kot potrebuje, je zares prekomerna. II. vatikanski koncil zato pravi, naj cerkev krasi plemenita lepota, ne zgolj razkošna podoba. […] Cerkev naj bo torej plemenito lepa; njena lepota mora razkrivati njen pravi značaj. […]

CWR: Veliko katoliških cerkva v zadnjih 30 ali 40 letih je bilo zgrajenih v stilu velikih dvoran. Kaj menite o cerkvah, v katerih so klubske sobe ali pisarne neposredno povezane z daritvenim prostorom?

McNamara: Seveda lahko v župnijskem kompleksu poteka raznovrsten program. Lahko imamo dvorano za ples ob godu sv. Patrika, učilnice in pisarne. Vedno je bilo tako. Težava je v tem, da je nekoč cerkev bila cerkev, župnijska dvorana pa župnijska dvorana. Če trdimo, da sta cerkev in župnijska dvorana pravzaprav isto, potem zvodenimo teologije cerkvene stavbe. Salomonov tempelj je bil npr. sestavljen iz treh hierarhično ločenih delov. Obstajalo je zunanje dvorišče, notranje dvorišče in najsvetejši del, kamor so postavili skrinjo zaveze. V Svetem pismu piše, da je glavni prostor imel streho iz cedrovine z izrezljanimi angeli, drevesi in zvezdami. Predstavljal je rajski vrt. Kot vemo iz zgodovine odrešenja, sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, a sedaj je človeštvo nazaj povabljeno v raj nove Zemlje, kar zakramentalno ponazarja umetnost in arhitektura. 

Najsvetejši prostor, ki mu ustreza današnji prezbiterij, je bil podoba nebes. Tam je prebival Bog. Bog je sedel na prestolu skrinje zaveze. Veliko zagrinjalo je predstavljalo delitev med nebesi in zemljo; ob Kristusovi smrti se je pretrgalo na dvoje, kar pomeni, da imamo od takrat ponovno dostop do nebes. To pomeni, da je cerkev mikrokozmična umetniška ponazoritev združenih nebes in zemlje, kot se bo dokončno dopolnilo ob koncu časov. Nebesa in zemlja sta do določene mere še vedno ločena, ko čakamo na popolno združitev Boga in človeštva v Kristusu. Na koncu časov pride Jagnjetova poročna gostija; poročna zato, ker se bo takrat Bog ponovno tako intimno združil s človekom, da bosta postala eno. Tega še ne popolnoma izkušamo, a ko vidimo slike angelov in svetnikov v cerkvi, pričakujemo naš lasten prihod v nebesa. To je teološka naloga, ki jo mora cerkev izpolniti. […]

CWR:  Večkrat sem že vstopil v sicer zelo lepo cerkev, v kateri je bilo hitro zaznati določene nedoslednosti. Na primer, hitro lahko opazimo, kje je nekoč stala obhajilna miza ali glavni oltar. Kaj se je zgodilo v dobi po koncilu – v 70-ih in 80-ih letih – da je prišlo do številnih renovacij, ki so tako zmaličile podobo cerkva? Zakaj je do tega prišlo v takem obsegu, posebno v Združenih državah?

McNamara: Gotovo je bilo to obdobje velikega ikonoklazma. […] Po koncilu je prišlo do radikalnega pre-mišljenja ali »re-ontologizacije«; redefinicije cerkve kot kraja srečevanja, sveta maša je bila včasih primerjana z obredom družine v božji jedilnici. To ni del pristnega katoliškega razumevanja liturgije, ki je vedno žrtven obrok v obredni obliki – v obredni in javni obliki. Na nek način je domačnost in intimnost prevladala nad ritualnim in javnim značajem. Zato so številni arhitekti zasnovali cerkve podobno kot navadne hiše. Postavili so lesena tla, oltar so načrtovali kot jedilno mizo, v cerkev so postavili rastline. Objavljene so bile številne knjige kot npr. »Božja hiša je naša hiša«, ki so potrjevale te ideje.

CWR: Med predavanjem ste na kratko omenili encikliko Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. Ko omenjate model cerkve kot domačega prostora, model, ki so ga mnogi pripisovali zgodnji Cerkvi – je to oblika »arheologiziranja«, pred katerim je svaril papež Pij?  

McNamara: Mislim, da je tako. Pij XII. je svaril pred nekritičnim starinarskim restavratorstvom, kot da bi Sveti Duh prenehal voditi Cerkev v 5. stoletju. […] Bistveno je, da stvari presodimo teološko: je to primerno in pastoralno najboljše za naš čas in razmere? Ustreza naravi liturgije ali ne?

Pij XII. je tako izrecno dejal, da bi šli predaleč, če bi zamenjali oltarje z mizami, ker naj bi tako zgledali oltarji v zgodnji Cerkvi. Ali če bi zamenjal črna mašna oblačila, ali če uvedli razpela, na katerih niso prikazane Kristusove rane. Svaril je skratka pred stvarmi, ki so se tako razširile v času po koncilu. V tem oziru je bil resnični prerok. A v 70-ih je postala popularna predstava, ki jo najdemo v Apostolskih delih, t.j. da so kristjani po domovih lomili kruh. Zato so številni trdili, da je liturgija pravzaprav domači obed. Namesto javnega, ritualnega značaja, ki izhaja iz tradicije judovskega templja, je bila maša pre-zamišljena kot del te »domače« tradicije. […] Podobno kot pri številnih drugih teoloških zmotah tudi ta predstava ni bila popolnoma napačna, a je vsebovala številne zmote in predstavlja nepopoln pogled na liturgijo, ki pa se je vseeno močno razširil. 

CWR: V številnih vaših predavanjih, ki so dostopna tudi na spletu (tukaj), pogosto omenjate koncept »arhitekturne teologije«. Izpostavili ste, da so cerkve same »zakramentalne zgradbe.« Kaj hočete povedati s tem izrazom?

McNamara: Želel sem rešiti cerkveno arhitekturo pred idejo, da je cerkev teološko nevtralna, zgolj »ogrodje za liturgično dogajanje«, kot so pogosto trdili v 80-ih in 90-ih letih. Danes bi rekli, da so teksti iz misala sestavljeni iz teoloških besed – nanašajo se na Boga, so od Boga, govorijo o Bogu. Razkrivajo nam Boga. Podobno je tudi liturgično dogajanje teologija v obredni obliki. Lahko govorimo o lex orandi, zakonu molitve, in lex credendi, zakonu vere. A lahko govorimo tudi o zakonu zgradbe, kar sam imenujem lex edificandi. Če torej verjamemo, da se nam Bog razodeva skozi znake in simbole – primarno skozi svete slike, ikone – potem obstaja zakon teologije o izdelovanje ikon. Vzhodno krščanstvo je to teologijo zelo natančno opredelilo skozi mnoga stoletja. Razširila se je tudi na samo cerkveno zgradbo.

Na Zahodu smo težili bodisi k romantični bodisi k funkcionalistični mentaliteti. V 19. stoletju so nam bile všeč cerkve, ki so »zgledale kot cerkve«, zato smo posnemali stile preteklih stoletij, a nismo imeli globoke teologije arhitekture, kot so jo imeli vzhodni kristjani. V 60-ih in 70-ih pa smo cerkve razumeli kot funkcionalne zgradbe, ki niso zavezane preteklosti. A še vedno nismo imeli zakramentalne teologije cerkvene arhitekture. Zato sem želel razviti zahodno teologijo arhitekture, ki ne bi temeljila zgolj na nostalgiji ali funkcionalnosti. Podobno kot ikona prinaša podobo svetnika v naš čas in prostor, cerkev sega v našo nebeško prihodnost – čas, ko se bosta Bog in človeštvo popolno združila in bodo izginile vse posledice izvirnega greha – in nam jo kaže v umetnosti in arhitekturi. Na ta način postane vsaka arhitekturna odločitev hkrati tudi teološka odločitev. 

Prirejeno po: spletna stran CWR

Dies Irae

Marsikateri zakristan se je že kdaj začudeno vprašal, od kod toliko črnih mašnih plaščev po cerkvenih predalih. Črna barva se (v klasični ali izredni obliki rimskega mašnega obreda) ne uporablja samo za pogrebe, ampak tudi na Veliki petek in 2. novembra, ko je Spomin vsem vernih rajnih.

Ko je ljudstvo (v času, ko je bila sedanja izredna oblika v rimskem delu Cerkve tudi edina) na tisti dan prišlo v cerkev, je v njej opazilo neobičajni okras. Sredi ladje so bile postavljene pare, pokrite s črnim prtom, kjer je vrh krste počivala lobanja. Memento Mori, spominjaj se smrti, v tem je sporočilo krste in lobanje. Maša za vse verne duše je bila velika maša zadušnica, ki se je opravljala v črnini. Vedno se je začela z vstopnim spevom Requiem aeternam dona eis, Domine… Gospod, daj vsem rajnim večni mir in pokoj… Pri tej maši ni Slave in Aleluje. Namesto aleluje pa se, po berilu, poje (ali recitira) Dies irae, dies illa,… Strašen dan bo dan plačila. Žal se to odlično besedilo v sedanji liturgiji v praksi ne uporablja več, čeprav bi se lahko. Ena izmed posebnosti je tudi petje oz. recitiranje Agnus Dei, ko se namesto »usmili se nas«, poje »podari jim počitek« (Dona eis requiem). Potrebno bi se bilo zavedati pomembnosti molitev za rajne, saj ti najlažje prosijo Boga za nas, ker nas tudi najbolje poznajo. Potrebno bi se bilo tudi zavedati, kakor kratko je življenje in kako grešni smo ljudje, ter da nam zmanjkuje časa za pokoro.

Ena izmed najslavnejših uglasbitev sekvence: W.A. Mozart - Dies Irae Sekvenca (Dies Irae) V latinščini: Dies irae, dies illa, solvet saeclum in favilla, teste David cum Sibylla. Quantus tremor est futurus, quando Judex est venturus, cuncta stricte discussurus! Tuba mirum spargens sonum, per sepulchra regionum, coget omnes ante thronum. Mors stupebit et natura, cum resurget creatura, judicanti responsura. Liber scriptus proferetur, in quo totum continetur, unde mundus judicetur. Judex ergo cum sedebit, quidquid latet apparebit: nil inultum remanebit. Quid sum miser tunc dicturus? Quem patronum rogaturus, cum vix justus sit securus? Rex tremendae majestatis. Qui salvandos salvas gratis. Salve me, fons pietatis. Recordare, Jesu pie, quod sum causa tuae viae, ne me perdas illa die. Quaerens me, sedisti lassus; redemisti crucem passus; tantus labor non sit cassus. Juste Judex ultionis, donum fac remissionis ante diem rationis. Ingemisco, tanmquam reus, culpa rubet vultus meus, supplicanti parce Deus. Qui Mariam absolvisti, et latronem exaudisti, mihi quoque spem dedisti. Preces meae non sunt dignae, sed tu bonus fec benigne, ne perenni cremer igne. Inter oves locum praesta et ab hoedis me sequestra, statuens in parte dextra. Confutatis maledictis flammis acribus addictis, voca me cum benedictis. Oro supplex et acclinis, cor contritum quasi cinis, gere curam mei finis. Lacrymosa dies illa, qua resurget ex favilla, judicandus homo reus. Huic ergo parce, Deus. Pie Jesu Domine, dona eis requiem. Amen.

V slovenščini: Strašen dan bo dan plačila zemlja v prah se bo zdrobila, priča David in Sibila. Kolik strah bo vstal v naravi, ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela. V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. Knjiga k sodbi prinešena, hrani dela razvrščena, dobra kakor zadolžena. Dano svetu bo spoznanje, in za vsako zlo dejanje, Bog prisodi maščevanje. Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati? Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti! Reši me, vir vseh svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame Te umorili, prosim, tisti dan se usmili. Da si iz ljubezni same utrujen vzel svoj križ na rame, naj ne bo zgubljeno zame. Maščevalec vse krivice, čuj skesane moje klice, kadar pride dan pravice. Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, “Prizanesi Bog!” zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene. Nisem vreden odpuščanja, varuj pa me pogubljenja, milostno, Gospod življenja. Varuj grešnih me levice ter mi mesto daj desnice, kjer boš svoje zbral ovčice. Ko boš pahnil pogubljene, in sprejel blagoslovljene, sprejmi k Sebi tudi mene. V prahu k Tebi, Bog, zdihujem, srce strto Ti darujem, konec Ti priporočujem O, pregrozni dan jokanja, ki iz grobnega nas spanja, k sodbi, grešnike prisili: Ti se nas, o Bog, usmili, ljubi Jezus, ti jim daj rajski mir za vekomaj! Amen.