O podivjani kreposti usmiljenja

Sinoda o družini odpira pomembno vprašanje o ''modernizaciji'' Cerkve. Zagovorniki novih principov, ki so vse bolj v nasprotju s Katekizmom, kot zadnji argument navajajo božje usmiljenje in se navezujejo na usmiljenje kot krepost. Toda pri tem ne gre za usmiljenje v pravem pomenu, ampak usmiljenje kot ''podivjano krepost''. G. K. Chesterton je v svojem znamenitem delu »Pravovernost« odlično predstavil pojav podivjanih kreposti. Podivjana krepost je tista krepost, ki je iztrgana iz svojega konteksta in se nahaja na nepravem mestu. Katoliška vera nas uči, da je Bog usmiljen in pravičen. Poudarjanje enega brez drugega prinaša zmedo in krepost podivja, ker ni več  na svojem mestu. Tako lahko zgolj s poudarjanjem pravičnosti dosežemo rigorizem, podoben janzenizmu, zgolj s poudarjanjem usmiljenja pa se približamo antropocentrični logiki modernosti. Pri podivjanem usmiljenju ne gre namreč za usmiljenje do spokorjenega grešnika ali do človeka, ki išče resnico, čeprav je še ni našel. Gre pravzaprav za to, da se v imenu usmiljenja grešnemu življenju podeljuje določeno legitimnost, kar pa ni več pravo usmiljenje. Kot ilustracija naj služi primer življenja sv. Avguština, ki je pred svojo spreobrnitvijo živel grešno, kar je sam slikovito pokazal v eni izmed svojih molitev: »Gospod, naredi me čistega, a ne še takoj.« Avguštin je tako jasno razumel grešnost svojega življenja in je po dolgotrajni borbi uspel svoje stare navade zavreči – naposled je dosegel svetniško čast.

Primer sv. Avguština nam jasno izkazuje pravo usmiljenje. Avguštin je imel možnost za kesanje in pokoro in s tem oproščenje grehov. Ta možnost je odprta tudi danes, in sicer vsem, še tako hudim grešnikov. Italijanski blaženi Bartolo Longo je bil pred svojo spreobrnitvijo satanist! Pa mu takšna možnost ni bila zavrnjena. Enako velja tudi za današnji čas, tudi glede procesa sinode o družini, kjer se bije boj med modernisti in pravovernimi. Modernistični pristop prisega na usmiljenje v podivjani obliki. To pomeni, da ne gre za usmiljenje,  ki omogoča vsem, še tako hudim grešnikom, vrnitev v stanje posvečujoče milosti, temveč za tisto lažno usmiljenje, ki njihove grehe in napake tolerira ter jim poskuša dati vsaj določeno mero legitimnosti.

Podivjana krepost usmiljenja nedvomno izvira iz modernosti in iluzije po modernizaciji Cerkve. Ta je še posebej pereča zaradi napačnega razumevanjem drugega vatikanskega koncila, o čemer smo na blogu že pisali v povzetku misli Dietricha von Hildebrandta o t. i. duhu koncila. Cerkev ima nedvomno dolžnost razumeti »duh časa«, spremembe v družbi in mentaliteti, specifičnosti okolja in na vse to pravilno odgovoriti v duhu evangelija in izročila. Naj prikažemo to na primeru. V predmodernih obdobjih se je Cerkev soočala z vraževerjem in ostanki poganstva tudi med lastnimi verniki. V današnjem času je vse to znotraj Cerkve (vsaj na Zahodu) prisotno v mnogo manjšem obsegu. Po drugi strani pa so se v občestvo prikradle tegobe in zmote sodobnega časa, posebej tiste, povezane s seksualno revolucijo in upadom pomena družine. Ozrimo se na zmoto o prilagoditvi času oz. modernizaciji. Če bi Cerkev spreminjala svoja stališča glede na čas, v katerem se nahaja, ali ne bi potemtakem morala sprejeti v svoj nauk tudi podporo vraževerju?

Nedvomno je dolžnost Cerkve nagovoriti tudi ljudi iz razbitih družin, ločence, istospolno usmerjene. Cerkev je zagotovo dolžna pokazati razumevanje za njihove težave in težke življenjske poti, tako kot se je mogla previdno soočiti s tegobami preteklosti. Ne sme pa nikoli pozabiti na svojo najpomembnejšo nalogo, in sicer vodit tovrstne (in vse druge) ljudi na pot odrešitve in krepostnega življenja. Na pot pravega božjega usmiljenja. To pa se nikakor ne more doseči z dopuščanjem sprejemanja obhajila v stanju smrtnega greha. Jezus je nagovoril grešnike vseh vrst in jim je tudi odpustil. Toda od njih je tudi nekaj zahteval – pustiti grešno življenje za seboj.

Usmiljenje - resnično in lažno

Ob procesu dveh sinod o družini – z molitvami za usmiljenje z nebes

Zadnje leto sem veliko premišljeval o usmiljenju. Z lahkoto bi mu lahko rekli tudi srce in duša krščanstva: naš Gospod je prišel iz nebes, da bi nas odrešil po svojem neskončnem usmiljenju. Vredno omembe je tudi to, kako sveti Tomaž Akvinski zavzema držo, da je usmiljenje najvišja lastnost božanskosti. Tradicionalna latinska maša podaja vzoren izraz te tolažilne resnice:

»O Gospod, ki si izrazil Svojo vsemogočno moč največ s prizanašanjem in izkazovanjem milosti: pomnoži Svojo milost nad nami, da bi, medtem ko hitimo proti Tvojim obljubam, smeli biti soudeleženi pri nebeških zakladih. Po Gospodu …« (Glavna prošnja, deseta nedelja po binkoštih)

Pogosto me je prešinilo, kako je tradicionalna liturgija prežeta z usmiljenjem, misericordia – mnogo bolj kot moderen rimski obred. Če pustimo ob strani nekaj besedil, ki si jih delita oba obreda, se lahko ozremo na nekaj molitev o Gospodovi največji lastnosti, ki se molijo vsakokrat, kadar je »stara« sveta maša darovana – in LE pri maši starega obreda. Prav tako bom citiral Rimski Kanon, kajti, čeprav so tam zapisane molitve, ki bi bile lahko moljene tudi pri novem obredu, so tam v praksi zelo redko uporabljene.

»Munda cor meum ac lábia mea, omnípotens Deus, qui lábia Isaíæ Prophétæ cálculo mundásti igníto: ita me tua grata miseratióne dignáre mundáre, ut sanctum Evangélium tuum digne váleam nuntiáre.« (Očisti moje srce in moje ustnice, vsemogočni Bog, ki si ustnice preroka Izaije očistil z gorečim ogljem; naredi me vrednega očiščenja po tvojem zastonjskem usmiljenju, da bom tvoj sveti Evangelij mogel dostojno oznanjati)

»Offérimus tibi, Dómine, cálicem salutáris, tuam deprecántes cleméntiam: ut in conspéctu divínæ maiestátis tuæ, pro nostra et totíus mundi salúte, cum odóre suavitátis ascéndat.« (Gospod, tebi prinašamo kelih zveličanja, medtem ko te prosimo za tvojo prizanesljivost, da s sladkim vonjem pride pred obličje tvojega božanskega veličastva za naše zveličanje in zveličanje vsega sveta)

»Pláceat tibi, sancta Trinitas, obséquium servitútis meæ: et præsta, ut sacrifícium, quod óculis tuæ maiestátis indígnus óbtuli, tibi sit acceptábile, mihíque et ómnibus, pro quibus illud óbtuli, sit, te miseránte, propitiábile.« (Sveta Trojica, naj ti ugaja izpolnjevanje mojega služabništva: in podeli, naj ti bo žrtev, ki sem ti jo nevreden privedel pred oči tvojega veličastva, sprejemljiva; meni in vsem, za katere sem jo opravil, pa po svojem usmiljenju podeli odpuščanje)

Z lahkoto bi omenili tudi, kako je v spokornih litanijah »Kyrie eleison« ponovljen devetkrat, »Gloria« s svojim rotečim »miserere nobis« [usmili se nas], ki je izrečena precej večkrat kot po novem obredu, pa navadno kar nekajkrat na teden. Tu je še mnogo drugih besedil, ki govorijo o odrešenju, pokori, ozdravljenju, naklonjenosti in odpuščanju, v katerih je vpliv usmiljenja močno prisoten.

Morda se razlog za tako skopo poznavanje te usmiljene liturgije skriva v tem, da je tako malo ljudi intimno seznanjenih z duhovnimi zakladi tradicionalne maše. Celo – kar je na žalost potrebno povedati – prenekateri katoliki, ki se je udeležujejo, posvetijo premalo časa temu, da bi se podrobneje seznanili z njenimi molitvami. Vse skupaj pa se še toliko bolj poslabša izven tradicionalne enklave. Za veliko število katolikov je ta »latinska maša« zastarela in presežena, dojeta le kot pribežališče nestrpnih družbenih odpadnikov, obsojajočih zadrtežev, šovinistov in vseh ostalih zastarelih ostankov – skratka svet, v katerem ni prostora za usmiljenje, ker se še vedno oklepa absolutnih dogem, strogih moralnih načel, zoper katere je z lahkoto grešiti, in svet starodavnega opravljanja stvari, ki ne dopušča nikakršnega odstopanja. Da pa je tradicionalna liturgija v bistvu resnična šola in ohranjevalka božjega usmiljenja, je popolnoma zadnja misel, ki bi tako mislečim prišla na pamet.

Sedaj, ko smo se spomnili na prisotnost Evangelija v liturgiji, ki je njegovo zrcalo, ne moremo mimo opomnika o izdajalsko naravnanem početju mnogih članov cerkvene hierarhije, ki dandanes pridigajo lažno evangelijsko psevdo-usmiljenje. Dandanes lahko kontrast med resničnim in lažnim usmiljenjem opazimo v vseh porah življenja. To, o čemer danes svet hrumi na ves glas, v resnici ni želja po usmiljenju, ampak želja po spodbudi v grehu. Današnji grešniki žele slišati, da so dobri, da so v redu, da jim gre dobro, da lepo skrbijo za revne, da tolerirajo vse in da torej ni potrebno, kaj verujejo in kako se obnašajo. Celo več! Sodobni grešnik misli, da je pravo izkazovanje usmiljenja to, da tolerira ali celo ploska komurkoli in čemurkoli, kar kdo počne in oznanja, ker »kdo sem jaz, da bi sodil?«

Kljub temu da je mnogo katolikov ovrglo te postmoderne neumnosti – najmočneje v ostri obrambi nerazvezljivosti zakona zoper kardinala Kasperja in njegove podrepnike – se nam zdi, da je ta pojav še najjasneje in strnjeno pojasnil Steve Skojec in sicer z besedami:

»Usmiljenje je beseda, ki je na dnevnem redu, ki danes pokriva cel spekter protikatoliških misli, popularnih znotraj hierarhije sodobne Cerkve: ni usmiljeno prepovedati ločenim in ponovno poročenim katolikom prejemati obhajilo; ni usmiljeno prepovedati katoliškim politikom, ki podpirajo splav, prejemati obhajilo; ni usmiljeno pustiti krivoverske teologe izven združenosti s Cerkvijo (tudi kadar javno ne opustijo svoje herezije); ni usmiljeno jemati homoseksualne odnose kvalitativno drugačno od heteroseksualnih iz pastoralnega vidika in tako dalje.

Ne morem si pomagati, da na to ne bi gledal skozi svoj modernistično-skeptično-skrivnostno-dekoderski daljnogled. Usmiljenje, kadar je postavljeno v nasprotje z dogmo, je vzpostavljeno kot nekakšna alternativna pravovernost. Je pravovernost srca, dobrote, antifarizejskega etosa. Toda tisti, ki postavljajo takšno razklanost med pojmoma, nikdar ne pomislijo, da je resnično usmiljenje vedno neločljivo prepleteno s pravičnostjo, slednja pa temelji v zakonih.

Ti ljudje želijo spremeniti dogmo, da bi ustvarili vključujočo Cerkev. Cerkev brez mej, brez ozirov na pravila in zakramente, nepripravljeni odreči odrešenje tistim, ki si ga ne žele, Cerkev, ki je pripravljena seči v roke ljudem vseh ostalih verstev, ne glede na popolno različnost v nauku in teologiji, v spoštovanju »verske hoje« vseh na poti k istemu »bogu«. In dogma jim je tu v napoto, ker resnična Cerkev ni čisto nič od tega.«

Kot nam je znano iz Biblije, tradicije, liturgije in življenja svetnikov, je božje usmiljenje nekaj popolnoma drugega. Bog zahteva spreobrnjenje, kesanje, opustitev greha, odpravo na zahtevno pot kreposti, zahteva, da objamemo in si naložimo svoj križ – ter da to počnemo tolikokrat, kolikor je potrebno! Četudi se spotaknemo in pademo, zahteva, da se vedno znova poberemo, vedno znova in znova, dokler Bog ne postane Edini ljubljeni nad vsemi in v vseh stvareh. Njegovo usmiljenje je tisto, ki žgoče zdravi rane, ki odstranjuje navlako, ki ravna zlomljene kosti, ki jemlje stran ugodja, ki nas uničujejo: to je, po znani frazi, trdo usmiljenje ali trda ljubezen [»tough love«]. Božje usmiljenje je povezano z Njegovo predirajočo sodbo naših duš, ki, kot pravi T.S. Elliot, »vprašuje oslabljene dele« (Four Quarters, East Coker).

Sveti Avguštin se v svojih Izpovedih nikoli ne utrudi opominjati, kako sam ni želel biti ozdravljen, kako je bežal proč od Gospoda, vendar mu je božji Ljubitelj duš sledil in odločno in odločilno posegel v njegovo življenje. In moral se je spremeniti … popolnoma! Kot pravi sam: »Vedno si bližje petam tistih, ki bežijo pred Teboj, zakaj ti si hkrati Bog maščevanja in Vrelec usmiljenja in Ti nas obračaš k Sebi po najbolj čudovitih poteh« (Izpovedi IV, 4, 7).

Nikoli ne bomo posode in ambasadorji usmiljenja, v kolikor ne bomo ravnali iz pravilnega razumevanja in sprejemanja močnega in zahtevnega usmiljenja Boga do nas. Tradicionalna liturgija nenehno priklicuje to krasno usmiljenje, ki je naša odrešitev, naša tolažba, naše upanje proti upanju. Resnično usmiljenje zdravi, ker žari v luči Resnice in nas obnavlja v krščanskem dostojanstvu. Kot je pridigal sveti Leon Veliki:

»O, kristjan, prepoznaj svoje dostojanstvo in sedaj, ko si bil postavljen kot soudeleženi v božji naravi, se ne vračaj v svoje prejšnje stanje z grešnostjo.«

Na koncu pa dajmo besedo še sveti liturgiji:

»Prejeli smo Tvojo milsot, o Bog, v središču Tvojega templja; po Tvojem Imenu, o Bog, Tvoja je slava do konca sveta: Tvoja desnica je polna pravičnosti.« (Vstopni spev, osma nedelja po binkoštih)

Prirejeno po: http://rorate-caeli.blogspot.com/2014/09/mercy-true-and-false.html