Pobožnost srca Jezusovega

Moj dragi prijatelj! Tvoje pismo me je očaralo kljub veliki stiski, ki je govorila iz njega. Tako otroško preprosto in prostodušno, hkrati pa ganljivo boječe si mi podal svoje misli o kipu Srca Jezusovega, ki ga ima Tvoj župnik – ne brez bojazni, kako neki bom jaz vse to sprejel, pa vendar s tako pogumnim zaupanjem! Tako sem zopet čisto določno videl Tvojo dušo, kakor sem jo nekoč poznal in ljubil. Leta in daljne dežele, ki so medtem legle med naju, niso med najinimi srci mogle napraviti nikakršnega presledka in nikakršne razdalje in tako sva zopet ovrgla stari predsodek, da je bližina človeških src isto kot prostorska bližina njunih teles, kot da je funkcija prostora (ali imaš še rad matematične predstave kot nekoč, ali še veš? ). Nasprotno, prav ob prostorski bližini se toliko ljudi in src razbije drug ob drugem. Bližina, posest in združenost je le funkcija ljubezni; imeti srce nekoga, se pravi: ljubiti ga in se mu ljubiti dati – in drugega nič. Vse drugo, prostorsko, telesno, vse prispodobe, vsi glasovi in vsa znamenja so le simboli, koristni, toda tudi pogrešljivi! Iz tega torej že lahko vidiš, da Tvoje »krivoverstvo« o pobožnosti Srca Jezusovega popolnoma razumem in če se le čemu čudim, potem se gotovosti in natančnosti Tvojih misli.

Imaš popolnoma prav: jedro in vsebina češčenja Srca Jezusovega, edino, kar je v njej živo in kar nas razvname, je duh Jezusa Kristusa, torej duševna bližina, v kateri je pri Očetu in v kateri biva z nami. Ta prečudoviti svet ljubezni, pokorščine, vdanosti, zvestobe, pripravljenosti in dejanja, ki ga je nosil v svoji bogočloveški duši in ki pripada Očetu in po Očetovi volji tudi nam, to je Jezusovo srce. Lahko bi ga imenovali duh njegovega Srca, če hočemo izključiti vsak dvom o tem, kar mislimo. Ta duh, to  »srce« resnično ni nič sladkobnega, jokavega, slabotnega, vzdihujočega, temveč nekaj mogočnega in junaškega, polno ponosa, ker je premagalo svet in smrt, polno resnobe in možatosti, in hkrati tako prostrano, tako odprto, tako razumevajoče, vdano in nežno, kakor je le kdaj moglo biti kakšno vseskozi dobrotno, žrtvujoče se bitje.

Naše knjige za premišljevanje in tudi naši pridigarji dostikrat narede napako – da skušajo kar takoj orisati Jezusovo razmerje do nas. To, kar je bistvenega, edinstvenega, kar je na njem resnično čudovitega, njegovo razmerje do Očeta pa spregledajo in preidejo. Tako tudi vsa veličina in širina, sila, bogastvo in vnemajoč ogenj Jezusovega notranjega sveta ne pride do veljave in nam do zavesti. Najprej ga moramo spoznati kot hlapca Jehove, kot edinega resničnega molivca in ljubitelja božjega, kot Sina Očetovega, preden ga moremo doumeti kot Zveličarja in našega prijatelja.

Kdor torej Jezusa v njegovem najbolj notranjem bistvu in hotenju razume in ljubi, kdor ga zaradi tega duha časti, se mu zahvaljuje in mu brezmejno zaupa, kdor se oklene njegove roke in ga vdano prosi: vzemi tudi mene s seboj k svojemu Očetu!, kdor se privije k njegovim prsim kot nekoč učenec Janez, da ga tako vzame s seboj v ta prostrani prostor duše, ki obsega Boga in človeštvo, in da tudi sam postane tak Boga prepoln prostor ter pomaga uresničiti Jezusove namere in spravno poravnati vse lastne in tuje krivde, ta je častilec Srca Jezusovega – četudi nikdar nima v svoji sobi ali v svoji molitveni knjigi podobe Srca Jezusovega – četudi nikdar ne ogovori svojega Zveličarja z imenom »Srce«.

S tem pa že prihajam k zunanji simbolizaciji Jezusovega duha. Tu pa bi le rad nekoliko močneje kot Ti poudaril, da ima tudi čutno dojemljivo upodabljanje svojo vrednost. Saj moramo vendar imeti kako besedo, s katero lahko natančno povemo ali pa vsaj mislimo to, kar je v Jezusu najbolj bistvenega in notranjega, najmočnejšega in najbolj živega, najtoplejšega in najbolj očarljivega. Za to res nimamo druge besede na razpolago kot besedo srce, najsibo ta še tako obrabljena in zlorabljena. Kakor hitro pa s to besedo imenujemo bitje, ki nam je nadvse drago, čisto domače in čisto blizu, tedaj izgubi ta beseda svojo obrabljenost in postane kakor nova. Potem ne govorimo le brez bojazni, v mislih in besedah, o tem in tem prijateljevem, ženskem ali materinem srcu. Takega človeka tudi kar naravnost tako ogovorimo in mu rečemo: ti ljubo srce, ti dobro, čisto, ti zlato srce.

Kdor pa je doumel notranji svet Jezusa Kristusa, najlepši, najbogatejši, najčistejši in najmočnejši svet, ki je kdaj obstajal, in začutil, da je ta svet tudi njegov, kako ne bi ves očaran vzkliknil: O, ti, najsvetejše, najdražje srce, srce moje molitve in mojega zaupanja, ti moje upanje in moja domovina.

Seveda je za to treba nekakšne ekstaze spoznanja, občudovanja in ljubezni, prevzetosti, če naj je ta besedni simbol srca ves poln in resničen. Kar se nas torej v knjigah in pobožnostih Srca Jezusovega pogosto tako bolestno dotakne, ni simbolizacija sama, temveč ločitev simbola od spoznanja in ganjenosti, ki je simbol ustvarila in se ga docela naravno in iz najbolj notranje težnje polastila. Simbol srca in nagovora je kakor oblika švigajočega plamena: kakor hitro se plamen sesede, bi se morala zrušiti tudi oblika, toda v naših molitvenikih in pobožnostih obstane tako rekoč v praznem in to je mučno.

Ali se plamen, ki ustvarja in nosi simbol, mora in sme sesesti? Da! Svojih spoznanj ne moremo trajno obdržati v enaki živosti in zavestnosti, svoje ganjenosti ne moremo ohraniti v vedno enaki ekstazi. Naj se torej tudi oblika zunanjega simbola vedno znova razteče, da se vedno zopet znova ustvari? To ne! Kajti vsak ne more za svoje notranje privide, pa najsi bi bili še tako silni, najti primernih in sproščujočih besed in kretenj. More pa uporabljati znamenja, ki so jih že drugi ustvarili. In tako delamo vsi, dan za dnem, na razne načine. Zakaj bi torej ne uporabljali tudi klicev iz litanij Srca Jezusovega, da bi zajeli v besede svojo ljubezen, svojo hvaležnost in vdanost temu najljubeznivejšemu srcu. In četudi nas lirični, da, ekstatični smisel teh simboličnih besed ne gane vedno prav do dna, more biti naša duša vendarle prisotna in jih iskreno uporabljati, če smo se kdajkoli prej in spet in spet premišljevaje pogrezali v bogastvo Jezusovega Srca; da le pri naši molitvi stoji pred nami spomin na one misli in doživetja, s katerimi nas je v prav svetlih in srečnih urah preplavila Kristusova osebnost in s katerimi smo mu ljubeče in spoštljivo hiteli naproti. Da, te molitve morejo priklicati spomin in celo prvotno jasnost in ganjenost, če sta nam ura in milost naklonjeni.

Tako moreš torej tudi Ti, prijatelj moj, opravljati ure molitve v svoji cerkvi in moliti na glas v svoji cerkveni občini obrazce iz molitvenika celo tedaj, kadar se čutiš čisto praznega in mrtvega. Saj ne veš, koliko je med ljudmi takih, ki jih je prav zdaj presunilo spoznanje in prekipevajoča ljubezen do Jezusa Kristusa. In če obrazci, po katerih moliš, tebi samemu povzročajo neugodje, ker se Ti zde prenapeti, izumetničeni in neresnični, potem pomisli, da so končno vsi simboli slabotni in pomanjkljivi, da so le reven stvor, četudi bi jih ustvarili mojstri besede in oblike. In kar žali Tvoj fini estetski čut, to je za drugače čutečega kristjana morda kar čudovito. Saj si tudi Ti gotovo že osuplo začuden opazil, kako je to ali ono preprosto dušo očarala podobica ali pesmica, ki je bila zate strašna. In kakor Te poznam, si nato, če so Te vprašali, z dobrohotnim smehljajem dejal: Seveda, ima nekaj na sebi! Ti dobri človek pač nočeš nikogar žaliti! Moli torej s svojimi farani na glas tako resno in toplo in prisrčno, kakor le moreš, in prepusti njihovim dušam in  milosti njihovega Zveličarja, da napravijo iz tega, kar morejo.

Sedaj pa kip Srca Jezusovega, ki ga je postavil Tvoj župnik. Prav nazorno si ga opisal: kot mak rdeče srce, kot plavica modre, žal nekam priprte oči, vročične lise na licih itd. In to v vaši cerkvi s strogimi oblikami in svečanimi linijami! Prav lahko čutim s Teboj. Nisi pa edini, ki ga tak pogled tako boli. Ali pa je sploh kje kakšna umetniško zadovoljiva podoba Srca Jezusovega? Ali ni morda vidna upodobitev telesnega srca na Kristusovi figuri umetniško sploh nemogoča? Toda za to vendar ne gre: tem ostreje se pokaže gola simbolna vrednost. Kaj pa ima naša beseda vihar ali morje opraviti z naravnimi pojavi, ki jih s tem mislimo in ki z zvoki teh revnih besed zašume v naše spomine in predstave. In podobno: Kaj ima izdelek podobarja, ki je naredil podobo Srca Jezusovega, opraviti z neizmernim, čudežno blaženim svetom duha in dejanja, ki si ga v simbolu Jezusovega Srca mislimo in ga častimo? Tudi najpopolnejša slika nam pravzaprav ne more dati nič več kot najrevnejša: nas spominjati božje ljubezni, ki se nam je darovala v bitju, ki ga moremo človeško videti in razumeti in ki mu nikjer ni enakega. Bistveno je pa edinole, da to bogočloveško bitje in delovanje, ljubezen in žrtvovanje, trpljenje in vladanje razumemo in se ga z žarečo dušo oklenemo. Potem nam bodo podobe Srca Jezusovega pričele prav tako govoriti, kot modre lise na naših zemljevidih, pri pogledu na katere nas zgrabi sladko domotožje po toplih, sinjih južnih morjih.

Toda, praviš, ali se Kristusova duhovnost res mora označiti prav z vidno upodobitvijo telesnega srca? Ti meniš, da sta podoba križa nad tvojim klečalnikom ali pa Samberški Kristus veliko boljša simbola. Imaš prav, morda sta res boljša, a sta mnogopomenska. Pomeniti moreta junaštvo srčne ljubezni božjega Sina, pa tudi, in morda še bolj, divjo silo božjih sklepov. Misli samo na Isenheimskega Kristusa! Spominjati morejo na vserazumevajočega Zveličarja, pa tudi na strašno resnobo Vsevednega, ki preiskuje srce in obisti. Tak je Samberški Kristus! Mi pa potrebujemo simbol, ki nas čisto določno in enopomensko spominja duševnega življenja in  ljubezenske sile bogočloveškega Zveličarja, ki jo imamo pač v mislih, kadar govorimo o njegovem srcu. In prav zaradi te enopomenskosti in ostre očrtanosti dopušča Cerkev kot podobe Srca Jezusovega le tiste, ki vidno kažejo telesno srce. V kateri podobi pa Ti najlepše gledaš in častiš srce svojega Zveličarja, to je Tebi prepuščeno. Še nadalje se pogrezaj v svojo podobo Križanega. Mnogi in veliki svetniki niso nikdar imeli drugačne Zveličarjeve podobe kot križ in so vendar, ali pa morda prav zaradi tega, postali resnični ljubitelji Jezusovega Srca in so hodili za njim.

S tem prihajam k poglavitni točki svojega pisanja: Ostani svoboden, moj dragi prijatelj, ostani svoboden! Ne daj, da te določa, bega in vznemirja bojazen pred ljudmi! Svoboden človek ne bo kar vsega povprek odklanjal, kar drugi ljubijo ali ustvarjajo, ne da bi prej videl in preizkusil. Prav tako pa tudi ne bo z muko prevzemal misli in metod drugih, iz gole bojazni, da bi ne bil osamljen. Ta bojazen je tem nevarnejša, ker je deloma upravičena. Resnica in zlasti zveličavna resnica ne bo nikdar izključna last posameznika, ki se je postavil v boj nasproti vsem drugim. Človek, ki se je izločil, bo vedno osamljen in enostranski. Te nevarnosti pa v Tvojem primeru ni: Cerkev ti daje popolno svobodo, kako boš oblikoval svoje življenje v Bogu in z Bogom, svojim Zveličarjem, dokler ohraniš pravo vero, zvesto izpolnjuješ zapovedi in vršiš svoje duhovniške dolžnosti. V tem širnem prostoru si docela prepuščen svoji lastni duši z njeno posebno svojevrstnostjo in božjo milostjo, ki te vodi. Torej ni treba, da bi bil malodušen. Uredi si svoje molitve in pobožnosti tako, kakor Ti najbolj prijajo in pomagajo! Drži se podobe svojega Zveličarja, kakor ga gledaš v svojem iskanju in premišljevanju in v svojih notranjih razsvetljenjih. Zlasti pa, kadar si sam z Bogom, govori ali molči, kakor Ti narekuje srce.

Saj si vendar častilec Srca Jezusovega, ker Jezusa ljubiš, ker ga ljubiš zaradi njegove ljubezni in ker ga ljubiš tako, kakor ima Oče nad njim svoje veselje in kakor je On sam Očetu in Tebi naklonjen. In Ti si učenec Srca Jezusovega, ker si – ah, pusti, moj dragi, naj rajši molčim, da ne skalim Tvoje nezavedne dobrote. Da, to si, četudi mu nikdar nisi z ekstatičnimi besedami dejal: O, Srce Jezusovo! Si pa tudi še pravi duhovnik in apostol, saj tudi za to končno ni treba nič drugega kot tole edino in preprosto: Ljubi Boga iz vsega srca, svojega bližnjega pa kakor samega sebe!

In tako tudi ne stojiš sam in nekje ob strani. Kajti – vedno sem opažal, da so povsem odkritosrčne in iz najbolj notranjega in čistega srca prihajajoče misli vedno tudi občestvene misli: vedno žive tudi v drugih, da, v vseh, ki so se sploh dokopali do česa svojega. Zato bodi vesel svojega poguma, da si upaš misliti svoje lastne misli – četudi bi jih drugi ne razumeli. Ne, ker bi sebi preveč zaupal, temveč, ker zaupaš roki, ki nas vodi in tistim, ki Boga ljubijo, vse obrne v dobro, celo njihove misli in njihova pota, ki jih morajo prehoditi v malodušnosti in trpljenju in se jim ne morejo izogniti.

Po tvojih poteh, prijatelj, bi tudi jaz vedno rad hodil!

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931

Nepobožna dobrota

Velespoštovani gospod! Vi zares niste homo religiosus, pobožen človek – v tem imate prav. Da se pa pri tem hočete popolnoma pomiriti, kakor da ste že dosegli svojo najvišjo popolnost, v tem Vam pa ne dam prav. Pa ne morda zgolj iz ozira na Vaše starše! Res je, ti dobri, zvesti, ganljivo skrbni ljudje se boje za dušo svojega sina. Boli jih – najhuje pa jih boli takrat, kadar  nič ne rečejo –, če sin ne gre z vso družino k skupnemu svetemu obhajilu. Toda samo ozir na starše naj Vas nikar ne nagne k temu, da bi si s krčevitim prizadevanjem skušali prisvojiti ono pobožnost, ki morda ni za vas. Tudi katoliška Cerkev ne zahteva več od Vas, saj ste verni, k maši hodite vsako nedeljo in praznik, tu pa tam med letom prejmete tudi zakramente. Praktičen katoličan ste! V imenu in po naročilu Cerkve Vam torej ne morem ničesar resnega očitati.

»Ničesar resnega?«  Torej Vam le trepeta na ustnicah nekak očitek, neko zaskrbljeno in morda nekoliko žalostno vprašanje? Zelo tenkočutni ste, če ste to tako brž začutili. Da, je tu očitek, ki hoče na dan, ki ga pa pri natančnejšem pogledu vedno znova zatrem. Postavil bi rad vprašanje, za katerim se skriva neka skrb; pa to skrb si vedno znova prepodim, če pozorno pogledam v Vaše srce.

Glejte, če o mladem možu, ki ga sicer ne poznam, slišim, da se v svojem katolištvu udejstvuje na tak zmeren, da, nekam pičel način, si to njegovo »korektnost« lahko različno razlagam. Domnevam lahko, da vrši svoje verske dolžnosti iz navade ali pa iz družabnih in družinskih ozirov, sicer je pa mlačen in malomaren. To tolmačenje bo dostikrat točno. Lahko pa si tudi mislim, da je zapleten v notranje verske boje, da se bori za svojo vero, da se smislu in smotru religioznih vaj še ni znal približati in zato tudi ne stori več, kot strogo zahteva od njega pokorščina do Cerkve, ki ji pripada, ker bi zaradi pretiranega in napačnega sramu vse, kar bi storil več, občutil kot nepoštenost do samega sebe, kot poizkus avtosugestije, kot nasilje. So pa tudi taki ljudje, ki morajo svoje verske vaje skrčiti na najmanjšo mero zaradi zdravja in delazmožnosti, ker njihove moči niso kos sili in prevzetosti njihovega notranjega življenja. Živel je svet mladenič – Alojzij Gonzaga –, kateremu so misel na Boga morali prepovedati: šibko telo ognja te misli ni moglo prenesti.

 Vi ne spadate v nobeno teh vrst. Je pa še dvoje nasprotnih si tipov ljudi, in temu odgovarja tudi dvoje poti, po katerih hodijo duše: tip etičnega in tip religioznega človeka. Oba trčita naposled v istem končnem cilju, toda k temu cilju se gibljeta iz obratnih smeri in gresta skozi ista vrata v obratnem smislu: kjer eden izstopi, mora drugi vstopiti.

Religiozen človek začne pri Bogu, njegovem kraljestvu in njegovi službi; od tod prihaja k etičnemu udejstvovanju in v tem udejstvovanju se polagoma iz neopaznih začetkov kot počasno oblikovanje koral izkristalizira etična popolnost, prostranost, veličina, miloba, moč, zvestoba in dobrota srca. Najprej je pobožen in s pobožnostjo postane tudi dober; dober postane, ker je njegov Bog, h kateremu moli, v katerega upa, kateremu služi, dober.

Drugi tip, etičen človek, prične z dobroto. Notranje je čist, bogat, plemenit, močan in moder. Kamorkoli pride, povsod izžareva resničnost, ljubezen, tolažbo in pripravljenost za pomoč, sončni žarek duhovnosti: naravno je, da se ta njegova dobrota naposled obrne tudi k Bogu in tako torej postane tudi pobožen, ker je pač dober, ker je prav Bog tista najvišja in največja dobrota, ki jo ljubi. Religiozen človek postane dober, ker je njegov Bog dober. Etičen človek postane pobožen, ker je njegova dobrota božja. Torej se končno morata srečati v spojitvi religioznega in etičnega, božjega in dobrega.

Skrivnostno vodstvo ureja ljudi v ti dve vrsti. Človek ne postane od vsega začetka že religiozen ali etičen tip po lastni izbiri in lastnem prizadevanju. Mogočna roka nas postavi na začetek naših poti, enega sem, drugega daleč tja, na nasprotno stran sveta. In vsakemu je tedaj dana naloga, da iz svojega začetka prične teči proti opoldanski višini, kjer imajo vsi svoje skupno središče. Vi spadate, kakor ste si že zdavnaj sami rekli, v tisto vrsto ljudi, ki pričenjajo z etičnim.

Sedaj pa tudi že veste, zakaj še nisem zadovoljen z Vami. Saj še vedno stojite na svojem tečaju. Zakaj ne potujete? Prav Vi morate še dolgo in veliko iskati. Gotovo ne dvomim, da bosta Vaša čistost in dobrota vedno zmagovali in žareli, to je pač ona velika milost Vašega življenja, katere si Vam ni treba šele priboriti, ki je bila marveč dana Vaši duši kot dediščina, kot osnovna glavnica Vašega življenja, kot materino mleko Vaših duhovnih začetkov.

Toda pobožnost Vam je vendar potrebna kot zadnja izpolnitev Vaše dobrote, kot izpolnitev Vaše duše, kot izpolnitev Vašega življenja. Ne veste še, kaj pomenijo molitev, božja bližina, Zveličarjeva ljubezen, obhajilo in milost, večnost in neskončnost. O tem torej še ne morete soditi in se temu lahkotno odpovedati. Še en svet je tu, še ena dimenzija življenja, še ena lepota in sreča, še ena sila in polnost, še en prostor in dno, in vse to še morate odkriti.

Prvič zaradi svoje etike! Ker ima pač to ozadje. Vsa Vaša dobrota in nesebičnost, Vaša volja do pravičnosti, Vaš nesebični, veselje ustvarjajoči požrtvovalni duh, je le rob božjega, meja, s katero Vaša duša meji na Boga; tu se Bog pričenja. In od tod pelje pot naravnost v to neizmerno zemljo – Boga. On je ozadje, iz katerega prihaja Vaša etika, on je nevidna globina zemlje, iz katere rastejo vaše rože. On je metafizika, v kateri temelji vsa etika, v kateri leži korenina in izpolnitev, razlog in smisel vse dobrote. Če se torej prav pred Vašimi očmi razprostira tako nezaslišano velika in bogata dežela, zakaj ne pustite svojim očem, da bi jo gledale, zakaj je ne bi sprejeli v svojo zavest, zakaj je ne bi vsrkali v svoje duhovno gledanje, slišanje in čutenje?

Drugič zaradi Vaše duše! Kajti postala bo bogatejša, globlja, če se iz svoje prirojene dobrote in čistosti potopi v morje, ki ima v dobroti Vašega srca tako svetlo površino. Da, svetli ste že, toda za sedaj šele na površini. Ne veste pa še tega in se še ne vadite v tem, kar je največje dejanje in najlepša nravstvenost  duše, namreč s čistim srcem Boga gledati, z očmi, od radosti žarečimi, Boga pozdravljati, z blaženostjo samopozabe služiti Zveličarju, z vseobsegajočo močjo, z najbolj dovzetnim srcem objemati najvišje dobro, z ugaslimi željami v urah molitve klečati pred svetim Bogom. O, da bi to kdaj izkusili!  Že sedaj ste bogati, ker ste čisti, dobri in plemeniti. Toda Vaše bogastvo je sedaj šele nakaznica; morate ga šele dvigniti.

Tretjič zaradi Vašega življenja! Ker je vendar od Boga, ker ne sme v sebi počivati in se vase zapirati, temveč mora okoli njega krožiti, se k njemu sklanjati, se v njem potopiti. Ker mora priti oni večni trenutek, ko se bo Vaše bistvo napolnilo z njim do zadnjih globin in do poslednjih višin. Tako se morajo tudi vse Vaše misli in najrahlejši utripi Vaše volje nekoč še napolniti z njim. Priti mora oni večni trenutek, ko Vas bo misel na Boga in ljubezen do Boga vsega oblila, prepojila in zajela – sicer bi Vaše življenje ne doseglo svojega popolnega in poslednjega smisla, ki mu šele da pravo vrednost. Torej morate vendar postati pobožni, ker Vas sam Bog hoče imeti za prijatelja.

Toda kako bi postali religiozni? Biti pobožen ne pomeni nič drugega kot biti ves prevzet od osebne bližine, veličine in dobrote božje, se pravi toliko, kot reči mu  »ti« in pustiti, da nas tudi on ogovori, mu gledati v oči in hoditi ob njegovi roki kot veren otrok. Dajte torej, da Vas Bog pogleda in ogovori. Postavite se v njegovo pričujočnost, pred njegovo obličje! Z marljivo skrbnostjo človeka, prosečega ljubezni, pazite na vse religiozne utripe svoje notranjosti, da bodo vzklili. Bog sam Vas bo že naredil takega, kakršnega Vas hoče imeti. Tipaje poiščite roko božjo! To se pravi: v premišljevanju strnite vsa vlakna svojega notranjega življenja: delo, žrtev, skrb, trpljenje, kesanje, žalost, ljubezen, vso svojo dobroto z mislijo nanj, ki je molčeči gledalec, sveta priča, resnično odkritosrčni presojevalec, sočutni prijatelj, duhovno silni stvaritelj in spodbujevalec, cilja se zavedajoči vodnik! Molite! Zakaj tako nam je pravzaprav razumeti molitev!

Nato stopajte dalje od stopnje do stopnje, kakor Vas bo Bog vodil, ne da bi mnogo spraševali in razglabljali; toda vedno in vedno hodite, iščite, zgrabite vse prilike in jih izkoristite. Za Bogom morate tako rekoč teči. Pojdite torej na vse kraje, kjer milostno biva, k onim svečanostim in pobožnostim, kjer se kliče. Postavite se med one, ki so v nedeljo, pa tudi v delavnik pri maši, poklekajte k mizam, kjer se nam daje v obhajilu.

Na kratko, zgrabite njegovo roko, ki Vam jo proži v milostnih sredstvih svoje Cerkve. In ne izpustite ga, dokler Vas ne blagoslovi. Morda bo leta in leta ustvarjal le v nezavestni globini Vaše duše, tako da boste že skoraj obupani vpraševali: »Kje je moj Bog?« Tedaj Vas bo nekega dne končno ogovoril v osrečujoči ali pretresljivi bližini. Tisto uro boste pobožni. Da, tako bo prišlo – zarja njegovega prihoda že leži nad vašimi spečimi morji.

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931