TLM Brezje 30. 4. 2016 - Marija Pomagaj

V soboto, 30. 4. 2016, je bilo organizirano romanje Juventutem Slovenija na Brezje. Tradicionalna latinska sveta maša je bila v sklopu romanja darovana v kapeli Marije Pomagaj. Več o samem romanju pa čez nekaj dni.

Darovanje

Lavabo

Canon Missae

Veliko povzdigovanje

Veliko povzdigovanje

Ecce Agnus Dei - Glejte Jagnje božje

Po sv. obhajilu

Odpust vernikov

Blagoslov vernikov

Zadnji evangelij

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše? - Radio Ognjišče

Včeraj, v nedeljo 9. avgusta, je Radio Ognjišče na svoji spletni strani objavil spodnji članek, ki povzema skoraj enourno pogovorno oddajo o latinski sveti maši. Članek prilagamo spodaj, oddajo pa najdete v njihovem avdio arhivu.

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?

Oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve smo danes posvetili tradicionalni latinski maši, ki je ponovni razcvet dožilea po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962).

Opredelitev in zgodovina

Poljudni naziv »tradicionalna latinska maša« označuje sveto mašno daritev po rimskem obredu katoliške Cerkve, kakor se je z razmeroma majhnimi postopnimi spremembami obhajala od časa svetega papeža Gregorja Velikega (konec 6. stoletja) do izdaje novega rimskega misala pod blaženim papežem Pavlom VI. leta 1969. Svojo končno kodifikacijo je tradicionalna latinska maša dobila po tridentinskem koncilu, in sicer z misalom svetega papeža Pija V. leta 1570. Do zadnje izdaje ali redakcije Pijevega misala je prišlo leta 1962 pod svetim papežem Janezom XXIII. Vse do globljih liturgičnih sprememb po drugem vatikanskem koncilu je omenjena maša predstavljala najbolj razširjen obred v katoliški Cerkvi.

Tradicionalna latinska maša uradno ni bila nikoli ukinjena oziroma v celoti zamenjana z novim obredom. Poleg tega se je tradicionalni mašni obred po zadnjem koncilu kljub omejitvam še vedno obhajal. Svoj ponovni razcvet je doživel v zadnjem obdobju, natančneje po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. V njem je razjasnil nekatere nesporazume o tradicionalni maši, odpravil pretekle omejitve za njeno obhajanje, potrdil dejstvo, da ta ni bila nikoli ukinjena ter jo povzdignil v pravico vseh vernikov in duhovnikov rimskega dela katoliške Cerkve. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962). Izpostavil je tudi prepričanje, da predstavlja izredna oblika rimskega obreda bogastvo za celotno katoliško Cerkev oziroma spodbuja duhovno koristno dopolnjevanje med »starim« in »novim«.

Tradicionalni rimski obred je stoletja deloval kot srce katoliške Evrope in predstavljal duhovni temelj vrste svetnikov širom sveta. Tradicionalna latinska maša slehernemu sodobnemu verniku omogoča dostop do brezčasnega občestva z duhovnimi velikani, ki so od te maše živeli, kot denimo s sv. Dominikom Saviem, sv. Terezijo iz Lisieuxa ali z našim bl. Alojzijem Grozdetom. To mašo so darovali številni sveti duhovniki, kot denimo Ignacij Lojolski in Frančišek Saleški, med nami bližjimi pa denimo Anton Martin Slomšek in Alojzije Stepinac. Izhajajoč iz tega, je po besedah papeža Benedikta potrebno tradicionalnemu rimskemu obredu »zaradi njegove častitljive in starodavne uporabe izkazovati dolžno spoštovanje« (Summorum Pontificum, čl. 1). Temu se pridružuje tudi naslednja misel: »Kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in pomembno ter se ne more naenkrat povsem prepovedati ali celo razglasiti za škodljivo.« (iz spremnega pisma k Summorum Pontificum)

Značilnosti tradicionalnega obreda

Kljub okvirni kontinuiteti nove oblike rimskega obreda s tradicionalno, ki jo izkazujeta zlasti razvrstitev in duhovna vsebina mašnih delov, med obema oblikama vendarle obstajajo vidne razlike. Med njimi je vredno našteti naslednje:

Tradicionalna maša poteka skoraj izključno v latinskem jeziku. Berilo in evangelij se lahko bereta tudi v ljudskem jeziku. Ljudski jezik je v celoti pridržan zgolj pridigi. Latinski jezik velja za simbol združenosti vseh vernikov rimske Cerkve. Ne pripada namreč posameznemu narodu, temveč je skupen vsem. Poleg tega kot »mrtvi« jezik opravlja nalogo stabilnega in neoporečnega ohranjevalca nauka.

Duhovnik je skupaj z ljudstvom usmerjen v isto smer, to je proti oltarju oziroma v smer liturgičnega vzhoda (ad orientem). Med mašo se sicer večkrat obrne proti ljudstvu, da bi ga povabil k skupni molitvi ali mu podelil blagoslov. Oltar je prispodoba tako Kalvarije kot tudi nebeškega prestola. Skupna usmeritev proti oltarju spodbuja osredotočenost na Boga in simbolizira pričakovanje njegovega drugega prihoda, ko se bo pojavil kakor »vzhajajoče sonce z vzhoda«.

- Številne molitve – med njimi osrednjo, to je evharistično – duhovnik izgovarja tiho.

- Molitve tradicionalnega obreda bolj kakor nove poudarjajo grešnost človeka, potrebnost odpuščanja in moč božjega usmiljenja.

- Na splošno je izpostavljen žrtveni vidik svete maše. V tem oziru je maša nekrvavo ponavzočenje Kristusove žrtve Očetu na Kalvariji.

- Pomembna je zlasti vernikova individualna kontemplacija, manj občestveno sodelovanje.

- Pri tradicionalni maši je strežnik hkrati predstavnik ljudstva, ki namesto njega odgovarja duhovniku. Odgovarjanje posameznega vernika duhovniku je namreč izbirno, ne obvezno.

- Sveto obhajilo se prejema kleče in na usta. Stoje in na usta le v primeru, če je obhajanec bolan ali ostarel. Obhajilo kleče in na usta je vidni izraz čaščenja, izvirajočega iz notranjega priznavanja resnične prisotnosti Boga v evharističnem kruhu. Poleg tega simbolizira duhovno otroštvo vernikov v odnosu do Boga, ki jih hrani s svojim telesom.

- Pri tradicionalnem obredu je na splošno več klečanja kot pri novem: od začetka maše do »Glorije«, od »Sanctus« do konca evharistične molitve in od »Agnus Dei« do molitve po obhajilu. Iz spoštovanja do božjega Sina je potrebno poklekniti ob omembi Kristusovega učlovečenja v obrazcu veroizpovedi in v zadnjem evangeliju (Jn 1,1–18).

- Tudi v primeru obhajanja slovesne maše ostajajo predpisani daljši trenutki popolne tišine, da se tako omogoči premišljevanje o najsvetejši Skrivnosti, ki se žrtvuje na oltarju.

- Pri tradicionalni maši se izvaja izključno sakralna glasba, to je gregorijanski koral, klasično polifonično petje ali ustrezne ljudske cerkvene pesmi. Med inštrumenti so dovoljene zgolj orgle.

- Pri tradicionalni maši ni somaševanja, strežnikov ženskega spola, laiških bralcev, niti izrednih delivcev obhajila. Obhajilo deli zgolj duhovnik ali diakon.

- Tradicionalna latinska maša se uradno deli v različne stopnje, ki vsebujejo različen delež slovesnosti:

Tiha ali brana maša (missa lecta). Pri njej duhovnik zgolj govori. Duhovniku pomagata dva strežnika, lahko tudi le eden. Ko tovrstno mašo spremlja petje (ljudsko ali zborovsko), se ta imenuje peta tiha maša.

Peta maša (missa cantata). Pri njej duhovnik določene mašne dele poje, s petjem mu odgovarja zbor. Pri peti maši navadno pomagajo štirje strežniki – dva akolita (strežnika s svečo), kadilničar in ceremonijer.

Slovesna maša (missa solemnis). Poleg strežnikov duhovniku pomagata diakon in subdiakon. Večina mašnih delov je peta, pogosta je uporaba kadilnice. Slovesna maša predstavlja osrednjo in referenčno stopnjo tradicionalnega obreda, saj sta nižji stopnji (tiha in peta maša) zaradi odsotnosti nekaterih prvin obredno skromnejši.

Pontifikalna ali škofovska maša (missa pontificalis). Gre za slovesno mašo, ki jo daruje škof. Pomagajo mu diakon, subdiakon, ceremonier, kadilničar in številni strežniki. Pontifikalna maša je najslovesnejša stopnja tradicionalnega obreda. Najslovesnejša med najslovesnejšimi je vsekakor pontifikalna maša, ki jo daruje prvi med škofi, to je papež.

Pomen tradicionalne latinske maše

Kakor vsak mašni obred znotraj katoliške Cerkve, tudi tradicionalni rimski obred izraža svojske poudarke oziroma lasten duhovni slog. Tradicionalni obred v prvi vrsti sporoča naslednje: ker je sveta maša središče krščanskega življenja, pri kateri je s telesom in krvjo resnično navzoč božji Sin, mora biti ta ovenčana z dostojanstvom, redom, bogastvom simbolov in kontemplacijo, ki je usmerjena k Bogu samemu, pravemu »akterju« vsake maše. Slednja na tak način ni človeško dejanje, ki bi bilo odvisno od spreminjajočih se posvetnih okusov, temveč dejanje božjega Sina za odrešenje človeštva vseh časov. Podreditev strogim rubrikam je namreč simbol kristjanove voljne podreditve Kristusu, pravemu odrešeniku in vzorniku, ki po Svetem Duhu deluje v svoji Cerkvi.

Od tod se spodbujanje in širjenje tradicionalnega rimskega obreda nikakor ne more razlagati kot izraz nasprotovanja drugemu vatikanskemu koncilu, temveč – v duhu Benediktovega Summorum Pontificum – kot legitimno prizadevanje za posredovanje določenega bogastva katoliške Cerkve prihodnjim rodovom in s tem tudi prizadevanje za globlje razumevanje novega obreda. Tradicionalna latinska maša tako ne more biti vzrok za nelagodje, temveč je lahko edinole priložnost za krepitev vere in rast Cerkve. Krepitev in rast pa nista daleč: tradicionalna latinska maša ja namreč posebej pri srcu mladim, ki so jo, zahvaljujoč Benediktu XVI., na novo odkrili in jo kot eno izmed sestavin nove evangelizacije zavzeto predstavljajo tudi s pomočjo sodobnih sredstev obveščanja.

Vir: Radio Ognjišče

Pridiga za oktober: O svetem rožnem vencu, 2.del

 Duhovni boj

  

Odličnost molitve rožnega venca in njegovo vrednost za krščansko življenje je obširno razlagal papež Leon XIII. v svojih številnih okrožnicah za mesec oktober. On je Marijinim litanijam dodal vzklik »Kraljica presvetega rožnega venca«. S tem je poudarjeno dejstvo, da je Marija povezana z močjo tistega molitvenega življenja Cerkve, ki se dotika središčnih resnic katoliške vere, to je okoli Gospodovega učlovečenja, oznanjevanja, trpljenja in poveličanja.

Nasledniki Leona XIII. niso prenehali z vso toplino znova in znova priporočati te molitve. Sv. Janez XXIII. je od svojega 14. leta redno vsak dan molil rožni venec; mnogokrat, posebno v starejših letih, kljub papeškim obveznostim, dnevno po vse, takrat še tri dele rožnega venca. Nikakor pa ne smemo pozabiti velikega molivca rožnega venca sv. Janeza Pavla II., katerega duhovnost je slonela na sv. Ludviku in je rožnemu vencu dodal še četrti, svetli del.

Rožni venec ima izredno vzgojno vrednost; že sam po sebi je učinkovita šola življenja v Kristusu ob Marijinem vodstvu. Prvine, ki ga sestavljajo, so zelo preproste; spadajo pa med najbolj častitljive, kar jih ima Cerkev v svoji molitveni zakladnici. Tako svetopisemski je, da ga nekateri imenujejo kar »evangelij po Mariji«. Rožni venec namreč vsebuje Gospodovo molitev Očenaš, ki je krščanska molitev v najodličnejšem pomenu besede; nato Zdravamarijo, sestavljeno iz dveh navedkov iz evangelija in prošnje, ki jo je dodala Cerkev in je naslovljena na Devico Marijo; končno slavospev »Slava Očetu«, v katerem Cerkev že od najstarejših časov povzema jedro svojega verovanja v troedinega Boga.

Dušo vsem tem molitvenim obrazcem pa daje zaporedno premišljevanje dvajsetih skrivnosti – veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih – ki, so vse vzete iz Svetega pisma. Te skrivnosti omogočajo tudi najpreprostejšim vernikom, da v duhu spremljajo glavne stopinje Kristusovega in Marijinega življenja ter se iz tega nadihajo ozračja vere, upanja in ljubezni. Pa tudi verniki z najvišjo izobrazbo morejo tukaj najti neizčrpno bogastvo snovi za oblikovanje svojega krščanskega življenja.

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan vsaj za nekaj trenutkov pomudijo – lahko tudi večkrat na dan, zdaj s to, zdaj z ono desetko – ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju praznikov. Tako pomeni rožni venec hojo po poti, ki je posvečena s Kristusovo krvjo in Marijini solzami.

Medtem ko jagode rožnega venca drsijo skozi prste in ko pri vsakem oddelku desetkrat izgovorimo angelski pozdrav Mariji, dobita naš duh in naše srce prostor za pogovor z Bogom. Svoje življenje in življenje vseh, ki so nam dragi in vseh tistih, za katere smo odgovorni, postavljamo pred obličje verskih resnic in skušamo izvajati iz njih praktične posledice za življenje, pri tem pa se obračamo na Marijo, da bi prosila za nas svojega Sina in Očeta, od katerega pride vsak dober dar. Vse svoje zadeve in skrbi moramo izliti v to molitev, kakor pravi psalmist: »Preloži na Gospoda svojo skrb, On te bo podpiral.« (Ps 54,23) Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob takšni molitvi rožnega venca novo luč, ko jih ob roki svoje duhovne matere premislimo pred Bogom. Bremena življenja postanejo znosnejša, ali bolje rečeno: mi postanemo močnejši, ker jih nosimo z Bogom pred Marijinim obličjem, v zedinjenju s Kristusom.

Veliki krščanski mislec Romano Guardini pravi: »Čim dlje človek živi, tem bolj jasno vidi, da so preproste stvari resnično velike.« In tako je tudi z rožnim vencem. Pri rožnem vencu gre »Za središče skrivnosti Boga in za odrešenje sveta. Kdor tega ne vidi ali morda videti ne more, ni dorasel rožnemu vencu. Najgloblji razlog za brezmejno kritiko, ki ji je izpostavljen rožni venec, je brez dvoma treba iskati na tem mestu. Naš čas je postal v veri slaboten, čas, kateremu je skrivnost in poglabljanje vanjo ter počivanje v njej postalo nekaj tujega. Kdor skrivnosti Boga in našega odrešenja ne jemlje resno in kdor zaradi tega 'nima časa' spustiti se vanjo, ta seveda z molitvijo rožnega venca ne more skleniti prijateljstva, kaj šele da bi skrivnosti rožnega venca ljubil in jih ljubeče podoživljal… in dobival hrano iz njih.«

So ljudje, ki v nerazumevanju mislijo, da se z molitvijo rožnega venca trgamo stran od predanosti Kristusu in v Njem troedinemu Bogu. Ti naj pomislijo, da je celo sv. Ludvik Montfortski, eden najbolj gorečih Marijinih častilcev vse zgodovine, zapisal: »Če bi vodila pobožnost Marije proč od Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. A tega se nam ni bati; da, ta pobožnost nam je nasprotno le zato potrebna, da popolneje najdemo Kristusa, ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 62)

Dejstvo je: kadar so ljudje častili Marijo z rožnim vencem, takrat je bilo krščanstvo močno in polnokrvno. Tudi slovenski narod je preživel le zaradi češčenja Marije in prave vere. Tudi otroke rožni venec uči reda in odrekanja in je najboljše sredstvo za zdravo duhovnost, ki jo človek potrebuje, da o Marijinem varstvu in blagoslovu, ki ga otroci dobijo s to molitvijo, niti ne govorimo. Rožni venec uči tudi ponižnost in poslušanje, ki sta glavni vrednoti zdrave družbe.

Vse to se lahko učimo le ob topli ljubezni nebeške Matere. Kaj takega ni mogoče zaukazati z nobeno ustavo in nobenim zakonom.

R. Guardini pripominja: »Krščansko ljudstvo je Marijo vedno ljubilo z le Njej pridržano ljubeznijo; in nikoli ni bila dobra tista ura, ko so kristjani mislili, da morajo zaradi Sinove časti raztrgati svojo prastaro povezanost z Njegovo Materjo.« Marija je namreč  Mati lepe materinske ljubezni.

V današnjih časih nas zlo napada na vsakem koraku. Celotno življenje je postalo naravnano tako, da bi nas odvrnilo od Boga. Mediji nam ves čas kričijo: laž je dobra, splav je dober, nečistost je dobra, evtanazija je dobra, greh je dober ali celo greha ni. In še: ne poslušajte Cerkve, ne spovedujte se, ne hodite k maši, pojdite v trgovine, živite na koruzi in do jutri bi se dalo naštevati, kaj vse za dobro proglašajo lažni preroki. Tudi krize nimamo zato, ker bi bili delovno in finančno nesposobni, ampak ker smo poteptali krščanske vrednote. Poštenost, resnica in ljubezen so vedno bolj izrinjene, zagovarjajo se laž, goljufija, sebična brezčutnost, nasilje. Lažna svoboda je odprla vrata vsem oblikam uživaštva, ki vodi v brezciljnost, naveličanost, celo v obup. Družba zavestno uničuje cele generacije mladine. Otrok recimo sploh ne vzgajamo več, ampak se jim moramo mi prilagajati, s tem pa jim krademo življenje, kar je zločin. Postaviti meje je nujno in prav tako povedati: to je greh, to je zlo, ono pa je dobro! Hudič nas vse zapeljuje v slabo, na svetu so se začele vojne in velika trpljenja v vedno večjem obsegu in bolj kruto. Ponekod že pobijajo kristjane zaradi vere. Kaj bomo naredili mi? Kaj bomo naredili mi? Ali bomo dovolili, da se hudič smeji božji Materi, da se smeji Bogu in nam, ko krade otroke in jih zapeljuje v lenobo, mamila, brezboštvo, ko uničuje družine in duhovne poklice, ko mori otroke v materinem naročju in ostarelim ne pusti živeti? Kaj bomo naredili?

Papeži so že tisočkrat povedali, da moramo za rešitev moliti rožni venec. Leon XIII. je v uradnem papeškem pismu zapisal, da ko se moli rožni venec, se trese ves pekel. Sv. Pij X. v katekizmu navaja rožni venec kot enega glavnih sredstev za dosego Božje milosti in zmago dobrega. Janez XXIII. pa je v apostolskem pismu zapisal: »Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti med verniki zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem zakramentov.« Vam povem še enkrat! »Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem zakramentov.« In Marija je celo sama povedala v prikazovanjih, da se mora rožni venec moliti za rešenje sveta.         Naša pamet je v svetih stvareh preveč omejena. Poslušati bomo morali Boga, Marijo in papeže ter moliti rožni venec, da nas bo Bog razsvetlil in da nam bo On dal, kar potrebujemo. Devica Marija sama pravi, da je rožni venec orožje, s katerim želi osvojiti ves svet za Boga in da je to veriga, s katero bo na koncu zvezala hudiča in ga vrgla v pekel. Pomagajmo Ji pri tem.

+  +  +

O ve izvoljene duše, vi Jezusovi služabniki v Mariji, zavedajte se, da je Zdravamarija za Očenašem izmed vseh molitev najlepša. To je najgloblji poklon, ki ga morete napraviti Mariji, kajti to je poklon, s katerim je poslal Najvišji k Njej nadangela, da bi pridobil Njeno srce. In vplival je s tako močjo na Njeno srce, in sicer s tajnimi miki, ki jih vsebuje, da je Marija navzlic svoji globoki ponižnosti privolila v učlovečenje Boga. Ravno s tem posvečenjem si boste tudi vi brez dvoma osvojili Njeno srce, če le govorite, kakor je treba.

Zdravamarija, ki jo prav molimo, se pravi pazljivo, pobožno in ponižno, je po mnenju svetnikov sovražnik hudemu duhu. Požene ga v beg in je kladivo, ki ga zdrobi; duši pa je sredstvo posvečenja in angelom v veselje. Zdravamarija je melodija izvoljenih, visoka pesem nove zaveze, radost Marijina in slava presvete Trojice. Zdravamarija je nebeška rosa, ki oplodi dušo, čist in ljubezniv poljub, ki ga damo Mariji, rdeča vrtnica, ki Ji jo podarimo, in dragocen biser, ki Ji ga žrtvujemo, čaša ambrozije in božanskega nektarja, ki Ji ga ponudimo. Vse te primere smo našli pri svetnikih.

Zato vas goreče prosim pri ljubezni, ki jo imam do vas v Jezusu in Mariji, ne bodi vam zadosti, moliti samo Zdravamarije, ampak molite tudi rožni venec, če utegnete, celo vseh dvajset skrivnosti vsak dan, pa boste ob smrtni uri blagoslavljali dan in trenutek, ko ste mi verjeli. In ker je vaša setev v blagoslavljanju Jezusa in Marije, bo tudi vaša žetev v nebesih večno blagoslovljena. Kdor seje z blagoslovi, bo tudi z blagoslovi žel.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 252-254) Amen.

Literatura:

Sv. Ludvik M. Grignion de Montfort. 1980. “Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji.” Pleterje: Kartuzija Pleterje.

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 4. del

10. Katoličani verjamemo več kot Matin Luther in nekateri drugi protestantje. Ne verjamemo le v pravo prisotnost, temveč tudi v transsubstanciacijo kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Sveta posvečena hostija torej za nas ni le sveti predmet, temveč živi Bog sam v vsem svojem veličanstvu. Gotovo bi zato morali pokazati več spoštovanja do svete Evharistije kot Martin Luther. Prav tako bi morali pokazati več spoštovanja kot ga muslimani izkazujejo Koranu. Zato je stvar pastoralne nujnosti, da vsi katoličani začnejo izkazovati zunanje in notranje spoštovanje in čaščenje svetemu obhajilu, ki pripada le Bogu. Katoličan bi moral dati Bogu največ, kar ima (sv. Tomaž Akvinski je zapisal: quantum potes, tantum aude: sequence Lauda Sion). Ko sprejemamo sveto hostijo, od nas ni zahtevan minimum, temveč maksimum notranjega in zunanjega čaščenja. Majhnost svete hostije ne opravičuje minimalizma kretenj češčenja. Najmanjši, najranljivejši – to je danes v Cerkvi prav evharistični Gospod med časom svetega obhajila. 

Sedaj bi lahko navedli pastoralne vzroke, ki podpirajo sedanjo prakso. To so npr. t. i. pravice vernikov. A te pravice nasprotujejo pravicam, ki jih ima Gospod, Kralj kraljev: njegovi pravici, da ga častimo, kolikor nam je le mogoče, tudi v sveti hostiji. To je pravica najranljivejšega v Cerkvi. Vsi drugi mogoči razlogi, ki bi podpirali sedanjo prakso, zbledijo, ko jih primerjamo s pomanjkljivostmi le-te: minimalizmom gest čaščenja ter izgubo številnih drobtinic svete hostije. Ravno tako ti razlogi zbledijo tudi ob dejstvu, da sedanja praksa zmanjšuje ter šibi pravo katoliško vero v pravo prisotnost Kristusa v sveti hostiji ter v transsubstanciacijo. Ta moderna praksa, ki, kot smo videli, ni nikoli prej obstajala v Cerkvi, nedvoumno korak za korakom slabi katoliško evharistično vero. Že leta 1970 je tako dunajska nadškofija podala naslednje obrazložilo za dostopnost prejemanja obhajila na roko: »Dejstvo, da lahko verniki primejo hostijo s prsti kot navadno hrano, bo razumljeno kot preprosta in naravna gesta, ki pritiče temu znamenju.« (Amtsblatt, april 1970).  Taka naturalistična razlaga svete hostije kot navadnega »znamenja« je v zadnjih štiridesetih letih doživela velik vzpon, posebno med mladimi in najstniki. To kaže na to, da je moderna praksa tudi pastoralno slaba, saj zmanjšuje in šibi polnost vere ter posledično notranje in zunanje znake čaščenja.

Primer obvestila: prepovedano pri tradicionalnih mašah!

11. Obdobja razcveta Cerkve so bila vedno obdobja pokore in velikega čaščenja zakramenta zakramentov – svete Evharistije. Zaradi moderne prakse prejemanja obhajila na roko danes prihaja do šokantnega upada znamenj pobožnosti in čaščenja tega zakramenta. Še huje, prihaja tudi do številnih izgub drobtinic svete hostije, ki so poteptane s strani ljudi v cerkvah. Ta situacija zato zahteva vsaj počasen umik moderne prakse podeljevanje svetega obhajila. Še bolj pa zahteva zadoščevanje evharističnemu Gospodu, ki je neprenehoma žaljen v zakramentu svoje ljubezni. To je bila tudi zahteva angela, ki je leta 1916 spregovoril pastirjem v Fatimi. Sestra Lucija takole opisuje ta dogodek: »Takoj, ko smo prispeli tja, smo začeli z molitvijo Angelovega čaščenja na kolenih, z obrazom do zemlje. Vzdignili smo oči, da bi videli, kaj se dogaja, in videli smo angela, ki nosi kelih v levi roki.  Kaplje krvi so padale v kelih iz hostije, viseče nad njim. Angel sam je nato pokleknil zraven nas in trikrat povedal naslednjo molitev: "Sveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh ... " Po tem se je vzpel, spet vzel kelih in hostijo v roko, dal hostijo meni in kelih do Jacinte in Francisca, rekoč: "Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki je hudo žaljen s strani nehvaležnega človeštva. Zadostite za svoje zločine in potolažite svojega Boga. Nato je spet pokleknil na tla in ponovil z nami isto molitev še trikrat.« (Andrew Apostoli, Fatima for Today. The Urgent Marian Message of Hope, San Francisco 2010, 34-35).

12. Bil bi pastoralno nujen in duhovno ploden ukrep, če bi Cerkev po vsem svetu razglasila »Dan zadoščenja zaradi zločinov storjenih proti presvetemu evharističnemu zakramentu«. Sveti Duh bo Cerkev obdaril z milostjo prave obnove le, če bo evharistično Gospodovo telo čaščeno z vsemi častmi, če bo ljubljeno in varovano kot pravo Najsvetejše. Sveti Tomaž Akvinski tako piše v svoji evharistični himni Sacris sollemniis: »O Gospod, obišči nas, kolikor te častimo v tem zakramentu« (sic nos Tu visita, sicut Te colimus). In danes lahko rečemo brez dvoma: »Gospod, obiskal boš svojo Cerkev, kolikor se bo moderna praksa prejemanja svetega obhajila umaknila in kolikor bomo zadostili za zločine proti tebi s kesanjem in ljubeznijo.« Takrat, ko bodo v cerkvah po vsem svetu verniki ponovno prejemali telo našega Gospoda v sveti hostiji v drži bibličnega čaščenja “proskynesis”, t. j. kleče in na usta, ter tako čistega srca dovolili, da jih sam Gospod ponovno nahrani kot svoje otroke, takrat bo zares prišel pravi “aggiornamento”, prava prenova Cerkve, ki sta si jo tako želela blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Slednji nam je v svojem duhovnem testamentu zapustil naslednje besede: »Ne more biti nobene pretiranosti v naši skrbi te skrivnosti, kajti ta zakrament vsebuje vso skrivnost našega odrešenja.«  (Enciklika Ecclesia de Eucharistia, 61).

Originalen govor je dostopen na tem spletnem naslovu:

 http://www.catholicculture.org/culture/library/view.cfm?recnum=10185