TLM Ljubljana: December 2020

 

VSEM ŽELIMO BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN VSE DOBRO V NOVEM LETU!

Darilo duhovnikom: Spletni vodič za učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše

Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim. 

Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!

Do vodičev se dostopa preko klika na sliko. Možno jih je prenesti na računalnik ali gledati na spletu.

Osnovni

Gibanje in geste

Sveta maša s ciborijem in obhajanje

TLM Ljubljana: XV. nedelja po binkoštih, 13. 9. 2020

 

Darilo duhovnikom: Vodič za učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše

Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim.

Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!

V nadaljevanju bodo urejeni s podnapisi tudi nekateri krajši »nadaljevalni« posnetki.

Do vodiča se dostopa preko klika na sliko. Možno ga je prenesti na lasten računalnik ali gledati na spletu.

 

 

TLM Ljubljana: X. nedelja po binkoštih, 9. 8. 2020

PRIDIGA: PONIŽNOST

Ko bl. Anton Martin Slomšek začne na duhovnih vajah pridigati bogoslovcem, bodočim duhovnikom, o sveti ponižnosti, jim pogled preusmeri najprej na trpečega Odrešenika. »Pridite ven, ljubljeni sinovi, kličem danes tudi jaz v imenu Cerkve, in poglejte našega s trnjem kronanega Gospoda in Učenika. Poglejte in učite se od njega ponižnosti, krotkosti in blagosti.«

Zato tudi mi danes uprimo svoj pogled v kruto bičanega Gospoda. Njegov besni sovražnik ni bil zadovoljen s tem, da je tako kruto izmučil njegovo telo – hotel ga je mučiti tudi v duši – s posmehovanjem. Nadeli so mu trnjevo krono, ga pljuvali, ogrnili v škrlatni plašč, pred njim poklekovali. Blaženi Anton Martin Slomšek je takratnim bogoslovcem pred oči postavil celoten prizor »Ecce homo«. Potem pa pravi: »Takšno slavo pripravlja razbrzdanost neustrašenemu oznanjevalcu resnice – kako je moralo v dno duše boleti Božjega Sina.

TODA GLEJTE, NJEGOVA PONIŽNOST PRESEGA SRAMOTO, KI SO MU JO POVZROČILI. Bog stoji pred vsem tem zasmehovanjem v najlepšem oblačilu krotkosti in molči! V ozadju pa se slišijo besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«

Kaj je torej po tem takem ponižnost? Tiho prenašanje trpljenja, zasmehovanja, nadlog, kakor, da to sploh ni krivica, ker mi kaj drugega ne gre zaradi moje nehvaležnosti ob izvrševanju mojega poklica, ki mi ga je dal Bog.«

Poglejmo primer iz življenja sv. arškega župnika.

Vdova Martin je umirala. »Bojim se!« »Nič se vam ni treba bati, smrt je angel, ki vas bo pospremil domov.« »Bojim se zaradi Kristine. Nisem ji bila dobra mati, vedno sem ugodila njeni volji. Ona ni na pravi poti. Gospod me bo vprašal po njej in ne vem, kaj bom odgovorila.« Vdova je še povedala, da je njena hčerka v Savigneuxu, v gostilni »Pri črnem konjičku«, kjer je plesala. Njena umirajoča mati jo je zelo prosila, da ostane tu, pa je ni hotela poslušati. Zadnje čase jo sploh ni poslušala.

Vianney: »Grem ponjo«.

Hunermann tako opisuje: »Divji hrušč je udaril župnika naproti, ko je odprl vrata zloglasne vaške gostilne. Hipoma so onemele gosli muzikantov, ko so zagledali duhovnika. Nekaj deklet je kričaje zletelo iz rok plesalcev, fantje pa so stali kljubovalnih obrazov in mračno strmeli v vsiljivca. »Tako onečaščate adventi čas! Je zagrmel Vianney, se vprašujoče oziral okrog, dokler ni v kotu gostilne odkril tiste, ki jo je iskal.« Ostro ji je rekel: »Pojdi z menoj! Tvoja mati umira!«

Ko je odhajal Vianney iz gostilne so nekateri govorili: »Arški župnik je odpeljal svojo ljubico!«

Kaj se je zgodilo? Po smrti vdove se je to dekle, Kristina, popolnoma spremenila. Izogibala se je župniku. Povedali so mu, da je noseča, kar je seveda v tistem času povzročilo plaz zgražanja. Ko je rodila otroka, ga je Vianney naslednji dan krstil. Vest o nezakonskem otroku se je razširila in prišlo je do te mere, da se je nekaj fantov iz Arsa zbralo pred njeno hišo, vpilo sramotne klice, ter celo metalo kamenje skozi okna.

Kar naenkrat se prikaže župnik ves bled od jeze: »Ali ne poznate nikakršnega sramu več, da ubogo stvar v njeni nesreči še zasramujete! Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!«

To dekle je naredilo samomor. Župnik jo je pokopal na pokopališču, na sveti zemlji. Potem pa otroka nesel čez celo vas v hišo Previdnosti, ki jo je ustanovil. To je bila kaplja čez rob. Vse povsod se je začelo govoriti, da ima župnik otroka. Prišlo je tako daleč, da so mnogi začeli dvomiti. Pred župniščem so nekateri fantje peli verze, razbijali šipe, prostaško psovali…

Nekateri so mu rekli, naj nekaj ukrene: »Kako se smem braniti križa, ki mi ga nalaga na ramena Bog? O ne, ne branim se ga, blagoslavljam križ. V križu je mir. Vsa naša beda prihaja od tega, ker ne ljubimo križa.«

Vianney je tako trpel, da je rekel, da vsi križi do sedaj niso bili nič v primerjavi s tem. »Neki otrok, ki me je prej vedno prijazno pozdravljal, je danes bežal pred mano, kot bi bil gobav.«

Za hišo previdnosti je šel prosit miloščine po hišah, pa je dobil odgovor, da naj gre najprej otrok greha iz hiše, potem pa bodo dali miloščino. Vianney pa je odgovarjal: »Otrok bo ostal dokler bom dihal.«

Anton Cinier je rotil župnika: »Samo enkrat pojasnite na prižnici, da je vse laž pa vam bomo verjeli…« »Ali mi ti ne verjameš brez takšne besede?« Verjamem, toda če boste še nadalje molčali, potem… potem…« in je odšel. Vianney pa je rekel pri sebi: »Celo ta.« in se razjokal.

KAJ SE JE ZGODILO?

Prišel je dekan Trevouxa. Rekel je župniku, da škof predlaga premestitev, kar je župnika Vianneya še bolj prizadelo. Mu je pa predlagal še drugo možnost: Ljudski misijon. Ta je obdržala. Prišli so menihi iz Lyona in držali misijon, dokazovali župnikovo nedolžnost, vendar ni pomagalo. Aržani so govorili: »Če on sam ne spregovori, kako naj mu verjamemo?«

Tretji dan misijona pa je posegla Božja roka. Hlapca pri Treveju je brcnil konj. Prav ta hlapec se je v gostilni še bolj kot drugi norčeval iz misijonarjev. Bil je težko poškodovan in je klical misijonarja za spoved.

Redovnik ga je spovedal potem pa v naglici hitel poklicati župana in nekaj drugih uglednih mož. Ko so prišli je umirajoči povedal: »Jaz sem oče otroka, ki ga je rodila Kristina Martin. Župniku Vianneyu sem to že zdavnaj priznal pri spovedi, toda on ni govoril. Torej moram to povedati jaz. Bog mi odpusti mojo krivdo!«

Ta novica je švignila kot blisk skozi vas. Prebrali so izjavo pred nabito polno cerkvijo. Poklicali župnika, ta je šel na prižnico ter rekel: »Mislite, ljubi otroci, da me morate prositi odpuščanja, tega pa res ni treba. Saj jaz sam vem, kako malo zaslužim, da sem vaš pastir. Prosim vas samo, da v bodoče ne bi z nejevoljo preganjali ubogega, nedolžnega otroka. Kako nebi ljubili male stvarce, ko jo vendar Bog ljubi.«

Sadovi?

1. Anton Cinier se je prišel opravičit in rekel: »Zdaj sem vaš z dušo in telesom.«

2. Zaprli so vaške gostilne, tisti, ki so prej tako tolkli čez župnika so osramočeni prišli prosit odpuščanja, začeli so se ogibati gostilnam in niso prenesli ene besede čez župnika iz ust gostilničarja.

3. Zaprli so vse tri gostilne v vasi, ki so bile kraj mnogih grehov in iz njih naredili nastanitve za romarje, ki so prihajali k spovedi in pridigam arškega župnika.

4. Misijon je odlično uspel. Skoraj vsi župljani so šli k spovedi, se spovedali svojih grehov in sklenili sveto živeti.

OŠABNOST – kaj doseže?

Bl. Anton Martin Slomšek: »Preljubi, ki daješ večjo skrb svojemu umrljivemu telesu kot svoji neumrljivi duši. Meniš, da je pomembneje, če krasiš svojo glavo le na zunaj z moderno nečimrno pričesko kot pa z resničnim znanjem. Ti, ki gledaš bolj na lepoto obleke kot na čistost svoje nravi, ki stremiš le za tem, da bi se bolj izkazal s svojo zunanjostjo kot pa s pravo notranjo vrednoto. Podoben si pisanemu metulju, čigar vso lepoto razpiha že lahna sapica. Prebudi se in glej, ti si suženj nečimrnosti in tako stopaš na pot ponosa. Kmalu boš priplezal na vrh zaslepljenosti in pahnjen boš v blato škodljivega poželenja ali pa boš vzdignjen na strme vrhove napuha, dokler te ne popade vrtoglavica in te pahne v globino pogubljenja. In tudi ti, čustvena, objestna duša, ki te vsaka neprijetna beseda tako zelo užali. Ti, ki nisi sposoben mirne duše sprejeti nobenega opomina in nobenega nauka. Poglej in si oglej, kakšno goro ponosa si privlekel na pot popolnosti. Poduk sprejemaš kot žalitev in v opominu vidiš le krivico. Majhen izpit imenuješ tiranijo, dobronameren iskren prijatelj je zate nekdo, ki te sovraži. Tako si nevede prisegel resnici sovraštvo, zaslepljen od ponosa si s pogubno lažjo sklenil zavezo. Poslovil si se od svojih odkritih prijateljev, prilizovalcem in hinavcem si odprl vrata in svojim predstojnikom zaprl srce. Glej, tako stopaš zagledan vase, poln domišljavosti, podoben pijancu, na povodcu napuha, svoji pogubi naproti. Omamljen zaradi napuha ne zaznaš pred seboj bližnjega prepada, ker ponos je najhujši opoj duše.«

AMEN.

TLM Ljubljana, VI. nedelja po binkoštih, 12. 6. 2020

TLM Ljubljana: Druga nedelja po binkoštih, 14. 6. 2020

Slovesni vstop v cerkev

Kropljenje ljudstva pred sveto mašo

Pridiga

Vera

Med petjem Vere - mašnik in strežniki pri sediliji

Kajenje med darovanjem

Kajenje ljudstva

Sanctus - mašnik, obredar, dva strežnika, kadilničar, štirje svečarji

Ite, Missa est

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

Kardinal Sarah o sveti maši

Liturgija je čas, ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke, se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past, ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem. Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino, tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh liturgije je sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost. Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije, dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem, da bi vstopili v božansko.

Vir: Kardinal Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri. Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 - 168

Kar je dobro za Varšavo, ni dovolj dobro za Ljubljano

Slovenija in Poljska, kratka primerjava

Konec septembra 2018 so, kakor vsako leto, prišle na dan statistike o vpisu v bogoslovno semenišče. V naše semenišče, ki ima sedež v Ljubljani in pokriva vse slovenske škofije, so vstopili 4 kandidati. Na Poljskem je v tamkajšnja semenišča vstopilo 622 kandidatov. Poljakov je približno 38 milijonov, nas 2. Kratek izračun nam pove, da je pri nas statistika en bogoslovec na 500.000 ljudi, na Poljskem pa en bogoslovec na 61.000 ljudi. Kolikor bi naše stanje ustrezalo poljskemu, bi v naše bogoslovje moralo vstopiti 32 bogoslovcev. 800 odstotna razlika! Duhovno premoč tega naroda nad našim najbolj zgovorno pokaže naslednji primer. Konec maja 2018 je bil v duhovnika posvečen Tymoteusz Szydlo, sin poljske premierke Beate Szydlo. Po sveti maši v svoji rojstni vas je imel ponovitev nove maše v tradicionalnem rimskem obredu.

Umetnost maševanja ali ena maša na mesec?

Pri nas se lahko pohvalimo z eno latinsko sveto mašo na mesec. Peta latinska sveta maša (missa cantata) z gregorijanskim koralom – to je največ, kar lahko v liturgičnem smislu dobite v Sloveniji. Na Poljskem pa že več let v svetovno znanem mestu Stary Lichen, kjer stoji ena največjih cerkva na svetu, bazilika Gospe Lichenske, organizirajo večdnevno konferenco Ars celebrandi, ki se je udeležujejo predvsem Poljaki, a tudi ljudje z vsega sveta. Ne manjkajo niti odlični gostje. Konferenca traja cel teden, zajema več sto udeležencev, med katerimi je veliko duhovnikov, naravnana pa je k učenju tradicionalne liturgije in gregorijanskega petja. Vsi duhovniki mašujejo v različnih kapelah in cerkvah, skupaj pojejo tradicionalni brevir in se udeležujejo tematskih delavnic. Ob tem je treba omeniti še dejstvo, da je na Poljskem možnost tradicionalne latinske maše navzoča skorajda v vsakem večjem kraju oz. pokrajinskem središču, ne le v največjih mestih, kakor sta Varšava in Krakov.

Varšava in Ljubljana, nadškofijsko mesto in provinca

Marca 2019 je varšavski nadškof kardinal Kazimerz Nycz dovolil ustanovitev hiše oz. postojanke Inštituta Dobrega Pastirja (IBP), tradicionalne latinske duhovniške skupnosti. Po besedah generala IBP očeta Laguerieja je to plod odličnega dela, ki ga je v zadnjih letih opravilo šest poljskih duhovnikov, ki pripadajo IBP in ki delujejo po različnih poljskih apostolatih, tudi v Čenstohovi, najznamenitejšem poljskem (in širše srednjeevropskem) romarskem središču.

Pred leti so bili na našo pobudo predstojniki IBP-ja pripravljeni poskusno v Ljubljano poslati vsaj enega svojega duhovnika, da bi tako slovenski krajevni Cerkvi pomagali pri zagotavljanju dostopnosti tradicionalne latinske maše, a so se jim v Ljubljani smejali. Kljub temu da imajo poljski verniki veliko več duhovne izbire, več bogoslovcev, več možnosti za spoved, predvsem pa več svetih maš in več mladih duhovnikov, ki mašujejo obe obliki rimskega obreda, tamkajšnja krajevna Cerkev ne zavrača tovrstne »dodatne ponudbe«, saj jim je očitno salus animarum pomembnejši od vzdrževanja navideznega notranjega miru, to je izogibanja nekakšnemu »vznemirjenju«, ki naj bi ga pri nekaterih slovenskih duhovnikih in redovnicah povzročalo že samo dejstvo obstoja tradicionalne latinske maše. Prav to – svoboda duha in spoštovanje legitimne pluralnosti Cerkve – pa je razlika med nadškofijskim mestom, kakršna je Varšava, in neprijazno provinco, kakršna je v miselnem in moralnem smislu Ljubljana oz. Slovenija. Molimo torej za duhovni preporod slovenske Cerkve!

Benedikt XVI. o liturgiji - 2. del

Ratzinger o nevarnosti kreativnih »voditeljev« svete maše

V resnici je prišlo do klerikalizacije brez presedana. Sedaj je duhovnik – ali »voditelj« kot ga raje kličejo – postal resnična referenčna točka celotne liturgije. Vse je odvisno od njega. Moramo ga videti, mu odgovarjati in biti udeleženi v njegovo delo. Vse je odvisno od njegove kreativnosti.

Ratzinger o nevarnosti »kreativnega oblikovanja liturgije«

Ni presenetljivo, da ljudje skušajo reducirati to novo-ustvarjeno vlogo s tem, da dodeljujejo različne vrste liturgičnih funkcij različnim posameznikom in zaupajo »kreativno« ustvarjanje liturgije različnim skupinam, od katerih se pričakuje, da bodo dodale »nekaj svojega«. Pri tem čedalje manj mislimo na Boga. Čedalje bolj pa postaja pomembno, kaj počnejo prisotni, ki se nočejo podrediti »predpostavljenemu vzorcu«. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o tem, zakaj duhovnik ne bi smel biti obrnjen k ljudstvu

Obrat duhovnika k ljudstvu je spremenil skupnost v zaprt krog. V svoji zunanji obliki skupnost ni več obrnjena proti temu, kar leži pred in nad njo, temveč je zaprta sama vase. Darovanje maše proti liturgičnemu vzhodu ni predstavljalo »obrnjenosti k zidu«, prav tako ni pomenilo, da »duhovnik kaže ljudem hrbet«: duhovnik preprosto ni bil razumljen kot tako pomemben. Kajti prav tako kot je skupnost v sinagogi skupaj gledala proti Jeruzalemu, tako je v krščanski liturgiji skupnost skupaj gledala »proti Gospodu.« (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o skupni usmerjenosti duhovnika in ljudstva

Po drugi strani pa skupen obrat proti vzhodu med evharistično molitvijo ostaja bistven. To ni vprašanje postranskosti, temveč bistva. Gledati duhovnika ni pomembno. Kar je pomembno, je gledati Gospoda. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o »absurdnem fenomenu« zamenjave razpela z duhovnikom

Dejstvo, da je bil oltarni križ večinoma premaknjen na stran oltarja, da bi tako ljudstvo imelo neoviran pogled na duhovnika, se mi zdi eden od resnično absurdnih fenomenov zadnjih desetletij. Je križ moteč med mašo? Je duhovnik pomembnejši od Gospoda? (Duh liturgije, poglavje 3)

Prirejeno po: Taylor Marshall: Eleven great quotes from pope Benedict

Benedikt XVI. o liturgiji - 1. del

Ratzinger o nasprotovanju, ki so ga deležni ljubitelji tradicionalne liturgije

Za razvoj prave zavesti o pomenu liturgije je pomembno, da se umakne prepoved liturgije, ki je bila v veljavi do leta 1970. S tistimi, ki se danes zavzemajo za nadaljnjo uporabo te liturgične oblike ali pri njej sodelujejo se danes ravna kot z gobavci; pri njih se konča vsakršna toleranca. Kaj takega doslej v vsej zgodovini še ni obstajalo; na ta način preziramo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. A kako lahko nekdo danes zaupa Cerkvi, če je temu tako? (Duh liturgije, 2000)

Ratzinger o degeneraciji liturgije in »liturgičnih ponarejevalcih«

Imamo liturgijo, ki je tako degenerirala, da je postala predvsem šov, s pomočjo katerega naj bi vera postala zanimiva skladno s površnostmi današnjih modnih muh in zapeljivih moralnih idej. (predgovor k francoski izdaji knjige mons. Klausa Gamberja Reforma rimske liturgije, 1992)

Ratzinger o razpadu liturgije

Prepričan sem, da je kriza Cerkve, s katero smo danes soočeni, v veliki meri posledica razpada njene liturgije. (Mejniki: Spomini 1927-1977)

Ratzinger proti »domači liturgiji«

Potrebno je tudi izpostaviti, da je »kreativnost« vložena v prirejanje liturgičnih oblik zelo omejena. Pravzaprav je zares borna v primerjavi z bogastvom podedovane liturgije, kot je nastajala skozi stoletja in tisočletja. Žal se pobudniki »domačih liturgij« tega pogosto zavedo kasneje kot udeleženci… (Praznik vere, 1986, str. 67-68).

Ratzinger o tradicionalni maši kot »najdragocenejši in najvišji posesti«

Menim, da bi tistim, ki si želijo prisostvovati tradicionalni liturgiji, morali veliko bolj velikodušno ugoditi. Pri tem preprosto ne more biti nič nevarnega ali nesprejemljivega. Določena skupnost pod vprašaj postavi svoj obstoj, ko nenadoma trdi, da je tisto, kar je bilo do nedavnega njena najvišja in najdragocenejša posest, zdaj prepovedano, želja po tem pa naravnost nespodobna. (Sol zemlje, 1997). 

 

Veličastnost darovanjskega kajenja

Tradicionalna liturgija je veličastna. Tega ne more zanikati nihče, niti njeni današnji nasprotniki. Ob njej so tudi številni neverniki ostali brez besed, mnogi so se spreobrnili po prisostvovanju tradicionalni sveti maši. Osebno me vedno posebej presune lepota darovanja pri peti ali slovesni sveti maši. V tem kratkem prispevku bom na kratko opisal bogastvo molitev in gest, ki jih mašnik in strežniki opravijo med obredom.

Po vlivanju vode in vina v kelih in darovanju darov ter samega sebe duhovnik povzdigne oči in roke ter blagoslovi darove, proseč:

Pridi, Posvečevalec vsemogočni, večni Bog in bla+goslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu Imenu.

Zatem pristopijo k njemu strežniki s kadilnico. Prvi poljubi žličko, nato mašnikovo roko in mu poda žličko. Mašnik vloži kadilo v kadilnico in medtem moli:

Po priprošnji blaženega nadangela Mihaela, stoječega na desni strani kadilnega oltarja, in vseh svojih izvoljenih, naj Gospod to kadilo milostno blago+slovi in sprejme kot prijeten vonj. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Nato od ministranta dobi kadilnico in začne se kajenje darov. Takrat moli:

To kadilo, ki si ga blagoslovil, naj se dvigne k tebi, Gospod, in pride naj na nas tvoje usmiljenje.

Zatem pokadi še oltar. Med kajenjem moli psalm 140, vrstici 2-4.

Naj se dviga, Gospod, moja molitev kakor kadilo pred tvojim obličjem; povzdigovanje mojih rok bodi kakor večerna daritev. Postavi, Gospod, stražo mojim ustom in obrambna vrata mojim ustnicam. Ne daj, da bi se mi nagnilo srce k hudobnim besedam, da bi se hotel izgovarjati v grehih.

Ko kadilnico izroči strežniku reče še:

Gospod naj nam vžge v srcih ogenj svoje gorečnosti in plamen večne ljubezni. Amen

Nato je še sam pokajen s strani strežnika. Te časti pa so deležni tudi strežniki in ljudstvo.

Koliko lepih, močnih in posvečujočih molitev ter gest zajema ta majhen del tradicionalne liturgije! Vidimo lahko, kako so pri darovanju starodavne molitve ter geste Stare zaveze ponovno prisotne pri daritvi, ki jih sama neskončno presega, saj se v sveti maši ponovno ponavzočuje Kristusova popolna daritev na Kalvariji, ki je za vedno odpravila daritve starega Izraela. A na ta način je mašna daritev zvesta Kristusu, ki postave ni prišel odpravit, temveč jo dopolnit (Mt 5, 17). 

 

Tradicionalna liturgija: Oktober 2018 - slike

Prelatova tiha sveta maša za praznik Rožnovenske Matere božje, cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device v Trstu

Gloria

Blagoslov vrtnic po sveti maši

Votivna peta sveta maša na čast Rožnovenski Materi božji, cerkev sv. Roka v Dravljah. 

Pristopne molitve

Gloria

Po kajenju oltarja

Peta sveta maša coram Sanctissimo Sacramento exposito za praznik Kristusa Kralja, cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device v Trstu.

Drugi del kanona

Oltarni križ

Glavni oltar