Sveti Janez Bosco o Luthru

Sv. Janez Bosco je leta 1845 izdal knjigo Cerkvena zgodovina za uporabo v šoli, koristna za vse stanove. V njej na klasičen način vprašanj in odgovorov na kratko razsvetljuje zgodovino Cerkve, ki jo deli na šest obdobij. V peti dobi, ki jo postavlja od leta 1517, ko je začel Luther s svojim uporom, do leta 1798, ko je bil ugrabljen papež Pij VI., odgovarja tudi na vprašanje o Luthru. Prevod nam daje zanimiv vpogled v don Boscov način izražanja in učenja. Daje nam pa tudi odgovor, zakaj lahko danes veliko beremo o sv. Janezu Boscu, a se pri tem večinoma izogibamo temu, kar je on sam napisal.

 

Prvi, ki je dvignil prapor proti katoliški veri, in tisti, ki je Cerkvi v tem času (16. stoletje) povzročil največ trpljenja je bil Luther. S svojim perverznim naukom, kjer se božjo besedo postavlja pod sodbo vsakega človeka, je naredil katoliški veri večjo škodo kot vsi heretiki pred njim. Tako se tega apostata po vsej pravici imenuje prvega med predhodniki Antikrista.

Luther je bil rojen v Eislebnu na Saškem v revni rudarski družini. Že od zgodnje mladosti se je izkazoval s svojo bistrostjo. Smrt sošolca, ki je ob njem umrl, ga je privedla k vstopu v red avguštincev. Nekaj časa je kazalo, da je poglobljen v globoka razmišljanja in da ga vznemirja skrupuloznost in strah; končno pa se je razodel napuh, ki ga je nosil v sebi.  Papeževi oblasti je napovedal vojno ter zapustil samostan, pri čemer ga ni bilo več mogoče ustaviti.

Zatiranje nasprotnikov z obrekovanjem in tiranijo, zasmehovanje najbolj vzvišenih in svetih stvari, napuh, nespodobnost, častihlepnost, nadležnost, pogoltnost, pijančevanje, nezmernost, razuzdanost, robat in surov cinizem – to so osnovne karakterne značilnosti tega pobudnika protestantizma. V Nemčiji pa se mu je, kot slovitemu dobrotniku človeštva, celo postavilo kip!

Leta 1517 je začel pridigati proti odpustkom, nato proti papežu. V napredovanju v brezbožnosti je izoblikoval nauk, ki sam po sebi, po logiki in praktičnih sklepih okuži vse svete stvari, uniči človekovo svobodo, Boga naredi za začetnika greha in človeka poniža na raven živali. Dovolj je povedati, da bo po njegovem najbolj kreposten človek pogubljen, če trdno ne verjame, da je med izbranimi. Po drugi strani pa največji zločinec, če le verjame, da bo po Kristusovem zasluženju odrešen, samo zaradi tega gotovo gre naravnost v nebesa.

Ta ostuden nauk je bil s strani papeža Leona X. takoj obsojen. Papeževo bulo pa je Luther dal javno sežgati. Katoliške univerze in vsi učenjaki so razglašali njegovo brezbožnost in herezijo, on se jim je pa smejal in vztrajal v svojem uporu. Kljub slovesnim zaobljubam se je nato poročil s Katarino iz Bora, redovnico. Na žalost je imel veliko pristašev, ki so pod imenom protestanti prijeli za orožje in širili pokol po vseh deželah, v katere jim je bilo dano priti. Na njih praporih je pisalo: »Raje Turki kot papežniki.«

Včasih je ob premišljevanju zla, ki ga je reforma prinesla, kričal: » Ti si učen? So se vsi tvoji predhodniki motili? Toliko stoletij niso poznali tega, kar ti sedaj veš! Kaj bo iz tega, če se motiš in jih toliko vodiš v pogubljenje?«

To so bili glasovi vesti, ki se je upirala njegovim podlostim. Ni pa jim uspelo, da bi ga privabili na dobro in pravo pot.

Luter je v peklu

Blažena s. Serafina Micheli (1849 – 1911) iz okolice Beneventa je bila razglašena za blaženo 28. 5. 2011. Bila je ustanoviteljica Reda Sester Angelov. Leta 1883 je potovala mimo Eislebena, kjer se je rodil Martin Luter. V mestu so praznovali četrto stoletnico rojstva (10. november 1483) velikega heretika, ki je razbil Cerkev in Evropo na dva dela. Ceste so bile polne ljudi, iz balkonov so visele zastave. Poleg ostalih velikašev in mogočnikov tistega časa so v mestu pričakovali tudi obisk cesarja Vilijema I. Nemškega, ki naj bi predsedoval praznovanju. Bodoča blažena se, kljub temu, da je opazila slavje, ni zanimala za razloge.  Najbolj jo je zanimalo najti cerkev v kateri bi molila in obiskala Jezusa v Najsvetejšem oltarnem Zakramentu. Po tem, ko je kar nekaj časa hodila je prispela do ene od mestnih cerkva. Vrata so bila zaprta. Vseeno je pokleknila na stopnice pred vhodom, da bi opravila svojo molitev. Bil je že večer in ni opazila, da to ni bila katoliška ampak protestantska cerkev. Med molitvijo se ji je prikazal njen angel varuh in ji dejal: »Vstani, to je protestantski tempelj«. Dodal je: » Želim ti pokazati kraj, kjer je Martin Luter obsojen in kazen, ki jo prestaja zaradi svojega napuha«.

Po teh besedah je videla ogaben ognjen požiralnik v katerem so bile okrutno mučene neštete duše. Na dnu te luknje je bil človek, ki se je razlikoval od ostalih. To je bil Martin Luter. Obkrožen z demoni, ki so ga silili, da je klečal. Vsi med njimi so se zaman trudili, da bi mu s kladivi v glavo zabili velik žebelj.

Sestra se je zamislila. Če bi ljudstvo, ki veseljači, videlo ta dramatičen prizor gotovo tej osebi ne bi pripravljali komemoracij in praznikov v čast. Po tem dogodku je svojim sestram večkrat priporočala življenje v ponižnosti in skritosti. Prepričana je bila, da je Luter kaznovan v peklu predvsem zaradi prvega poglavitnega greha, napuha. Napuh ga je spravil v smrtni greh, ga vodil v odprt odpor do Cerkve. Njegovo postopanje, njegov odnos do Cerkve in njegovo pridiganje so bili odločilni za zabredenje in posledično pogubljenje mnogih neprevidnih in površnih duš.

Če si želimo uiti peklu živimo v ponižnosti. Sprejmimo, da s strani naših bližnjih nismo upoštevani in cenjeni. Ne pritožujmo se, ko smo spregledani ali ko smo postavljeni pod tiste, ki jih imamo za manj sposobne od nas. Ne kritizirajmo, pod nobenim pogojem, delovanje naših bližnjih. Če bomo sodili druge, nismo niti kristjani. Naj se pa to ne zameša s presojanjem dobrega in zlega ter obsojanjem grehov.

Zaupajmo vedno v Božjo milost in ne v nas same. Ne ubadajmo se preveč z našo krhkostjo, ampak z našo ošabnostjo in nadutostjo. Recimo s psalmistom »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene«. (Ps 130,1)

Darujmo Bogu svojo ničevost: naše nesposobnosti, težave, malodušnost, razočaranja, nesporazume, skušnjave, padce in grenkosti vsakega dne. Priznajmo, da smo grešniki, potrebni njegovega usmiljenja. Jezus ravno zato, ker smo grešniki, zahteva le, da odpremo svoja srca in da se pustimo ljubiti od Njega. To je izkušnja svetega Pavla: »Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova«. (2 Kor 12,9). 

Ne ovirajmo ljubezni Boga do nas z grehi in brezbrižnostjo. Dajmo mu vedno več prostora v naših življenjih, da bomo živeli v edinosti z Njim v času in večnosti.

don Marcello Stanzione
VIR

Trda ljubezen

Timothy George

V svoji knjigi Božje kraljestvo v Ameriki je leta 1934 protestantski teolog Richard Niebuhr  takole opredelil vsebino tedanje protestantske liberalne teologije: »Bog brez jeze je pripeljal človeka brez greha v kraljestvo brez sodbe preko posredovanja Kristusa brez križa.« Niebuhr ni bil fundamentalist, a je dobro vedel, o čem govori. To je dobro vedel tudi Dietrich Bonhoeffer, ko je poimenoval protestantizem, ki ga je srečal v ZDA sredi 30-ih let »Protestantismus ohne Reformation.« 

Greh, sodba, križ, celo Kristus – vse to so postali problematični izrazi v sodobnem teološkem diskurzu, a nič ne tako jezi in bega kot prav božja jeza. Pred kratkim je slednja postala jabolko spora pri odločitvi Prezbiterijanske cerkve, da v svojo novo cerkveno pesmarico ne vključi priljubljene hvalnice Samo v Kristusu Keitha Gettyja in Stuarta Townenda. Komite zadolžen za pripravo pesmarice je omenjeno pesem sicer želel vključiti, a ga je zmotil verz iz tretje kitice: »Till on that cross as Jesus died/the wrath of God was satisfied.« Zamenjati so ga hoteli z  ». . . as Jesus died/the love of God was magnified.« Avtorja sta vztrajala na svojem in komite je zato zavrnil vključitev njune hvalnice k približno 800 drugim pesmim v novi pesmarici.

Preoblikovanje cerkvenih pesmi, ki ne ustrezajo določenim teološkim predstavam, seveda ni nič novega. Nestorijanci tako niso hoteli uporabljati izraza Theotokos in so ga nadomestili z manj spornim Christotokos v svoji marijanski liturgiji. Pred kratkim je vodja Univerzalistov Kenneth L. Patton obdržal Luthrovo melodijo iz znane hvalnice Ein Feste Burg, a je »A mighty fortress is our God« nadomestil  z »Man is the earth upright and proud.« 

Tisti, ki božjo jezijo obravnavajo kot tabu bodisi v pridigah ali hvalnicah, stojijo v dolgi vrsti, med katere sodijo Albrecht Ritschl, Faustus Socinus in neznani revizionisti iz 2. stol. po Kr., ki so sledili heretiku Markionu.  Po Tertulijanu so trdili, da »so našli boljšega boga, takega, ki ni niti jezen, niti ne kaznuje, ki ni pripravil peklenskega ognja in teme, kjer je trepetanje in škripanje z zobmi: je le prijazen.« Privlačnost takega evangelija je jasna – pojasnjuje, zakaj je neo-markionizem danes vsesplošno razširjen ne le med preprostimi verniki, temveč tudi med teologi.

Zakaj se mnogi kristjani zgrozijo ob sami misli na božjo jezo?  R. P. C. Hanson je dejal, da številni duhovniki danes to temo obravnavajo podobno, kot so v viktorijanski dobi spolnost:  kot nekaj nekoliko sramotnega, nespodobnega, kar je najbolje zapreti v omaro. Rezultat je podoba Boga, ki ne ustreza njegovi biblijski podobi, posebno v odrešenjski nalogi Jezusa Kristusa.

Kardinal Joseph Ratzinger je, ravno pred svojo izvolitvijo za papeža, med svojim razmišljanjem na veliki petek  leta 2005 poudaril prav ta fenomen. Med drugim se je skliceval na Žalostinke 3, 1-2: »Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa.« Bodoči papež je odlomek apliciral na prihodnje Kristusovo trpljenje, ki razkriva tako težo greha, kot tudi resnost sodbe. »Je možno,« je vprašal Ratzinger, »da smo kljub vsem svojim izrazom groze pred podobo zla in nedolžnega trpljenja, še kako pripravljeni banalizirati skrivnost zla? Smo sprejeli le nežnost in ljubezen Boga, pozabili pa na besedo sodbe? Ko premišljujemo o Sinovem trpljenju, bolje vidimo vso resnost greha in potrebo po resničnem zadoščenju, da je le-ta lahko premagan.«

Kakorkoli že razlagamo dejanje Kristusa na križu – in nobena od naših teorij o zadoščenju ne more popolnoma zaobjeti tako nedoumljive realnosti – gotovo pomeni to: Bog je v Kristusu spravil svet s seboj in ta dogodek je zajemal njegovo smrt na Lobanji izven Jeruzalema. Prvi kristjani so preroka Izaija (Iz 53, 4-5) razumeli v pomenu, da je bil Kristus tam preboden zaradi naših grehov. Vendar še zdaleč ni bil le nekakšen tragičen udeleženec, Kristus je opravil to, kar anglikanska Knjiga običajne molitve imenuje »polna, popolna in zadostna daritev, žrtvovanje in zadoščenje za grehe vsega sveta.« Če citiram še eno hvalnico, prav tako ne toliko v »duhu« današnjih dni: »Prenašajoč sramoto in zasmehovanje / namesto mene obsojen je stal.« Celotna Nova zaveza uči o križu v luči zadoščevanja, kar pomeni zagotavljanje rešitve za greh, in sprave, kar pomeni odvrnitev božje sodbe. Pomenski razpon grške besede hilasmos / hilasterion vključuje oba pomena. To je tudi razlog, zakaj božji srd ne more biti preprosto izbrisan iz krščanskega oznanila.

Problem seveda nastane, ko uporabimo človeški izraz, kot je »jeza« in ga preprosto prenesemo na Boga večnosti. Tako kmalu zgradimo »Boga, ki je videti kot jaz,« če uporabimo izraz iz nedavno izdane knjige. Potem se karikature božje jeze razmnožujejo: Bog ima napade besa oz. deluje kot velik tiran, ki mora biti »potešen«, preden lahko odpusti.

Toda božja pota niso naša pota, in božja jeza ni kot naša jeza. V svojem briljantnem eseju Božja jeza kot aspekt božje ljubezni, britanski teolog Tony Lane pojasnjuje, da »božja ljubezen implicira njegovo jezo. Brez njegovega srda Bog preprosto ne ljubi v smislu, kot Sveto pismo prikazuje njegovo ljubezen.« Božja ljubezen ni sentimentalna; je sveta. Je nežna, a popustljiva. Ne vključuje le sočutja, prijaznosti in usmiljenja nad vsako nam predstavljivo mero (kar Nova zaveza imenuje milost), ampak tudi ogorčenje proti nepravičnosti in vztrajno nasprotovanje vsemu zlu.

Čeprav ne morete najti hvalnice Samo v Kristusu v novi prezbiterijanski pesmarici, jo lahko slišite v številnih cerkvah po vsem svetu. Keith Getty in njegova žena Kristyn pripadajo novi generaciji sodobnih tekstopiscev, ki želijo, da njihova glasba odraža polno podobno Boga, čudovitega Boga svetosti in ljubezni.

Prirejo po: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2013/07/no-squishy-love