ponedeljek, 27. avgust 2018

Je razkritje homoseksualne mafije Marijina zmaga?


V zadnjih mesecih je Cerkev zajel tako silen val odkritij spolnih in z njimi tesno povezanih finančnih škandalov, da se zdi, da je duh dokončno ušel iz steklenice in da tokrat umazanije ne bo mogoče več pomesti pod preprogo.

Tako imenovana bostonska pedofilska afera leta 2002 je sicer odnesla tamkajšnjega kardinala z lokalnega prestola, a je udobno pristal v vatikanskih naslanjačih in tam vedril vse do odhoda pred večno sodišče. Dolgo je zanikal, da je kaj vedel o zločinih svojih duhovnikov, dokler mu v arhivu niso našli pismo matere, ki ga je opozorila na to, da je bilo zlorabljenih vseh sedem njenih sinov. A vrli kardinal Law je z birokratsko natančnostjo shranil dokument in nadaljeval prestavljanje obtoženih duhovnikov po polletni rehabilitaciji na naslednjo župnijo. Ko je prišla nova obtožba, je duhovnika znova uradno poslal na bolniški dopust, potem pa nazaj v obtok.

Benedikt XVI ni razgnal kramarjev iz Gospodove hiše

Tolažili smo se, da Janez Pavel II zaradi bolezni ni imel moči za reševanje problema in da bo Benedikt XVI vzel bič in razgnal kramarje iz Gospodove hiše. A metastaze homoseksualnega raka, ki so ga med duhovniške vrste v 20-tih letih 20. stoletja in pozneje načrtno zasejali agenti komunistične partije, so bile že taka sila, ki je z lahkoto zanetila odpor zoper papeževo smelo reformo, kar je odneslo obupanega pontifeksa v pokoj.

Prišel je papež Frančišek in zgodba je dobivala dodatne pospeške. Tako je bil denimo kardinal Daneels eden glavnih arhitektov zadnjega konklava kljub zgodbi o prikrivanju škandalov. Potem, ko so v visokega vatikanskega uradnika Ricca našli ujetega v dvigalu z moškim prostitutom, je bil papežev odgovor: ‘Kdo sem jaz, da bi sodil.’ Nato smo zvedeli za homoseksualne orgije, podprte z mamili v stanovanju prefekta v samem srcu Rima, a se ni zgodilo nič kaj pretresljivega.

Od safe sex do same sex 

Seveda smo poslušali, kako Cerkev joka z žrtvami pedofilskih škandalov, pri čemer se je redno pozabilo povedati, da je 80 % žrtev mladih fantov in da gre v resnici za homoseksualni škandal. Hkrati smo v obeh sinodah o družinah morali poslušati, kako moramo v svoji sredi toplo sprejeti ljudi, ki pač živijo v skladu s svojo ‘od Boga dano naravo’ s tem ko prakticirajo homoseksualno spolnost. Da je temu tako, dokazuje srečanje družin v Dublinu, na katerem bo v teh dneh osrednji govornik jezuitski pater James Martin iz New Yorka, ki odprto zagovarja gradnjo mostov med t. i. LGBT skupnostjo in Cerkvijo, pri čemer bi naj slednja opustila svoj nevljudni jezik o homoseksualnosti kot o neurejenem nagnjenju v bolj prijazno govorico, da gre v resnici za drugačno usmeritev.

Da smo prišli do tako odkritega promoviranja spolne perverzije, ki je že v Svetem pismu prikazana kot en najhujših možnih grehov, je bila potrebna dolga priprava. Desetletja so namreč duhovniki molčali o kontracepciji, kar je pripeljalo do tega, da se odstotek katolikov, ki jo uporabljajo, sploh ne razlikuje od ostale populacije. Ko so se ljudje navadili na varno spolnost, ne vidijo več razlogov, da bi jo zanikali še tistim, ki se ogrevajo za svoj spol. Tako smo prišli od safe sex (varna spolnost) do same sex (istospolnost).

Ameriški katoliki zahtevajo odstop svojih kardinalov

Od Boga dana zamisel o spolnosti je pač rodovitna, vse ostalo je odklon in upor zoper Boga. No, ko smo že pri upornikih zoper Božji načrt za človeško spolnost. Po letih blamaže na Irskem je letos izbruhnil Čile in tudi mnogi drugi deli Južne Amerike so začeli protestirati zoper spolne zlorabe. Prišlo je do vrelišča, ko je sam papež izjavil, da je bil pri imenovanju tamkajšnjih škofov sam del problema in ne del rešitve.  Nato je sredi letošnjega poletja padel v nemilost vodilni ameriški zdaj že bivši kardinal McCarrick, ki je desetletja nadlegoval semeniščnike in še kakšnega ministranta vmes. Prav okrog Velikega šmarna pa je izbruhnilo pennsylvanijsko poročilo, ki je razkrilo, da je v tej zvezni državi bilo v zadnjih sedemdesetih letih zlorabljenih več kot 1000 mladih ljudi, večino moškega spola po rokah prek 300 duhovnikov (https://www.youtube.com/watch?v=PQ1oN_iksqU).

Poročilo je zlasti obremenilo washingtonskega kardinala Wuerla. Ta se je že glede svojega predhodnika McCarricka pridušal, da ni nič vedel, pri tem pa nam je hitel razlagati, da v resnici ne gre za neko veliko krizo, pač pa je treba gledati naprej, da se bodo ljudje imeli kam pritožiti. Kardinal Wuerl nas je hkrati miril, da je že do zdaj naredil ogromno, da se kriza zajezi in da so najbolj porazna poročila itak iz desetletij nazaj, medtem da je sedaj že mnogo bolje. Vsekakor je po njegovem ključno, da se umazano perilo še naprej pere doma in da preiskave vodijo škofje sami.
A ameriški katoliki niso tega mnenja. Terjajo odstop njihovih kardinalov. Škofje naj odprejo tajne arhive, v katerih je vse skrbno popisano, preiskovalci v prav vsaki zvezni državi pa jih morajo vzeti v roke in jih dati na beli dan. Tako, kot so pred kratkim naredili v škofiji Saginaw policisti vdrli v škofijske prostore in zasačili tamkajšnje osebje, ki je uničevalo dokumente. A našli so še mnogo in zagotovljeno je, da se preiskava še ne bo prav kmalu ustavila.

Molimo Mariji, da se Cerkev vrne h Kristusu

Te dni spet slišim žalostno mrmranje preprostih vernikov, češ da spet grdo pišejo o Cerkvi. Kvišku srca, kajti ne gre za omajan ugled Cerkve, pač pa za razkrivanje tistih, ki jo zlorabljajo v svoje sebične namene. Mi verniki molimo, da bi bilo razkrito čim več zločinov, da bi nam vrnili našo Cerkev. Da bi nas znova učili prave vere. Da nas ne bo več strah puščati naših sinov na duhovne vaje in v semenišča, kjer bi jih zlorabljali in pokvarili. Je to Marijina zmaga, napovedana v Fatimi, ali vsaj njen začetek? Molimo, da bi Marija dosegla, da bi bil Vatikan prisiljen v veliko čistko in da bi se Cerkev vrnila k svojim pravim koreninam, h Kristusu.

Prav lep začetek v tem smislu bi bil, če bi visoki cerkveni možje še enkrat premislili, a se na jesenski sinodi mladih res spodobi govoriti o sprejemanju LGBT ljudi in njihovih ‘posebnih darov‘ v Cerkvi. Morda pa bi bilo bolje, da bi naredili spokorni mimohod storilcev, ki bi bil uvod v sinodo, na kateri bi iz predalov potegnili ukrepe iz kanonskega prava. Le-te je Cerkev skozi stoletja s pridom uporabljala in ranljivi so bili varni. Zakaj so jih po koncilu nehali izvajati (prim. Benedikt XVI., Pastirsko pismo irskim katoličanom, t. 4 -, ne vem, zagotovo pa so najkrajše potegnili mladi in ranljivi posamezniki, zaradi česar so premnogi izgubili vero.

Ker tudi v Sloveniji cerkvene številke rapidno padajo, je na mestu vprašanje, kako je s temo zlorab pri nas. In še bolj pomembno vprašanje, kateri so vzroki zanje in kakšni so ukrepi, da do njih ne bi več prihajalo.

četrtek, 23. avgust 2018

Kako ponovno uvesti obhajilo kleče



Verjetno se je marsikdo, ki je prebral številne teološko pomembne razloge za prejem svetega obhajila kleče, vprašal, kako bi to prakso spet bilo mogoče obuditi oz. razširiti. Seveda se sprememba mora najprej začeti pri vsakemu posamezniku osebno, določbe Cerkve vsem katoličanom namreč izrecno dovoljujejo tak način prejemanja obhajila. Očetje in matere lahko v tej smeri vzgajajo svoje otroke, drugi pa s tem seznanijo svoje prijatelje in sorodnike. Za večjo razširitev te prakse pa lahko najbolje poskrbijo duhovniki in seveda škofje. Zaslužni papež Benedikt XVI. je delil obhajilo le kleče in na usta, da bi katoličane spodbudil k takemu načinu prejemanja obhajila ter posledično k poglobitvi odnosa do Najsvetejšega.

Pri tem se moramo zavedati, da ti poskusi nikakor niso vnaprej obsojeni na neuspeh. Želja po počastitvi Jezusa v Najsvetejšem je namreč naravno vpisana v naše srce, večina vernikov prejema obhajilo na sedanji neprimeren način predvsem iz nepoučenosti in zavedenosti, mnogi celo mislijo, da tak način Cerkev priporoča. Razširjeno je celo popolnoma napačno mnenje, da je to spremembo naročil II. vatikanski koncil. V državah, kjer omenjeni indult ni bil sprejet, verniki brez težav prejemajo obhajilo na jezik, pritoževanja nad tem ni. Prav tako primeri nekaterih župnij v različnih evropskih in ameriških državah kažejo, da so verniki v veliki večini brez večjih težav ponovno sprejeli tak način prejemanja obhajila, ko je le-ta bil ustrezno predstavljen in uveden.

Pred nekaj leti je tako nek italijanski župnik napisal spodbudno pismo svojim sobratom. V njem je na kratko razložil, kako je v svoji čisto povprečni majhni mestni župniji v nekaj mesecih dosegel, da hodi 95 odstotkov ljudi k obhajilu kleče. Župnik je poudaril,  da moramo v teh časih počasi obnoviti vero in ponovno sezidati, kar je bilo opustošeno. Začel je z uvedbo celodnevnega češčenja Najsvetejšega vsak četrtek, pri svetih mašah pa je uvedel naslednje novosti:

1. Na začetku svete maše sta v cerkvi pred oltarjem že bila pripravljena dva klečalnika.
2. Medtem ko je šel mašnik v tabernakelj po ciborij, je za to zadolžena oseba prebrala naslednje preprosto sporočilo: »Papež Benedikt XVI. nas opominja, da je prejemanje obhajila kleče zelo pomenljivo znamenje češčenja. Zato smo se v naši župniji odločili, da vsem omogočimo tak način prejemanja.«
3. Obhajilo se je nato delilo vernikom, kakor so sami želeli.

Tak način je v veljavi pri vseh svetih mašah, le sporočilo pred obhajilom se bere samo ob nedeljah. Rezultat? Čeprav je župnik vernikom pustil popolno svobodo, se je približno 95 % njegovih župljanov odločilo prejemati obhajilo kleče in na usta. Župnik je zapisal, da so njegovi župljani dokazali, da ljudje razumejo, katera oblika obhajila je najprimernejša; zato so se odločili za preizkušeno večstoletno prakso. To velja tako za odrasle, kakor tudi za mladostnike in otroke.

Svoje pismo je zaključil s spodbudnimi besedami prijateljem župnikom ter jih spodbudil k pogumnim odločitvam.

četrtek, 16. avgust 2018

Vsaka arhitekturna odločitev v cerkvi je hkrati tudi teološka odločitev


V nadaljevanju prinašamo del intervjuja, v katerem je ugledni ameriški arhitekt in teolog Denis McNamara v pogovoru za Catholic World Report podal svoje gledanje na problem sodobne cerkvene arhitekture in predloge za izboljšanje. Čeprav intervju izhaja iz razmer v Združenih državah, naslavlja teme, ki so še kako relevantne tudi za slovenski prostor. Tudi pri nas so ikonoklastični reformatorji namreč zmaličili preštevilne cerkve, novo zgrajene cerkve pa so večkrat bolj spominjajo na kino-dvorane, kot na katoliške verske prostore. Pogosta so tudi prepričanja, ki ne zavračajo le pomena ustrezne cerkvene arhitekture, temveč sam pomen posvečenega cerkvenega prostora za maševanje. 


Nicholas LaBanca, za Catholic World Report: Roko na srce, mnogo ljudi niti ne pomisli, da bi povezovali arhitekturo in teologijo. Kaj vas je vleklo k preučevanju teh vprašanj?  

Dr. Denis McNamara: Ko sem bil otrok, smo mnogokrat prisostvovali maši v nekdanji cerkvi mojega očeta v New Yorku, čudoviti cerkvi iz 20-ih let 20. stoletja posvečeni sv. Vincenciju Ferrerju. Vedel sem, da je mnogo lepša od naše cerkve v predmestju. Ne vem zakaj, a že kot petletnik sem spraševal mamo: »Lahko gremo v babičino cerkev? Lepša je od naše.« Mislim, da je Sveti Duh že takrat sejal seme. Kasneje, ko sem študiral arhitekturno zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bom poučeval teologijo. Mislil sem, da je arhitekturna zgodovina zgolj zgodovina arhitekture. Ko sem prišel na Liturgični inštitut, sem spoznal, da obstaja globoka teologija arhitekture utemeljena v Svetem pismu.

Naj navedem le en primer. V evangelijih je Kristusovo telo primerjano s templjem. Kasneje, v Pavlovih pismih, so kristjani imenovani živi kamni v božjem templju in deli Kristusovega telesa. Tako sem videl, da so zgradbe zgrajene iz kamnov in da tako predstavljajo podobo Kristusa, podobno kot ljudje (živi kamni) predstavljajo Kristusovo mistično telo. Cerkev kot zgradba je torej analogija Kristusovega telesa. Poleg tega je analogija Cerkve, zato nosita stavba in ljudje isto ime. Nauk Cerkve to jasno potrjuje: Cerkev je teološko gledano Kristusovo mistično telo. Cerkev kot stavba torej prav tako ponazarja isto mistično telo. 

CWR: Številni ljudje so prevzeti od lepote, ko vstopijo v cerkev podobno tej vaše babice. A po drugi strani so tudi številni, ki si mislijo: »To je preveč bahavo. To je preprosto pretirano.« Ideja, ki stoji za tem, je, da bi bil Bog bolj zadovoljen z nečim bolj preprostim. Kako odgovarjate tistim, ki sem jim ob tradicionalni cerkveni arhitekturi pojavljajo taki pomisleki? 

McNamara: Torej, nekaj je lahko pretirano samo tedaj, če predstavlja več kot ta stvar potrebuje, da je tisto, kar je. V tomističnem razumevanju lepote je lepo tisto, kar tako razkrije svojo lastno naravo, ontološko realnost. Ontologija je veda, ki preučuje bit oz. naravo stvari. Če torej razumemo cerkev kot zbirališče – če je to naša operativna definicija – potem lahko rečemo, da je cerkev polna marmorja, lepih kipov ali mozaikov pretirano ekstravagantna. Če pa rečemo, da je cerkev podoba poveličanega Kristusovega mističnega telesa, […] ki vključuje tudi nas, angele, svetnike in drugo stvarstvo – tudi duše v vicah – potem mora umetnost izražati to predstavo. Umetnost, ki tega ne izraža, je pravzaprav pomanjkljiva.   

Stvar je preprosta, ko jo reduciramo na najmanjše število delitev, ki jih lahko ima, ne da bi izgubila svoje bistvo. Trojica torej mora vsebovati tri – ne moreta biti le dva, ker bi v tem primeru bila nepopolna. Trojice ne moremo dalje reducirati. Cerkvena stavba mora prav tako imeti vse, kar potrebuje. Če ima več kot potrebuje, je zares prekomerna. II. vatikanski koncil zato pravi, naj cerkev krasi plemenita lepota, ne zgolj razkošna podoba. […] Cerkev naj bo torej plemenito lepa; njena lepota mora razkrivati njen pravi značaj. […]

CWR: Veliko katoliških cerkva v zadnjih 30 ali 40 letih je bilo zgrajenih v stilu velikih dvoran. Kaj menite o cerkvah, v katerih so klubske sobe ali pisarne neposredno povezane z daritvenim prostorom?

McNamara: Seveda lahko v župnijskem kompleksu poteka raznovrsten program. Lahko imamo dvorano za ples ob godu sv. Patrika, učilnice in pisarne. Vedno je bilo tako. Težava je v tem, da je nekoč cerkev bila cerkev, župnijska dvorana pa župnijska dvorana. Če trdimo, da sta cerkev in župnijska dvorana pravzaprav isto, potem zvodenimo teologije cerkvene stavbe. Salomonov tempelj je bil npr. sestavljen iz treh hierarhično ločenih delov. Obstajalo je zunanje dvorišče, notranje dvorišče in najsvetejši del, kamor so postavili skrinjo zaveze. V Svetem pismu piše, da je glavni prostor imel streho iz cedrovine z izrezljanimi angeli, drevesi in zvezdami. Predstavljal je rajski vrt. Kot vemo iz zgodovine odrešenja, sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, a sedaj je človeštvo nazaj povabljeno v raj nove Zemlje, kar zakramentalno ponazarja umetnost in arhitektura. 

Najsvetejši prostor, ki mu ustreza današnji prezbiterij, je bil podoba nebes. Tam je prebival Bog. Bog je sedel na prestolu skrinje zaveze. Veliko zagrinjalo je predstavljalo delitev med nebesi in zemljo; ob Kristusovi smrti se je pretrgalo na dvoje, kar pomeni, da imamo od takrat ponovno dostop do nebes. To pomeni, da je cerkev mikrokozmična umetniška ponazoritev združenih nebes in zemlje, kot se bo dokončno dopolnilo ob koncu časov. Nebesa in zemlja sta do določene mere še vedno ločena, ko čakamo na popolno združitev Boga in človeštva v Kristusu. Na koncu časov pride Jagnjetova poročna gostija; poročna zato, ker se bo takrat Bog ponovno tako intimno združil s človekom, da bosta postala eno. Tega še ne popolnoma izkušamo, a ko vidimo slike angelov in svetnikov v cerkvi, pričakujemo naš lasten prihod v nebesa. To je teološka naloga, ki jo mora cerkev izpolniti. […]

CWR:  Večkrat sem že vstopil v sicer zelo lepo cerkev, v kateri je bilo hitro zaznati določene nedoslednosti. Na primer, hitro lahko opazimo, kje je nekoč stala obhajilna miza ali glavni oltar. Kaj se je zgodilo v dobi po koncilu – v 70-ih in 80-ih letih – da je prišlo do številnih renovacij, ki so tako zmaličile podobo cerkva? Zakaj je do tega prišlo v takem obsegu, posebno v Združenih državah?

McNamara: Gotovo je bilo to obdobje velikega ikonoklazma. […] Po koncilu je prišlo do radikalnega pre-mišljenja ali »re-ontologizacije«; redefinicije cerkve kot kraja srečevanja, sveta maša je bila včasih primerjana z obredom družine v božji jedilnici. To ni del pristnega katoliškega razumevanja liturgije, ki je vedno žrtven obrok v obredni obliki – v obredni in javni obliki. Na nek način je domačnost in intimnost prevladala nad ritualnim in javnim značajem. Zato so številni arhitekti zasnovali cerkve podobno kot navadne hiše. Postavili so lesena tla, oltar so načrtovali kot jedilno mizo, v cerkev so postavili rastline. Objavljene so bile številne knjige kot npr. »Božja hiša je naša hiša«, ki so potrjevale te ideje.

CWR: Med predavanjem ste na kratko omenili encikliko Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. Ko omenjate model cerkve kot domačega prostora, model, ki so ga mnogi pripisovali zgodnji Cerkvi – je to oblika »arheologiziranja«, pred katerim je svaril papež Pij?  

McNamara: Mislim, da je tako. Pij XII. je svaril pred nekritičnim starinarskim restavratorstvom, kot da bi Sveti Duh prenehal voditi Cerkev v 5. stoletju. […] Bistveno je, da stvari presodimo teološko: je to primerno in pastoralno najboljše za naš čas in razmere? Ustreza naravi liturgije ali ne?

Pij XII. je tako izrecno dejal, da bi šli predaleč, če bi zamenjali oltarje z mizami, ker naj bi tako zgledali oltarji v zgodnji Cerkvi. Ali če bi zamenjal črna mašna oblačila, ali če uvedli razpela, na katerih niso prikazane Kristusove rane. Svaril je skratka pred stvarmi, ki so se tako razširile v času po koncilu. V tem oziru je bil resnični prerok. A v 70-ih je postala popularna predstava, ki jo najdemo v Apostolskih delih, t.j. da so kristjani po domovih lomili kruh. Zato so številni trdili, da je liturgija pravzaprav domači obed. Namesto javnega, ritualnega značaja, ki izhaja iz tradicije judovskega templja, je bila maša pre-zamišljena kot del te »domače« tradicije. […] Podobno kot pri številnih drugih teoloških zmotah tudi ta predstava ni bila popolnoma napačna, a je vsebovala številne zmote in predstavlja nepopoln pogled na liturgijo, ki pa se je vseeno močno razširil. 

CWR: V številnih vaših predavanjih, ki so dostopna tudi na spletu (tukaj), pogosto omenjate koncept »arhitekturne teologije«. Izpostavili ste, da so cerkve same »zakramentalne zgradbe.« Kaj hočete povedati s tem izrazom?

McNamara: Želel sem rešiti cerkveno arhitekturo pred idejo, da je cerkev teološko nevtralna, zgolj »ogrodje za liturgično dogajanje«, kot so pogosto trdili v 80-ih in 90-ih letih. Danes bi rekli, da so teksti iz misala sestavljeni iz teoloških besed – nanašajo se na Boga, so od Boga, govorijo o Bogu. Razkrivajo nam Boga. Podobno je tudi liturgično dogajanje teologija v obredni obliki. Lahko govorimo o lex orandi, zakonu molitve, in lex credendi, zakonu vere. A lahko govorimo tudi o zakonu zgradbe, kar sam imenujem lex edificandi. Če torej verjamemo, da se nam Bog razodeva skozi znake in simbole – primarno skozi svete slike, ikone – potem obstaja zakon teologije o izdelovanje ikon. Vzhodno krščanstvo je to teologijo zelo natančno opredelilo skozi mnoga stoletja. Razširila se je tudi na samo cerkveno zgradbo.

Na Zahodu smo težili bodisi k romantični bodisi k funkcionalistični mentaliteti. V 19. stoletju so nam bile všeč cerkve, ki so »zgledale kot cerkve«, zato smo posnemali stile preteklih stoletij, a nismo imeli globoke teologije arhitekture, kot so jo imeli vzhodni kristjani. V 60-ih in 70-ih pa smo cerkve razumeli kot funkcionalne zgradbe, ki niso zavezane preteklosti. A še vedno nismo imeli zakramentalne teologije cerkvene arhitekture. Zato sem želel razviti zahodno teologijo arhitekture, ki ne bi temeljila zgolj na nostalgiji ali funkcionalnosti. Podobno kot ikona prinaša podobo svetnika v naš čas in prostor, cerkev sega v našo nebeško prihodnost – čas, ko se bosta Bog in človeštvo popolno združila in bodo izginile vse posledice izvirnega greha – in nam jo kaže v umetnosti in arhitekturi. Na ta način postane vsaka arhitekturna odločitev hkrati tudi teološka odločitev. 

Prirejeno po: spletna stran CWR

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...