Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab

V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:

1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 

 

Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.

2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.

3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.

4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.

Povzeto po:
LifeSiteNews

Michael Brendan Dougherty: NE OBSTAJA NIKAKRŠNA »BIOLOŠKA REŠITEV«, KI BI ODPRAVILA DUHOVNO KRIZO V KATOLIŠKI CERKVI

Spodnji prispevek originalno objavljen v ugledni ameriški reviji National Review zahteva kratek uvod. Pred nekaj tedni je v Združenih državah izbruhnila velika afera v katoliški skupnosti, ko so na dan prišli dokazi, da je bil upokojeni washingtonski kardinal Theodore McCarrick serijski spolni nadlegovalec semeniščnikov in pedofil. Kar je pri McCarrickovem primeru še posebno grozljivo je to, da je so bile njegove spolne aktivnosti skorajda javna skrivnost; bolj ali manj vsi so za to vedeli, a nihče ni bil pripravljen o tem pričati. Še več, McCarrickova kariera je šla samo strmo navzgor, čeprav so bile o tem obveščene tudi pristojne institucije v Rimu, kar si lahko pojasnimo z vplivom homoseksualnega lobija, ki je očitno odigral veliko vlogo tudi pri odstopu papeža Benedikta. Posebno zaskrbljujoče je, da je McCarrickov vpliv kljub visoki starosti posebno narasel v času sedanjega pontifikata. Njegov nekdanji tesni sodelavec Kevin Farrell je bil pred kratkim imenovan za kardinala in vodjo Kongregacije za laike, drugi tesni sodelavec Joseph Tobin pa prav tako za kardinala in nadškofa v Newarku, eni od najpomembnejših ameriških nadškofij. V slovenskih medijih se ta ozadja seveda ne tematizirajo. Prav tako nismo zasledili, da bi pisali o naravnost škandaloznih razmerah v škofiji papeževega najožjega svetovalca, kardinala Oscarja Maradiage iz Hondurasa. Prav te dni je namreč 48 semeniščnikov iz njegove škofije podpisalo odprto pismo, v katerem so razkrili delovanje obširnega homoseksualnega kroga v semenišču, v katerega je bil aktivno vpleten tudi Maradiagov najtesnejši sodelavec, pomožni škof Pineda. Kardinal ne le, da ni ničesar ukrenil, temveč je semeniščnike obtožil obrekovanja. A bistvo prispevka se ne omejuje le na razkrivanje teh nadvse zaskrbljujočih povezav, temveč predvsem poziva k delovanju. Gnilobi v Cerkvi se moramo upreti, drugače jo bo ta še naprej razžirala. V Sloveniji je npr. še pred nekaj leti bilo mnogo govora o t. i. homoseksualnem lobiju. Že dalj časa krožijo številna imena, ki smo jih vsi že slišali, zgodi se pa ne nič. Čas je, da tisti, ki imajo o tem dokaze, spregovorijo.  

Kardinal Theodore McCarrick je nekoč obiskal moj razred v Osnovni šoli Presvetega Srca v Bloomfieldu, New Jersey. Učitelji so nas predhodno opomnili, da po kreposti svojega položaja zaseda prav posebno mesto apostolskega naslednika. Spominjam se, kako sem se v mislih poigraval za ugibanji, naslednik katerega od izvirnih dvanajstih apostolov bi lahko bil. Zdaj, ko se oziram nazaj, sem si oddahnil, da se nisva nikdar spoznala, ali da ni vedel, da sem otrok matere samohranilke.

Kakšno desetletje nazaj sva z ženo sedela v pisarni mladega katoliškega duhovnika. Bil je dober duhovnik. In postopoma, ko se je pogovor razpletal, sva tako jaz kot on izrekla zadostno število ključnih izrazov, da sva lahko na neki točki ugotovila, da sva enakih misli. Enakih misli glede tega, kaj vidiva kot moralno, duhovno in liturgično krizo katolištva. Vsi smo se udobno sprostili. Podal sem mu svoje precej nizko mnenje o njegovem škofu, priznanem kardinalu. Ni mi nasprotoval. Potem sem mu dejal, da so mladi duhovniki, kot je on, tisti, na katerih leži naloga prenove Cerkve. Bil je namreč del junaške generacije duhovnikov, ki so vstopili v duhovniško službo na najnižji točki krize duhovniških zlorab, in katerih navdih je bil sveti Janez Pavel II. Ta duhovnik je imel drugačno miselnost od tistih, ki so bili posvečeni v 50-ih, 60-ih in 70-ih ter so verjeli, da morajo za vsako ceno implementirati eksperimentnega, prilagoditvenega duha II. vatikanskega koncila. »Nekega dne, ko bodo umrli…«, sem začel. In mladi duhovnik je pridodal: »Tako je. Odšli bodo.«

To, o čemer sva takrat govorila, ima v katoliških krogih svoje poimenovanje. »Biološka (naravna op.p.) rešitev«. Na grobo povedano, govori o tem, da bodo duhovniki vezani na reformno vizionarstvo in teološke novosti sredine dvajsetega stoletja, v preprostem procesu staranja in umiranja nadomeščeni z mlajšimi, bolj v tradicijo usmerjenimi in manj moralno ohlapnimi generacijami duhovnikov. Posledice tega bi bile, da bi velik problem moralnega »tovarištva« v Cerkvi, pri čemer spolno aktivni duhovniki ščitijo drug drugega in prikrivajo grozodejstva drug drugega, bil rešen sam od sebe.

Od takrat je t.i. biološka rešitev že davno prenehala biti nekakšen skrivni pozdrav med mladimi tradicionalisti. Postala je razlog za razkol in krize v mnogih verskih redovih. In očitno gre po glavi tudi papežu Frančišku, ki mu očitno nikdar ne zmanjka anekdot o »rigidnih« mladih duhovnikih in modrih starih liberalcih.

Vendar me je zadnje desetletje nekaj naučilo: motili smo se. Ne obstaja nikakršna biološka rešitev za moralno, duhovno in liturgično krizo.

dober odziv na Twitterju

Prvič, popolnoma smo podcenili, kolikšno škodo lahko povzroči umirajoča generacija v odhodu. Če je tvoj načrt pridobiti ozemlje z zanašanjem na to, da ga bo nasprotna stran naravno predala, si močno ranljiv pri šokantnih preobratih, ko se ta stran odloči, da se bo branila v bran. Nedolgo po tem, ko je bil papež Frančišek izvoljen, so se določena imenovanja v Ameriki začela spreminjati. Tradicionalno-nagibajoč in »relativno mlad« kardinal Raymond Burke je bil odstranjen iz vplivne Kongregacije za škofe v Rimu. Dokler pa je bil tam, se je kardinal Burke zavzemal za to, da bi tradicionalno misleči kleriki zamenjali stare progresivce. Imenovanih je bilo več škofov, kot npr. Salvatore Cordileone iz San Francisca, Jose Gomez v Los Angelesu, Timothy Dolan v New Yorku in Charles Chaput v Filadelfiji. Ko je bil kardinal Burke odstranjen, ga je nadomestil ledeno hladni kardinal Wuerl, naslednik kardinala McCarricka iz Washingtona. In nenadoma je lobiranje kardinala McCarricka postalo ključno za vzpon progresivcev v zboru kardinalov, mož kot so Blase Cupich v Chicagu, Kevin Farrell je bil poslan v službo v Rimu in Joseph Tobin v Newark. (Tobin, morda se spomnite, je pred kratkim napisal tvit, za katerega je trdil, da ga je želel poslati zasebno: »Nočko, nočko, pučka. Ljubim te.«) Kariere Burkeovih mož so se ustavile. Nobene rdeče kape za Chaputa, niti Cordileoneja, niti, šokantno, za Gomeza, voditelja ene največjih nadškofij na planetu. Pravzaprav je bil Gomez simbolno kastriran. Njegov s škandali obremenjeni predhodnik, kardinal Mahoney, se sprehaja po njegovi škofiji proti njegovim željam in preko njegovega nadzora.

Kot drugo: ideja biološke rešitve je nekje na poti pokvarila moralo in presojo mnogih. Tovrstno mišljenje o nekakšni biološki rešitvi v duhovnikih goji željo po »ne vedeti« o tem, kaj se dogaja z njihovimi nadrejenimi in/ali kolegi, kar še dodatno temelji na strahu, da bi bili v tem primeru dolžni ukrepati, da bi bili dolžni storiti kaj drznega. Tako namesto da bi se pogumno soočili s sistemom, ki ga želijo spremeniti, mladi pravoverni duhovniki vztrajajo pri vzdrževanju tega pokvarjenega sistema z namenom, da ga bodo spremenili šele takrat, ko bo dediščina varno prenesena na njih.

In tako imamo primere povsem dostojnih mož, ki reagirajo na škandale na popolnoma napačen in sprevržen način. Na primer tviti škofa Thomasa Tobina prejšnji teden, ko so se razkrile obsodbe in dejanja kardinala McCarricka:

»Kljub izrednim prestopkom peščice in ne glede na napake in grehe, ki jih imamo vsi, sem neznosno ponosen na svoje brate škofe ter jih občudujem in aplavdiram ob odličnem delu, ko ga vsakodnevno opravljajo za Kristusa in Njegovo Cerkev.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

»Če kjerkoli najdete popolno cerkev, se ji brez pomislekov pridružite. Vendar ne pozabite, tisti trenutek, ko se ji pridružite, bo prenehala biti popolna.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19. julij, 2018

Tobinova reakcija bi bila popolnoma na mestu, če bi bilo ravno obelodanjeno, da je nadškof bil precej nespreten pri pridobivanju in plačevanju kazni za nepravilno parkiranje. Tako pa je popolnoma sprevrženo, saj se nanaša na razkritja o vodilnem ameriškem katoliškem predstavniku – javnem obrazu cerkvenega odgovora na krizo zlorab – za katerega se je celo izkazalo, da je pederast, dobro poznan znotraj cerkvenih krogov kot serijski spolni nadlegovalec in zapeljevalec semeniščnikov. Škofje v tem primeru nikakor ne bi smeli biti boječi in pomirjati občutka jeze med laiki. Ravno nasprotno! Obljubiti bi morali, da se bodo pogumno in srdito borili krivicam, nemorali in zločinom v svojih vrstah. Tobinovi tviti se berejo kot skomig z rameni nekoga, ki je že dolgo tega obupal nad idejo, da bi dejansko branil svojo čredo pred volkovi. Kot pomirjanje nekoga, ki bi preživelim ovcam govoril, naj se ne razburjajo, ker so njihovi prijatelji in otroci še vedno plen za njihove kolege.

Pomanjkanje poguma kvari vse na vseh nivojih. Celo pri obrambi pravovernosti sem zasledil nekatere katoliške škofe spodbujati bolj nebrzdane novinarje, kot sem sam, da se še naprej borijo. Pri čemer pa so svoj delež pri tem opravičili od bolj dramatičnih in drznih potez z besedami: »Jaz sem zgolj navaden podeželski škof. Vse kar lahko naredim, je, da molim.« V resnici pa so nasledniki apostolov poslani in dolžni delovati in moliti. Cerkev svoje duhovnike kliče k celibatu, ne evnuštvu.

Tako je torej bilo mišljenje, da bo zgolj sedenje pri miru in čakanje na to, da bo pasivnost naredila svoje in rešila krizo, nenehno zgolj navadna laž. Obstaja zgolj kot izgovor za to, da lahko dobri možje molčijo. Da lahko shajajo. In da jim ni potrebno narediti ničesar drznega v svoji poklicanosti! Je način, na katerega so tisti, ki bi lahko bili pravi reformatorji, spremenjeni v zgolj »kolegialne« može, ki ščitijo institucijo. Je način, na katerega dobri duhovniki sami sebe odvežejo od težaškega opravila, s katerim bi se spoprijeli z uničenjem kulture zlorab in nekaznovanosti znotraj Cerkve. Potrebujemo več svetnikov. In izredno malo svetnikov, z izjemo nekaterih nedavnih, je bilo čaščenih zgolj zaradi tega, ker so zgolj »shajali«. Kar pa se tiče karieristov, roko na srce, naj gredo v pekel. Učili so nas, da je bil sveti Tomaž Akvinski moder, ne krut, ko je zagovarjal, da blaženi v nebesih uživajo ob trpljenju prekletih.

Najsvetejši duhovnik, kar jih poznam, ima svojo kariero v popolnem razsulu. Bil je talentiran in pameten in je šel na prave šole v Rimu. Vendar je želel darovati tradicionalno latinsko sveto mašo in predati tistim, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo, neoporečno vero. Za to je mnogo pretrpel. Leto za letom so mu bili odvzeti nazivi in službe s strani določenega kardinala, ki je veselo promoviral in prestavljal znane pederaste. S strani kardinala, ki ga »vsi poznajo in vse o njem vedo«, a v javnosti ni bil nikoli izpostavljen. Ta sveti duhovnik – resnično velik spovednik – je bil kasneje rehabilitiran, vendar je vseeno ostal v ozadju. Njegovo trpljenje v Cerkvi, kot tudi trpljenje v zasebnem življenju, ga je pripeljalo do točke, ko bi kolena nežne duše rada pokleknila, ko stopi v prostor. Prav tako trpljenje pa prinaša milosti v Cerkev, ki hrepeni po njih.

Ne obstaja nikakršna biološka rešitve za moralno, duhovno in liturgično krizo. Edina rešitev je v tem, za kar smo katoliki včasih nenehno molili pri sveti maši. Nismo molili kar za vsesplošen preobrat. Nismo molili za »pravoverne« duhovnike. Molili smo za mnogo svetih duhovnikov!

Prevedeno po: https://www.nationalreview.com/2018/07/cardinal-mccarrick-catholic-sex-abuse-no-biological-solution/

Dolžnost upiranja zlu

Božanska komedija: Dante in Vergil na poti skozi pekel

V preteklih člankih smo našim bralcem že obširno pokazali, zakaj je ne le sedanji zakonski predlog, ki odpravlja zakon kot zvezo med možem in ženo, temveč tudi vse zahteve homoseksualističnega lobija (s tem seveda ne mislimo vseh oseb, ki žal čutijo istospolno privlačnost) popolnoma v neskladju z naukom Cerkve in naravnim zakonom. Vsem katoličanom mora to biti popolnoma jasno, prostora za razpravljanje tu pač ni. Ker se v javnosti občasno pojavljajo ljudje, ki se deklarirajo kot katoličani ter podporniki novega zakona, je potrebno to še posebno jasno izpostaviti. Povedati moramo tudi, da vsem tistim, ki javno in zavestno rušijo nauk Cerkve, grozi kazen avtomatske ekskomunikacije »latae sententiae«. Žal Cerkev v Sloveniji posameznikov, ki to počnejo, ni ustrezno opozorila na grozovito nevarnost, v katero postavljajo svoje duše. 

Povedati moramo, da je dolžnost vsakega katoličana, da se na vse načine upira zlu. K temu gotovo sodijo tudi omenjene zahteve, ki pod krinko ljubezni in enakopravnosti rušijo božji red stvarstva ter resnično človekovo dobro. Ni dovolj, da te zahteve zavračamo samo pri sebi osebno, temveč moramo storiti kar največ, da jih tudi v praksi zavrnemo. Minimum vsakega katoličana mora torej biti vsaj to, da moli za uspeh referenduma ter se ga tudi udeleži (ter seveda glasuje PROTI). Osebno poznamo več ljudi (predvsem starejših), ki debate okrog sprejemanja zakona niso spremljali ter običajno tudi ne hodijo na volitve. Dolžnost njihovih mlajših sorodnikov in prijateljev je, da jih na to spomnijo ter jih tudi (če sami tega ne zmorejo) odpeljejo na volišče. 

Vsak katoličan bo za svoja dejanja končno odgovarjal pred Bogom, ki je pravičen sodnik, ki dobro obilno plačuje, slabo pa kaznuje.

Ryan T. Anderson: Odgovori na očitke o diskriminatornosti naravne zakonske zveze

Pričujoči članek predstavlja prevod in priredbo dveh besedil, ki jih je sestavil ameriški pravni filozof Ryan T. Anderson, eden najboljših zagovornikov naravne zakonske zveze. Članek odgovarja na pogosto izrečene očitke ali »protiargumente«, ki naravno zakonsko zvezo razglašajo za diskriminatorno na podlagi primerjave z neplodnostjo in rasizmom.

Zakonska zveza in neplodnost

Zakaj država uzakonja poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi  Truth Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske zveze in verske svobode), je razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.

Najpogosteje uporabljen ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo spočeti otroka.

Kot pojasnjujem v svoji knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.

Prvič lahko na ravni javne politike ugotovimo, da država ne priznava oziroma ne opravlja porok zato, ker bi iz vseh izšli otroci, temveč zato, ker ima vsak otrok mamo in očeta. Preko priznavanja zakonskih zvez država spoštuje naravno zvezo, ki združuje starše otrok in jih spodbuja, da se drug drugemu zavežejo stalno in popolno. Javna politika mora upoštevati celostno sliko, ne pa posameznih primerov. Za državno politiko je bistvena prokreativna narava poroke, ne posamezni konkretni rezultati poročnih zvez. (Mar kdo res želi, da bi morali pari pred poroko opraviti test plodnosti ali odgovoriti na vprašalnik o svojih načrtih glede števila otrok?)

Na praktični ravni lahko ugotovimo, da številni pari, ki mislijo, da so neplodni, nato dejansko spočnejo ali pa posvojijo otroke. Številni, ki v mladosti morda nočejo otrok, nato spremenijo svoje stališče. Pomembno je, da te moške in ženske ohranimo združene drug z drugim. Neplodnost poleg tega redko prizadene tako moža kot ženo hkrati, zato je zakonska zvestoba še posebno pomembna, saj poskrbi, da plodni življenjski sopotnik ne zaplodi drugih otrok, ki bodo prikrajšani za očeta oziroma mater. Petdesetletni mož, čigar žena je v menopavzi, tako ne bo zaplodil otrok drugi ženski, če ostane zvest svojim poročnim obljubam. Država ima torej dobre razloge, da spolni nagon na neki način »kanalizira« v poroko.

Na filozofski ravni lahko rečemo, da je neplodna zakonska zveza še vedno popolna zakonska zveza. Kot podrobneje pojasnjujem v svoji knjigi, je zakonska zveza celostna zveza, ki jo opredeljuje tudi telesna združitev – telesi obeh zakoncev se združita v biološkem smotru prokreacije. Ta združitev se zgodi ne glede na to, ali dejansko pride do biološkega cilja, to je do združitve spermija in jajčeca nekaj ur kasneje. Zveza in sama telesna združitev, ki jo zapečati, pa je vsekakor še vedno usmerjena k družinskemu življenju. To pojasnjuje, zakaj tako v običajnem kot tudi v kanonskem pravu neplodnost nikoli ni bila razlog za ničnost zveze. Impotenca, ki pa preprečuje dovršitev zveze v spolni združitvi, nasprotno predstavlja razlog za razglasitev poroke kot nedovršene.

Četrtič, na pedagoški ravni priznavanje neplodnih poročnih zvez kot enakovrednih v odnosu do ostalih zakonskih zvez uči, da je poroka celostna zveza, ne le instrument za spočenjanje otrok. Takšen nauk koristi celotni družbi, ker spodbuja iskreno vdanost – in posledično stabilnost – v vseh zakonskih zvezah. Nasprotno pa legalizacija istospolnih porok uči, da je po novem razumljena zakonska zveza predvsem sredstvo za zadovoljevanje čustvenih potreb odraslih. Stabilnost naravne zakonske zveze, ki po svojem namenu zagotavlja otrokom očeta in mater, ni združljiva z omenjeno sodobno na čustva reducirano zvezo.

Če sklenemo: javna politika sledi pravilu, ne pa izjemam. Poročne norme koristijo družbi tudi v primeru neplodnih parov, neplodne zakonske zveze so še vedno popolne zakonske zveze, državno priznavanje neplodnih poročnih zvez pa krepi resnico o zakonski zvezi brez kakršnihkoli negativnih posledic.

Zakonska zveza in rasizem

Ali je nasprotovanje istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam? Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta, da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske, sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo, da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza moškega in ženske, na neki način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno segregacijo. Toda te trditve so napačne.

Popolnoma razumno je verjeti, da je poroka le zveza moškega in ženske. Veliki misleci skozi vso človeško zgodovino – in v vseh človeških družbah do začetka 21. stoletja – so poroko razumeli kot zvezo moškega in ženske, moža in žene, očeta in matere. Razumevanje poroke kot zveze moškega in ženske je bilo univerzalno sprejeto. Debata okrog redefinicije zakonske zveze predstavlja torej debato okrog same narave poroke. Istospolna poroka je rezultat revizionizma v zgodovinskem mišljenju glede poroke same.

Prepoved medrasnih porok kot del zakonodaje Jima Crowa na ameriškem Jugu pa je bila nasprotno le del odvratnega gibanja, ki je zanikalo temeljno enakost in dostojanstvo vseh človeških bitij ter nasilno razdelilo družbo na rasni osnovi. Ko so se prepovedi medrasnih porok prvič pojavile v ameriških kolonijah, niso bile nasprotne le tradiciji običajnega prava, podedovani iz Anglije, temveč tudi dotedanji zgodovinski praksi, ki ni prepovedovala medrasnih porok. Te prepovedi niso bile utemeljene na nikakršnih razumskih argumentih, temveč na predsodkih glede rase, ki so se razvili šele v moderni dobi. To je vodilo do revizionistične in nerazumne politike glede poroke. Prepričanje, da ima poroka karkoli opraviti z rasnimi razlikami je namreč nerazumno, zato bomo le stežka našli pomembnejšega misleca, ki je imel tako mnenje.

Če preučujemo spise Platona, Aristotela, Avguština, Tomaža Akvinskega, Majmonidesa, Al-Farabija, Luthra, Calvina, Locka, Kanta, Gandhija in Martina Luthra Kinga lahko vidimo, da spolna zveza moškega in ženske stoji v samem osrčju njihovih razmišljanj o poroki, medtem ko se rasne razlike nikoli ne pojavijo. Šele pozno v zgodovini lahko najdemo politične skupnosti, ki prepovedujejo medrasne poroke. Taki zakoni so bili skorajda unikatni v zgodovini, saj jih najdemo praktično le v novodobni Ameriki. Poroka kot naravna zveza, v kateri rasna pripadnost ne igra nobene vloge, je bila nasprotno priznana v vseh ostalih državah in družbah. 

Izvor poročnih rasnih zakonov pojasnjuje zgodovina ameriškega sužnjelastništva. Ameriški sužnji se niso smeli legalno poročiti; njihove zveze niso uživale nikakršne državne pravne zaščite. Vsak lastnik je lahko preprosto preklical sužnjeve zakonske obljube. Sužnji namreč niso bili razumljeni kot državljani oziroma sploh kot osebe. Nepriznavanje pravice do poroke je izražalo njihovo splošno pomanjkanje državljanskih pravic. Poroka pomeni privolitev in sužnji niso smeli izraziti te osnovne človeške zmožnosti.

Iz zgodovine je torej razvidno, da take prepovedi niso imele nič skupnega z naravo zakonske zveze kot take. Splošni konsenz med preučevalci je, da so ti zakoni služili zagotavljanju rasne čistosti, kar je ideja, ki se začne kulturno uveljavljati po začetku rasno utemeljenega suženjstva v zgodnjem 17. stoletju. Slednja nato dobi »imprimatur« znanstvenosti z vzponom evgenike v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Prepovedi medrasnih porok so bile torej poskus odpraviti resnične poroke preko vpeljave dodatnega kriterija – enake rase –, kar ni imelo nobenega precedensa v običajnem pravu. Kajti v običajnem pravu je bila nujen predpogoj za legitimno poročno zvezo le moško-ženska komplementarnost, kar nima nikakršne povezave z raso.  

Nekateri zagovorniki redefinicije poroke izpostavljajo naslednjo analogijo: Zakoni, ki definirajo poroko kot zvezo moškega in ženske, so nepravični – ljudi diskriminirajo – enako kot zakoni, ki so prepovedovali medrasne poroke. A tak argument izpostavlja vprašanje o sami substanci poročne zveze. Predpostavljajo namreč točno to, kar nikakor ni samo po sebi jasno: da je spol enako irelevanten kot rasa pri vprašanju narave poroke. Vsi se zavzemamo za enakost pred zakonom tudi na področju poročnega prava. A to lahko uspešno presojamo šele tedaj, ko vemo, kaj poroka sploh je. Ugotovili smo, da rasa nima nič opraviti z naravno poroke in da so bili zakoni, ki so rasno ločevali ljudi, napačni. Nasprotno pa poroka temelji na združitvi obeh polovic človeštva – moškega in ženske kot moža in žene ter kot očeta in matere –, da so otroci, ki iz njune zveze nastanejo, združeni z moškim in žensko, ki sta jim dala življenje. Zato je človeška družba doslej vedno definirala poroko kot zvezo moškega in ženske.

Poroka torej mora biti barvno slepa, ne pa tudi nevtralna glede na spol. Vsebnost melanina v koži dveh ljudi nima namreč nič skupnega z njuno (ne)zmožnostjo, da se združita v celovito zvezo, ki je naravno usmerjena v prokreacijo. Nasprotno pa je spolna razlika med moškim in žensko temeljnega pomena za naravo poroke. Moški in ženske se lahko ne glede na barvo kože združijo v zakonu, enako kot si otroci ne glede na barvo kože zaslužijo mamo in očeta. Sprejeti tako dejstvo pa zahteva razumevanje, kaj na temeljni ravni poroka sploh je.

Prevedeno in prirejeno po:

 http://www.catholicworldreport.com/Item/4101/four_responses_to_the_what_about_infertility_argument.aspx

 

http://www.heritage.org/research/reports/2014/04/marriage-reason-and-religious-liberty-much-ado-about-sex-nothing-to-do-with-race#_ftn1