Kardinal Sarah: nova in tradicionalna oblika rimskega obreda si ne nasprotujeta

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki ga je na to mesto leta 2014 postavil papež Frančišek, je lansko pomlad na številnih okroglih mizah predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Bog ali nič: pogovori o veri (naslov francoskega izvirnika: Dieu ou rien: Entretien sur la foi). Ob eni izmed tovrstnih priložnosti je bil 9. marca 2015 na ameriškem medkonfesionalnem portalu Aleteia objavljen ekskluzivni intervju z omenjenim kardinalom, v katerem je kot prefekt Kongregacije za bogoslužje nemalo besed namenil tudi tradicionalni obliki rimskega mašnega obreda oziroma obveznem spoštovanju motuproprija Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. 

V marčevskem intervjuju kardinal opozarja, da drugi vatikanski koncil ni nikoli zahteval zavrnitve katoliškega liturgičnega izročila, še manj odpovedi latinskemu jeziku ali ukinitve t. i. tridentinske maše, ki je navdihovala desetine generacij svetnikov in katere zadnjo redakcijo predstavlja Rimski misal Janeza XXIII. iz leta 1962. V tem oziru poudarja, da morajo biti občutljivosti vernikov, navezanih na tradicionalno oziroma izredno obliko rimskega obreda, upoštevane, kar nadalje pomeni, da motuproprij Summorum pontificum iz leta 2007 (skupaj s spremnim pismom in navodilom Universae ecclesiae) ni stvar izbire, temveč ga morajo kot del cerkvene zakonodaje zvesto izpolnjevati vsi krajevni ordinariji (škofje) rimskega dela katoliške Cerkve. Temu dodaja misel, da Summorum pontificum zasleduje dva poglavitna cilja: spodbujati spravo znotraj Cerkve same, kjer imajo verniki pravico slaviti Boga na sebi ljub način (bodisi po novi bodisi po tradicionalni obliki), in spodbujati skrb za liturgično lepoto, ki pričuje o neskončni svetosti in skrivnosti evharistije. 

Podobne liturgične tematike se je lotil tudi v intervjuju za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano z dne 12. junija 2015. V tem intervjuju svari zlasti pred napačnimi interpretacijami dokumenta Sacrosanctum concilum iz leta 1963 – to je konstitucije drugega vatikanskega koncila, posvečene takrat napovedani reformi rimske liturgije, na katero se je skliceval pokoncilski Rimski misal Pavla VI. iz leta 1969. Kardinal med drugim zatrjuje naslednje: »Liturgija je po svojem bistvu Kristusovo dejanje. Če to ključno načelo ni sprejeto v veri, obstaja verjetnost, da liturgija postane človeško početje, samo-slavljenje določene skupnosti.« In nadaljuje: »Participatio actuosa [dejavna soudeleženost] potemtakem ne sme biti razumljena kot potreba, da se nekaj počne. Na tej točki je bil nauk koncila pogosto izkrivljen. V resnici gre za to, da nas Kristus potegne in pridruži svoji žrtvi.« Kardinalovo pojasnjevanje se nato prevesi tako v kritiko duhovnikov, ki stavijo na svojo liturgično »kreativnost« in sebe postavljajo za središče liturgičnih opravil, kot tudi laikov, ki zmotno mislijo, da morajo biti pri maši vseskozi z nečem zaposleni. Pri tem izpostavlja naslednje: »Sveto zrenje in radostni strah božji zahtevata našo tišino v prisotnosti božanskega veličastva. Pogosto se pozablja, da je sveta tihota eno izmed sredstev, ki ga je ponudil koncil, da bi spodbudil soudeleženost vernikov.«

V nadaljevanju intervjuja za L'Osservatore Romano se kardinal posveti vprašanju maševanja ad orientem, to je maševanja proti liturgičnem vzhodu, kjer je ljudstvo skupaj z duhovnikom istočasno obrnjeno v isto smer, v smer križanega in vstalega Gospoda. »S koncilsko konstitucijo je povsem skladno in celo primerno, da se med spokornim obredom, med petjem Slave, med molitvami in med evharistično molitvijo vsi, duhovnik in ljudstvo, skupaj obrnejo proti vzhodu, da bi tako izrazili svojo voljo po soudeleženosti pri delu čaščenja in odrešenja, ki ga je izvršil Kristus.« Temu dodaja pomenljivo praktično priporočilo: »Takšen način izvajanja obredov je primerno uveljaviti v stolnih cerkvah, kjer mora biti liturgično življenje zgled vsem ostalim.« V danem kontekstu opozarja pred splošnim neupoštevanjem koncilske konstitucije glede ohranjanja latinskega jezika. »Verniki morajo znati v latinščini skupaj izgovarjati ali peti tiste nespremenljive mašne dele, ki jim pritičejo.« Od tod nadaljuje s pozivom, naj liturgija preneha biti področje neposlušnosti do uradnih cerkvenih navodil. 

Glede odnosa med novo in tradicionalno obliko rimskega obreda v prvi vrsti poudarja, da koncilske konstitucije o bogoslužju ni mogoče brati skozi »hermenevtiko preloma«, saj je v tem oziru »napačno misliti, da izredna oblika rimskega obreda izhaja iz drugačne teologije«. Da bi se pokazalo na dejstvo, kako sta nova in tradicionalna oblika »v kontinuiteti in brez medsebojnega nasprotja«, bi bilo po kardinalovem mnenju v naslednjo redakcijo Rimskega misala Pavla VI. smotrno vstaviti dodatek, ki bi mašniku znotraj nove oblike dovoljeval uporabo spokornega in evharističnega obreda iz tradicionalne oblike. »Če bomo živeli v tem duhu [medsebojnega dopolnjevanja], bo liturgija prenehala biti kraj rivalstva in kritike,« ter namesto tega postala kraj, v katerem smo dejavno soudeleženi pri nebeški liturgiji.

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 1. del

Corpus Christi - sveto obhajilo in prenova Cerkve
Libreria Editrice Vaticana, 2013

Škof Athanasius Schneider ORC (naslovni škof Celerine, pomožni škof škofije Astana v Kazahstanu) 

Predavanje o pomenu svete Evharistije za obnovo in prenovo Cerkve, ki ga je škof Athanasius Schneider imel 5. januarja 2013 v Brooklynu.

1. Cerkev na svoji poti proti nebeškemu Jeruzalemu raste in je neprenehoma poučevana od Svetega Duha, posebno skozi strah Božji (Apd. 9, 31), skozi nadnaravna dela vere, upanja in ljubezni ter skozi konkretna dejanja čaščenja učlovečenega Boga v njegovih vidnih manifestacijah, posebno v Njegovi prisotnosti v evharističnem zakramentu. Vse od začetka svoje zgodovinske poti je Cerkev doživljala svoja najbolj plodna obdobja prav takrat, ko je z največjo spoštljivostjo častila najsvetejši oltarni zakrament – Evharistijo. V teh trenutkih so se najbolj jasno kazali učinki binkoštnih darov Svetega Duha.

2. Sveta liturgija Cerkve in še posebno liturgija evharistične daritve je nadaljevanje molitve, ki jo je sam Kristus Veliki Duhovnik na zemlji daroval Bogu in jo še »sedaj« z velikim spoštovanjem v nebesih daruje svojemu Očetu enako kot jo je na zemlji. (Hebr. 5,7).  Te molitve in geste, ki se izvajajo s pravim spoštovanjem, predanostjo in svetim strahom Božjim so resnično binkoštne. Ti binkoštni trenutki, polni Svetega Duha,  so predvsem glavni deli mašne daritve: trenutek posvetitve darov in obhajilo. Avtentično bogoslužje Cerkve mora torej slediti Kristusovemu molitvenemu zgledu in zgledu molitve prvih kristjanov. Taka liturgija je Bogu všečna kot nas uči Pismo Hebrejcem: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu služimo s strahom in spoštovanjem (cum metu et reverentia), kakor je njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« (Hebr. 12, 28). Požirajoči ogenj je Sveti Duh. Potemtakem velja, da več kot je pravega spoštovanja in strahu Božjega v molitvah, rubrikah in gestah med sveto mašo, bolj je taka daritev binkoštna, bolj je napolnjena z darovi Svetega Duha.

3. Prava prenova in reforma Cerkve mora torej nujno izhajati iz prenove liturgije, ki se kaže v poglobitvi vdanosti Bogu v liturgičnih obredih. Taka prenova liturgije je tudi glavni izraz “aggiornamenta”, za katerega si je tako prizadeval blaženi papež Janez XXIII. Sveti Josemaria Escriva je izraz “aggiornamento” zelo dobro razložil z naslednjimi besedami: “Aggiornamento” pomeni predvsem zvestobo. Pozorna in stalna zvestoba je najboljša obramba proti hladnosti duha, izsušenosti srca in duševne nefleksibilnosti. Bilo bi vsaj površno, če bi dejali, da je glavni namen “aggiornamenta” predvsem spreminjanje.« Skladno s tem je II. vatikanski koncil posvetil svoj prvi dokument, Sacrosanctum Concilium, sveti liturgiji. Glavni nameni in principi tega dokumenta so naslednji: 

-         da bi obredje liturgije jasneje izražalo orientacijo k Bogu, k nebesom, h kontemplaciji (Sacrosanctum Concilium, 2 in 8),

-          da bi svetost tekstov in obredja bila jasneje izražena (Sacrosanctum Concilium, 21),

-    da ne bi zasledovali inovacij, ki niso organsko povezane z obstoječimi strukturami, razen če ne prinašajo resničnih duhovnih koristi (Sacrosanctum Concilium, 23).

mons. Schneider

Duhovne koristi pa so po Svetih spisih in zgledih prvih kristjanov le tiste, ki pripomorejo k globljemu zavedanju in prisotnosti Svetega Duha, ki je Bog in požirajoči ogenj, in ki navdihuje sveto ljubezen, ki vedno vsebuje tudi strah Božji (Hebr. 12, 28).

4. Ko pa je nasprotno med sveto liturgijo manj znakov globokega spoštovanja in strahu pred Bogom, potem je brez dvoma prisotno tudi manj darov Svetega Duha, manj binkošti, manj pravega “aggiornamenta”, manj duhovnega napredka. Namesto tega pride do nazadovanja krščanske vere in pobožnosti. Način, kako verniki prejemajo zakrament svete Evharistije jasno kaže, ali je za njih to ne le trenutek najsvetejše realnosti, temveč tudi trenutek prejemanja najsvetejše in najbolj ljubljene Osebe. Sprejemanje Kristusovega telesa v sveti hostiji tako od vernika zahteva globoko vero in čisto srce, a hkrati tudi nedvoumne geste čaščenja. To so vedno bile značilnosti katoličanov, od prvih Jezusovih učencev do časov cerkvenih Očetov ter naših pradedov in dedov. Tudi v prvih stoletjih, ko je v mnogih predelih duhovnik položil posvečeno hostijo na dlan desne roke ali na belo tkanino, ki je pokrivala desno roko ženske, se verniki niso nikoli dotikali svete hostije s prsti. Sveti Duh je vedno vodil Cerkev in jo učil, kako naj čim bolj spoštljivo ravna s Kristusovim telesom med trenutki obhajila. Že v 6. stol. je Cerkev v Rimu dovoljevala le obhajanja na usta kot poroča papež Gregor Veliki. Naslednji korak lahko opazimo v srednjem veku, ko so verniki začeli obhajilo prejemati kleče in tako tudi na zunaj še bolj izrazili svoje čaščenje presvetega zakramenta. To je bil še en pomemben trenutek  “aggiornamenta”, binkoštni trenutek.

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.