Neuspešno opravičevanje vsiljevanja obhajila na roke

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je v rubriki "Škofje odgovarjajo" bil objavljen odgovor škofa Jamnika glede krivičnega vsiljevanja obhajila na roke in odziva zvestih katolikov, ki so zaradi tega nehali prejemati obhajilo v svojih župnijah.

Odgovor je bil izredno žaljiv, obrekljiv in netočen. Škof v odgovoru ni sposoben razumeti stališča ljudi, ki za drago ceno pričujejo o neprimernosti obhajila na roke. V svoj bran vzame tudi izrezan in dejansko popačen citat psevdo-Cirila Jeruzalemskega (obstaja velika verjetnost, da citat ni avtentičen!), ki ga tako skrajša, da služi njegovemu cilju.

Škofovo palico o „vprašanju vere in resničnega hrepenenja po Bogu“ lahko obrnemo proti njemu in se vprašamo, kje je vera tistih, ki ljudem lomijo vest v popolnem nasprotovanju vsem Cerkvenim zakonom, pravičnosti, izročilu in mednarodni medicinski stroki.

Na pismo se je odzvala bralka, zdravnica. Žal v uredništvu njenega argumentiranega in spoštljivega pisma niso želeli objaviti. Zato  njeno pismo objavljamo tukaj. Medtem so tudi sami bili deležni cenzure na Facebooku in govorili o svobodi govora, ki jo že vrsto let tudi sami kratijo, ko slovenskim katolikom in celo duhovnikom ne objavljajo njihovih pisem. Še en dokaz, da Slovenija nujno potrebuje svobodne katoliške medije in glasove.

Pozdravljeni,

pišem v zvezi z odgovorom škofa Antona Jamnika Obhajilo na roko, 25.10.2020 v tedniku Družina, št. 43. 

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je izdala navodilo Redemptionis Sacramentum, 25.3.2004, kjer v členu 92 jasno govori o tem, da ima vernik zmeraj pravico prejeti sveto obhajilo na jezik.

Ko so se v času prašičje gripe leta 2009 pojavile podobne zahteve s strani škofov glede obhajila na roko, je dobil britanski vernik pritrdilni odgovor s strani Kongregacije, ki je izdala zgoraj omenjena navodila, da ima vernik pravico zmeraj zahtevati, da prejme obhajilo na jezik. Pismo je javno dostopno na spletu.

Thomistic Institute v Washington D.C. (https://thomisticinstitute.org/) je v sodelovanju s strokovnjaki  izdal navodila, v začetku maja 2020, v katerih navaja, da podelitev svetega obhajila na jezik ne predstavlja večjega tveganja za okužbo ali širjenje v primerjavi z obhajilom  na roko pod pogoji, ki so navedeni.

Svetovna zveza katoliških zdravnikov je prav tako objavila študijo iz ZDA, kjer obhajanje svetih maš in prejemanje obhajila (ne glede ali je bilo podeljeno na roko ali na jezik- Navodila Thomistic Institute) ni predstavljajo žarišča novih okužb ali povzročilo prenosa okužb ob doslednem upoštevanju navodil (maska, razkuževanje rok, distanca). Članek o tem je dostopen na spletni strani F.I.A.M.C.

Na koncu naj izrazim, da se počutim osebno napadena in prizadeta zaradi določil lokalnih škofov slovenske Cerkve glede podeljevanja svetega obhajila izrecno na roko. Opirajo se na paradigme, ki niso znanstveno-medicinsko potrjene. Zaključek je še toliko bolj boleč, ko me obtožujete pomanjkanja vere in hrepenenja po Bogu. Mar se ne zavedate, da ste vi tisti, ki ste mi odtegnili prejeti vso sladkost Gospoda in njegovih milosti na način, ki je meni kot verniku edino sprejemljiv? Opiram se na tradicionalno izročilo Svete Cerkve in način prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik. Moja vest ne dopušča, da Jezusa prejmem kakorkoli drugače. Moje roke niso posvečene kot so maziljene duhovnikove in si zato ne drznem dotikati se Gospoda. Poklekam pred Kralja vseh kraljev in dovolim, da vstopi k meni, me vedno znova spreobrača in da milosti za vsakodnevni boj. Žal, ne morem drugače prejemati Gospoda, zame je drugačen način nevreden.

Barbara Grm, dr. med.

Spodbuda za nekaj nujnih sprememb

Kako ponovno uvesti obhajilo kleče

Verjetno se je marsikdo, ki je prebral številne teološko pomembne razloge za prejem svetega obhajila kleče, vprašal, kako bi to prakso spet bilo mogoče obuditi oz. razširiti. Seveda se sprememba mora najprej začeti pri vsakemu posamezniku osebno, določbe Cerkve vsem katoličanom namreč izrecno dovoljujejo tak način prejemanja obhajila. Očetje in matere lahko v tej smeri vzgajajo svoje otroke, drugi pa s tem seznanijo svoje prijatelje in sorodnike. Za večjo razširitev te prakse pa lahko najbolje poskrbijo duhovniki in seveda škofje. Zaslužni papež Benedikt XVI. je delil obhajilo le kleče in na usta, da bi katoličane spodbudil k takemu načinu prejemanja obhajila ter posledično k poglobitvi odnosa do Najsvetejšega.

Pri tem se moramo zavedati, da ti poskusi nikakor niso vnaprej obsojeni na neuspeh. Želja po počastitvi Jezusa v Najsvetejšem je namreč naravno vpisana v naše srce, večina vernikov prejema obhajilo na sedanji neprimeren način predvsem iz nepoučenosti in zavedenosti, mnogi celo mislijo, da tak način Cerkev priporoča. Razširjeno je celo popolnoma napačno mnenje, da je to spremembo naročil II. vatikanski koncil. V državah, kjer omenjeni indult ni bil sprejet, verniki brez težav prejemajo obhajilo na jezik, pritoževanja nad tem ni. Prav tako primeri nekaterih župnij v različnih evropskih in ameriških državah kažejo, da so verniki v veliki večini brez večjih težav ponovno sprejeli tak način prejemanja obhajila, ko je le-ta bil ustrezno predstavljen in uveden.

Pred nekaj leti je tako nek italijanski župnik napisal spodbudno pismo svojim sobratom. V njem je na kratko razložil, kako je v svoji čisto povprečni majhni mestni župniji v nekaj mesecih dosegel, da hodi 95 odstotkov ljudi k obhajilu kleče. Župnik je poudaril,  da moramo v teh časih počasi obnoviti vero in ponovno sezidati, kar je bilo opustošeno. Začel je z uvedbo celodnevnega češčenja Najsvetejšega vsak četrtek, pri svetih mašah pa je uvedel naslednje novosti:

1. Na začetku svete maše sta v cerkvi pred oltarjem že bila pripravljena dva klečalnika.

2. Medtem ko je šel mašnik v tabernakelj po ciborij, je za to zadolžena oseba prebrala naslednje preprosto sporočilo: »Papež Benedikt XVI. nas opominja, da je prejemanje obhajila kleče zelo pomenljivo znamenje češčenja. Zato smo se v naši župniji odločili, da vsem omogočimo tak način prejemanja.«

3. Obhajilo se je nato delilo vernikom, kakor so sami želeli.

Tak način je v veljavi pri vseh svetih mašah, le sporočilo pred obhajilom se bere samo ob nedeljah. Rezultat? Čeprav je župnik vernikom pustil popolno svobodo, se je približno 95 % njegovih župljanov odločilo prejemati obhajilo kleče in na usta. Župnik je zapisal, da so njegovi župljani dokazali, da ljudje razumejo, katera oblika obhajila je najprimernejša; zato so se odločili za preizkušeno večstoletno prakso. To velja tako za odrasle, kakor tudi za mladostnike in otroke.

Svoje pismo je zaključil s spodbudnimi besedami prijateljem župnikom ter jih spodbudil k pogumnim odločitvam.

Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z naslovom La distribuzione della comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov, predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?« Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli prejemala obhajila na roko.

V nadaljevanju objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.

Pred prikazanjem Device Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi 1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh, rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.« Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z Lucijo, Jacinto in Franciscom. 

Angel miru nam torej kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  

Jezus seveda trpi zaradi duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega, ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).

Poglejmo si sedaj, kako lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le 'do določene mere'.«

Drugi način napada na Evharistijo je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem, kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)

Liturgija je sestavljena iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen, otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom. Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)

Prevedeno po: https://www.lifesitenews.com/news/cardinal-sarah-we-need-to-rethink-the-way-communion-is-distributed

 

Celotna kardinalova spremna beseda je dostopna na: http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1

Pomanjkanje spoštovanja do evharističnega zakramenta ljudi odvrača od katolištva

Večkrat smo že pisali o katastrofalnih pastoralnih posledicah prejemanja sv. obhajila »na roko«. Neovrgljivo dejstvo je, da tak način prejemanja obhajila na splošno ruši vero v Jezusovo resnično navzočnost. To ima po eni strani pogubne posledice za posameznikovo versko življenje, po drugi pa dela katolištvo neverodostojno v očeh ne-katoličanov, ki lahko seveda opazijo, da povprečna praksa prejemanja obhajila ne ustreza verskemu nauku. Nov način prejemanja obhajila tako ni zgolj nespoštljiv do Boga ter škodljiv za odnos vernikov s Kristusom, temveč tudi protiproduktiven za novo evangelizacijo, o čemer zgovorno priča spodaj opisana izkušnja znanega katoliškega apologeta. 

Katoliški apologet Patrick Madrid se spominja, kako ga je med predavanjem o katoliški veri neki mormonski poslušalec vprašal, ali bi se lahko po koncu predavanja pogovoril z njim. Med njunim pogovorom, ki je zadeval vprašanje evharistične daritve in Najsvetejšega v tabernaklju, je mormon pripomnil sledeče: »Resnično se mi ne zdi, da večina katoličanov veruje v to, kar ste mi pravkar povedali o evharistiji.«

Madrid je bil presenečen; mislil si je, da on kot katoličan gotovo ve bolje kot mormon,  kaj katoličani verujejo, posebno o nečem tako pomembnem, kot je evharistija. Nato je mormon pojasnil, da je prisostvoval že številnim katoliškim porokam in svetim mašam: »Katoličani, ki sem jih pri tem videl, se zagotovo niso vedli, kot da bi zares verjeli, da je v evharističnem zakramentu sam Jezus.«

Nato je nadaljeval: »Videl sem katoličane, ki so med hojo k obhajilu žvečili žvečilni gumi … drugi so zgledali precej zdolgočaseno. Nekateri so med odhodom k obhajilu mahali svojim znancem … Tudi prejem obhajila ni spremenil njihove nezainteresiranosti.«

Madrid se je med tem pripovedovanjem počutil vse bolj neprijetno, saj si je moral priznati, da obnašanje, ki ga mormon opisuje, pogosto popolnoma ustreza praksi. Spoznal je, da splošno pomanjkanje spoštljivih gest do Jezusa v Najsvetejšem izvira iz pomanjkanja vere v resnično navzočnost.

Mormon je nadaljeval: »Ne želim biti nespoštljiv, a resnično ne verjamem da katoličani verujejo v to, kar ste vi prej govorili o tej stvari.«  Kar je sledilo, je bila še hujša obtožba: »Če bi jaz verjel, kar vi verjamete … če bi torej verjel, da je resnično Bog sam in ne zgolj simbol, bi padel na obraz in se mu tako poklonil. Popolnoma bi me prevzela strahospoštovanje in želja po češčenju. A nikoli nisem videl katoličana, ki bi izkazoval tako spoštovanje. Zato menim, da v to preprosto ne verujejo.«

Madrid pravi, da je mormon »spregovoril to grozovito resnico tako jasno in točno, da sem lahko vse do konca najinega pogovora razmišljal zgolj še o tem.« Ugotovil je, da lahko katoličani zgolj s svojo lenobo in pomanjkanjem strahospoštovanja pred najsvetejšimi skrivnostmi naše vere popolnoma odbijejo nekatoličane od svoje vere. 

Prirejeno po: CatholicHerald