Tretje romanje v Oglej – 21. 9. 2019

Na tretjem romanju »K izvirom naše vere po izročilu svetega Marka« smo udeleženci ponovno lahko v polnosti doživeli pristno izkušnjo katoliške vere. Ta izkušnja ne splahni, ampak ostane del nas ter nas napravi še bolj zveste, predane in bojevite služabnike Našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Romanje se je podobno kot lani začelo na oglejskem Belvederu. Ob molitvi rožnega venca in petju tradicionalnih verskih pesmi smo se najprej odpravili proti oglejski četrti Monastero. Na god evangelista Mateja je bila njemu v čast darovana tradicionalna peta sveta maša. Petje je vodila Schola cantorum »Laetificat juventutem meam« iz Ancignana. V polni cerkvi je ob prisotnosti duhovnikov v koru in možnosti spovedi pred cerkvijo mašnik slovesno daroval »brezmadežni dar«, kakor moli pri darovanju kruha.

V pridigi nas je mašnik spodbudil k posnemanju zgleda sv. Mateja in slavnih apostolov v zvestobi do Jezusa. Mašnik nas je tudi opozoril, naj ne zametujemo Božjih darov kot Juda, ki je zaradi tega izgubil Boga za vso večnost (pridiga je dostopna tukaj).

Po sveti maši smo se v procesiji odpravili v k veličastni oglejski baziliki Marijinega vnebovzetja, kjer smo najprej obiskali bližnjo krstilnico. V njej smo izpovedali vero sledeč obrazcu oglejske veroizpovedi.

Med petjem litanij vseh svetnikov smo se nato odpravili v kripto, kjer so v čaščenje izpostavljene relikvije slavnih mučencev sv. Mohorja, sv. Fortunata, sv. Anastazije ter mnogih drugih mučencev. Tam smo svete relikvije primerno slovesno počastili ter tako zaključili to lepo izkušnjo.

Na koncu moramo izraziti čestitke in zahvalo italijanskim bratom v veri zaradi tako dobro organiziranega romanja. Naj jim Bog obilno poplača!

TLM Ljubljana 15. 1. 2019

Kardinal Giuseppe Siri (+ 1989) je v svojih duhovnih vajah z naslovom »Naša pot z Jezusom Kristusom« zapisal:

»Splača se čakati tudi celo življenje, da bi le enkrat obhajali sveto mašo, prisiliti se hoditi od pola do pola zemlje, da bi le enkrat bili pri sveti maši.

[…]

Vseeno pa bi bilo celotno življenje dobro izkoriščeno, četudi bi ne naredili nič drugega, kot le enkrat obhajali sveto mašo.«

Nas ne preveva podobno zavedanje, ko se vsakič znova odločamo udeležiti se svete daritve v mrzli, oddaljeni cerkvi, kjer sveta maša ne bo kratka temveč zahtevna? In ko po mašnikovih besedah »Ite, Missa est.« odhajamo domov, vemo, da čas, strošek in žrtev niso bili zaman!

Prva letošnja sveta maša je bila darovana za vse naše dobrotnike. Peta sveta maša, pri kateri sodeluje več strežnikov, kjer se dviga prijeten vonj kadila in se sliši ubrano gregorijansko petje, je res nekaj čudovitega in veličastnega. Mašnik nas je med pridigo spodbudil, da se ravnamo po zgledu svetega puščavnika Pavla. 

Zahvaljujemo se vsem, posebej še draveljskemu župniku za gostoljubje, mašniku in vsem dobrotnikom! AMDG!

TLM Ljubljana 20. 11. 2018 - slike

Vedno se moramo zavedati, da največja tragedija življenja ni v tem, kar dušo prizadene, temveč kar duša zgreši. Mar ni največja tragedija prav ta, da zgrešimo mir odpuščenega greha? Konfiteor ob vznožju oltarja je naš krik nevrednosti. Konfiteor na križu je naše upanje na odpuščanje in odvezo. Odrešenikove rane so bile strašne, toda še večja rana bi bila ne meniti se za to, da smo jih prav mi povzročili. Konfiteor nas lahko reši pred tem, ker predstavlja priznanje, da potrebujemo odpuščanje. In to mnogo bolj, kot se bomo tega kadarkoli zavedali.

Fulton J. Sheen, odlomek iz knjige Kalvarija in maša

Oltar, pripravljen za peto sveto mašo

Prihod pred oltar

Pristopne molitve

Priklon glave med petjem Slave

Česa si mladi želijo?

Dominic Allain

Objavljamo kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.

Ni mogoče ne primerjati veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih, s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna. Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je »tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje. 

Podobno se je maščevalo tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša. 

Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z osrednjim mestom nasproti občestva.

Če arhitekturo lahko opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči, da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.

C. S. Lewis pravi, da mora biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in ​​rigidni, čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke težave.

Vsakdo, ki je imel kdaj opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu, so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.

Glasba našega zbora dodatno osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu petja  pa začnejo ploskati. 

Seveda mislijo in želijo dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.

Prevedeno po: What do young people want? - Catholic Herald