Pet mitov o prvih stoletjih krščanstva

     1.      Maševanje proti ljudstvu: V tridestih letih 20. stoletja so liturgisti preučevali samostoječe oltarje iz časov prvih kristjanov in po tem sklepali, da so duhovniki nekoč maševali proti ljudstvu ter da so zaradi močnega vpliva srednjeveškega klerikalizma »ljudem obrnili hrbet« šele v srednjem veku. Ta mit je bil še kako živ v času II. vatikanskega koncila (1962–1965). Kasneje so različni učenjaki zadevo ponovno preučili in to tezo ovrgli ter dognali, da je maševanje proti vzhodu neprekinjena tradicija, pri čemer duhovnik in ljudstvo Evharistijo častita skupaj in v isti smeri. Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh liturgije omenja problem maševanja »versus populum« (proti ljudstvu). V nedavni preteklosti se je zapravilo na tone denarja za odstranitev starih glavnih oltarjev in postavitev daritvenih. To pa le zato, da bi bili (sicer zmotno) čim bolj podobni prvim kristjanom.

2.       Obhajilo pod obema podoboma in na roke: Mit o obhajilu na roke ima podobno ozadje. Pred petdesetimi leti se je na splošno verjelo, da so v prvih stoletjih obhajilo delili na roke. To so trdili celo tisti, ki niso bili pristaši te prakse. Sodobnejše raziskave pa ne ponujajo enoumnega odgovora. Nekatere zgodnjekrščanske skupnosti so obhajilo res delile na roko, vendar je obhajilo na jezik prav gotovo enako starodavno. Kakorkoli že, ko se je obhajilo delilo na roke, ga je delil duhovnik (in le duhovnik!), obhajanec pa je Najsvetejše zaužil iz drlani z globokim priklonom, ne da bi se ga dotaknil z drugo roko. Ponekod so ženske svoje roke celo prekrivale z belim prtičem.

Velika verjetnost je, da je rimska Cerkev nekoč obhajilo delila pod obema podobama (kakor imajo navado vzhodne Cerkve), vendar ne vemo, na kakšen način. Zanimiva je praksa iz 7. stoletja, ko je diakon delil Presveto Kri s pomočjo zlate slamice. Predvideva se, da je slamico pomočil v kelih (ki se ga je lahko dotikal le diakon, duhovnik ali škof), zamašil zgornji del slamice s prstom, konec položil v obhajančeva usta ter izlil Presveto Kri (nekakšen princip pipalke; zanimivo je, da je včasih papež prejel obhajilo po slamici (gl.: Kanonizacijska maša za časa Pija XI.)).

 

Povedano drugače: obhajilo se ni delilo na »fast-food« način, kakor se to danes pogosto dogaja; takrat se obhajanec hostije ali keliha ni dotikal. Sedanja razširjena praksa ima več skupnega s protestanti kot pa s prvimi kristjani. Hvala Bogu, da je papež Benedikt XVI. močno nasprotoval obhajilu na roke in pri svojih papeških mašah z zgledom pokazal na dolžne zunanje znake spoštovanja (obhajilo kleče in na usta) do presvete Evharistije.

     3.      Ljudski jezik: Še en zelo razširjen mit govori, da je bila maša v starih časih v ljudskem jeziku. Toda ko je Jezus deloval v shodnici, je uporabljal staro hebrejščino, ki v takratnem času ni bila v splošni govorni uporabi najmanj tristo let. V prvih treh stoletjih je bila maša v Rimu v grščini in ne latinščini, grščino pa je govorila le peščica tamkajšnjih vernikov.

Ko so mašo prevedli v latinščino, so ohranili nekatere hebrejske (»amen«, »aleluja«) in grške (»Kyrie eleison«) prvine. Nenazadnje je bila latinščina, v katero so prevedli mašo, drugačna od pogovorne. Z drugimi besedami: kljub temu da je bila maša prevedena v jezik, ki so ga ljudje razumeli, pri svetih opravilih niso uporabljali običajne latinščine. Razlog za to je preprost. Vsaka apostolska Cerkev – nenazadnje tudi večina svetovnih religij – je za obredje uporabljala svet oz. hieratičen jezik, ki se razlikuje od vsakodnevnega in s tem povečuje pomen transcendence in svetosti Evangelija.

4.       Laična služba: Še en znan mit govori o tem, da so bili v najzgodnejši dobi krščanstva laiki veliko bolj vključeni v mašo kot pozneje. Dandanes se je to prepričanje močno razraslo in nastale so različne liturgične službe za laike, kot je npr. bralec (lektor). V resnici so vse te službe opravljali kleriki. V resnici je imela prva Cerkev več vrst klerikov (vključno z nekdanjimi nižjimi redovi), kot pa danes. Tako je nicejski koncil leta 325 potrdil službo subdiakona, kar lepo dokazuje, da je bil subdiakonat razvit že mnogo prej in tako niso obstajali nikakršni laični cerkveni služabniki!

5.       Cerkev pred in po Konstantinu: Najzanimivejši in morda najbolj udaren mit govori o tem, da je legalizacija krščanstva spridila Cerkev. Mit govori, da je bila Cerkev pred Konstantinom preprosta in uboga, »ljudska Cerkev«, po Konstantinu pa je postala klerikalna, hierarhična, koruptivna, takšna, ki je gradila velikanske stavbe in opravljala razkošne obrede.

V resnici se je Cerkev res spremenila, nekje na bolje, nekje na slabše, toda vsekakor je bila kontinuiteta s preteklostjo veliko močnejša od razkola. Cerkev je že pred Konstantinom poznala razliko med kleriki in laiki, cenila pomen umetnosti, arhitekture, simbolike in svečanosti. Nenazadnje je zadnja večerja potekala v času judovske pashe, kar že samo po sebi kaže na veliko simboliko in obrednost. Maša je bila v drugem in tretjem stoletju mnogo daljša, hierarhično zasnovana in še bolj nabita s simboli, kot pa maša v današnjem času. Včasih so bodisi stali ali pa klečali na tleh, saj so klopi zaradi svojih dolgih pridig izumili protestantje.

Kot kuga se je razširil utopični mit o predkonstantinovski, kumbayajski Cerkvi. Dober primer tega je leta 2001 objavljen video z naslovom A History of the Mass, ki ga je posnelo društvo, ki se ukvarja z izdajanjem liturgičnih navodil, eden izmed najmočnejših katoliških medijev v ZDA. Po predstavitvi idealne, enakopravne skupnosti, kjer škof odda svoj tron ubogi vdovi, pripovedovalec izjavi: »Toda zatem ... je cesar Konstantin postal kristjan.« Najbrž predvidevate, kaj temu sledi.

Če bi se kljub vsemu kateri od teh mitov utegnil izkazati za resničnega, to ne bi opravičilo vrnitve v čase prvih kristjanov. Sveti oče Pij XII. je leta 1947 v svoji okrožnici Mediator Dei posvaril pred arheologizmom kot »pretiranim in nesmiselnim arhaizmom«, ki zagovarja stališče, da je vse najstarejše boljše od tega, kar se je v Cerkvi skozi čas postopno razvijalo in nadgrajevalo. Papeža so skrbeli liturgični inovatorji, ki se pod krinko posnemanja prvih kristjanov niso ozirali na več kot tisoč devetsto let staro tradicijo in božji navdih. Prav upravičeno ga je skrbelo, toda nihče ni predvideval, kaj bo »dobra najstarejša« preteklost storila na začetku 21. stoletja.

Prirejeno po: http://www.crisismagazine.com/2011/five-myths-about-worship-in-the-early-church

Pridiga za oktober: O svetem rožnem vencu, 1. del

Izročitev rožnega venca sv. Dominiku leta 1214

»Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28)

         

Leta 1950 so bile v Rimu velike svetoletne slovesnosti. Takrat je na te slovesnosti potoval tudi zagrizen evangeličanski pastor in teolog Richard Bauman, ker je hotel na lastne oči videti, če se svetoletne slovesnosti skladajo s Svetim pismom. Ko je sedel na vlaku, s katerim se je peljal v Rim, sta skupaj z njim sedela dva katoličana, ki sta polglasno molila sv. rožni venec. Bauman je pomislil: »Blebetanje poganov!« Takrat pa se je spomnil na besede Svetega pisma, da naj bližnjega ne obsoja in je poslušal dalje, čeprav ga je klicanje Marije v molitvi kot protestanta izredno odbijalo; vendar se je trudil poslušati. In kaj je na svoje veliko začudenje spoznal?

»Oče naš« so besede samega našega Gospoda Jezusa Kristusa iz Svetega pisma. Ko je poslušal dalje, je spoznal, da so prvi del »Zdrave Marije« besede sv. nadangela Gabrijela in drugi del besede sv. Elizabete iz Lukovega evangelija, torej prav tako svetopisemske. Počasi je spoznal, da rožni venec uresničuje svetopisemsko trditev, da bodo Marijo blagrovali vsi rodovi, vse generacije do konca zemlje. Dalje je spoznal, da molivci rožnega venca verjamejo, da jim je Marija resnično blizu in jim pomaga.

Posebej presenečen pa je bil, da katoličani ravno na sredi »Zdrave Marije«, ki se je njemu najbolj upirala, v rožnem vencu dodajajo skrivnost iz Jezusovega življenja, skrivnost iz Svetega pisma. In da na koncu počastijo Presveto Trojico z besedami: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.« Kar je zopet svetopisemsko.

Takrat je spoznal, da ves sv. rožni venec služi človeku za spoznanje Boga in začel je blagrovati sv. mater katoliško Cerkev, ki je svojim vernikom podarila rožni venec, da lahko tako preprosti kakor tudi izobraženi premišljujejo Sveto pismo in spoznavajo Boga in Devico Marijo. Richard Bauman je preko rožnega venca spoznal, da ni dovolj samo brati Sveto pismo, ampak ga je potrebno tudi premišljevati, kar pa je brez opore rožnega venca izredno težko.

Odličnost premišljevanja ob rožnem vencu

O tem, zakaj je najboljše premišljevati ob rožnem vencu, nas poučuje sv. Ludvik Montfortski. Uči namreč, da je velikega, če ne največjega pomena skrivnost učlovečenja Boga, torej trenutek, ko so bile od sv. nadangela Gabrijela izrečene besede: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28) Enako pomembnost imajo besede sv. Elizabete: »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« (Lk 1, 42) Kajti, ko so bile izrečene te besede – to je prvi del »Zdrave Marije« – si je Jezus, ki je večni Bog in je bil v nebesih v vsem sijaju in v vsej božji lepoti in polnosti, privzel človeško podobo in nam postal podoben v vsem, razen v grehu (Heb 4, 15). To je neverjetna ponižnost. Si predstavljate, neskončni Bog je postal tudi človek in nas ljudi odrešil!

Ta največja ponižnost se je zgodila, ko sta nadangel Gabrijel in Elizabeta izrekla prvo »Zdravo Marijo«. Zato sv. Ludvik pravi: »Marijini častilci naj z veliko ponižnostjo molijo Zdravo Marijo ali angelski pozdrav, katerega vrednost, odličnost in potrebnost celo med razsvetljenimi kristjani le redki poznavajo.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 249) In potem naj bi jo poznali mi? Dovolj bo, da verjamemo svetnikom, jo ponižno molimo in okusimo njene sadove. Nato nadaljuje: »Mati božja se je morala večkrat prikazati velikim, zelo razsvetljenim svetnikom, kakor sv. Dominiku, sv. Janezu Kapistranu in bl. Alanu, da so nato napisali več knjig o čudovitosti in učinkovitosti te molitve za spreobrnjenje duš.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 249)

Da, za spreobrnjenje! Ko je bilo rečeno: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj! Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« (Lk 1, 28), se je v Mariji naselil Jezus. Tako molitev »Zdrava Marija« usposablja tudi tvojo dušo za sprejem Jezusa v zakramentih. Vedno, ko moliš Zdravo Marijo, milo prosi, da se tudi tvoja duša lepo pripravi na prihod Jezusa k tebi – pri sv. obhajilu in drugih zakramentih, da se boš resnično spreobrnil, manj grešil in delal dobro. Kajti, če ne boš dobro pripravljen, boš hitro zopet grešil in Jezus odide od tebe. Papež Pij XII. je zapisal, da kdor ne moli, ne more dolgo ostati brez greha. In nihče izmed nas ni izjema. Grešiti pa ni dobro, ker greh žali Boga, oškoduje ljudi okoli nas in nas same. Grešiti se ne sme.

Cerkev rožni venec po znamenjih Boga in Marije zelo priporoča

Že okoli leta 1200 se je Cerkev pričela zavedati velike vrednosti molitve »Zdrave Marije«. Tako so po mnogih samostanih začeli vsak dan moliti 150 »Zdravih Marij«. Ta molitev se je kasneje spreminjala in izoblikovala v rožni venec, kakor ga poznamo danes in ga je potrdil sv. papež Pij V., po znameniti bitki pri Lepantu leta 1571. Takrat je muslimanska turška vojska napadla krščansko Evropo z znatno premočjo. Papež se je zelo trudil, da so vsi evropski kralji zbrali svoje vojske v eno veliko vojsko, a še vedno je znatna turška premoč ostajala. Vsi so bili prepričani v poraz krščanstva. Papež Pij V. je takrat po vsej Evropi za 7. oktober 1571 zaukazal post, javne molitve in spokorne procesije z molitvijo rožnega venca za odvrnitev turške nevarnosti. Vsa Evropa je takrat trepetajoč goreče molila in upala na zmago krščanstva. Vrhovni general krščanske vojske princ don Juan de Austria je izdal povelje, ker ni več zaupal v človeška sredstva, da se mora vsa vojska pred bitko spovedati in postiti. Znano je tudi, da so vojaki pred bitko klečali pred razpeli in goreče prosili Marijo za pomoč. Turki so potem kristjane 7. oktobra 1571 pri Lepantu res napadli. Že med bitko je imel papež Pij V. videnje, da so zmagali kristjani. Tekel je v svojo kapelo in se Mariji kleče zahvaljeval za pomoč. Ko je bilo bitke konec, je general don Juan de Austria, ki bi lahko vse zasluge pripisal sebi ponižno priznal, da so zmagali zaradi Marijine pomoči. Državni senat v Benetkah pa je dal napraviti velikansko sliko pomorske bitke, pod katero je zapisal: »Ne moč, ne orožje, ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija!« Po tej zmagi je papež zaukazal, da se mora vsak dan zvoniti opoldne v vseh župnijskih cerkvah in ob tem moliti tri »Zdrave Marije«, to je Angel Gospodov v spomin Jezusovega učlovečenja in da se mora 7. oktobra praznovati praznik Rožnovenske Marije. Naslednji papeži pa so rožni venec vse do današnjih dni goreče priporočali.

Pij XII. - revni papež

Objavljamo pričevanje o papežu Piju XII. iz intervjuja, ki ga je leta 1973 papežev nečak Giulio Pacelli podal znanemu italijanskemu novinarju Renzu Allegriju.

Pij XII. je ljubil dejansko, ne le z besedami, in to vse ljudi, predvsem pa tiste, ki so trpeli. Ta ljubezen ga je vodila k temu, da je želel trpeti kakor oni, da si je nalagal enaka odtegovanja kot tista, v katera so bili ti ljudje prisiljeni. Med vojno je vedel, da so mnogi trpeli lakoto in tako si je sam odtegoval pri hrani, ki bi je lahko imel v izobilju.

Ko so se začela bombardiranja Rima, je veliko ljudi ostalo brez strehe nad glavo in bili so prisiljeni prestajati mraz zaradi pomanjkanja ogrevanja, z malo oblekami in v pogojih hude revščine. Z mislimi pri tistih družinah Pij XII. med vojno ni želel imeti gretja v svojem stanovanju. Roke in noge so mu zatekale, imel je mnogo ozeblin. Težko je pisal na pisalni stroj, težko je držal v rokah pero, zdravstveno ni bil v dobrem stanju, a gretja vseeno ni želel.
Ko je v Italiji začelo zmanjkovati sladkorja in kave, je moj stric nehal piti kavo in do konca vojne ni spil niti ene skodelice. Zaloge sladkorja in kave, ki so prihajale v Vatikan, je pošiljal bolnikom v mestne bolnišnice.

Javno je moj stric želel vedno delovati popolno, brezhibno. Predstavljal je Cerkev in zelo je čutil pomen tega vrhovnega dostojanstva. Njegovo obnašanje in njegova obleka sta bili navzven brezhibni, kakor kraljevi. V resnici pa je bil zelo reven. Po njegovi smrti smo ugotovili, da je bila njegova garderoba uboga. Imel je samo tri srajce, obrabljene in zakrpane, ki jim je dajal menjavati le spodnji del rokava, ker se je ta videl izpod oblačil. Imel je dva ali tri pare čevljev, ki jih je nenehno dajal popravljati. V vojnih letih je ubogim razdal vse, kar je imel, ves denar, ki ga je dobival. Ko je umrl, ni nobenemu zapustil ničesar, ker enostavno ničesar ni imel. Kakor so lahko vsi videli na fotografijah, ki so jih objavili v časopisju po njegovi smrti, je spal v neopremljeni sobi, na železni postelji.