M. Elizabeta Kremžar - Moj raj

Zemlja, solz in tuge polna,

še imaš za srca bolna

sreče in sladkosti kraj.

Tam, kjer večna luč zgoreva,

Jezus noč in dan sameva,

tam, o tam imaš svoj raj.

Tam viharjev ni pretečih,

ni oblakov, blisk nosečih,

večnojasna je pomlad;

z večnim žarom solnce sije,

vedno novo cvetje klije,

tisoč tam rodi se nad.

Blaženstvo in dušna sreča

pred oltarjem se poveča,

mir povrne se nazaj.

Tam najlažje je živeti,

tam najslaje je umreti,

kjer je Jezus, tam je raj.

Kaj mi torej sreča svetna,

kaj mi pota gladka, cvetna,

kaj mi vse sladkosti slaj?

Jezus le me osrečuje,

Jezus sam mi zadostuje,

tabernakelj je moj raj.

M. Elizabeta Kremžar O. S. Urs., Iz moje celice. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1916; str. 22-23

Spodbuda za nekaj nujnih sprememb

Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (2. del)

Katoliški nauk o obhajilu je za nevernika res presenetljiv. Mar lahko človeški razum sploh razume drznost trditve, da po duhovnikovih besedah hostija in vino resnično postaneta Kristusovo Telo in Kri? Brez božje milosti se to zdi nemogoče. A vendar, tak je nauk Cerkve, ki ga je Bog navsezadnje potrdil s številnimi evharističnimi čudeži, nedavno v poljski Legnici, o čemer smo pisali tudi na tem blogu. Cerkev za razlago čudeža spremenjenja uporablja filozofski jezik klasične filozofije in zato govori o transsubstanciaciji, tj. resnični spremembi kruha in vina. Katoličani resnično verjamemo, da kruh in vino spremenita svojo substanco, svoje bistvo. Čeprav njun izgled (njuni atributi) ostane enak, pride do resničnega spremenjenja.  

Kot rečeno, katoliški nauk o evharistiji je brez dvoma, ko zares pomislimo, kaj pomeni, izredno presunljiv. Zato ni čudno, da je bil skozi zgodovino deležen številnih napadov in nasprotovanj. Najbolj daljnosežen je prišel v času nastanka protestantizma. Luther sicer ni zanikal prisotnosti Kristusovega Telesa in Krvi pri evharistiji, a zanj je Kristus zgolj navzoč pri samem prejemu obhajila. Po njegovem nauku torej pri evharistiji ne pride do resnične (substancialne) in trajne spremembe kruha in vina, temveč zgolj do nadnaravne Kristusove navzočnosti v času prejema obhajila s strani vernikov. Luthrova doktrina je torej sorodna starejši doktrini o konsubstanciaciji, ki jo je razvila že poznosrednjeveška lolardska herezija oz. John Wycliff. Wycliff je namreč trdil, da je Kristusovo Telo in Kri zgolj prisotno ob kruhu in vinu. Še dlje sta šla Calvin in Zwingli, ki sta trdila, da v evharistiji Kristusovo Telo in Kri sploh nista resnično navzoča, temveč zgolj simbolično. Pri tem je bistveno opozoriti, da Calvin in Zwingli nista zanikala vsakršne Kristusove prisotnosti med obhajilom, kot je jasno zapisal Zwingli v pismu francoskemu kralju Francu I.: »Verjamemo, da je Kristus navzoč pri Gospodovi večerji; da, verjamemo, da je pri obhajilu vedno Kristus. To je dokaz: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi (Mt 18,20). Koliko bolj je torej prisoten, ko je celotna skupnost zbrana v njegovo čast! A to, da zares uživamo njegovo telo, je daleč od resnice in prave narave vere.« 

Reformirani protestanti so torej zavračali oz. zavračajo zgolj resnično navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi pod podobo kruha in vina, torej transsubstanciacijo, vsekakor pa priznavajo splošno duhovno prisotnost. Zwinglijansko-kalvinistični nauk je tridentinski koncil nato obsodil kot krivoverskega in izrekel anatemo (izobčenje) vsakomur, ki bi ga zagovarjal. Ideje Wycliffa, Luthra, Zwinglija in Calvina sicer predstavljajo zgolj najpomembnejše evharistične herezije, skozi zgodovino je Cerkev zavrnila tudi številna druga napačna razumevanja evharistije, denimo starejšo idejo o impanaciji.

Kljub jasnosti, s katero je tridentinski koncil potrdil versko resnico transsubstanciacije, se je v 20. stoletju tudi v sami Cerkvi pojavila vrsta novih herezij, ki se niso zadovoljile s tradicionalnim katoliškim razumevanjem skrivnosti spremenjenja, temveč so skušale iskati nove razlage, ki naj bi bile bolj sprejemljive za moderne občutljivosti. Izpostaviti velja predvsem teoriji o transsignifikaciji in transfinalizaciji. 

Ideja o transsignifikaciji se je pojavila v času II. vatikanskega koncila, razvijal jo je predvsem znani belgijski modernistični teolog Edward Schillebeeckx. Schillebeeckx je trdil, da med evharistično molitvijo ne pride do fizičnega spremenjenja, a da je Kristus kljub vsemu resnično navzoč, saj kruh in vino privzameta resničen pomen Jezusovega Telesa in Krvi. Zato lahko govorimo o zakramentalni navzočnosti. S tem so modernistični teologi hoteli katoliško prepričanje približati predvsem tedaj modni strukturalistični filozofiji, ki se je razvila iz strukturalističnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussureja. Sledeč strukturalistični filozofiji jezika je vsak jezikovni znak (npr. beseda »drevo«) sestavljen iz dveh komplementarnih oz. neločljivih delov, tj. označenca (fizično drevo) in označevalca (besede). Kruh in vino naj bi bila torej označenca, ki v evharistiji predstavljata Kristusovo Telo in Kri (označevalca). Jasno je, da je ta teorija pomanjkljiva, saj ne implicira (vsaj ne nujno), da sta Telo in Kri tudi resnično, tj. substancialno navzoča. 

Sorodna je ideja o transfinalizaciji, ki jo je zagovarjal drugi vplivni modernistični teolog Karl Rahner. Sledeč tej teoriji naj bi pri evharistični molitvi prišlo zgolj do spremembe namena kruha in vina. Kruh in vino naj bi torej prevzela nov smoter (lat. finis pomeni smoter oz. namen), tj. zakramentalno delovala kot Telo in Kri. Bodimo pozorni, kako se teorija ponovno prikrito izogne ideji transsubstanciacije, ne da bi jo neposredno zanikala.

Očitno je, da sta obe teoriji predvsem hoteli, podobno kot ostali modernistični poizkusi, na eleganten način odstraniti iz katoliške evharistične teologije tisto, na kar protestantski kristjani nikakor niso hoteli pristati, se pravi katoliško resnico transsubstanciacije, kot jo je dokončno opredelil tridentinski koncil. Poleg tega pa sta omenjeni teoriji hoteli katoliški nauk tudi približati sočasnim filozofskim prepričanjem. Za cilj »aktualnosti« in »pastoralnosti« so tako modernistični teologi bili pripravljeni žrtvovati nauk o transsubstanciaciji. Papež Pavel VI. je to nevarnost prepoznal in obe teoriji tudi obsodil, in sicer leta 1965 v encikliki Mysterium fidei. V njej je opozoril, da take in podobne ideje lahko zbegajo vernike glede resničnega katoliškega nauka o evharistiji, zato je ob vsakršnem podobnem razpravljanju nujno izpostaviti tudi nauk o transsubstanciaciji.  

Verjetno se marsikomu razčlenjevanje teh teoloških razlik zdi precej nesmiselno in brez pravega pomena za praktično krščansko življenje. A temu seveda ni tako. Iz napačnih oz. nejasnih teoloških predstav sledijo posledice. Koliko nekakšnega difuznega, bolj ali manj nezavednega zwinglijanstva, luteranstva, rahnerjanstva in ostalih herezij je tako danes implicitno razširjenega med katoličani. Očiten se zdi tudi vpliv prej omenjenih doktrin o transsignifikaciji in transfinalizaciji. Pogoste so predvsem splošne nerazčiščene predstave, ki Kristusovo substancialno navzočnost pod podobama kruha in vina vsaj implicitno enačijo z božjo duhovno prisotnostjo med zbranim občestvom, kot npr. »Kristus se uteleša v kruhu in vinu, uteleša se v duhovniku in uteleša se v občestvu, ki soustvarja sveto mašo.« Bodimo pozorni, kako je pri takih in podobnih izjavah Kristusova prisotnost med zbranimi verniki kar nekako mimogrede, morda celo nezavedno izenačena z njegovo resnično, substancialno prisotnostjo pod podobo kruha in vina. Take in podobne izjave, ki jih pogosto slišimo, bi razbesnele še Martina Luthra, so pa vsekakor zelo sorodne zgoraj predstavljenim kalvinističnim idejam. S tem nočemo reči, da hočejo tisti, ki se takega besednjaka poslužujejo, namenoma rušiti vero v transsubstanciacijo. Veliko bolj je verjetno, da so o nauku Cerkve preprosto slabo poučeni, kar je vsekakor povezano tudi s splošnim zavračanjem pomena jasnega nauka in prepričanjem, da je sistematična teologija bolj ali manj »brez veze«, saj naj bi bilo važno le to, kakšno je naše »srce«. 

Jasna katoliška evharistična teologija seveda ni »brez veze«. Kot povsod tudi na tem področju »teorija« ni sama sebi namen. Iz našega razumevanja nekega pojava bodo namreč (morda povsem nezavedno) sledile posledice. Tistemu, ki Jezusove navzočnosti pod podobo hostije in vina ne razume pravilno, se bodo tudi zunanji znaki češčenja in želja po kar najbolj spoštljivem prejemanju obhajila zdela nesmiselna, morda celo farizejska. Ker pa je človek telesno in duhovno bitje, bo to po vsej verjetnosti imelo posledice tudi za njegovo »srce«. Sedanja prevladujoča praksa to povsem potrjuje.  

Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (1. del)

Podobno kot v ostalih zahodnih cerkvenih okoljih, je tudi v slovenskem v zadnjih letih modno razpravljati o krizi vere in reformah, ki naj bi to stanje izboljšale. Samo tematiziranje negativnih trendov je seveda pozitivno, saj statistični podatki kažejo katastrofalen upad splošnih kazalnikov verske prakse, kot je npr. udeležba pri nedeljski sv. maši, število cerkvenih porok, krstov ipd. Bolj presenetljivo je, da se v teh razpravah praktično nikoli ne pojavi najočitnejši razlog za upad katoliške verske prakse, tj. splošno razširjena kriza liturgije, ki se posebno kaže v odnosu do svetega oltarnega zakramenta. Če je evharistija res vrhunec zakramentalnega življenja, iz katerega črpamo moč za vse versko življenje, potem je logično, da se mora kriza liturgije in odnosa do evharistije odraziti v splošni krizi verske prakse.

Dejstvo je, da sodobno slovensko katolištvo zaznamuje popoln minimalizem vidnih gest češčenja in spoštovanja. Velika večina vernikov obhajilo prejema na enak način kot navadno hrano – sveto hostijo prijemajo s prsti in jo nato lastnoročno dajejo v usta. Pri tem seveda prihaja do velikega števila izgubljenih drobtinic oz. delcev svete hostije. Po rubrikah tradicionalne latinske maše si morajo duhovniki po delitvi obhajila po tem, ko so prvič izmili kelih z vinom, še skrbno umiti prste nad kelihom z vinom in vodo ter nato popiti vsebino, da se ne bi izgubila nobena drobtinica svete hostije, danes pa večina vernikov prejema obhajilo na roko in si nato po maši preprosto umijejo roke v domači kopalnici. Kontrast je očiten. Opaziti je torej, da smo izgubili »strah božji«, ki, kot nas uči katekizem, predstavlja enega od darov Svetega Duha. Sodobno stanje predstavlja velik odmik od tradicionalnega odnosa do svetega obhajila. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko češčenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tridentinski koncil je tako mdr. zapovedal:

13. seja, 5. poglavje: Božje češčenje in spoštljivost, ki gre temu najsvetejšemu zakramentu

Nobenega razloga torej nimamo dvomiti o tem, da so v skladu z običajem, ki je bil v katoliški Cerkvi vedno v veljavi, vsi verniki dolžni v ljubeči spoštljivosti izkazovati temu najsvetejšemu zakramentu tisto najvišje češčenje [cultum latriae], ki ga dolgujemo pravemu Bogu. Nikakor namreč nismo temu zakramentu zaradi tega manj dolžni božje češčenje, ker ga je Kristus Gospod postavil kot hrano. Saj verujemo, da je v njem prisoten prav isti Bog, o katerem je dejal večni Oče, ko ga je vpeljal na svet: »In molijo naj ga vsi božji angeli« (Hebr 1,6; Ps 96,1), pred katerim so modri padli na tla in ga molili (Mt 2,11) in ki so ga po pričevanju svetega pisma v Galileji molili apostoli (Mt 28,17). (vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 320)

Ta nauk je bil globoko zakoreninjen med preprostimi katoliškimi verniki; presunljivo se npr. odraža v tradicionalnih slovenskih obhajilnih ljudskih pesmih, npr. v znani K tebi Jezus ljubeznivi: »Ali strah srčnost mi jemlje, trepetam uboga stvar: kdo sem jaz, le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.«

Predvsem pa je vsako opozarjanje na problematiko sedanje prakse ne le preslišano, temveč pri večini vernikov celo naleti na ostro nasprotovanje. Kako pogosto se namreč tistim katoličanom, ki v skladu s številnimi resnimi teološkimi razlogi (ki smo jih že večkrat predstavili) zavračamo prejemanje obhajila »na roko«, očita nič manj kot »čistunstvo« oz. farizejstvo. Večkrat se insinuira, da se čutimo boljše od »običajnih« vernikov; seveda smo lahko zgolj presenečeni, kako dobro ti kritiki poznajo naše duševno stanje. Šalo na stran, zaskrbljene za naš duhovni blagor lahko pomirimo, da se nikakor ne čutimo večvredne, prepričani pa smo, da je starodavna praksa večvredna v primerjavi s spremembami, ki so bile pravzaprav s prevaro izsiljene v 70.-ih letih 20. stoletja, kar smo tudi jasno dokumentirali. Razlika med ocenjevanjem objektivnih lastnosti neke prakse in notranjih vzgibov ljudi je dovolj jasna za vse, ki to želijo razumeti. 

V tem razmišljanju želimo na kratko predstaviti, kateri teološki razlogi mnoge sodobne katoličane, predvsem duhovnike in teologe, vodijo do tega, da se jim sodobna praksa odnosa do obhajila zdi neproblematična, zunanje geste češčenja pa nepotrebne. Dejstvo je namreč, da sodobna praksa prejemanja sv. obhajila predstavlja veliko novost v katoliškem občestvu, nerazumljiva pa je tudi s splošnega logičnega stališča, če pomislimo na zares temeljen katoliški nauk o evharistiji. Strahospoštovanje pred presežnim je namreč človeška stalnica, najdemo jo pri vseh religijah. Glede na katoliško verovanje, da je v sv. zakramentu resnično prisoten sam Jezus Kristus, ki je pravi in resnični Bog, je situacija še toliko bolj nerazumljiva. O tem zelo zgovorno priča pretresljiva anekdota, ki jo v svoji knjigi Corpus Christi prinaša škof Athanasius Schneider; odlomek je na tem mestu smiselno navesti v celoti:

Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanja svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«