Ehrlich o Knobleharju

Pred dvema stoletjema se je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil. Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj strani.

KNOBLEHARJEVA AFRIKA

Dr. Ehrlich piše, da je leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi, da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v širjenju protestantizma s strani Angležev.

MLADOST

Leta 1836 je prišel v domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17 let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a stene so mu bile pretesne.

V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.

Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti slovenskega Frančiška Ksaverija.

V AFRIKO!

24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.

Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.

Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja. 

Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim!

DRUGIČ V AFRIKO!

Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.

TEŽAVE

Božja previdnost pa je pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.

Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.

KONEC NAPOROV

Na poti je v Neaplju januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je umreti.

Za konec prepustim besedo dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik, in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«

"Brezmadežno spočetje sem."

»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.

Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Romanje Summorum Potnificum 2017 - Juventutem Slovenija

Ob prihodu v Rim

»Za eno prosim GOSPODA,

to skušam doseči:

da bi prebival v GOSPODOVI hiši

vse dni svojega življenja,

da bi zrl GOSPODOVO milino,

premišljal v njegovem templju.« (Ps 26:4)

Romanje v Rim prinese vedno prav poseben blagoslov in je vsakemu romarju v veliko čast in veselje. Oditi do velikega oltarja, kjer je sveti apostol Peter s svojo mučeniško krvjo postavil temeljni kamen Cerkve, kaj to danes pomeni katoliškemu romarju? Videti stare kamnite mojstrovine in občutiti tišino zapuščenih svetišč? Ali se izgubiti v duhovni praznini klepetajočih množic turistov, ki ne prepoznavajo svetosti katoliških templjev in posvečenih prostorov?

Za nas, tri skromne romarje iz drobcene Slovenije, nič od tega ne drži. Želeli smo v polnosti duhovne rasti in posvečevanja svojega duhovniškega in laičnega življenja (eden od nas je namreč duhovnik, druga dva pa sva družinska moža) Bogu poromati na ta sveti kraj. Še več, v duhu katoliške tradicije, ki jo je s svojim leta 2007 izdanim motu proprijem Summorum Pontificum obudil in kot sveži izvir zdravilne vode papež Benedikt XVI. izlil po milosti in volji Svetega Duha na Sveto Katoliško Cerkev, smo želeli tri dni preživeti z romarji iz vsega sveta. Z romarji, ki so prišli z istim namenom: zahvaliti se Gospodu, ki je odprl srca tistim, ki so se znova zbližali s katoliško tradicijo. Z vsem lepim, večno pradavnim, večno novim, kar premore Cerkvena tradicija.

večerna sveta maša

Od petka 15. septembra do nedelje 17. septembra smo torej skupaj z več tisoč romarji iz celega sveta darovali naše prošnje, skrbi in zahvale Gospodu na oltarjih cerkva v Rimu, v duhu tradicije in skromne, a globoke pobožnosti.

Takoj po prihodu v poznih popoldanskih urah, ko smo imeli zgolj toliko časa, da smo odložili prtljago v prijetnem hotelu na robu Vatikana, smo se udeležili svete daritve, ki jo je daroval msgr. Giles Wach v baziliki Santa Maria sopra Minerva. To čudovito svetišče iz 15. stoletja je v večernih urah napolnilo stotine vernikov iz vsega sveta. Sedišč je zmanjkovalo, zato smo se tako mlajši, kot starejši umaknili in sveti maši prisostvovali stoje oz. kleče, nekateri pa ves čas tiho kleče v molitvi. Bogoslužje se je začelo in končalo s procesijo, v ozračju pa je bilo čutiti tisto prvinsko katolištvo, tisto vesoljno zedinjenje pred Najsvetejšim in v čast Najvišjemu Gospodu Jezusu Kristusu.

Naslednji dan smo začeli s tiho sveto mašo pri enem od stranskih oltarjev v Cerkvi Romarjev Presvete Trojice (Santissima Trinita dei Pellegrini). Izredno zanimivo in v nadaljnje premišljevanje je bilo doživeti somaševanje, saj je istočasno z nami tremi pri ostalih stranskih in tudi pri glavnem oltarju potekalo od 5 do 6 svetih daritev.

jutranja sveta maša na stranskem oltarju

Nato smo se odpravili do cerkve Santa Maria in Vallicella, kjer se je ob devetih zjutraj začelo češčenje Najsvetejšega. Peli smo katoliške hvalnice kot so Adoro te devote in Salve Regina, nato je sledila molitev enega dela rožnega venca, zaključili pa smo s čudovito himno Tantum Ergo ter blagoslovom vernikov.

adoracija

Po adoraciji pa smo se verniki na ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati in pripravljati na procesijo, ki je potekala po rimskih ulicah vse do oltarja s Petrovim prestolom v Baziliki svetega Petra. Čudovito in v veri spodbudno je bilo prisostvovati tako množični in globoko pobožni procesiji vernikov iz vsega sveta.

pred cerkvijo

Procesija je potekala vse do oltarja, kjer je nato msgr. Guido Pozzo daroval sveto daritev, mi pa smo se posedli po klopeh in se še dodatno pripravljali na soudeležbo pri tej veličastni sveti maši, ki je bila vrhunec celotnega romanja.

procesija

  Popoldne smo preživeli ločeno, saj je bila za duhovnike organizirana pogostitev, katere glavni gost je bil kardinal Burke, midva pa sva se s slovenskim prijateljem, ki se v semenišču Inštitutu Kristusa Kralja v Griciglianu pripravlja na duhovniški poklic, odpravila na druženje ob kosilu. Po kosilu smo stopili v stik s kardinalom Rodetom, ki nas je prav prijazno povabil na obisk in pogovor ob kavi, soku in piškotih. Pogovor smo zaključili v spoštljivem prijateljskem vzdušju, dobrih željah, spodbudi za prihodnje delo apostolata TLM v Sloveniji in seveda priporočila drug drugemu za molitve. Seveda ni manjkalo niti skupno fotografiranje.

Zadnji dan, to je v nedeljo 17., smo zopet začeli v zgodnjih jutranjih urah s sveto daritvijo pri enem od stranskih oltarjev enako kot v soboto. Tokrat so se nam trem pri oltarju s podobo Svete Device Marije pridružile tudi sestre redovnice, kar je v mojem srcu dalo še prav poseben blagoslov in popotnico za domov ob tej nedeljski sveti maši.

Sledila je večurna pot domov, ki smo jo, kot na poti v Rim, preživeli z dobrimi moškimi pogovori, načrti za nadaljnji apostolat TLM med našimi rojaki in v naših župnijah, predvsem pa ni manjkalo pobožnih in tihih prošenj v molitvi svetega rožnega venca.

Verjamem, da je bila tokratna deseta obletnica Summorum Pontificum še posebno slovesna, hkrati pa sem prepričan, da to ni vrhunec TLM apostolata. Inštituti oz. duhovniške bratovščine kot sta FSSP in ICKPS, ki se aktivno zavzemajo za apostolat TLM, so se v kratki dobi desetih let šele dobro prebudili. Število novih duhovnih poklicev pri vseh tradicionalističnih skupinah kontinuirano raste.

Želimo si, da bi se naslednjega leta romanja v Rim ob obletnici Summorum Pontificum udeležili v večji organizirani skupini. Kako lepo bi bilo, če bi naslednje leto ne bilo dovolj prostora na avtobusu! Predvsem pa si želimo in prosimo, da bi naši duhovniki in škofje, za katere redno molimo, prepoznali bogastvo katoliške tradicije in bi v duhu obrednega pluralizma resnično, ne zgolj na papirju, izenačili obe obliki rimskega obreda Katoliške Cerkve, ki bi tako oživela in zadihala s polnimi pljuči, saj sedaj diha le z eno polovico.