TLM Ljubljana 8. 9. 2019

Blaženi kardinal Stepinac nas uči: "Če je kje raj na zemlji, ga duhovnik in vernik najdeta pri žrtvi svete maše."

Kropljenje ljudstva

Pristopne molitve - mašnik moli Confiteor

Petje svetega evangelija

Canon Missae

Pogled iz kora

Kropljenje ljudstva pred glavno nedeljsko sveto mašo

Mašnik pristopi v večerničnem plašču (pluvialu) k oltarju. Pred stopnico vzame kropilnico ter trikrat pokropi oltar, potem sebe in strežnike ter zapoje predpev (antifono): »Pokropi me« ali »Videl sem vodo« (v velikonočnem času). Zbor ali verniki nadaljujejo, mašnik pa gre medtem po cerkvi in kropi ljudstvo.

Med letom:

(Ant.) Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.

(Psalm 50, 3) Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti

  Slava Očetu ...

(Ant.) Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.

(Na tiho in cvetno nedeljo se »Slava Očetu ...« izpusti.)

O velikonočnem času:

(Ant.) Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne strani, aleluja; in vsi, h katerim je dospela ta voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja, aleluja.

(Psalm 117, 1) Hvalite Gospoda, ker je dober; zakaj vekomaj traja njegovo usmiljenje.

  Slava Očetu ...

(Ant.) Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne strani, aleluja; in vsi, h katerim je dospela ta voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja, aleluja.

Ko se mašnik vrne pred oltar, moli:
V. Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje! [Aleluja].
O. In daj nam svoje zveličanje [Aleluja].
V. Gospod, usliši mojo molitev.

O. In moj klic naj pride k tebi.
V. Gospod z vami.

O. In s tvojim duhom.

Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in pošlji nam dobrotljivo iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem. 

O. Amen.

To kropljenje ljudstva z blagoslovljeno vodo nas spominja na sv. krst, ko smo se po krstni vodi in Svetem Duhu prerodili v novo, božjo stvar in se včlenili v skrivnostno Kristusova telo, v sv. Cerkev. Ta prevažni dogodek naj bi čim pogosteje podoživljali. V zvezi s tem kropljenjem naj bi se odpovedali satanu (grehu) ter se z vsem posvetili Kristusu! To nam bo dajalo vedno nove moči v borbi zoper greh ter nas spodbujalo k delu za božje kraljestvo.

V latinščini:

Asperges me, Domine, hyssopo, et mundabor: lavabis me, et super nivem dealbabor.

Ps. Miserere mei, Deus, secundum magnam misericirdiam tuam.
V. Gloria Patri, etc.
Ant. Asperges me, etc.

V. Ostende nobis, Dómine, misericórdiam tuam.
R. Et salutare tuum da nobis.

V. Domine, exaudi orationem meam.
R. Et clamor meus ad te veniat.

V. Dominus vobiscum.
R. Et cum spiritu tuo.

Oremus.

Exaudi nos, Domine sancte, Pater omnipotens, æterne Deus; et mittere digneris sanctum Angelum tuum de cœ;lis, qui custodiat, foveat, protegat, visitet, atque defendat omnes habitantes in hoc habitaculo. Per Christum Dominum nostrum. Amen.

Celoten Rimski misal v slovenščini na voljo v digitalni obliki

Eno od osrednjih težav večine slovenskih ljubiteljev tradicionalne latinske svete maše je predstavljala težka dostopnost slovenskega prevoda Rimskega misala. V slovenskem jeziku smo misal že dobili v več izdajah in različicah. Leta 1961 ga je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Že nekaj let kasneje je prišlo do prvih večjih sprememb v mašnem obredu, ki se odražajo že v Rimskem misalu, izdanem leta 1965. Do izdaje misala iz leta 1961 je tako danes vsekakor težko priti, ponudba rabljenih je zelo majhna. S tem imajo težavo predvsem tisti, ki bi radi mašo spremljali z vsemi mašnimi teksti. V združenju Juventutem smo sicer že pripravili priročne misalčke, ki pa vsebujejo zgolj stalne dele mašnega obreda in nekatere molitve; manjkajo torej vsi spremenljivi deli (berila, prošnje, spevi ipd.).

Iz tega razloga smo se odločili za digitalizacijo slovenskega prevoda misala. Digitalizacijo so z dovoljenjem celovške Mohorjeve družbe opravili v Narodni in univerzitetni knjižnici, stroške pa smo pokrili z darovi. Digitalizirana različica misala v PDF formatu je sedaj preko bloga Ad Dominum brezplačno na voljo vsem ljubiteljem tradicionalne liturgije. V uporabo se daje izključno iz pastoralnih razlogov, do njega pa pridete preko klika na spodnjo sliko.

Uporaba misala je preprosta. Po začetnih pojasnilih sledijo mašna besedila, ki potekajo skozi vrstni red cerkvenega (liturgičnega) leta. Misal se torej začne z adventnim časom in se nato kronološko nadaljuje po datumih posameznih praznikov. Po koncu binkoštnega časa (str. 369) najdemo Red svete maše. Na tem mestu se nahajajo tudi molitve, ki jih Cerkev priporoča pred začetkom in po koncu maše. Nato se nadaljujejo spremenljivi deli po kronološkem redu. Na koncu misala se nahajajo še skupne maše svetnikov oz. maše ob posebnih namenih (npr. maše za rajne). Uporaba misala je torej zelo preprosta, posebno če ga kombiniramo skupaj z že pripravljenim priročnim misalčkom. Pred vsako sv. mašo si je namreč potrebno le pripraviti ali prebrati ustrezne spremenljive dele.

Misal je poleg tega sam po sebi čudovita knjiga za duhovno življenje. Kot je dejal papež Pij XI., je »ena najlepših knjig, kar jih sploh imamo«. Iz njega diha vse bogastvo liturgičnega življenja svete Cerkve, kot se je izoblikovalo skozi stoletja. Dr. Metod Turnšek je ob izdaji slovenskega prevoda misala lepo zapisal, da v misalu »žubori neskaljeni vir pravega krščanskega duha in čutenja sv. Cerkve«. Naj tudi nam danes služi za poglabljanje vere in ljubezni do Kristusa!

Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu

V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.

Trkanje na prsi

Romano Guardini

Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konci prstov, zaprta pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni. To pomeni torej, če se človek trka na prsi: Prebuja se. Drami svojo notranjost, da začuje Božji klic. Postavi se na stran Boga in kaznuje samega sebe. Spoznanje torej je to, kesanje in spreobrnjenje.

Ko prosiš sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in vse navzoče, naj prosijo zate Boga, nebeškega Očeta, priznavaš, da je pri mašni daritvi s teboj in z vsemi navzočimi povezana vsa nebeška Cerkev. Posebno mesto gre pri tem Devici Mariji, ki je bila navzoča že na Kalvariji. Bodi pri sveti maši skupaj z njo in pod njenih vodstvom.

VIR

Kar je dobro za Varšavo, ni dovolj dobro za Ljubljano

Slovenija in Poljska, kratka primerjava

Konec septembra 2018 so, kakor vsako leto, prišle na dan statistike o vpisu v bogoslovno semenišče. V naše semenišče, ki ima sedež v Ljubljani in pokriva vse slovenske škofije, so vstopili 4 kandidati. Na Poljskem je v tamkajšnja semenišča vstopilo 622 kandidatov. Poljakov je približno 38 milijonov, nas 2. Kratek izračun nam pove, da je pri nas statistika en bogoslovec na 500.000 ljudi, na Poljskem pa en bogoslovec na 61.000 ljudi. Kolikor bi naše stanje ustrezalo poljskemu, bi v naše bogoslovje moralo vstopiti 32 bogoslovcev. 800 odstotna razlika! Duhovno premoč tega naroda nad našim najbolj zgovorno pokaže naslednji primer. Konec maja 2018 je bil v duhovnika posvečen Tymoteusz Szydlo, sin poljske premierke Beate Szydlo. Po sveti maši v svoji rojstni vas je imel ponovitev nove maše v tradicionalnem rimskem obredu.

Umetnost maševanja ali ena maša na mesec?

Pri nas se lahko pohvalimo z eno latinsko sveto mašo na mesec. Peta latinska sveta maša (missa cantata) z gregorijanskim koralom – to je največ, kar lahko v liturgičnem smislu dobite v Sloveniji. Na Poljskem pa že več let v svetovno znanem mestu Stary Lichen, kjer stoji ena največjih cerkva na svetu, bazilika Gospe Lichenske, organizirajo večdnevno konferenco Ars celebrandi, ki se je udeležujejo predvsem Poljaki, a tudi ljudje z vsega sveta. Ne manjkajo niti odlični gostje. Konferenca traja cel teden, zajema več sto udeležencev, med katerimi je veliko duhovnikov, naravnana pa je k učenju tradicionalne liturgije in gregorijanskega petja. Vsi duhovniki mašujejo v različnih kapelah in cerkvah, skupaj pojejo tradicionalni brevir in se udeležujejo tematskih delavnic. Ob tem je treba omeniti še dejstvo, da je na Poljskem možnost tradicionalne latinske maše navzoča skorajda v vsakem večjem kraju oz. pokrajinskem središču, ne le v največjih mestih, kakor sta Varšava in Krakov.

Varšava in Ljubljana, nadškofijsko mesto in provinca

Marca 2019 je varšavski nadškof kardinal Kazimerz Nycz dovolil ustanovitev hiše oz. postojanke Inštituta Dobrega Pastirja (IBP), tradicionalne latinske duhovniške skupnosti. Po besedah generala IBP očeta Laguerieja je to plod odličnega dela, ki ga je v zadnjih letih opravilo šest poljskih duhovnikov, ki pripadajo IBP in ki delujejo po različnih poljskih apostolatih, tudi v Čenstohovi, najznamenitejšem poljskem (in širše srednjeevropskem) romarskem središču.

Pred leti so bili na našo pobudo predstojniki IBP-ja pripravljeni poskusno v Ljubljano poslati vsaj enega svojega duhovnika, da bi tako slovenski krajevni Cerkvi pomagali pri zagotavljanju dostopnosti tradicionalne latinske maše, a so se jim v Ljubljani smejali. Kljub temu da imajo poljski verniki veliko več duhovne izbire, več bogoslovcev, več možnosti za spoved, predvsem pa več svetih maš in več mladih duhovnikov, ki mašujejo obe obliki rimskega obreda, tamkajšnja krajevna Cerkev ne zavrača tovrstne »dodatne ponudbe«, saj jim je očitno salus animarum pomembnejši od vzdrževanja navideznega notranjega miru, to je izogibanja nekakšnemu »vznemirjenju«, ki naj bi ga pri nekaterih slovenskih duhovnikih in redovnicah povzročalo že samo dejstvo obstoja tradicionalne latinske maše. Prav to – svoboda duha in spoštovanje legitimne pluralnosti Cerkve – pa je razlika med nadškofijskim mestom, kakršna je Varšava, in neprijazno provinco, kakršna je v miselnem in moralnem smislu Ljubljana oz. Slovenija. Molimo torej za duhovni preporod slovenske Cerkve!

Benedikt XVI. o liturgiji - 2. del

Ratzinger o nevarnosti kreativnih »voditeljev« svete maše

V resnici je prišlo do klerikalizacije brez presedana. Sedaj je duhovnik – ali »voditelj« kot ga raje kličejo – postal resnična referenčna točka celotne liturgije. Vse je odvisno od njega. Moramo ga videti, mu odgovarjati in biti udeleženi v njegovo delo. Vse je odvisno od njegove kreativnosti.

Ratzinger o nevarnosti »kreativnega oblikovanja liturgije«

Ni presenetljivo, da ljudje skušajo reducirati to novo-ustvarjeno vlogo s tem, da dodeljujejo različne vrste liturgičnih funkcij različnim posameznikom in zaupajo »kreativno« ustvarjanje liturgije različnim skupinam, od katerih se pričakuje, da bodo dodale »nekaj svojega«. Pri tem čedalje manj mislimo na Boga. Čedalje bolj pa postaja pomembno, kaj počnejo prisotni, ki se nočejo podrediti »predpostavljenemu vzorcu«. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o tem, zakaj duhovnik ne bi smel biti obrnjen k ljudstvu

Obrat duhovnika k ljudstvu je spremenil skupnost v zaprt krog. V svoji zunanji obliki skupnost ni več obrnjena proti temu, kar leži pred in nad njo, temveč je zaprta sama vase. Darovanje maše proti liturgičnemu vzhodu ni predstavljalo »obrnjenosti k zidu«, prav tako ni pomenilo, da »duhovnik kaže ljudem hrbet«: duhovnik preprosto ni bil razumljen kot tako pomemben. Kajti prav tako kot je skupnost v sinagogi skupaj gledala proti Jeruzalemu, tako je v krščanski liturgiji skupnost skupaj gledala »proti Gospodu.« (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o skupni usmerjenosti duhovnika in ljudstva

Po drugi strani pa skupen obrat proti vzhodu med evharistično molitvijo ostaja bistven. To ni vprašanje postranskosti, temveč bistva. Gledati duhovnika ni pomembno. Kar je pomembno, je gledati Gospoda. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o »absurdnem fenomenu« zamenjave razpela z duhovnikom

Dejstvo, da je bil oltarni križ večinoma premaknjen na stran oltarja, da bi tako ljudstvo imelo neoviran pogled na duhovnika, se mi zdi eden od resnično absurdnih fenomenov zadnjih desetletij. Je križ moteč med mašo? Je duhovnik pomembnejši od Gospoda? (Duh liturgije, poglavje 3)

Prirejeno po: Taylor Marshall: Eleven great quotes from pope Benedict

Benedikt XVI. o liturgiji - 1. del

Ratzinger o nasprotovanju, ki so ga deležni ljubitelji tradicionalne liturgije

Za razvoj prave zavesti o pomenu liturgije je pomembno, da se umakne prepoved liturgije, ki je bila v veljavi do leta 1970. S tistimi, ki se danes zavzemajo za nadaljnjo uporabo te liturgične oblike ali pri njej sodelujejo se danes ravna kot z gobavci; pri njih se konča vsakršna toleranca. Kaj takega doslej v vsej zgodovini še ni obstajalo; na ta način preziramo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. A kako lahko nekdo danes zaupa Cerkvi, če je temu tako? (Duh liturgije, 2000)

Ratzinger o degeneraciji liturgije in »liturgičnih ponarejevalcih«

Imamo liturgijo, ki je tako degenerirala, da je postala predvsem šov, s pomočjo katerega naj bi vera postala zanimiva skladno s površnostmi današnjih modnih muh in zapeljivih moralnih idej. (predgovor k francoski izdaji knjige mons. Klausa Gamberja Reforma rimske liturgije, 1992)

Ratzinger o razpadu liturgije

Prepričan sem, da je kriza Cerkve, s katero smo danes soočeni, v veliki meri posledica razpada njene liturgije. (Mejniki: Spomini 1927-1977)

Ratzinger proti »domači liturgiji«

Potrebno je tudi izpostaviti, da je »kreativnost« vložena v prirejanje liturgičnih oblik zelo omejena. Pravzaprav je zares borna v primerjavi z bogastvom podedovane liturgije, kot je nastajala skozi stoletja in tisočletja. Žal se pobudniki »domačih liturgij« tega pogosto zavedo kasneje kot udeleženci… (Praznik vere, 1986, str. 67-68).

Ratzinger o tradicionalni maši kot »najdragocenejši in najvišji posesti«

Menim, da bi tistim, ki si želijo prisostvovati tradicionalni liturgiji, morali veliko bolj velikodušno ugoditi. Pri tem preprosto ne more biti nič nevarnega ali nesprejemljivega. Določena skupnost pod vprašaj postavi svoj obstoj, ko nenadoma trdi, da je tisto, kar je bilo do nedavnega njena najvišja in najdragocenejša posest, zdaj prepovedano, želja po tem pa naravnost nespodobna. (Sol zemlje, 1997). 

 

Veličastnost darovanjskega kajenja

Tradicionalna liturgija je veličastna. Tega ne more zanikati nihče, niti njeni današnji nasprotniki. Ob njej so tudi številni neverniki ostali brez besed, mnogi so se spreobrnili po prisostvovanju tradicionalni sveti maši. Osebno me vedno posebej presune lepota darovanja pri peti ali slovesni sveti maši. V tem kratkem prispevku bom na kratko opisal bogastvo molitev in gest, ki jih mašnik in strežniki opravijo med obredom.

Po vlivanju vode in vina v kelih in darovanju darov ter samega sebe duhovnik povzdigne oči in roke ter blagoslovi darove, proseč:

Pridi, Posvečevalec vsemogočni, večni Bog in bla+goslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu Imenu.

Zatem pristopijo k njemu strežniki s kadilnico. Prvi poljubi žličko, nato mašnikovo roko in mu poda žličko. Mašnik vloži kadilo v kadilnico in medtem moli:

Po priprošnji blaženega nadangela Mihaela, stoječega na desni strani kadilnega oltarja, in vseh svojih izvoljenih, naj Gospod to kadilo milostno blago+slovi in sprejme kot prijeten vonj. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Nato od ministranta dobi kadilnico in začne se kajenje darov. Takrat moli:

To kadilo, ki si ga blagoslovil, naj se dvigne k tebi, Gospod, in pride naj na nas tvoje usmiljenje.

Zatem pokadi še oltar. Med kajenjem moli psalm 140, vrstici 2-4.

Naj se dviga, Gospod, moja molitev kakor kadilo pred tvojim obličjem; povzdigovanje mojih rok bodi kakor večerna daritev. Postavi, Gospod, stražo mojim ustom in obrambna vrata mojim ustnicam. Ne daj, da bi se mi nagnilo srce k hudobnim besedam, da bi se hotel izgovarjati v grehih.

Ko kadilnico izroči strežniku reče še:

Gospod naj nam vžge v srcih ogenj svoje gorečnosti in plamen večne ljubezni. Amen

Nato je še sam pokajen s strani strežnika. Te časti pa so deležni tudi strežniki in ljudstvo.

Koliko lepih, močnih in posvečujočih molitev ter gest zajema ta majhen del tradicionalne liturgije! Vidimo lahko, kako so pri darovanju starodavne molitve ter geste Stare zaveze ponovno prisotne pri daritvi, ki jih sama neskončno presega, saj se v sveti maši ponovno ponavzočuje Kristusova popolna daritev na Kalvariji, ki je za vedno odpravila daritve starega Izraela. A na ta način je mašna daritev zvesta Kristusu, ki postave ni prišel odpravit, temveč jo dopolnit (Mt 5, 17). 

 

TLM Ljubljana 20. 11. 2018 - slike

Vedno se moramo zavedati, da največja tragedija življenja ni v tem, kar dušo prizadene, temveč kar duša zgreši. Mar ni največja tragedija prav ta, da zgrešimo mir odpuščenega greha? Konfiteor ob vznožju oltarja je naš krik nevrednosti. Konfiteor na križu je naše upanje na odpuščanje in odvezo. Odrešenikove rane so bile strašne, toda še večja rana bi bila ne meniti se za to, da smo jih prav mi povzročili. Konfiteor nas lahko reši pred tem, ker predstavlja priznanje, da potrebujemo odpuščanje. In to mnogo bolj, kot se bomo tega kadarkoli zavedali.

Fulton J. Sheen, odlomek iz knjige Kalvarija in maša

Oltar, pripravljen za peto sveto mašo

Prihod pred oltar

Pristopne molitve

Priklon glave med petjem Slave