Neuspešno opravičevanje vsiljevanja obhajila na roke

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je v rubriki "Škofje odgovarjajo" bil objavljen odgovor škofa Jamnika glede krivičnega vsiljevanja obhajila na roke in odziva zvestih katolikov, ki so zaradi tega nehali prejemati obhajilo v svojih župnijah.

Odgovor je bil izredno žaljiv, obrekljiv in netočen. Škof v odgovoru ni sposoben razumeti stališča ljudi, ki za drago ceno pričujejo o neprimernosti obhajila na roke. V svoj bran vzame tudi izrezan in dejansko popačen citat psevdo-Cirila Jeruzalemskega (obstaja velika verjetnost, da citat ni avtentičen!), ki ga tako skrajša, da služi njegovemu cilju.

Škofovo palico o „vprašanju vere in resničnega hrepenenja po Bogu“ lahko obrnemo proti njemu in se vprašamo, kje je vera tistih, ki ljudem lomijo vest v popolnem nasprotovanju vsem Cerkvenim zakonom, pravičnosti, izročilu in mednarodni medicinski stroki.

Na pismo se je odzvala bralka, zdravnica. Žal v uredništvu njenega argumentiranega in spoštljivega pisma niso želeli objaviti. Zato  njeno pismo objavljamo tukaj. Medtem so tudi sami bili deležni cenzure na Facebooku in govorili o svobodi govora, ki jo že vrsto let tudi sami kratijo, ko slovenskim katolikom in celo duhovnikom ne objavljajo njihovih pisem. Še en dokaz, da Slovenija nujno potrebuje svobodne katoliške medije in glasove.

Pozdravljeni,

pišem v zvezi z odgovorom škofa Antona Jamnika Obhajilo na roko, 25.10.2020 v tedniku Družina, št. 43. 

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je izdala navodilo Redemptionis Sacramentum, 25.3.2004, kjer v členu 92 jasno govori o tem, da ima vernik zmeraj pravico prejeti sveto obhajilo na jezik.

Ko so se v času prašičje gripe leta 2009 pojavile podobne zahteve s strani škofov glede obhajila na roko, je dobil britanski vernik pritrdilni odgovor s strani Kongregacije, ki je izdala zgoraj omenjena navodila, da ima vernik pravico zmeraj zahtevati, da prejme obhajilo na jezik. Pismo je javno dostopno na spletu.

Thomistic Institute v Washington D.C. (https://thomisticinstitute.org/) je v sodelovanju s strokovnjaki  izdal navodila, v začetku maja 2020, v katerih navaja, da podelitev svetega obhajila na jezik ne predstavlja večjega tveganja za okužbo ali širjenje v primerjavi z obhajilom  na roko pod pogoji, ki so navedeni.

Svetovna zveza katoliških zdravnikov je prav tako objavila študijo iz ZDA, kjer obhajanje svetih maš in prejemanje obhajila (ne glede ali je bilo podeljeno na roko ali na jezik- Navodila Thomistic Institute) ni predstavljajo žarišča novih okužb ali povzročilo prenosa okužb ob doslednem upoštevanju navodil (maska, razkuževanje rok, distanca). Članek o tem je dostopen na spletni strani F.I.A.M.C.

Na koncu naj izrazim, da se počutim osebno napadena in prizadeta zaradi določil lokalnih škofov slovenske Cerkve glede podeljevanja svetega obhajila izrecno na roko. Opirajo se na paradigme, ki niso znanstveno-medicinsko potrjene. Zaključek je še toliko bolj boleč, ko me obtožujete pomanjkanja vere in hrepenenja po Bogu. Mar se ne zavedate, da ste vi tisti, ki ste mi odtegnili prejeti vso sladkost Gospoda in njegovih milosti na način, ki je meni kot verniku edino sprejemljiv? Opiram se na tradicionalno izročilo Svete Cerkve in način prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik. Moja vest ne dopušča, da Jezusa prejmem kakorkoli drugače. Moje roke niso posvečene kot so maziljene duhovnikove in si zato ne drznem dotikati se Gospoda. Poklekam pred Kralja vseh kraljev in dovolim, da vstopi k meni, me vedno znova spreobrača in da milosti za vsakodnevni boj. Žal, ne morem drugače prejemati Gospoda, zame je drugačen način nevreden.

Barbara Grm, dr. med.

Zakaj sploh hoditi k sveti maši?

oče Dwight Longenecker, Crisis Magazine, 27. 8. 2020

Ko sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva mati izrazila svojo skrb.

“Oče, zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v iskanju moralne podpore.

“Zaskrbljena sva, kajne dragi?”

Mož poslušno prikima.

“Aha, kaj pa je problem?” Vprašam.

“Skrbi naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”

“Dobro. Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”

“Jimmy nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne stokati mati.

“Vi ste prezbiterijanci, kajne?”

“Drži, oče.”

“Ali pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”

Oglasi se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo ter moli.”

“Aha.” Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy ima prav, kajne?”

“Kaj mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.

“Kar mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?

“Mislim, ne, ne ravno” okleva mati.

“Bil sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo treba hoditi v cerkev.”

“Da, mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v cerkev, kajne?”

“Ne razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo drugače. Bi želeli slišati kako?”

Sedaj je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce vznemirjena, presedla nazaj.

Oče reče: “Da, kako gledate na to?”

“Mi pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”

Oče se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še več!”

Na tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz naše šole.

❧

To zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo. COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.

Čeprav mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora. “Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”

Pošast izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost, medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.

Ker je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene, je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo verske pesmi Joan Baez ali ersatz Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?

Jaz sem na Jimmyjevi strani.

Za verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na sentimentalni nadomestek - racionalistično kašico pomirjeval, ki ni niti krščanstvo niti religija.

Religija, vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo. Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V steakhouse pač ne greš na vegeburger.

Najbolj zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem, da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med katoliki opazoval - od klavrne kateheze do butastega modernizma med klerom in akademiki - ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”

Kaj bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija. Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno. Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.

Kaj bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje življenjske dobe. Naj počiva v miru.

Knjižno priporočilo: Athanasius Schneider - Christus Vincit

Athanasius Schneider: Christus Vincit – Kristusovo zmagoslavje nad temo našega časa

V sledečem prispevku želimo vsem bralcem v branje priporočiti nedavno knjigo škofa Athanasiusa Schneiderja, čigar prejšnjo knjigo Corpus Christi smo izdali tudi v slovenskem prevodu. Škof Schneider nas je ob izdaji knjige tudi počastil z obiskom.

Knjiga Christus vincit je zasnovana kot intervju, v katerem msgr. Athanasius Schneider v pogovoru z novinarko Diane Montagna podaja iskren in nepristranski, predvsem pa jasen in upanja poln pogled na najbolj žgoče teme, ki v zadnjih desetletjih sejejo zmedo med katoliki. V intervjuju odgovarja npr. na vprašanja o prisotni doktrinalni zmedi, mejah papeževe avtoritete, dokumentih II. vatikanskega koncila, Duhovniški bratovščini sv. Pija X., teoriji spola, političnih grožnjah, migrantski krizi, islamu, tradicionalni liturgiji in reformi duhovništva, če naštejemo zgolj najpomembnejša. V intervjuju škof Schneider podaja tudi nekaj doslej neznanih drobcev iz življenja svoje družine v gulagu, o svojem poklicu, redovništvu in škofovskem posvečenju.

Knjigo so priporočili številni ugledni kleriki in intelektualci, kot npr. kardinal Raymond Burke, svetovno znani avtor Scott Hahn, duhovnik Gerald E. Murray iz EWTN in kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje.

Kardinal Sarah je o knjigi zapisal: »V tem kritičnem trenutku v življenju Cerkve moramo previdno razmišljati o vsem, s čemer smo soočeni in razpoznavati, kaj je resnično, dobro in lepo ter to znati ločevati od vsega zlega. Hvaležni moramo biti zvestemu apostolu, kot je škof Athanasius Schneider, za njegovo jasno in pogumno analizo stanja Cerkve v današnjem času. Naj njegova knjiga pomaga vsem bralcem, da bodo živeli svojo poklicanost z večjo zvestobo in gorečnostjo za slavo vsemogočnega Boga in rešenje duš.«

Mnogi lahko danes vidijo napake v Cerkvi, le redki pa znajo pokazati rešitve. Večkrat slišimo katoličane danes reči »duhovnikov bo vse manj, na to se moramo pripraviti.« Škof Schneider se takemu fatalizmu upira s svojim aktivnim delovanjem in upanja polnim pogledom v prihodnost, zaupajoč v Kristusovo zmago. V svoji dobrohotnosti ne pozablja tudi primerne spodbude in nasvetov vernim družinam ter laikom.

Thomas E. Gullickson, apostolski nuncij v Švici, je nedavno na spletu objavil zapis, v katerem v branje vsem priporoča novi knjigi kardinala Saraha in škofa Schneiderja. V prispevku je omenil edinstvenost obeh knjig, na koncu pa zapisal: »Resnici na ljubo mi je bilo branje knjige škofa Schneiderja dragocenejše. Po pričevanju o svoji družini podaja eminenten načrt, kako ostati zvesti kljub preganjanjem današnjega časa, ki se mi zdijo bolj smrtonosna od Stalinovih gulagov.«

Knjigo je mogoče brez težav naročiti na številnih spletnih trgovinah, kot sta npr. Amazon ali BookDepository. Cena broširane izdaje se giblje med 15 in 20 €.

Vsem bralcem želimo prijetno in plodovito branje.

Pijanost je prostovoljna norost

Alkoholizem je razčlovečenje. Žižek (1987) citira duhovnika Jurija Trunka, ki je pijanost takole opredelil: »Pijanost je prostovoljna norost ... Pri vseh drugih pregrehah (pohlep po bogastvu, prešuštvovanje itn.) namreč kljub še tako močni obsedenosti človek ohrani neki minimum prisebnosti, 've, kaj dela', medtem ko edino pijančevanje človeka 'oropa najžlahtnejšega in najdragocenejšega zaklada, katerega ima, namreč njegovega razuma'. Ta izjemni, paradoksni položaj pijanosti med pregrehami pomeni, da pijanost ni le 'najhujša' med pregrehami, marveč je dobesedno 'pregreha vseh pregreh' ...«

Takšno je bilo nekdaj stališče Cerkve o pijančevanju in alkoholizmu, zato je jasno, da med alkoholiki ni bilo in ni vernikov. Današnja Cerkev ni več zmožna zavzeti radikalnih stališč do pijančevanja, kar je tudi eden od kazalcev moralnega razkroja sodobne družbe. 

Vir: Dr. sc. Janez Rugelj, dr. med, Pot samouresničevanja, zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Ljubljana: UMco, 2008; str, 147

 

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

dr. Ivo Kerže

 

Med komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju? Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v nebesa.

Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p. Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar) presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti. Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v pekel.

Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal. Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika, pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.

Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:

»Hvalimo pozitivni in sholastični nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare« (str. 92).

Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.

Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):

»Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (str. 86).

Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo, katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).  Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«.

Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:

»Vedno sem bila tega mnenja in sem tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta« (str. 99).

In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu izkstvu:

»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota! (…) Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo« (prav tam).

V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233, 237, 269…).

Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20. stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim) miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa. Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik; 4. 6. 2019

Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!

Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.

Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."

Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.

Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.

V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?

Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".

Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?

Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".

Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"

In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.

Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.

Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.

Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.

Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.

Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

Vir: Help! My Kids Aren't Catholic Anymore!

Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab

V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:

1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 

 

Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.

2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.

3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.

4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.

Povzeto po:
LifeSiteNews

Novi, laični, obredi

Novi »pogreb« pod vodstvom laika gre proti obredniku in Katekizmu katoliške Cerkve

V sosednji Italiji, zlasti na njenem pretežno nemško govorečem področju, ki je Južna Tirolska, ki jo pokriva škofija Bozen-Brixen, so se odločili prepustiti obhajanje pogrebov laikom. Prva velika težava je v postopni »protestantizaciji« katoliške Cerkve, kjer se že ponekod zamenjuje sveto mašo z bogoslužjem Božje besede, temu pa smo že priče tudi v Sloveniji.

Glavni razlog bi naj bil v pomanjkanju duhovnikov, katerih število se javnosti predstavlja kot premajhno, kakor lahko beremo tudi v dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire (»Prihodnost«), preteklega 12. januarja. Ko govorimo o omenjeni škofiji, pa podatki govorijo o 455 duhovnikih za 281 župnij, kar je skoraj po dva duhovnika na eno župnijo. Če je tako, potem se ne zdi težko najti enega, da bi lahko obhajal pogreb dragih pokojnih, če bi hoteli, pa da bi laiki morda raje ostali v župnišču z mladimi in otroki, ne pa na pokopališču...

Vseeno pa težav ne zbuja toliko to. Avvenire pove bolj natančno, da se je oktobra v Akademski teološki šoli v Brixnu pričel program intenzivne formacije za 17 kandidatov. Gre za 16 srečanj, kjer vsako traja po šest ur, kjer študirajo pastoralne, biblične, liturgične, psihološke in relacijske tematike, kakor tudi »seminar odprtega tipa o specifikah obreda v primeru kremacije«. Zaključek je predviden za mesec maj, ko naj bi kandidati vodili svoj »prvi pogreb, brez evharistije«. 5 od kandidatov je stalnih diakonov, glede ostalih pa dnevnik italijanskih škofov hitro pomirja s pojasnilom, da so »v popolni enakosti glede spolne pripadnosti, saj je 6 moških in 6 žensk« (čeprav je treba povedati, da namesto besede »sesso« raje uporabijo besedo »genere«, tako da je jasen vpliv neke določene ideologije!), če bi koga slučajno kaj zaskrbelo v tej smeri. V vsakem primeru pa gre za »osebe, ki so zelo aktivne v župnijskih skupnostih«. Časopis tudi pojasnjuje, da je ta iniciativa »že kar dolgo prisotna v avstrijskem in nemškem svetu«.

Pravzaprav sam časnik Avvenire govori o precedensu, ki se je zgodil celo v sami Bozenski stolnici lanskega oktobra, kjer je laik, natančneje »liturgični animator« v župniji, »vodil bogoslužje Besede na prošnjo dekana, g. Bernharda Holzerja«.

Če so stvari takšne, potem so težave ogromne, glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve (KKC) jasno predvideva pod št. 1689: »Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57).« Kot vidimo, je najbrž jasno, da laik tega ne more narediti, kakor tudi ne stalni diakon, niti po 96 urah formacije. Stalni diakoni sicer tudi pri nas že vodijo pogrebne obrede, najbrž prav po zgledu teh nemških dežel. Stvar namreč ni v tem, kako pridni in zavzeti so v svojih župnijah, kakor tudi ne, koliko so študirali. Stvar je v tem, da niso duhovniki, alternative temu pa ni.

KKC nadaluje, pri tem pa, med drugim, uporabi tudi besede, ki jih zlahka zasledimo tudi v pogrebnem obredniku: »Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, “ki je zaspal v Gospodu”, ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.« Po evharistiji in ne drugače. Gre prav za tisto evharistijo, ki so jo iz novega »pogreba« očitno odstranili, izbrisali, izključili, s tem pa dragemu pokojnemu odvzeli, kot je razvidno, bistveni del.

Stvar torej ni v tem, da so nam dali zgled v nemških in drugih »naprednih« deželah, pa smo temu zgledu sledili. To prav nič ne šteje, saj vemo, koliko liturgičnih zlorab se dogaja, ne samo v teh deželah, temveč po zgledih iz teh dežel, tudi pri nas. Če se zlorabe dogajajo, to še ne pomeni, da so slednje tudi legitimne. Ostajajo zlorabe, zato pa jim ne bi smeli slediti in jih delati tudi sami. Ne gre niti za osebne okuse in čute. Gre za to, da imamo natančna navodila in jasne in nedvoumne kriterije, ki naj bi se jih vsi držali. Ko se danes že toliko govori o pravicah, navodila in kriteriji branijo prav slednje, in sicer gre v prvi vrsti za bistveno pravico, zlasti pokojnika, potem pa tudi svojcev in vernikov, do svete evharistije. In to ne samo pri pogrebnem obredu!

Povzeto po: I nuovi funerali - Corrispondeza Romana

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

 

“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.