Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!

Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.

Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."

Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.

Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.

V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?

Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".

Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?

Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".

Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"

In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.

Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.

Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.

Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.

Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.

Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

Vir: Help! My Kids Aren't Catholic Anymore!

Nadeni si zopet brado: Klic k nepristriženi duhovnosti v golobradem svetu

Od bradatih indie rokerjev to hipsterskih točajev, obrazne dlake so »in«. In skupaj z njimi tudi govorice o svetem preporodu. Moški in ženske povsod po svetu ponovno odkrivajo kosmate legende cerkvene zgodovine, dolge skodrane zalizke svetnikov, bradate svetopisemske patriarhe in tudi načine, kako so lahko naša lastna duhovna življenja težavna in »nepristrižena«.

Kaj je sploh lahko bolj duhovnega kot obrazne dlake? Sokrat in Plato sta ponosno razkazovala filozofsko brado, kralj David je bil prvi med bradatimi pesniki in kdo bi lahko pozabil temno brado Jezusa iz Nazareta? Jezus je naredil brado nesmrtno. Vse do današnjih dni, ne glede na to, koliko stoletji je minilo od Njegovega vnebohoda, je postalo gojenje goste brade prostočasna aktivnost svetih mož (in morda celo nekaterih žena).

Verjetno ni bolj težaških brad v zgodovini Cerkve, kot sta bradi svetega Avguština in svetega Maksima Spovednika. Njuni bradi sta bili veličastni. Sveti Klemen je rekel, da je brada svetnikovo »naravno in prestižno okrasje«. Samo poguglajte »sveti Gregor Nazianški« in takoj vam bo jasno: daljša kot je brada, bolj svet je svetnik; celoten obraz dobrega Gregorja je polno puhast, bel kot »Božičkova« brada. »Slava meniha,« je bilo zapisano, »je v polno rasli bradi.«

V davnih časih so bili svetniki z obraznimi dlakami razumljeni kot modri, sveti, čisti, možati. Moški so se obrili le v znak žalovanja. Toda v sodobnih časih je brada postala precej povezana s pomanjkanjem čistoče in z izgubo prefinjenosti. Vse se je začelo v 17. stoletju, ko so filozofi kot so Descartes, Locke, Newton in Bacon zamahnili s svojo čarobno palčko in rekli: »Svet je sedaj stroj.« Počasi je golobradi racionalizem zamenjal bradati misticizem. Duhovno življenje je bilo poslano k brivcu, kjer je bilo obrito. Leta 1698 je Peter Veliki celo ukazal ruskim moškim, da se morajo briti. Uvedel je davek na brado v upanju, da bo postala ruska skupnost tudi tako neverujoča kot v Zahodni Evropi.

»Ne ponuja nobene uporabne funkcije; je neprijetna in neudobna; vsi narodi jo sovražijo,« je zapisal Mark Twain, verjetno razočaran nad pomanjkanjem svetnikov v sodobni dobi, kjer »vsi narodi preganjajo [brado] z rezilom.« Prav gotovo razočaranje nad modernizmom prikliče v misli besede preroka Izaije: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado.« (Izaija 50, 6)

A brada živi dalje. Res je, t. i. »razsvetljenje« je proglasilo univerzum za zagonetno uro in človeške možgane za stroj. A celo Charles Darwin je imel takšno goriljo brado, da se moramo prav vprašati, ali ni v njej morda ohranil kanček čarobnosti in čuda »starega sveta«. Od Mojzesa in Abrahama do Janeza Krstnika in svetega Petra; vsi Božji možje so zapostavljali britvico in si urejali brado.

In naj vam dvom ne iztrga brade. Prepogosto ne pustimo rasti nič več kot tisto klasično senčno dlakavost jutranje poraščenosti. Ker sanjarimo v dvomih. Citiramo golobrade poete, ki nas pripeljejo do tega, da obračamo svoje prste uperjene proti nebesom v obliki vprašaja, kar se nam zdi prijetno. Vendar dvomiti pomeni se pretvarjati, da smo nekaj pomembnega. Resničnost pa ni v čakanju na naš »da« ali »ne«. Bog ni Sigmund Freud. Ne dela zapiskov, med tem ko mi ležimo tu, čustveno zleknjeni v kavčih.

Tisti, ki resnično ljubimo dvom, smo tudi resnično zaljubljeni – v naš dvom, »in se vedno uče, pa ne morejo nikdar priti do spoznanja resnice.« (2 Tim 3, 7). Romantizirana dvomljivost je napihnjen pogled na samega nase. Je malikovanje. Praviš, da želiš nekaj dokazov? Bradati svetniki starih dni ti takole govorijo: Ti imaš ubogo podobo božanskosti. Bog ni klovn v cirkusu. Niti ni bakterija v petrijevki. Jehova ni vsota v enačbi. Ni »zato« nekega argumenta.

Možje starih dni so iskali opravičenje za človeka pred Bogom. Danes počnemo ravno nasprotno. Poskušamo opravičevati Boga pred človekom. Poskušamo zajeti Njegov obstoj z dokazi; vendar pozabljamo, da lahko dokažemo njegov obstoj tudi s čaščenjem. Argument lahko večini ljudi v najboljšem primeru naredi Boga »možnega«.

Vzemimo torej za zgled bradate rokerje in si zopet pustimo dolge brade. Ne potrebujemo dokazov, potrebujemo to, čemur so »old-timerji« rekli duhovna moč. Potrebujemo vero in ta vera mora biti živeta.

Posnemajte vero Abrahama. Vzemite v zakup njegovo brado. Samo poglejte to reč. Navdihujoča je. On je dokaz in arhetip vere. S takšno brado, kot je njegova, kdo bi sploh pričakoval karkoli manj?

Brada ni mrtva, ne glede na to, kaj pravi Nietzsche. Ko postanemo dolgoletni učenci Jezusa, lahko postanemo tudi del svete renesanse – Božje renesanse. Renesansa je, ko nove vizije in vitalnosti prodrejo v stare resnice in tradicije. Ljudje se takrat vidijo kot del nečesa večjega in lepšega. Začne jim biti mar, resnično mar, za Troedinega Boga in kaj pomeni biti človek. Ljudje se takrat zbudijo. Misli in srca oživijo. Evangelij je ljubeče razglašan. Zgodovina se spremeni.

Od enega katoličana drugemu, tu je nekaj o čemer lahko sms-aš. Božji načrt odrešenja se nenehno nadaljuje in mi smo lahko del tega. Poišči navdih v tistih apostolih in svetnikih, ki so odšli davno pred nami. In naj tvoja vera zraste tolikšna kot njihova brada. Naj postane dolga … in bela. Pusti jo divjo in neukročeno. »Gospod, verujem. Pomagaj moji neveri.«

Prevedeno in prirejeno po: Get Your Beard On: A Call to Untrimmed Spirituality in a Clean-Shaved World - Tyler Blanski za The Catholic Gentleman

Deset kratkih odgovorov na nekatere najpogostejše očitke Cerkvi in krščanstvu

            Veren katoliški fant je svoje neverno dekle prosil, naj mu napiše očitke proti njegovi veri. In dekle je dobilo naslednje odgovore:

1)      Krščanstvo nasprotuje znanosti

            Že sv. Avguštin je zapisal, da Sveto pismo ne predstavlja znanstvene razlage sveta. Prav tako tudi Jezus Kristus Cerkve ni ustanovil zaradi znanstvenega napredka, temveč zaradi zveličanja ljudi. Je pa res, da je Cerkev kljub temu ohranila dobro in plemenito iz antične dediščine, ter preko samostanov in univerz, ki jih je kot prva ustanavljala, v Evropi pravzaprav omogočila začetek sodobne znanosti. Prav tako so nekateri najpomembnejši znanstveniki bili ne le verniki, temveč celo kleriki. Omenimo lahko Georgesa Lemaîtrea, prvega predlagatelja teorije »velikega poka«, ki je bil belgijski fizik in katoliški duhovnik. Tudi Alexander Fleming, izumitelj penicilina je izpovedoval vero v Boga. André-Marie Ampère je vsak dan molil sv. rožni venec. Vero je izpovedoval tudi Blaise Pascal, izumitelj računskega stroja in matematične teorije verjetnosti. Tudi utemeljitelj mikrobiologije Luise Pasteur je izpovedoval katoliško vero. Nenazadnje je temelje sodobni genetiki postavil avguštinski menih Gregor Johann Mendel.

            Povezavo med vero in razumom je vzpostavil že sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je nasprotoval nauku dveh resnic. V njegovem času so nekateri zagovarjali fideizem (vero brez razuma) drugi racionalizem (razum brez vere). Sv. Tomaž je pokazal, da tako resnica razuma kakor resnica vere prihajata iz istega izvora, to je iz Boga. Torej ni dveh resnic ampak le dva metodi spoznavanja iste resnice: iz razodetja in z znanstveno metodo. To srednjeveško razlikovanje je omogočilo vse sodobne znanosti in njihovo avtonomijo. Tako je bilo nasprotje med vero in razumom za vernike preseženo že v srednjem veku.

            Čudovito je povezavo med vero in znanostjo opredelil sv. Janez Pavel II. leta 1988 v pismu ravnatelju Vatikanskega astronomskega observatorija: »Znanost lahko osvobodi religijo zmot in  vraževerja; religija pa znanost malikovanja in lažnih absolutizmov. Obe pomagata ena drugi k širšim obzorjem znotraj katerih lahko doživita svoj pravi razcvet.«

2)      Kristjani verujejo  v čudeže, ki so znanstveno nedokazljivi

            Čudež je ravno zato čudež, ker ga znanstveno ni mogoče dokazati. Celo nujno za čudež je, da ni odgovor na vprašanje: »Kako se je zgodilo?« ampak na vprašanje »Ali se je zgodilo?«. Čudež namreč vzpostavlja resničnost dejstva, ki ga ni mogoče znanstveno razložiti po metodi, da bo določen fenomen potekal enako pod vplivom enakih oz. istih faktorjev (npr. kamen bo pod vplivom gravitacije na Zemlji vedno padel na tla z določenim pospeškom). Znanost nam ne more nič povedati, kako bo isti fenomen potekal pod vplivom neznanega faktorja, kot npr.  neposrednega božjega delovanja, ki ga ni mogoče izključiti.

            Krščanstvo se izraža z glagolom »credo« oz. »verujem«, kar pomeni, da členov vere ni mogoče zgolj razumsko dokazati, temveč, da človek sprejme, deloma tudi na podlagi razumskih in zgodovinskih argumentov, celoto katoliške vere kot logičen in primeren pogled na človeško bivanje in njegov namen. Pri tem je potrebno poudariti, da so znanstvena dognanja nujno epistemološko omejena, saj znanost povečini zastavlja vprašanje »Kako?«, in manj »Zakaj?« Znanstveno lahko razložimo, kako je svet nastal, ni pa mogoče znanstveno odgovoriti, zakaj je nastal. In odgovor na slednje vprašanje je za človeštvo mnogo pomembnejši kot prvi.

            Upoštevati moramo tudi, da nikakor ni »znanstveno« a priori izključiti možnost čudežev.

3)      Sveto pismo nasprotuje evoluciji

            Najprej se je potrebno zavedati, da je evolucija nedokazljiva teorija na podlagi znanstvenega predpostavljanja, če že ne kar neke »znanstvene vere«. V zvezi s evolucijo je katoliški avtor Gilbert Keith Chesterton dejal: Zakaj bi bilo sploh pomembno, ali je Bog ustvaril nekaj dobrega, kot je primat, in iz njega nekaj dobrega, kot je človek, počasi ali hitro? Teorija evolucije je ponovno zgolj iskanje odgovora na vprašanje, kako se je človek razvijal, ne pa, zakaj je sploh nastal oziroma kdo je človek.

            Poleg tega Cerkev ni nikoli eksplicitno zavračala teorije evolucije, v kolikor jo razumemo zgolj kot proces oblikovanja tiste življenjske oblike (primata), iz katere je Bog nato v določenem zgodovinskem trenutku ustvaril prvega človeka. Pij XII. v svoji okrožnici Humani generis piše, da je mogoče misliti, da je človeško telo nastajalo z evolucijo. Vendar zgolj razvoj telesa ni dovolj, da je človek postal človek. Človek se namreč loči od živali zaradi svojega razuma in neumrljive duše. Za »vdihnjenje« človeške pameti in neumrljive duše pa je bil nujno potreben Božji stvariteljski poseg. Še težje kakor razvoj telesa je namreč s pomočjo evolucije dokazati razvoj človeške pameti in neumrljive duše. Iz preteklosti namreč ni poznan primer, da bi kakšna žival na podlagi evolucijskega razvoja pričela razmišljati na človeški način.

            Evolucijska teorija tudi zapeljuje ljudi, da razmišljajo zgolj o svoji podobnosti z živalmi, kar jih »poživalja« (dela podobne živalim), namesto da bi razmišljali o svoji podobnosti Bogu, ki je človeku vdihnil dih življenja, kar bi jih »pobožanstvilo« (delalo podobne Bogu). Ne nazadnje prav slednje poudarja tudi svetopisemska Geneza.

4)      Zakaj se kristjani za pomoč zahvaljujejo Bogu, ne pa medicini in znanosti?

            Argument se sicer giblje na ravni osnovnošolske razprave, a z vidika vernika bi lahko razložili, da se je Bogu preprosto potrebno zahvaljevati, ker je Stvarnik. Medicina in znanost sta le nepopolni človeški dejavnosti, ki človeka pogosto tudi prizadeneta. Medicina in znanost sta tako  posledica prvobitnega Božjega stvariteljska delovanja oz. stvaritve človeka in ostalega stvarstva, zato gre zahvala za njun obstoj in napredek končno Bogu kot končnemu viru vsega dobrega.

           

5)      Če Bog obstaja, je zloben, ker dopušča trpljenje in smrt.

            Bog je ob stvarjenju človeku podaril svobodno voljo. Svobodna volja in podobnost Bogu sta največje človeško dostojanstvo in dar človeku. Človek je svojo svobodno voljo namesto za dosledno uresničevanje dobrega uporabil tudi za udejanjenje slabega, t. j. greha. Tako sta trpljenje in smrt posledica izvirnega greha. Zla ni ustvaril Bog, temveč je posledica človeške svobodne volje, ki se namesto za dobro odloča za slabo. Vso zlo na svetu je posledica človeškega udejanjanja slabega in ni ustvarjeno od Boga. Pravzaprav človeška hudobija povzroča trpljenje celo Bogu. Pomisli samo na križanje Boga in Človeka Jezusa Kristusa  Hkrati je potrebno izpostaviti, da prav krščanska razlaga pojasni na prvi pogled nedoumljivo človeško nihanje med dobrim in zlim.

            Sveto Pismo nam jasno sporoča, da smrti v začetku ni bilo in jo je kasneje Bog dovolil kot rešitev iz človekovega žalostnega stanja po izvirnem grehu. Tako obstoj trpljenja in smrti nima nobene povezave z Božjo dobroto ali zlobo. Pravzaprav bi bil Bog hudoben, če ju ne bi dopuščal. Takrat bi vsi bili le nekakšni »organski roboti«, ki bi le izvrševali ukaze svoje Stvarnika.

6)      Kako lahko Bog koga obsodi na večno trpljenje v peklu?

            Tudi pekel je logična posledica svobodne volje. Na pekel namreč ne obsoja Bog, pač pa ga izbere človek sam.

            Kristus je slovesno razglasil: »Resnica vas bo osvobodila!« in »Jaz sem resnica!« Vsak človek ima v življenju, na podlagi svobodne volje, več možnosti resnico sprejemati ali zavračati. Najprej v čisto malih rečeh, na koncu pa tudi pri bistvenih vprašanjih človeškega obstoja. Kdor bi spoznane resnice vztrajno zavračal in s tem vztrajno zavračal Boga vse do svoje smrti,  bi samega sebe pripeljal v pekel.

            Isto velja za tistega, ki bi umrl brez kesanja nad svojimi grehi, se pravi, da mu ne bi bilo žal, da je delal slabo ali bi celo trdil, da je njegovo slabo dobro. Tak človek bi zopet sam zavrnil nebesa, ker ne želi zapustiti slabega. Skratka, kdor ima rajši svoje grehe kakor Boga, se svobodno odloči za zlo in s tem izgubi najvišje dobro, ki je Bog.

            Bog lahko odreši le tiste, ki želijo sprejeti njegovo milost in spolnjevati božjo voljo. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more rešiti brez tebe!« Ker ima človek vedno možnost zavrnitve Boga, se lahko torej svobodno odloči za stanje božje odsotnosti iz svojega življenja in posledično svoje večnosti. Ker je Bog vir vsega dobrega, je stanje tistih, ki se ga odločijo zavrniti, kraj trpljenja, ki ga poznamo pod imenom pekel. V večnosti pekla je namreč odsotnost Boga popolna, ker je do popolnosti uresničena sebičnost. Najhujša peklenska muka je torej, da nihče nikogar ne ljubi. Vsi pogubljeni pa so stopili na pot proti popolni sebičnosti že na zemlji.

7)      Verniki ne znajo razmišljati s svojo glavo

            Vera ni iz razmišljanja ampak iz poslušanja, ker temelji na Resnici. Navedeni očitek običajno predpostavlja, da naj bi razmišljanje pomenilo nujno svojeglavost, pogosto za vsako ceno. Verniki pa ne razmišljajo na tak način, ker s svojim razmišljanjem želijo predvsem prodreti v Resnico. Tako je za pravega vernika smešen izrek: »Mislim, torej sem!« Po nauku vere namreč ne obstajamo, ker mislimo, ampak ker nas je Bog ustvaril. Za vernika je razmišljanje predvsem odkrivanje Resnice.

            Katoliška vera je z oznanilom in s filozofskim razmišljanjem izvirajočim iz njega zgradila lastno filozofijo, tako v patristični dobi, kakor kasneje, posebej v času sv. Tomaža Akvinskega. Verniki so s svojim razmišljanjem pravzaprav zgradili zahodno civilizacijo, ki jo svobodomiselnost že več kakor 300 let sistematično ruši.

            Pravzaprav pa tudi ljudje, ki si domišljajo, da razmišljajo s svojo glavo, ne razmišljajo zares samostojno. Povečini je pogled na svet posameznika pogojen s pogledi mnogih drugih posameznikov – od staršev, širše družine, sošolcev, subkultur, trenutnih intelektualnih trendov itd. Iz tega razloga je popolnoma nevtralno in samostojno mišljenje nemogoče.

            

8)      Kako naj vemo, da je prav katoliška vera prava? Kako lahko vemo, da obstaja zgolj en bog?

            Ponoven vzpon sodobnih različic politeizma je zelo zanimiv glede na dejstvo, da se je že antična filozofija ne glede na različne politeistične kulte popolnoma približala monoteizmu. Tako Platonova »najvišja ideja« kot Aristotelov »prvi gibalec« izkazujeta veliko podobnosti s krščanskim videnjem Boga. Vsako filozofsko spraševanje vleče k prvotni biti sveta, k prvemu vzroku, od katerega so odvisni vsi ostali razlogi. Tudi politeistične religije so običajno poznale prvega boga, ki naj bi bil oče vseh ostalih bogov (npr. germanski Odin).

            Katoliško vero lahko imamo za upravičeno resnično in pravo zaradi zgodovinskega argumenta in argumenta resnice. Naša vera stoji in je resnična zaradi Kristusovega vstajenja od mrtvih. To nam omogoča apostolsko nasledstvo, ki se prenaša v ustanovi škofovske službe. Škofje so nasledniki apostolov, ki jim je Kristus pod vodstvom prvega papeža, apostola Petra, zaupal skrb za Cerkev, in kot taki predvsem nasledniki mučeniškega pričevanja vseh apostolov, da je Kristus res vstal od mrtvih. Ne glede na hudo preganjanje so oznanilo Kristusovega vstajenja kmalu ponesli skorajda do vseh koncev takrat znanega sveta, Bog pa je oznanjevanje Cerkve potrjeval s številnimi čudeži in krepostmi svetnikov.

9)      Cerkev je sancta et peccatora (sveta in grešna)

            Škof Fulton Sheen je zapisal, da na svetu ne obstaja niti 100 ljudi, ki resnično sovražijo Katoliško Cerkev, obstajajo pa milijoni tistih, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Katoliška Cerkev. Ko ljudje kritizirajo Cerkev, največkrat kritizirajo napačna dejanja posameznih papežev, škofov, duhovnikov ali laikov in trdijo, da je vera sama sicer lahko dobra, Cerkev kot hierarhična institucija pa je gotovo slaba in s tem razkazujejo svojo neumnost, saj vera sama predpostavlja obstoj Cerkve.

            Grešnosti posameznih članov Cerkve gotovo ne moremo zanikati, a to ne pomeni, da je grešna Cerkev. Cerkev je namreč v zgoraj omenjeni formulaciji le personifikacija. Za vernike pa je Cerkev Kristusovo mistično telo. Cerkev je sveta kot Kristusovo mistično telo, kot branik in razlagalka vere, kot delivka zakramentov, ki jih duhovniki podeljujejo »in persona Christi« – V Kristusovi osebi.

To pa ne pomeni, da njeni člani (laiki in kleriki) niso grešniki. Verniki so ravno tako kot vsi ostali ljudje nepopolni, a noben človeški greh ne more umazati svetosti Cerkve, ki izhaja iz njene božje narave. To ne pomeni, da smo lahko verniki glede naših grehov mirni. Prav zaradi tega, ker smo kot katoličani Kristusovi, moramo še bolj stremeti k temu, da tudi sami postanemo sveti in tako pripomoremo k slavi Cerkve, ki je božja slava. Smrtni greh, ki ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči celo izključitev iz Kristusovega kraljestva. Prav tako je za nekatere smrtne grehe in vstope v določene veri nasprotne skupnosti že vnaprej kot sankcija naloženo izobčenje iz Cerkve, ki ipso facto nastopi s samim dejanjem.

10)  Nestrpnost kristjanov do ateistov

            Čeprav je v preteklosti to res žal do določene mere držalo, je potrebno izpostaviti nekatere stvari.

            Prvič, krščanstvo samo nikakor ne zapoveduje nasilja do drugače mislečih. Bog je navsezadnje človeku dal tudi svobodno voljo, da ga lahko sprejme ali zavrne. Jezus Kristus je dal celo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Tu je potrebno poudariti, da je isti Odrešenik tudi naročil sovražiti greh in neresnico, kar je razvidno tudi iz njegovega ravnanja. Tako se pravi kristjani ravnajo po načelu, da bližnjega in kar je njegovega spoštujejo, sebe in kar je njihovega pa branijo do mučeniške smrti.

            Drugič, ateizem je bil zgodovinsko gledano tako izjemno redek pojav, da lahko komajda najdemo nekaj primerov preganjanja ateistov s strani Cerkve, če sploh. Resno je mogoče dvomiti tudi v obstoj velikega števila sodobnih ateistov.

            Tretjič, teh nekaj primerov naravnost zbledi v primerjavi s silnim trpljenjem, ki so ga kristjani doživeli oz. ga še doživljajo zaradi preganjanja v uradno ateističnih družbenih sistemih. Tudi na načeloma svobodnem Zahodu so danes prav pravoverni kristjani največkrat žrtev preganjanja oz. diskriminacije. Cerkev in krščanstvo čedalje večji del družbe razume kot institucijo, ki ogroža napredek (karkoli naj bi to bilo), zato je obračun s kristjani čedalje bolj družbeno sprejemljiv. Skratka, v sedanjem kulturno-političnem položaju lahko govorimo kvečjemu o nestrpnosti do kristjanov.