Intervju: kard. Muller - Brez nauka ni Cerkve

Poročali smo že, da so kardinali Brandmüller, Burke, Caffarra in Meisner poslali svojih pet »dubia« glede interpretacije Amoris laetitia papežu in kardinalu Gerhardu Ludwigu Müllerju, prefektu Kongregacije za nauk vere. Ne papež ne omenjeni kardinal prefekt oz. njegova kongregacija pa doslej še niso odgovorili na vprašanja četverice kardinalov. Ne glede na to je kardinal Müller sedaj zadeve pojasnil v obsežnem intervjuju za italijanski katoliški apopologetski mesečnik Il Timone. Objavljamo prevod povzetka tega intervjuja, kjer so obravnavana nekatera najbolj pereča vprašanja.

Kardinal sicer ne govori neposredno o »dubia«, vendar pa ne glede na to poda dovolj jasen odgovor na vprašanja, ki so jih podali štirje kardinali. Le nekaj ur po izidu intervjuja je nemška škofovska konferenca objavila navodila implentacije Amoris laetitia glede podeljevanja zakramentov civilno ločenim, ki živijo v »novi zvezi«. Ti naj bi bili dovoljeni le »v posameznih primerih«. Očitno je torej, da se zmeda okrog spodbude ter posledično okrog moralne in zakramentalne teologije, ki smo ji priča v zadnjem času, nadaljuje. Žal tudi nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti prenehala. Nasprotno, jasno je, da predstavlja novo veliko krizo v Cerkvi. Na vseh katoličanih, tudi laikih, je, da se zvesto postavimo v obrambo nespremenljivega božjega zakona. Pri tem potrebujemo jasno razlago cerkvenega nauka, zato smo se tudi odločili za prevod sledečega intervjuja. 

V. – Lahko obstaja nasprotje (kontradikcija) med naukom in osebno vestjo?

O. – Ne, to je nemogoče. Ne moremo npr. reči, da obstajajo okoliščine, ko prešuštvo ne bi bilo smrtni greh. Za katoliški nauk je nemogoče sobivanje smrtnega greha in opravičujoče milosti. Da bi bilo premagano to absurdno nasprotje, je Kristus za verne postavil zakrament pokore in sprave z Bogom in s Cerkvijo.

 

V. – Gre za vprašanje, o katerem se precej diskutira v povezavi z razpravami okrog posinodalne apostolske spodbude Amoris laetitia.

O. – Spodbudo Amoris laetitia je, jasno, treba razlagati v luči celotnega nauka Cerkve. […] Ni mi všeč, ni prav, da mnogi škofje Amoris laetitia razlagajo glede na njihov lastni način razumevanja papeževega učenja. To ne gre v smeri katoliškega nauka. Papeški nauk razlaga le papež osebno ali preko Kongregacije za nauk vere. Papež razlaga škofe, ne pa škofje papeža, saj bi to privedlo do sprevrženja strukture katoliške Cerkve. Vsem tistim, ki preveč govorijo, predlagam, da naj najprej preučijo nauk [koncilov] o papeštvu in škofovstvu. Škof, kot učitelj Besede, mora biti prvi dobro poučen, da ne bi podlegel nevarnosti, da kot slepec vodi za roko druge slepce. […]

V. – Spodbuda sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio predvideva, da morajo civilno ločeni in ponovno poročeni, ki se iz resnih razlogov ne morejo raziti, za prejemanje zakramentov zavezati, da živijo vzdržno. Je ta zaveza še obvezujoča?

O. – Seveda, tega ni mogoče obiti, ker ni samo pozitivni zakon Janeza Pavla II., ampak je slednji izrazil to, kar temeljno sestavlja krščanski moralni nauk in zakramentalno teologijo. Zmešnjava glede te točke zadeva tudi nesprejemanje okrožnice Veritatis splendor z njenim jasnim naukom o "intrinsece malum" (intrinzičnem zlu).  […]  Za nas je poroka izraz udeleženja zakoncev v edinosti med Kristusom – ženinom – in Cerkvijo – njegovo nevesto. To ni, kot so dejali nekateri med sinodo, le preprosta nedoločna analogija. Nikakor! To je temeljna vsebina zakramenta, katere nima moči spremeniti nobena sila v nebesih ali na zemlji – ne angel ne papež ne kak koncil ali škofovski zakon.

V. – Kako je mogoče razrešiti zmešnjavo, ki se ustvarja zavoljo različnih interpretacij tega odlomka spodbude Amoris laetitia?

O. – Vsem priporočam, da najprej preučijo nauk Cerkve začenši z Božjo besedo v Svetem pismu, ki je glede poroke zelo jasna. Priporočam tudi, da se ne ustavljamo pri kazuistiki posameznih primerov, ki lahko zlahka povzroči nesporazume, zlasti tistega, po katerem naj bi, če umre ljubezen, umrla tudi zakonska zveza. To so sofizmi – Božja beseda je zelo jasna in Cerkev ne sprejema, da bi se sekulariziralo poroko. Naloga duhovnikov in škofov ni v ustvarjanju zmešnjave, temveč v razjasnjevanju zadev. Ne moremo se nanašati le na nekatere male odlomke, ki jih najdemo v Amoris laetitia, temveč je treba brati vse kot celoto, z namenom, da se predstavi kot nekaj bolj zaželenega evangelij o zakonu in družini. Ni Amoris laetitia tista, ki je spodbudila zmedeno interpretacijo, temveč nekateri zmedeni razlagalci apostolske spodbude. Vsi moramo razumeti in sprejeti nauk Kristusa in njegove Cerkve, hkrati pa moramo biti pripravljeni pomagati še drugim, da jo razumejo in udejanjijo tudi v težkih položajih.

VIR1: IlTimone
VIR2: SettimoCielo

Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakonske zveze in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 2. del

V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

     Očitno se prav tu pojavlja odnos med zakramentom evharistije in zakramentom zakona. Kaj lahko poveste o tem? Kako je mogoče razumeti odnos med tema dvema zakramentoma?

Evharistično obhajilo je izraz osebnega in občestvenega odnosa z Jezusom Kristusom. V nasprotju z našimi protestantskimi brati in v skladu z izročilom Cerkve evharistija za katolike izraža popolno združitev med kristologijo in ekleziologijo. Ne morem namreč imeti osebnega odnosa s Kristusom in njegovim resničnim Telesom, navzočim v oltarnem zakramentu, obenem pa biti v protislovju z istim Kristusom v njegovem mističnem telesu, navzočim v Cerkvi in cerkvenem občestvu. Brez kakršnekoli zmote lahko trdimo, da nihče, ki se nahaja v stanju smrtnega greha, ne more in ne sme uživati obhajila. 

Do tega prihaja v vseh primerih – ne samo v primeru, ki ga izpostavlja prejšnje vprašanje –, ko obstaja določena objektivna prekinitev s tistim, kar Bog želi za nas. Gre za vez, ki povezuje različne zakramente. Iz tega razloga je potrebna velika previdnost do imanentnega pojmovanja zakramenta evharistije, to je razumevanja, utemeljenega na skrajnem individualizmu. V praksi se je namreč potrebno izogibati prepričanju o tem, da se še vedno nahajamo v stanju osebnega občestva s Kristusom in izpolnjevanja božjega zakona, četudi ostajamo na robu cerkvenega občestva in prejemanje zakramentov ali udeleženosti pri cerkvenem obhajilu podrejamo lastnim potrebam ali okusom. 

Za nekatere bistvo težave predstavlja »želja po zakramentalnem obhajilu«, kakor da bi bila gola želja že samodejno pravica. Za številne ostale obhajilo predstavlja zgolj enega izmed načinov izražanja pripadnosti določenemu občestvu; pri tem gre za izražanje nekega čustva, čustva pripadnosti določenemu kolektivu, ki s seboj prinaša istovetnost, duha vključenosti v eno telo ali strah pred izključevanjem. Zakrament evharistije nikakor ne more biti razumljen v omejenem in ponižanem smislu kot izraz določene pravice ali občestvene istovetnosti – evharistija ne more biti »družabno občutje«!

Od tod izhaja velik izziv odnosa med »naukom« in »življenjem«. Rečeno je bilo, da je danes potrebno »nauk«, sicer brez poseganja vanj, prilagoditi »pastoralni stvarnosti«. Ta prilagoditev predpostavlja, da lahko nauk in pastoralna praksa dejansko ubereta različno pot. Ali se na tak način ne tvega povzročitev zelo osiromašenega pogleda na krščanski nauk? Ali je sploh mogoče poglobiti pastoralni pogled brez poglobitve v nauk?

Gre za nov nesporazum, kakor da bi bil nauk nek teoretski sistem, pridržan nekaterim strokovnjakom za teologijo. Ne, nauk nam poleg božje besede daje življenje in najbolj pristno resnico o življenju. Ne moremo izpovedovati nauka, da je »Kristus Gospod« in pri tem ne izpolnjevati njegove volje. Kristus je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Ločiti življenje od nauka je poskus ločitve Kristusa kot božjega Sina od Kristusa kot Odrešenika. Dvojnost med življenjem in naukom je lastna gnostičnemu dualizmu. Kakor ločevanje pravičnosti od usmiljenja, Boga od Kristusa, Kristusa kot učitelja od Kristusa kot pastirja, je tudi ločevanje Kristusa od Cerkve. Kristus je eden. Kristus je zagotovilo edinosti med Besedo, naukom in pričevanjem z lastnim življenjem. Vsak kristjan ve, da je večno življenje mogoče doseči samo preko zdravega nauka. 

Teorije, ki ste jih omenili, poskušajo razširiti prepričanje, da je katoliški nauk nekakšen muzej krščanskih teorij, neke vrste rezervat, ki bi bil zanimiv samo za kakšnega strokovnjaka. Življenje tako ne izkazuje nikakršne želje, da bi Jezusa Kristusa videlo takšnega, kakršen je, kakor ga prikazuje Cerkev. Takšno krščanstvo bi se preoblikovalo v neko novo civilno religijo, politično korektno, omejeno in ponižano na raven nekaterih vrednot, ki jih sprejema tudi preostala družba. Na tak način bi bilo mogoče doseči cilj, za katerega si nekateri prikrito prizadevajo – izrabiti božjo besedo za ideološko gospodovanje nad celotno družbo. 

Jezus se ni učlovečil, da bi posredoval določene preproste teorije, ki pomirjajo vest in v globini puščajo stvari, kakršne so, ne da bi spremenil njihov »poznani ustroj«. Jezus je ponovno ustvaril stvarstvo in oznanjeval spreobrnjenje, ki je dostopno vsem, saj je že on sam dokončno premagal greh – s svojim življenjem je pokazal pravilo za naše življenje! Pristno krščansko življenje je tako zelo potrebno zato, ker prinaša osebni trud za spremembo lastnega delovanja in to brez lahkih kompromisov med razodetjem in svetom, brez prilagoditve lažni antropologiji. Ne sme se zjutraj hoditi v cerkev, popoldne pa v javno hišo, saj bi to pomenilo nekakšno shizofreno druženje med Bogom in svetom, kakor da bi bilo zjutraj mogoče živeti v »božji hiši«, zvečer pa v »hudičevi hiši«.

Jezusovo sporočilo je novo življenje. Če bi kdo razmislil in živel v skladu z merili, ki ste jih navedli v vprašanju, ter s tem življenje ločil od nauka, ne bi samo izkrivil nauka Cerkve in ga posledično spremenil v nekakšno idealistično psevdo-filozofijo, ampak bi tudi prevaral samega sebe. To ni nauk Cerkve. Katekizem kristjanovo novo življenje opredeljuje kot edinost med »verovati v Boga«, »moliti k Bogu«, »praznovati življenje v Bogu« in »živeti v skladu z božjimi zapovedmi«. Živeti kot kristjan torej pomeni živeti z izhodiščem vere v Boga. Zavrniti ta vzorec pomeni ustvariti strašljiv kompromis med Bogom in hudičem.

     Zagovorniki možnosti, da bi si eden od zakoncev »ponovno postavil svoje življenje« z drugim zakonom, čeprav je prvotni drugi zakonec še živ, se sklicujejo na nekatera pričevanja cerkvenih očetov, za katera se zdi, da naj bi v določenih pogojih dovoljevala tovrstne nove zveze. Kakšno vrednost imajo ta pričevanja cerkvenih očetov in katero patristično izročilo podpira sedanji nauk Cerkve na tem področju? Prej ste omenili svetega Avguština. Nam lahko razložite kaj več, da bi to bolje razumeli?

Patristika se je razvila v popolni skladnosti z božjo besedo, kakor je zapisana v Svetem pismu. Za katoliško teologijo je povezava med Svetim pismom, izročilom in učiteljstvo temeljna. Glede konkretne težave, ki ste jo navedli, ni dvoma, da je v patrističnih delih kot celoti mogoče najti različne razlage in prilagoditve konkretnemu življenju; po drugi strani pa ne obstaja niti eno pričevanje cerkvenih očetov, ki bi povsem mirno sprejelo vnovičen zakon v trenutku, ko je prvotni zakonec še živ. 

Na krščanskem Vzhodu je vsekakor prišlo do določene zmede pri ločevanju med civilno zakonodajo cesarja in zakonodajo Cerkve, kar je privedlo do prakse, ki se razlikuje od zahodne in v nekaterih primerih dopušča razvezo. Katoliška Cerkev pa je pod vodstvom papežev skozi stoletja izoblikovala drugačno izročilo, povzeto v sedanjem Zakoniku cerkvenega prava in ostalih cerkvenih normativnih besedilih. V tem teološkem in pravnem kontekstu se kaže namen zakonodajalca, ki jasno nasprotuje slehernim poskusom sekularizacije zakonske zveze. Podobno se je zgodilo tudi v različnih krščanskih okoljih na Vzhodu.  

Večkrat sem opazil, kako se nekatere jasne navedbe cerkvenih očetov trgajo iz konteksta, da bi tako služile kot podkrepitev možnosti razveze in drugega zakona. Menim, da z metodološkega zornega kota ni ustrezno določeno besedilo iztrgati iz konteksta, ga spremeniti v osamljeno navedbo in odstraniti iz zapletene slike izročila. Celotno teološko in učiteljsko izročilo je potrebno tolmačiti v luči Evangelija. V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo kot nezvesto razodeti Besedi. 

Res je sicer, da se dogme razvijajo in razjasnjujejo, hkrati pa je tudi res, da se to ne more zgoditi kot nasprotovanje temeljnim načelom. Naj podam primer: obstaja zgodovinski razvoj, ki se je skozi stoletja zgostil v dogmi o brezmadežnem spočetju, toda nadaljnji razvoj ne more podati trditve, ki bi bila v nasprotju s to razglašeno dogmo.

Z drugimi besedami: ne more obstajati takšen razvoj dogme, ki bi lahko zanikal dogmo samo.

Tako je. Navedem lahko še naslednji primer, Marijino vnebovzetje: potem ko je bila podana opredelitev in razglasitev, ki jasno poudarja Marijin odhod v nebo skupaj s telesom, ni mogoče sklepati, da gre pri tem za golo prispodobo in se ob tem sklicevati na nekakšen domnevno »stalni razvoj dogem«.  

Na enak način vemo, da je zakon nerazvezljiv. Lahko ga razumemo v globljem smislu in ga tako dodatno pojasnimo; lahko razpravljamo tudi o pogojih… Ne moremo pa trditi nasprotno! V tem primeru ne bi šlo za razvoj dogme, ampak bi se, kakor je dejal John Henry Newman, znašli pred njenim izkrivljenjem.

Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakona in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 1. del

V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

Težava ponovno poročenih ločencev je v zadnjem času dosegla pozornost javnega mnenja. Prišlo je do izražanja dvoma o merilu, določenem v Familiaris consortio, ki se v točki 84 glasi sledeče: »Cerkev vsekakor potrjuje svojo prakso, utemeljeno na Svetem pismu, da k evharističnem obhajilu ne pripušča ponovno poročenih ločencev. Oni sami si pripustitev onemogočajo v trenutku, ko njihov stan in način življenja objektivno nasprotuje tisti vezi ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, na katero kaže in jo uresničuje evharistija. Obstaja še drug poseben pastoralni razlog: če bi se te osebe pripuščalo k evharistiji, bi bili verniki potisnjeni v zmoto in zmedo glede nauka Cerkve o nerazvezljivosti zakona.« Izhajajoč iz določene interpretacije Svetega pisma, izročila cerkvenih očetov in besedil cerkvenega učiteljstva, predstavljajo nekateri sedanji predlogi za rešitev težave ponovno poročenih ločencev pravo inovacijo v odnosu do Familiaris consortio. Ali lahko pričakujemo spremembo nauka? Predvsem pa, ali v luči čim bolj jasnega in konstruktivnega razkritja te težave obstaja konkretna pot za ločence, ki živijo v novi civilni zvezi?

Niti vesoljni cerkveni zbor ne more spremeniti nauka Cerkve, saj je njen ustanovitelj Jezus Kristus zvesto ohranjanje svojih naukov zaupal apostolom in njihovim naslednikom. V Evangeliju po Mateju je napisano: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19–20) Gre za opredelitev iz »zaklada vere« (depositum fidei), ki jo je Cerkev prejela in je ne more spremeniti. Nauk Cerkve ne bo nikoli vsota nekaterih izpiljenih teorij določene skupine teologov, četudi še tako genialnih, temveč bo izpoved naše vere v Razodeto samo, nič več in nič manj. Ta predstavlja besedo Boga, zaupano središču – notranjosti in ustnicam – oznanila svoje Cerkve.

O zakonu imamo razvit in strukturiran nauk, temelječ na Jezusovi besedi, ki jo je potrebno predstavljati v vsej njeni celovitosti. Ta nauk se nahaja v Evangelijih in drugod znotraj Nove zaveze, zlasti v besedah svetega Pavla v Prvem pismu Korinčanom in Pismu Rimljanom. Na voljo imamo tudi izročilo s številnimi spisi in razmišljanji cerkvenih očetov, denimo svetega Avguština. Vsemu temu je potrebno dodati še razvoj v času sholastike in nauk koncilov v Florenci in Tridentu. Zadnjo stopnjo nadaljnje razlage dogme pa je mogoče najti v Lumen gentium in predvsem Gaudium et spes (št. 47–51), ki pomenita popoln povzetek celotnega nauka Cerkve glede zakona, kamor spada tudi vprašanje razveze, kakor ga je opravil drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor.

V tem oziru Cerkev ne more dovoliti razveze zakona, ki je zakramentalno veljaven in konzumiran. Gre preprosto za dogmo Cerkve. Vztrajam: absolutna nerazvezljivost veljavno sklenjenega zakona ni zgolj posamezen nauk, ampak božja in od Cerkve opredeljena dogma. V primeru dejanskega razbitja veljavnega zakona vnovična civilna »poroka« ni dovoljena. Če bi to razumeli drugače, bi se znašli v protislovju. V kolikor je prejšnja zveza, »prvi« zakon, to je edini veljavni zakon, resnično zakon, naslednja zveza ni »zakon«. Govorjenje o prvem in drugem »zakonu« ni nič drugega kot le besedna igra. Drugi zakon je mogoč samo takrat, ko je veljavni zakonec mrtev ali ko je bil zakon razglašen za ničnega, saj se je v tem primeru prejšnja vez pretrgala. Vse, kar temu nasprotuje, je opredeljeno kot »ovira za zakon«.

V temelju vašega vprašanja in onkraj domnevnega teološkega spora moramo dobro vedeti, da se nahajamo pred težavo, ki Cerkev obvezuje, da vselej ostaja zvesta Jezusovemu nauku, čigar besede so v okviru te teme absolutno jasne.

Prav v tem kontekstu se govori o možnosti dovoljenja zakoncem, da si »ponovno postavijo svoje življenje«. Kaj se skriva za tem vprašanjem? Ali je to dobra umestitev težave? Predvsem pa: če je razodevanje Boga vseskozi, tako v Stari kot Novi zavezi, povezano s poročno skrivnostjo in z določenim pojmovanjem razsežnosti zakona, kakšne posledice bi nastale za vero? Iz istih krogov je prav tako izšla trditev, da lahko ljubezen med krščanskima zakoncema tudi »umre«. Sprašujem se: ali je takšna trditev za kristjana sploh sprejemljiva? 

Tovrstne teorije so v temelju zgrešene, saj prinašajo gesla, ki lahko močno vplivajo na življenje zakoncev, na življenje njihove ljubezni. Ni mogoče razglasiti prenehanja zakona pod pretvezo, da je ljubezen med zakoncema »umrla«. V nasprotju s tem, kar dandanes številni goreče zagovarjajo, je ljubezen več od nekega čustva. Ljubezen je volja posamezne osebe, da svoje življenje deli z drugo osebo in predvsem to, da svoje življenje tej osebi podari. Nerazvezljivost ljubezni ne sloni na človeških čustvih, ki so lahko stalna ali pa začasna. Nerazvezljivost kot lastnost zakona zahteva Bog sam. Gospod je tisti, ki je vstopil v zakon med moškim in žensko, zaradi česar ima ta vez svoj obstoj in izvor v Bogu. V tem je razlika.

Predlog, ki ste ga omenili, je sam po sebi eden izmed izrazov hude sekularizacije zakona. V temelju pa gre za poziv, ki spreminja poglavitna načela (petitio principii). V resnici je samo smrt enega izmed zakoncev tista, ki razveže vez zakramentalnega zakona. Pri tem ne mislim na smrt v metaforičnem smislu. Razlog je v tem, da zakon ni zgolj človeška razsežnost, temveč preoblikovana človeška razsežnost. Zakon, kakršnega hoče Kristus, je zakrament, je vidno razkrivanje preoblikujoče milosti, ki je ustvarila novo, pred tem še neobstoječo resničnost.

V svoji globinski nadnaravni resničnosti zakon vsebuje trojno dobro: dobro medsebojne in izključne zvestobe (bonum fidei), dobro sprejemanja otrok in njihove vzgoje v spoznanju Boga (bonum prolis) in dobro nerazvezljivosti in neuničljivosti vezi, ki ima za stalni temelj nerazvezljivo vez med Kristusom in Cerkvijo, ki jo zakramentalno predstavlja par (bonum sacramenti). Čeprav obstaja možnost izključitve telesnega življenjskega in ljubezenskega občestva, to je t. i. »ločitev od postelje in mize«, kristjanu ni dovoljeno skleniti nov zakon, dokler drugi zakonec še živi, saj je veljavno sklenjena vez tudi stalna. Nerazvezljiva zakonska vez na nek način ustreza predmetu in značaju (res et sacramentum) krsta, birme in duhovniškega posvečenja.

V tem oziru se veliko govori tudi o pomembnosti »usmiljenja«. Vsekakor gre za temo, ki je odločilna v odnosu do razodetja. Starozavezni Bog se nam razodeva kot »bogat v usmiljenju in blag«. Tudi Jezus nam kaže usmiljeno božje obličje. Po drugi strani pa izgleda, da se v trenutku uporabe takšnega besednjaka na področju zakona pozablja na zasidranost usmiljenja v »zvestobi zaveze«; na usmiljenje se tako sklicuje zaradi doseganja prav nasprotnega, torej opravičila za prekinitev zvestobe pri naporu za obstoj zakona. Kaj nam lahko poveste glede tega? Ali je usmiljenje mogoče razlagati kot »delanje izjem« v odnosu do moralnih zapovedi? Ali je morda preroški glas Cerkve o družini v sedanji družbi, v kateri je ljubezen vse bolj posvetna, dolžen postati izraz usmiljenja?

Sveti Tomaž Akvinski je trdil, da je usmiljenje izpolnitev pravičnosti, saj Bog z njo opravičuje in obnavlja ustvarjenega človeka (prim. S. Th. I, zv. 21, č. 3). Iz tega razloga ne bo nikoli obstajalo opravičilo za ukinitev ali razveljavitev zapovedi in zakramentov. Če bi se kaj takega zgodilo, bi se znašli pred hudim izkrivljenjem pristnega usmiljenja in tako tudi pred skušnjavo, da bi opravičili našo brezbrižnost do Boga in ljudi.

Če odpremo Evangelij, lahko opazimo, da je celo Jezus, ko se je s farizeji pogovarjal o ločitvi, opomnil na nasprotje med »ločitvijo« in »usmiljenjem« (prim. Mt 19, 3–12). Prav na tej točki farizejem očita pomanjkanje usmiljenja, saj so na podlagi lastne samovoljne razlage Postave izpeljali zaključek, da naj bi Mojzes podelil dovoljenje za odslovitev žene. Jezus pa jih je želel spomniti na to, da božje usmiljenje ni pogojeno z našo šibkostjo. Bog nam podeljuje svojo milost zato, da bi bili lahko zvesti.

To je prava razsežnost božjega usmiljenja. Bog lahko odpusti še tako hud greh, kot je prešuštvo; vseeno pa ne dovoljuje drugega zakona, ki bi postavil pod vprašaj že obstoječ zakramentalni zakon, to je zakon, ki izraža zvestobo Boga. Izrekati tovrstne pozive s sklicevanjem na domnevno absolutno božje »usmiljenje« je zgolj besedna igra, ki ne pomaga razjasniti konteksta težave. Zdi se mi, da gre pri tem v resnici za način, kako se izogniti razumevanju globine pristnega božjega usmiljenja. 

Presenečen sem nad trudom, ki ga nekateri teologi posvečajo razumskemu opravičevanju usmiljenja kot pretveze za podporo pripuščanja civilno ponovno poročenih ločencev k zakramentom. Izhodišče takšnega razmišljanja se nahaja v usmiljenju kot posebnem znamenju, ki opredeljuje sleherno pristno hojo za Kristusom. Jezus sam naj bi namreč trpel skupaj s trpečimi in jim tako podaril svojo usmiljeno ljubezen. Vse to je delno sicer res. Kljub temu je »načelo usmiljenja« zelo šibko, ko se spremeni v edino veljavno teološko-zakramentalno utemeljitev. Celotna zakramentalna zgradba je nedvomno delo božjega usmiljenja, vendar je ni mogoče razveljaviti na podlagi istega načela, ki nad njo vlada. Še več: zgrešeno sklicevanje na usmiljenje prinaša hudo tveganje v smeri banalizacije podobe Boga, pri čemer Bog ni več svoboden, ampak prisiljen odpuščati. Bog se nikoli ne utrudi ponujati svojega usmiljenja – težava je v tem, da se mi utrudimo prositi zanj in ponižno priznati svoj greh, kakor je v prvem letu in pol svojega papeževanja vztrajno poudarjal papež Frančišek. 

Sveto pismo razodeva, da k skrivnosti Boga poleg usmiljenja spadata tudi svetost in pravičnost. Če bi te božje lastnosti med seboj ločili in banalizirali resničnost greha, bi sklicevanje na božje usmiljenje do ljudi izgubilo vsak smisel. Prav zato razumemo, zakaj je Jezus, potem ko je s prešuštnico ravnal zelo usmiljeno, svojo ljubezen izrazil z naslednjimi besedami: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11) Božje usmiljenje tako ni dovoljenje za neizpolnjevanje božjih zapovedi in nauka Cerkve. Velja prav nasprotno: Bog nam po svojem neskončnem usmiljenju podarja moč milosti zato, da bi v polnosti zmogli izpolnjevati njegove zapovedi in bi tako po padcu v nas obnovil svojo popolno podobo nebeškega Očeta.