četrtek, 17. september 2015

Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakonske zveze in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 2. del



V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

     Očitno se prav tu pojavlja odnos med zakramentom evharistije in zakramentom zakona. Kaj lahko poveste o tem? Kako je mogoče razumeti odnos med tema dvema zakramentoma?

Evharistično obhajilo je izraz osebnega in občestvenega odnosa z Jezusom Kristusom. V nasprotju z našimi protestantskimi brati in v skladu z izročilom Cerkve evharistija za katolike izraža popolno združitev med kristologijo in ekleziologijo. Ne morem namreč imeti osebnega odnosa s Kristusom in njegovim resničnim Telesom, navzočim v oltarnem zakramentu, obenem pa biti v protislovju z istim Kristusom v njegovem mističnem telesu, navzočim v Cerkvi in cerkvenem občestvu. Brez kakršnekoli zmote lahko trdimo, da nihče, ki se nahaja v stanju smrtnega greha, ne more in ne sme uživati obhajila. 

Do tega prihaja v vseh primerih – ne samo v primeru, ki ga izpostavlja prejšnje vprašanje –, ko obstaja določena objektivna prekinitev s tistim, kar Bog želi za nas. Gre za vez, ki povezuje različne zakramente. Iz tega razloga je potrebna velika previdnost do imanentnega pojmovanja zakramenta evharistije, to je razumevanja, utemeljenega na skrajnem individualizmu. V praksi se je namreč potrebno izogibati prepričanju o tem, da se še vedno nahajamo v stanju osebnega občestva s Kristusom in izpolnjevanja božjega zakona, četudi ostajamo na robu cerkvenega občestva in prejemanje zakramentov ali udeleženosti pri cerkvenem obhajilu podrejamo lastnim potrebam ali okusom. 

Za nekatere bistvo težave predstavlja »želja po zakramentalnem obhajilu«, kakor da bi bila gola želja že samodejno pravica. Za številne ostale obhajilo predstavlja zgolj enega izmed načinov izražanja pripadnosti določenemu občestvu; pri tem gre za izražanje nekega čustva, čustva pripadnosti določenemu kolektivu, ki s seboj prinaša istovetnost, duha vključenosti v eno telo ali strah pred izključevanjem. Zakrament evharistije nikakor ne more biti razumljen v omejenem in ponižanem smislu kot izraz določene pravice ali občestvene istovetnosti – evharistija ne more biti »družabno občutje«!

Od tod izhaja velik izziv odnosa med »naukom« in »življenjem«. Rečeno je bilo, da je danes potrebno »nauk«, sicer brez poseganja vanj, prilagoditi »pastoralni stvarnosti«. Ta prilagoditev predpostavlja, da lahko nauk in pastoralna praksa dejansko ubereta različno pot. Ali se na tak način ne tvega povzročitev zelo osiromašenega pogleda na krščanski nauk? Ali je sploh mogoče poglobiti pastoralni pogled brez poglobitve v nauk?

Gre za nov nesporazum, kakor da bi bil nauk nek teoretski sistem, pridržan nekaterim strokovnjakom za teologijo. Ne, nauk nam poleg božje besede daje življenje in najbolj pristno resnico o življenju. Ne moremo izpovedovati nauka, da je »Kristus Gospod« in pri tem ne izpolnjevati njegove volje. Kristus je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Ločiti življenje od nauka je poskus ločitve Kristusa kot božjega Sina od Kristusa kot Odrešenika. Dvojnost med življenjem in naukom je lastna gnostičnemu dualizmu. Kakor ločevanje pravičnosti od usmiljenja, Boga od Kristusa, Kristusa kot učitelja od Kristusa kot pastirja, je tudi ločevanje Kristusa od Cerkve. Kristus je eden. Kristus je zagotovilo edinosti med Besedo, naukom in pričevanjem z lastnim življenjem. Vsak kristjan ve, da je večno življenje mogoče doseči samo preko zdravega nauka. 

Teorije, ki ste jih omenili, poskušajo razširiti prepričanje, da je katoliški nauk nekakšen muzej krščanskih teorij, neke vrste rezervat, ki bi bil zanimiv samo za kakšnega strokovnjaka. Življenje tako ne izkazuje nikakršne želje, da bi Jezusa Kristusa videlo takšnega, kakršen je, kakor ga prikazuje Cerkev. Takšno krščanstvo bi se preoblikovalo v neko novo civilno religijo, politično korektno, omejeno in ponižano na raven nekaterih vrednot, ki jih sprejema tudi preostala družba. Na tak način bi bilo mogoče doseči cilj, za katerega si nekateri prikrito prizadevajo – izrabiti božjo besedo za ideološko gospodovanje nad celotno družbo. 

Jezus se ni učlovečil, da bi posredoval določene preproste teorije, ki pomirjajo vest in v globini puščajo stvari, kakršne so, ne da bi spremenil njihov »poznani ustroj«. Jezus je ponovno ustvaril stvarstvo in oznanjeval spreobrnjenje, ki je dostopno vsem, saj je že on sam dokončno premagal greh – s svojim življenjem je pokazal pravilo za naše življenje! Pristno krščansko življenje je tako zelo potrebno zato, ker prinaša osebni trud za spremembo lastnega delovanja in to brez lahkih kompromisov med razodetjem in svetom, brez prilagoditve lažni antropologiji. Ne sme se zjutraj hoditi v cerkev, popoldne pa v javno hišo, saj bi to pomenilo nekakšno shizofreno druženje med Bogom in svetom, kakor da bi bilo zjutraj mogoče živeti v »božji hiši«, zvečer pa v »hudičevi hiši«.

Jezusovo sporočilo je novo življenje. Če bi kdo razmislil in živel v skladu z merili, ki ste jih navedli v vprašanju, ter s tem življenje ločil od nauka, ne bi samo izkrivil nauka Cerkve in ga posledično spremenil v nekakšno idealistično psevdo-filozofijo, ampak bi tudi prevaral samega sebe. To ni nauk Cerkve. Katekizem kristjanovo novo življenje opredeljuje kot edinost med »verovati v Boga«, »moliti k Bogu«, »praznovati življenje v Bogu« in »živeti v skladu z božjimi zapovedmi«. Živeti kot kristjan torej pomeni živeti z izhodiščem vere v Boga. Zavrniti ta vzorec pomeni ustvariti strašljiv kompromis med Bogom in hudičem.

     Zagovorniki možnosti, da bi si eden od zakoncev »ponovno postavil svoje življenje« z drugim zakonom, čeprav je prvotni drugi zakonec še živ, se sklicujejo na nekatera pričevanja cerkvenih očetov, za katera se zdi, da naj bi v določenih pogojih dovoljevala tovrstne nove zveze. Kakšno vrednost imajo ta pričevanja cerkvenih očetov in katero patristično izročilo podpira sedanji nauk Cerkve na tem področju? Prej ste omenili svetega Avguština. Nam lahko razložite kaj več, da bi to bolje razumeli?

Patristika se je razvila v popolni skladnosti z božjo besedo, kakor je zapisana v Svetem pismu. Za katoliško teologijo je povezava med Svetim pismom, izročilom in učiteljstvo temeljna. Glede konkretne težave, ki ste jo navedli, ni dvoma, da je v patrističnih delih kot celoti mogoče najti različne razlage in prilagoditve konkretnemu življenju; po drugi strani pa ne obstaja niti eno pričevanje cerkvenih očetov, ki bi povsem mirno sprejelo vnovičen zakon v trenutku, ko je prvotni zakonec še živ. 

Na krščanskem Vzhodu je vsekakor prišlo do določene zmede pri ločevanju med civilno zakonodajo cesarja in zakonodajo Cerkve, kar je privedlo do prakse, ki se razlikuje od zahodne in v nekaterih primerih dopušča razvezo. Katoliška Cerkev pa je pod vodstvom papežev skozi stoletja izoblikovala drugačno izročilo, povzeto v sedanjem Zakoniku cerkvenega prava in ostalih cerkvenih normativnih besedilih. V tem teološkem in pravnem kontekstu se kaže namen zakonodajalca, ki jasno nasprotuje slehernim poskusom sekularizacije zakonske zveze. Podobno se je zgodilo tudi v različnih krščanskih okoljih na Vzhodu.  

Večkrat sem opazil, kako se nekatere jasne navedbe cerkvenih očetov trgajo iz konteksta, da bi tako služile kot podkrepitev možnosti razveze in drugega zakona. Menim, da z metodološkega zornega kota ni ustrezno določeno besedilo iztrgati iz konteksta, ga spremeniti v osamljeno navedbo in odstraniti iz zapletene slike izročila. Celotno teološko in učiteljsko izročilo je potrebno tolmačiti v luči Evangelija. V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo kot nezvesto razodeti Besedi. 

Res je sicer, da se dogme razvijajo in razjasnjujejo, hkrati pa je tudi res, da se to ne more zgoditi kot nasprotovanje temeljnim načelom. Naj podam primer: obstaja zgodovinski razvoj, ki se je skozi stoletja zgostil v dogmi o brezmadežnem spočetju, toda nadaljnji razvoj ne more podati trditve, ki bi bila v nasprotju s to razglašeno dogmo.

Z drugimi besedami: ne more obstajati takšen razvoj dogme, ki bi lahko zanikal dogmo samo.

Tako je. Navedem lahko še naslednji primer, Marijino vnebovzetje: potem ko je bila podana opredelitev in razglasitev, ki jasno poudarja Marijin odhod v nebo skupaj s telesom, ni mogoče sklepati, da gre pri tem za golo prispodobo in se ob tem sklicevati na nekakšen domnevno »stalni razvoj dogem«.  

Na enak način vemo, da je zakon nerazvezljiv. Lahko ga razumemo v globljem smislu in ga tako dodatno pojasnimo; lahko razpravljamo tudi o pogojih… Ne moremo pa trditi nasprotno! V tem primeru ne bi šlo za razvoj dogme, ampak bi se, kakor je dejal John Henry Newman, znašli pred njenim izkrivljenjem.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...