Ninive 90 - priprava na 100. obletnico prvega prikazanja Marije v Fatimi

Ninive 90 je ameriška spletna pobuda priprave in posvetitve Mariji ob 100. obletnici 1. prikazanja v Fatimi. Ime spodbude je vzeto iz Jonove knjige Stare zaveze, kjer Bog prizanese Ninivam, ko prebivalci obžalujejo grehe ter se zanje spokorijo. Začne se 13. februarja in traja do 13. maja.

Naloge so zasnovane tako, da jih lahko vsak prilagodi svoji zmožnosti in stanu. Bolje je sicer nekje malo popustiti, če je bilo začetno navdušenje preveliko, kakor popolnoma prenehati. Debeluh pač ne more (takoj) na triatlon. Kdor vidi pobudo kasneje se ji vseeno lahko pridruži.

Več informacij lahko dobite na spletni strani NINEVEH 90. Primerno je se je tudi prijaviti na ti. mailing listo. Ogledate si lahko še predstavitveni posnetek.

Tukaj je prirejen tekst pobude (KLIK):

1. Zaveza rešiti se ponavljajočega se greha, ki nas najbolj teži. 

2. Nositi rjavi škapulir – po želji.

3. Dnevna sveta maša – če stan tega ne dopušča, vsaj še enkrat med tednom.

4. Spoved – vsaj enkrat mesečno (priporočeno vsakih 14 dni).

5. Dnevna molitev:

- jutranja molitev,

- Angelovo češčenje (zjutraj opoldan in zvečer),

- en del rožnega venca,

- molitev pred Najsvetejšim (eno uro ali vsaj 20 minut; če ni možnosti obiska cerkve vsaj 20 min premišljevanja doma),

- večerna molitev.

6. Spokorniške zaveze:
 - redna in zahtevna telesna vadba,

- krajše spanje (7 ur priporočeno ),

- nič alkohola,

- nič sladkarij,

- nič hrane med obroki,

- nič sladkanih pijač,

- nič televizije in filmov,

- nič posvetne glasbe,

- nič televizijskega športa,

- skrajšan čas interneta in interakcije na socialnih omrežjih – samo kar je nujno.

7. 54 dni rožnega venca (6 devetdnevnic)  - od 13. februarja do 7. aprila.

8. 33 dni priprave na Posvetitev Mariji – od 10. aprila do 12. maja.

9. Posvetitev Mariji – 13. maj 2017 – 100. obletnica Naše Gospe iz Fatime.

Molitveni namen za 54 dni rožnega venca: za osebno rast v svetosti in za Cerkev.

Nedelje in prazniki: to so lahko dnevi sprostitve in krepitve, ne popuščanja (malo več spanja, kaj sladkega, boljša pijača,..).

Post: Srede in petki – voda (sok) in kruh.

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 4. del

10. Katoličani verjamemo več kot Matin Luther in nekateri drugi protestantje. Ne verjamemo le v pravo prisotnost, temveč tudi v transsubstanciacijo kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Sveta posvečena hostija torej za nas ni le sveti predmet, temveč živi Bog sam v vsem svojem veličanstvu. Gotovo bi zato morali pokazati več spoštovanja do svete Evharistije kot Martin Luther. Prav tako bi morali pokazati več spoštovanja kot ga muslimani izkazujejo Koranu. Zato je stvar pastoralne nujnosti, da vsi katoličani začnejo izkazovati zunanje in notranje spoštovanje in čaščenje svetemu obhajilu, ki pripada le Bogu. Katoličan bi moral dati Bogu največ, kar ima (sv. Tomaž Akvinski je zapisal: quantum potes, tantum aude: sequence Lauda Sion). Ko sprejemamo sveto hostijo, od nas ni zahtevan minimum, temveč maksimum notranjega in zunanjega čaščenja. Majhnost svete hostije ne opravičuje minimalizma kretenj češčenja. Najmanjši, najranljivejši – to je danes v Cerkvi prav evharistični Gospod med časom svetega obhajila. 

Sedaj bi lahko navedli pastoralne vzroke, ki podpirajo sedanjo prakso. To so npr. t. i. pravice vernikov. A te pravice nasprotujejo pravicam, ki jih ima Gospod, Kralj kraljev: njegovi pravici, da ga častimo, kolikor nam je le mogoče, tudi v sveti hostiji. To je pravica najranljivejšega v Cerkvi. Vsi drugi mogoči razlogi, ki bi podpirali sedanjo prakso, zbledijo, ko jih primerjamo s pomanjkljivostmi le-te: minimalizmom gest čaščenja ter izgubo številnih drobtinic svete hostije. Ravno tako ti razlogi zbledijo tudi ob dejstvu, da sedanja praksa zmanjšuje ter šibi pravo katoliško vero v pravo prisotnost Kristusa v sveti hostiji ter v transsubstanciacijo. Ta moderna praksa, ki, kot smo videli, ni nikoli prej obstajala v Cerkvi, nedvoumno korak za korakom slabi katoliško evharistično vero. Že leta 1970 je tako dunajska nadškofija podala naslednje obrazložilo za dostopnost prejemanja obhajila na roko: »Dejstvo, da lahko verniki primejo hostijo s prsti kot navadno hrano, bo razumljeno kot preprosta in naravna gesta, ki pritiče temu znamenju.« (Amtsblatt, april 1970).  Taka naturalistična razlaga svete hostije kot navadnega »znamenja« je v zadnjih štiridesetih letih doživela velik vzpon, posebno med mladimi in najstniki. To kaže na to, da je moderna praksa tudi pastoralno slaba, saj zmanjšuje in šibi polnost vere ter posledično notranje in zunanje znake čaščenja.

Primer obvestila: prepovedano pri tradicionalnih mašah!

11. Obdobja razcveta Cerkve so bila vedno obdobja pokore in velikega čaščenja zakramenta zakramentov – svete Evharistije. Zaradi moderne prakse prejemanja obhajila na roko danes prihaja do šokantnega upada znamenj pobožnosti in čaščenja tega zakramenta. Še huje, prihaja tudi do številnih izgub drobtinic svete hostije, ki so poteptane s strani ljudi v cerkvah. Ta situacija zato zahteva vsaj počasen umik moderne prakse podeljevanje svetega obhajila. Še bolj pa zahteva zadoščevanje evharističnemu Gospodu, ki je neprenehoma žaljen v zakramentu svoje ljubezni. To je bila tudi zahteva angela, ki je leta 1916 spregovoril pastirjem v Fatimi. Sestra Lucija takole opisuje ta dogodek: »Takoj, ko smo prispeli tja, smo začeli z molitvijo Angelovega čaščenja na kolenih, z obrazom do zemlje. Vzdignili smo oči, da bi videli, kaj se dogaja, in videli smo angela, ki nosi kelih v levi roki.  Kaplje krvi so padale v kelih iz hostije, viseče nad njim. Angel sam je nato pokleknil zraven nas in trikrat povedal naslednjo molitev: "Sveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh ... " Po tem se je vzpel, spet vzel kelih in hostijo v roko, dal hostijo meni in kelih do Jacinte in Francisca, rekoč: "Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki je hudo žaljen s strani nehvaležnega človeštva. Zadostite za svoje zločine in potolažite svojega Boga. Nato je spet pokleknil na tla in ponovil z nami isto molitev še trikrat.« (Andrew Apostoli, Fatima for Today. The Urgent Marian Message of Hope, San Francisco 2010, 34-35).

12. Bil bi pastoralno nujen in duhovno ploden ukrep, če bi Cerkev po vsem svetu razglasila »Dan zadoščenja zaradi zločinov storjenih proti presvetemu evharističnemu zakramentu«. Sveti Duh bo Cerkev obdaril z milostjo prave obnove le, če bo evharistično Gospodovo telo čaščeno z vsemi častmi, če bo ljubljeno in varovano kot pravo Najsvetejše. Sveti Tomaž Akvinski tako piše v svoji evharistični himni Sacris sollemniis: »O Gospod, obišči nas, kolikor te častimo v tem zakramentu« (sic nos Tu visita, sicut Te colimus). In danes lahko rečemo brez dvoma: »Gospod, obiskal boš svojo Cerkev, kolikor se bo moderna praksa prejemanja svetega obhajila umaknila in kolikor bomo zadostili za zločine proti tebi s kesanjem in ljubeznijo.« Takrat, ko bodo v cerkvah po vsem svetu verniki ponovno prejemali telo našega Gospoda v sveti hostiji v drži bibličnega čaščenja “proskynesis”, t. j. kleče in na usta, ter tako čistega srca dovolili, da jih sam Gospod ponovno nahrani kot svoje otroke, takrat bo zares prišel pravi “aggiornamento”, prava prenova Cerkve, ki sta si jo tako želela blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Slednji nam je v svojem duhovnem testamentu zapustil naslednje besede: »Ne more biti nobene pretiranosti v naši skrbi te skrivnosti, kajti ta zakrament vsebuje vso skrivnost našega odrešenja.«  (Enciklika Ecclesia de Eucharistia, 61).

Originalen govor je dostopen na tem spletnem naslovu:

 http://www.catholicculture.org/culture/library/view.cfm?recnum=10185