Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.

Sveti Janez Marija Vianney: O nevrednem prejemanju svetega obhajila

 »Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh.«

Iz »Pridige o nevrednem prejemanju svetega obhajila«, Knjiga IV, Pridige

Nevredni pristopi k svetemu obhajilu so zelo pogosti. Koliko je takih, ki si drznejo pristopiti k svetemu oltarju z nespovedanimi grehi ali grehi, ki so bili pri spovedi prikriti! Koliko jih nima tistega obžalovanja nad grehom, ki ga dobri Bog želi od njih in ki ohranjajo skrito željo po vrnitvi v greh ter ne napnejo vseh naporov z željo po izboljšanju! Koliko se jih ne izogiba priložnosti za greh, ko bi se lahko, ali koliko jih ohrani sovraštvo v svojih srcih, tudi ko so pred oltarjem! Če ste se kdaj znašli v takšnem položaju in pristopili k svetem obhajilu, ste storili bogoskrunstvo – ta grozni zločin, o grozi katerega bomo premišljevali.

1.            Boga to razjezi bolj kot katerikoli drug smrtni greh. Napada namreč osebo Jezusa Kristusa neposredno, za razliko od ostalih smrtnih grehov, ki prezirajo njegove svete zapovedi.

2.            Kdorkoli se obhaja nevredno, križa Jezusa Kristusa v svojem srcu. Podvrže ga bolj sramotni in bolj ponižni smrti, kot je bila tista na križu. Res je, da je Kristus na križu umrl prostovoljno in za naše odrešenje; vendar v tem primeru ni več tako: tu umre navkljub lastni volji in njegova smrt, ki je daleč od tega, da bi bila nam v prid, kakor je bila prvikrat, se obrne v naše gorje in nad nas prinese vse vrste kazni, tako na tem kot na drugem svetu. Smrt Jezusa Kristusa na Kalvariji je bila nasilna in boleča, a vsa narava je bila priča njegovi bolečini. Prizadela je tudi najmanj dovzetne od bitij in tudi ta so željno delila Odrešenikovo trpljenje. V tem primeru pa ne velja ničesar od tega: Jezus je zasramovan, ogorčen zaradi zlobne ničevosti – in tako vse molči; vse se zdi nedovzetno za njegova ponižanja. Mar nima potemtakem ta Bog vsega dobrega pravice, da pravično potoži, kakor je potožil na lesu križa, da je zapuščen? Moj Bog, kako more imeti kristjan takšno srce, da pristopi k svetemu obhajilu z grehom v svoji duši in tako Jezusa Kristusa podvrže smrti?

3.            Nevredno obhajanje je bolj zlobna skrunitev kot skrunitev svetih krajev. Poganski vladar je v svoji jezi do Jezusa Kristusa zloglasne malike položil na Kalvarijo in sveto grobnico ter tako verjel, da je svoj gnev zoper Jezusa Kristusa pripeljal do konca. Ah! Ljubi Bog! Je lahko to kakorkoli primerljivo z nekom, ki nevredno prejme sveto obhajilo? Ne, ne! Sedaj ni več usmerjen v postavljanje neumnih in nesmiselnih malikov zoper Boga, ampak, žal, v samo jedro neslavno živečih strasti, kjer je največ tistih rabljev, ki križajo Odrešenika. Žal! Kaj naj torej rečem? Ta uboga duša, ki nevredno prejema obhajilo, tako združi najbolj Sveto od Svetih s svojo vlačugano dušo in ga proda krivičnosti. Da, ta uboga duša vrže svojega Boga v besneči pekel. Je sploh mogoče storiti kaj bolj grozljivega?

4.            Nevredno obhajanje je v mnogih primerih hujši zločin od umora Boga, ki so ga storili judje. Sveti Pavel nam pravi, da v kolikor bi judje spoznali Jezusa Kristusa kot Odrešenika, ga ne bi nikdar prepustili trpljenju ali smrti. Vendar pa zmoreš ti, dragi prijatelj, ki ga boš prejel, biti tako brezbrižen do njega? Če ne zmoreš imeti te misli v glavi, dobro poslušaj duhovnika, ki glasno oznanja: »Glejte, Jagnje božje; glejte, ki odjemlje grehe sveta!« On je svet in čist. Če ti nosiš krivdo, nesrečni človek, ne hodi blizu. Sicer pa trepetaj v strahu, da nebesni gromi ne udarijo tvoje zločinske glave, da te ne kaznujejo in tvojo dušo pahnejo v pekel.

5.            Nevredno obhajanje oponaša in obnavlja zločin, ki ga je storil Juda. Izdajalec je preko poljuba miru predal Jezusa Kristusa njegovim sovražnikom, nevredni obhajanec pa to zlobno dvoličnost ponese še dlje. Potem ko je lagal Svetemu Duhu v pokori, s tem da je zakril ali prikril nekatere svoje grehe, si celo drzne – ta uboga duša – z lažnivim izrazom spoštljivosti pristopiti skupaj z vrednimi vernimi k obhajanju s svetim kruhom. Ah! Ne, nič ne zaustavi to pošast nehvaležnosti. Kljub vsemu pristopi, pripravljen použiti svojo obsodbo! Sočutni Odrešenik, ki gleda tega ubožca, kako prihaja k njemu, zaman vpije iz svojega tabernaklja, kakor je rekel nezvestemu Judi: »Prijatelj, zakaj prihajaš? Z znamenjem miru si se namenil izdati svojega Boga in Odrešenika? Stoj, stoj, moj sin! Prosim, da mi prizaneseš!« Niti trpko kesanje njegove vesti niti nežen pristop, s katerim se mu približa Bog, ne ustavita njegovih zločinskih korakov. Ne glede na vse – pristopi. Zabodel bo svojega Boga in Odrešenika. O, Nebesa! Kakšna groza! Lahko resnično prenašaš to ubogo dušo, tega morilca svojega Stvarnika, ne da bi trepetal?

O posinodalni spodbudi "Amoris Laetitia"

dr. Ivo Kerže

Opravičujem se bralcem za zamik, s katerim objavljam analizo nove, mrzlično pričakovane posinodalne apostolske spodbude z naslovom Amoris laetitia (Radost ljubezni). Vzrok zamika je, kot si bralci verjetno lahko predstavljajo, predvsem v kočljivosti tega dokumenta. Le-ta prinaša papeževa stališča okrog vprašanj izredne in redne sinode o družini, ki se je zvrstila v Vatikanu v zadnjih dveh jesenih. Čakal sem, da se je nabralo dovolj odzivov relevantnih cerkvenih voditeljev, da bi lahko na tej osnovi prikazal čim bolj izostren pogled na dokument, katerega najznačilnejša poteza, naj to že uvodoma povem, je poudarjena dvoumnost izražanja okrog najbolj perečega vprašanja omenjenih dveh sinod glede Kasperjeve teze, da se sme v določenih primerih pripuščati k Sv. Obhajilu ločene in ponovno civilno poročene, ki ne živijo vzdržno kot brat in sestra.

V tem prispevku se ne bom osredotočil na razne druge zanimive vidike dokumenta: v njem je povedano marsikaj lepega, neproblematičnega in spodbudnega o zakonski zvezi. Vendar glede na to, da je sam papež Frančišek izbral za osrednjo temo sinodalnega dogajanja ravno omenjeno Kasperjevo tezo (sam je namreč določil, da kardinal Kasper poda v (edinem!) uvodnem predavanju k sinodi točno to tezo) mislim, da ni narobe, če se pri oceni posinodalne spodbude tudi tu ustavimo točno ob tem vprašanju.

Ključni odlomki

Tema o ločenih in ponovno poročenih se nahaja v VIII. poglavju posinodalne spodbude, ki nosi naslov Spremljati, razločevati in vključevati krhkost. Naj bo takoj povedano, da nikjer v dokumentu papež Frančišek ne zavrne Kasperjeve teze. So pa v njem določena besedila, za katera se nekaterim zdi, da jasno namigujejo v Kasperjevo smer. Uporabljam izraze »zdi« in »namigujejo« s poudarkom, ker je papeževo besedilo v teh točkah zelo dvoumno napisano.

Pojdimo kar takoj k odlomku, o katerem se najbolj razpravlja: k opombi 351. Gre za opombo k stavku iz točke 305, v katerem papež pravi takole: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da je v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti – možno živeti v Božji milosti, ljubiti in rasti v življenju milosti in darovanjske ljubezni [carità], prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.« Opomba se sicer nadaljuje z dvema stavkoma, ki ne spremenita pomen navedenega.

Iz tega stavka, tako kot je povedan, bi bilo možno sklepati, da je možno tudi tistim v iregularnih zvezah (to je pač objektivno grešna situacija) podeljevati Zakramente, med katerimi sta tudi Sv. Spoved in Sv. Evharistija. Res je, da je k »objektivni grešni situaciji« iz točke 305 dodana klavzula »ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti«, kar bi morda lahko pomenilo, da kasperjansko branje tega teksta ni pravilno, saj bi lahko bila npr. mišljena situacija ločenega in ponovno poročenega, ki se vzdržuje spolnih odnosov, kot je učil sv. Janez Pavel II. v točki 84 posinodalne spodbude Familiaris consortio (pri čemer je treba vedeti, da to velja le za tiste ločene in ponovno poročene, ki iz objektivnih razlogov, kot je vzgoja otrok, ne morejo prekiniti nove zveze). Vendar je tudi to branje Amoris laetitia vprašljivo, saj v opombi 329 (k točki 289) pravi glede take vzdržnosti: »V takih situacijah mnogi, ki poznajo in sprejmejo od Cerkve ponujeno možnost sobivanja ‘kot brat in sestra’, ugotavljajo, da ob pomanjkanju določenih izrazov intimnosti ‘ni redek pojav, da se zvestoba znajde v nevarnosti in je tako prizadeto dobro otrok’ (Gaudium et spes, 51).« Najprej je seveda treba vedeti, da se navedena točka 51 koncilskega dokumenta Gaudium et spes nanaša situacijo regularno poročenih. Drugič pa je treba reči, da navedena opomba vodi v stališče, da ločeni in ponovno poročeni lahko iz upravičenih vzrokov ima spolne odnose, ki posledično niso (subjektivno) grešni.

Vendar ni jasno, kako bi lahko prešuštno spolno dejanje (tako je pač v objektivnem smislu sleherno spolno dejanje poročenega človeka, ki ni izvršeno s sozakoncem) ne bilo subjektivno grešno, ko pa je papež Janez Pavel II. v točki 80 okrožnice Veritatis splendor pojasnil, da imamo v določenih primerih opravka z notranje zlemi dejanji: to so objektivno zla dejanja, ki po svoji naravi nikoli ne morejo biti subjektivno upravičljiva. Med takimi dejanji navaja, sklicujoč se na sv. Pavla (1 Kor 6, 9-10) tudi prešuštvo (točka 81). Vendar zdi se, da tudi ta nauk pričujoča posinodalna spodbuda postavlja po vprašaj, ko pravi v točki 301, da »ni več mogoče reči, da vsi tisti, ki se nahajajo v kaki tako imenovani ‘iregularni’ situaciji živijo v stanju smrtnega greha in nimajo posvečujoče milosti.« Objektivna notranje zla dejanja imajo namreč vedno za učinek (subjektivni) smrtni greh in izgubo posvečujoče milosti. Čeprav se ob natančnejšem branju točke 301 kaj hitro izkaže, da se z iregularno situacijo lahko tudi misli le ločenost in ponovno poročenost, ki pa (ob predpostavki, da prekinitev nove zveze ni mogoča npr. zaradi vzgoje otrok) ni subjektivno grešna, če se omenjeni osebi vzdržujeta spolnih odnosov. V toliko ni mogoče nujno brati zgornjega besedila kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih. Je pa res, da ta nauk v okrožnici ni nikjer ponovno afirmiran.

Skratka, zdi se, da se, če kombiniramo opombi 351 in 329 posinodalne spodbude Amoris laetitia, znajdemo v položaju, v katerem bi bili prisiljeni ugotoviti, ali da papež zavrača nauk o neminljivosti zakonske zveze (le v takem primeru bi ne bili spolni odnosi ločenih in ponovno poročenih prešuštni ter s tem notranje zli in bi lahko te osebe prejemale Zakramente), ali pa da zavrača nauk o realni navzočnosti Jezusa Kristusa v Sv. Evharistiji (le v takem primeru bi jo smeli zauživati prešuštniki). Oboje bi bilo v nasprotju ne le z izročilom Cerkve, pač pa tudi z novozavezno Božjo besedo (Mr 10, 1-12; 1 Kor 11, 27-29). V prav tako nasprotje bi zašlo razumevanje točke 301, če bi bila mišljena kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih (1 Kor 6, 9-10).

Papeževa nezmotljivost

Toda katoličani verujemo, da se papež ne more motiti glede vere in morale. Res je seveda, da v strogem smislu ta nezmotljivost velja le za dogme izrečene ex cathedra, t.j. takrat, ko papež eksplicitno želi izreči kak nov nauk, ki zadeva vero in moralo. Taka izreka sta bila v zgodovini samo dva: ko je leta 1854 papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju in ko leta 1950 je Pij XII. razglasil dogmo o Marijinem Vnebovzetju. Vendar kljub temu imajo podoben značaj nezmotljivosti vsi tisti nauki, ki jih najdemo kot neprekinjeno prisotne v izročilu Cerkve. Ko se papež na te nauke nasloni ali iz njih izhaja, uči tudi na nezmotljiv način.

Kako je z nezmotljivostjo v primeru omenjenih odlomkov posinodalne spodbude Amoris laetitia? Kardinal Burke je v svoje komentarju spodbude izpostavil 3. točko dokumenta, iz katere se zdi, da v tej spodbudi ni bil papežev namen učiti na nezmotljiv način, pač pa le podati nekaj osebnih refleksij o sinodalnih temah, ki nimajo zavezujočega značaja. V tej točki namreč papež pravi takole: »V zavesti, da je čas pomembnejši od prostora, želim poudariti, da ne kaže reševati vseh doktrinalnih, moralnih in pastoralnih vprašanj z nastopi cerkvenega učiteljstva«. Recimo, da je možno to točko tolmačiti tako, kot pravi kardinal Burke, vendar je stavek zelo splošen in se ne nanaša jasno na sam posinodalni dokument. Zato ga pa kasperjanska stran ne razlaga takole, pač pa jemlje dokument kot del učiteljstva.

Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne z Burkovim branjem, pa kaže opozoriti na branje dokumenta iz strani kardinala, ki je po funkciji najbolj kompetenten za njegovo razlago, to pa je prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Müller. V nedavnem predavanju in intervjuju je namreč pojasnil, da navedeni odlomki Amoris laetitia niso v nasprotju z naukom vere, ker se opomba 351 ne nanaša izrecno na ločene in ponovno poročene, pač pa na splošno na »objektivno grešne situacije«. Za nekatere »objektivno grešne situacije« nesporno velja, kar pravi opomba 351, da ljudje v njih smejo pristopati k Zakramentom. Gre za posameznike, ki so objektivno naredili greh, za katerega niso subjektivno krivi: npr. ko v šoli učenec vzame domov svinčnik, misleč da mu pripada, v resnici pa je sošolčev. Objektivno je to greh, subjektivno pa ni. Drugače pa je pri notranje zlih dejanjih, kjer taka distinkcija odpade. V tem smislu Müller pokaže, da opomba 351 ni v nasprotju z naukom Cerkve in s Svetim pismom. Isto velja za opombo 329, ki ni postavljena kot trditev, ampak samo kot pomislek iz strani zakoncev na določila nauka Cerkve in v toliko ne izraža (nujno) niti papeževega mnenja. Glede točke 301 sem pa pisal že zgoraj, da je ne gre (nujno) razumeti v nasprotju z naukom Cerkve o notranje zlih dejanjih. Poleg tega Müller poudarja, da če bi res papež želel spremeniti učenje Cerkve na tem področju (kar bi ga sicer pahnilo v heretičen položaj), bi moral to storiti povsem jasno in enoznačno in bi moral pri tem spremeniti zadevna določila kanonskega prava (npr. kan. 915) in nauk v Katekizmu, kar pa (zlasti glede na 3. točko Amoris laetitia) se zdi, da papež nima v načrtu.

Kako bo(mo) sojen(i)?

Glede na že povedano, lahko sklenemo, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia ne postavlja na laž Jezusove obljube, dane Petru, da »na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16, 18). Kar je v njej napisano, ni v izrecnem nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila; je pa napisano tako, da lahko kdo v njej vidi stališča, ki so v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in njegove Cerkve. Zato pa se lahko z vso spoštljivostjo do papeške funkcije vprašamo ter v skladu z določili kanonskega prava (kan. 212, § 3), kako bodo zanamci (in Bog) vrednotili ta pontifikat, če je pa vendar osnovna naloga papeža potrjevanje bratov v veri (Lk 22, 32)? Bo vrednoten kaj bistveno bolje od pontifikata papeža Liberija iz 4. stoletja, ki se je podobno dvoumno izražal o arijanski hereziji in o čemer je sv. Atanazij javno kritično poročal v 41. poglavju svoje Historia arianorum ad monachos? To je rečeno seveda z upanjem in prošnjo k Bogu, da bo sv. oče pojasnil svoja stališča in nas tako potrdil v veri.