Pridiga za oktober: O svetem rožnem vencu, 2.del

 Duhovni boj

  

Odličnost molitve rožnega venca in njegovo vrednost za krščansko življenje je obširno razlagal papež Leon XIII. v svojih številnih okrožnicah za mesec oktober. On je Marijinim litanijam dodal vzklik »Kraljica presvetega rožnega venca«. S tem je poudarjeno dejstvo, da je Marija povezana z močjo tistega molitvenega življenja Cerkve, ki se dotika središčnih resnic katoliške vere, to je okoli Gospodovega učlovečenja, oznanjevanja, trpljenja in poveličanja.

Nasledniki Leona XIII. niso prenehali z vso toplino znova in znova priporočati te molitve. Sv. Janez XXIII. je od svojega 14. leta redno vsak dan molil rožni venec; mnogokrat, posebno v starejših letih, kljub papeškim obveznostim, dnevno po vse, takrat še tri dele rožnega venca. Nikakor pa ne smemo pozabiti velikega molivca rožnega venca sv. Janeza Pavla II., katerega duhovnost je slonela na sv. Ludviku in je rožnemu vencu dodal še četrti, svetli del.

Rožni venec ima izredno vzgojno vrednost; že sam po sebi je učinkovita šola življenja v Kristusu ob Marijinem vodstvu. Prvine, ki ga sestavljajo, so zelo preproste; spadajo pa med najbolj častitljive, kar jih ima Cerkev v svoji molitveni zakladnici. Tako svetopisemski je, da ga nekateri imenujejo kar »evangelij po Mariji«. Rožni venec namreč vsebuje Gospodovo molitev Očenaš, ki je krščanska molitev v najodličnejšem pomenu besede; nato Zdravamarijo, sestavljeno iz dveh navedkov iz evangelija in prošnje, ki jo je dodala Cerkev in je naslovljena na Devico Marijo; končno slavospev »Slava Očetu«, v katerem Cerkev že od najstarejših časov povzema jedro svojega verovanja v troedinega Boga.

Dušo vsem tem molitvenim obrazcem pa daje zaporedno premišljevanje dvajsetih skrivnosti – veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih – ki, so vse vzete iz Svetega pisma. Te skrivnosti omogočajo tudi najpreprostejšim vernikom, da v duhu spremljajo glavne stopinje Kristusovega in Marijinega življenja ter se iz tega nadihajo ozračja vere, upanja in ljubezni. Pa tudi verniki z najvišjo izobrazbo morejo tukaj najti neizčrpno bogastvo snovi za oblikovanje svojega krščanskega življenja.

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan vsaj za nekaj trenutkov pomudijo – lahko tudi večkrat na dan, zdaj s to, zdaj z ono desetko – ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju praznikov. Tako pomeni rožni venec hojo po poti, ki je posvečena s Kristusovo krvjo in Marijini solzami.

Medtem ko jagode rožnega venca drsijo skozi prste in ko pri vsakem oddelku desetkrat izgovorimo angelski pozdrav Mariji, dobita naš duh in naše srce prostor za pogovor z Bogom. Svoje življenje in življenje vseh, ki so nam dragi in vseh tistih, za katere smo odgovorni, postavljamo pred obličje verskih resnic in skušamo izvajati iz njih praktične posledice za življenje, pri tem pa se obračamo na Marijo, da bi prosila za nas svojega Sina in Očeta, od katerega pride vsak dober dar. Vse svoje zadeve in skrbi moramo izliti v to molitev, kakor pravi psalmist: »Preloži na Gospoda svojo skrb, On te bo podpiral.« (Ps 54,23) Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob takšni molitvi rožnega venca novo luč, ko jih ob roki svoje duhovne matere premislimo pred Bogom. Bremena življenja postanejo znosnejša, ali bolje rečeno: mi postanemo močnejši, ker jih nosimo z Bogom pred Marijinim obličjem, v zedinjenju s Kristusom.

Veliki krščanski mislec Romano Guardini pravi: »Čim dlje človek živi, tem bolj jasno vidi, da so preproste stvari resnično velike.« In tako je tudi z rožnim vencem. Pri rožnem vencu gre »Za središče skrivnosti Boga in za odrešenje sveta. Kdor tega ne vidi ali morda videti ne more, ni dorasel rožnemu vencu. Najgloblji razlog za brezmejno kritiko, ki ji je izpostavljen rožni venec, je brez dvoma treba iskati na tem mestu. Naš čas je postal v veri slaboten, čas, kateremu je skrivnost in poglabljanje vanjo ter počivanje v njej postalo nekaj tujega. Kdor skrivnosti Boga in našega odrešenja ne jemlje resno in kdor zaradi tega 'nima časa' spustiti se vanjo, ta seveda z molitvijo rožnega venca ne more skleniti prijateljstva, kaj šele da bi skrivnosti rožnega venca ljubil in jih ljubeče podoživljal… in dobival hrano iz njih.«

So ljudje, ki v nerazumevanju mislijo, da se z molitvijo rožnega venca trgamo stran od predanosti Kristusu in v Njem troedinemu Bogu. Ti naj pomislijo, da je celo sv. Ludvik Montfortski, eden najbolj gorečih Marijinih častilcev vse zgodovine, zapisal: »Če bi vodila pobožnost Marije proč od Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. A tega se nam ni bati; da, ta pobožnost nam je nasprotno le zato potrebna, da popolneje najdemo Kristusa, ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 62)

Dejstvo je: kadar so ljudje častili Marijo z rožnim vencem, takrat je bilo krščanstvo močno in polnokrvno. Tudi slovenski narod je preživel le zaradi češčenja Marije in prave vere. Tudi otroke rožni venec uči reda in odrekanja in je najboljše sredstvo za zdravo duhovnost, ki jo človek potrebuje, da o Marijinem varstvu in blagoslovu, ki ga otroci dobijo s to molitvijo, niti ne govorimo. Rožni venec uči tudi ponižnost in poslušanje, ki sta glavni vrednoti zdrave družbe.

Vse to se lahko učimo le ob topli ljubezni nebeške Matere. Kaj takega ni mogoče zaukazati z nobeno ustavo in nobenim zakonom.

R. Guardini pripominja: »Krščansko ljudstvo je Marijo vedno ljubilo z le Njej pridržano ljubeznijo; in nikoli ni bila dobra tista ura, ko so kristjani mislili, da morajo zaradi Sinove časti raztrgati svojo prastaro povezanost z Njegovo Materjo.« Marija je namreč  Mati lepe materinske ljubezni.

V današnjih časih nas zlo napada na vsakem koraku. Celotno življenje je postalo naravnano tako, da bi nas odvrnilo od Boga. Mediji nam ves čas kričijo: laž je dobra, splav je dober, nečistost je dobra, evtanazija je dobra, greh je dober ali celo greha ni. In še: ne poslušajte Cerkve, ne spovedujte se, ne hodite k maši, pojdite v trgovine, živite na koruzi in do jutri bi se dalo naštevati, kaj vse za dobro proglašajo lažni preroki. Tudi krize nimamo zato, ker bi bili delovno in finančno nesposobni, ampak ker smo poteptali krščanske vrednote. Poštenost, resnica in ljubezen so vedno bolj izrinjene, zagovarjajo se laž, goljufija, sebična brezčutnost, nasilje. Lažna svoboda je odprla vrata vsem oblikam uživaštva, ki vodi v brezciljnost, naveličanost, celo v obup. Družba zavestno uničuje cele generacije mladine. Otrok recimo sploh ne vzgajamo več, ampak se jim moramo mi prilagajati, s tem pa jim krademo življenje, kar je zločin. Postaviti meje je nujno in prav tako povedati: to je greh, to je zlo, ono pa je dobro! Hudič nas vse zapeljuje v slabo, na svetu so se začele vojne in velika trpljenja v vedno večjem obsegu in bolj kruto. Ponekod že pobijajo kristjane zaradi vere. Kaj bomo naredili mi? Kaj bomo naredili mi? Ali bomo dovolili, da se hudič smeji božji Materi, da se smeji Bogu in nam, ko krade otroke in jih zapeljuje v lenobo, mamila, brezboštvo, ko uničuje družine in duhovne poklice, ko mori otroke v materinem naročju in ostarelim ne pusti živeti? Kaj bomo naredili?

Papeži so že tisočkrat povedali, da moramo za rešitev moliti rožni venec. Leon XIII. je v uradnem papeškem pismu zapisal, da ko se moli rožni venec, se trese ves pekel. Sv. Pij X. v katekizmu navaja rožni venec kot enega glavnih sredstev za dosego Božje milosti in zmago dobrega. Janez XXIII. pa je v apostolskem pismu zapisal: »Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti med verniki zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem zakramentov.« Vam povem še enkrat! »Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem zakramentov.« In Marija je celo sama povedala v prikazovanjih, da se mora rožni venec moliti za rešenje sveta.         Naša pamet je v svetih stvareh preveč omejena. Poslušati bomo morali Boga, Marijo in papeže ter moliti rožni venec, da nas bo Bog razsvetlil in da nam bo On dal, kar potrebujemo. Devica Marija sama pravi, da je rožni venec orožje, s katerim želi osvojiti ves svet za Boga in da je to veriga, s katero bo na koncu zvezala hudiča in ga vrgla v pekel. Pomagajmo Ji pri tem.

+  +  +

O ve izvoljene duše, vi Jezusovi služabniki v Mariji, zavedajte se, da je Zdravamarija za Očenašem izmed vseh molitev najlepša. To je najgloblji poklon, ki ga morete napraviti Mariji, kajti to je poklon, s katerim je poslal Najvišji k Njej nadangela, da bi pridobil Njeno srce. In vplival je s tako močjo na Njeno srce, in sicer s tajnimi miki, ki jih vsebuje, da je Marija navzlic svoji globoki ponižnosti privolila v učlovečenje Boga. Ravno s tem posvečenjem si boste tudi vi brez dvoma osvojili Njeno srce, če le govorite, kakor je treba.

Zdravamarija, ki jo prav molimo, se pravi pazljivo, pobožno in ponižno, je po mnenju svetnikov sovražnik hudemu duhu. Požene ga v beg in je kladivo, ki ga zdrobi; duši pa je sredstvo posvečenja in angelom v veselje. Zdravamarija je melodija izvoljenih, visoka pesem nove zaveze, radost Marijina in slava presvete Trojice. Zdravamarija je nebeška rosa, ki oplodi dušo, čist in ljubezniv poljub, ki ga damo Mariji, rdeča vrtnica, ki Ji jo podarimo, in dragocen biser, ki Ji ga žrtvujemo, čaša ambrozije in božanskega nektarja, ki Ji ga ponudimo. Vse te primere smo našli pri svetnikih.

Zato vas goreče prosim pri ljubezni, ki jo imam do vas v Jezusu in Mariji, ne bodi vam zadosti, moliti samo Zdravamarije, ampak molite tudi rožni venec, če utegnete, celo vseh dvajset skrivnosti vsak dan, pa boste ob smrtni uri blagoslavljali dan in trenutek, ko ste mi verjeli. In ker je vaša setev v blagoslavljanju Jezusa in Marije, bo tudi vaša žetev v nebesih večno blagoslovljena. Kdor seje z blagoslovi, bo tudi z blagoslovi žel.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 252-254) Amen.

Literatura:

Sv. Ludvik M. Grignion de Montfort. 1980. “Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji.” Pleterje: Kartuzija Pleterje.

Apologija katoliškega političnega delovanja

Premislek o ločitvi Cerkve in države

Med nasprotniki katoliške Cerkve je navzoč stalni ''bojni krik'': ločimo Cerkev od države! Princip ločitve Cerkve od države si je vse od francoske revolucije preko liberalizma 19. stoletja pridobil mesto stalnice v ustavah evropskih držav in je vsak dvom o njem označen kot prvovrstna oblika ''mračnjaštva''. Toda še tako kratek pregled polemik v zvezi z ločitvijo Cerkve od države nam hitro razkrije šibkost poznavanja pojmov in njihove uporabe. Prav tako je vsaka razprava na omenjeno tematiko povezana z nepoznavanjem zgodovine in celo izvora ''sekularizacije'' same. Nekaj izmed omenjenih nesporazumov bomo poskušali razrešiti v pričujočem eseju, čeprav bomo marsikdaj prisiljeni zaobiti rdečo nit. Za jasno obravnavo tematike je namreč potrebno poznavanje pojmov naravnega prava, družbenega nauka katoliške Cerkve, pojma političnega udejstvovanja in pojma države same. V nasprotnem primeru bi namreč vnesli še več zmede in bi marsikatero vprašanje ostalo nerešeno. Iz enakega razloga v eseju ne bo govora o idealnem stanju, temveč gre predvsem za apologijo političnega delovanja v današnjih razmerah, v katerih, hočeš – nočeš, živimo.

Sveti Ludvik IX. - francoski kralj

Država in politika

Začetek pojmovne zmede izhaja že iz pomešanja pojmov politika in država. Ta dva pojma se pogosto jemlje kot sopomenki. Tako lahko pogosto slišimo očitke, da se predstavniki Cerkve s tem, ko podajo takšno ali drugačno mnenje o političnih temah, ne držijo ustavne ločitve Cerkve in države. Ob tem naj poudarimo, da ustava nikakor ni večna, saj se jo lahko spremeni že z dvotretjinsko večino v parlamentu. Kljub temu pa je ustava, dokler velja, najvišji dokument države in ga je kot takega posledično potrebno upoštevati. A vendarle nam pregled nad pojmi pokaže različno sliko kot smo je vajeni iz ust nasprotnikov Cerkve. Če državo definiramo kot organiziranje ljudstva za dosego političnih ciljev, je namreč že samodejno uvedena vsebinska razlika med državo in politiko oz. političnim. Od tod se nam ločitev Cerkve od države pokaže kot ločitev Cerkve od ''organizacije'', ki je bila ustvarjena za dosego političnih ciljev. Ker pa sodobne demokratične države nimajo že v naprej začrtanih političnih ciljev, temveč se ti dosegajo preko udejstvovanja državljanov, je izključitev katerega koli dela javnosti iz politike, tudi katoliškega, po svojem bistvu protidemokratična. Pogled v same pojme politike in političnega pa nam razkrije, da je politično udejstvovanje katoliškega dela javnosti in s tem tudi Cerkve ne samo upravičena, temveč tudi nujna. Carl Schmitt, eden izmed največjih konzervativnih teoretikov politike in prava 20. stoletja, je v svojem eseju Pojem političnega izpostavil, da je pojem političnega, ki je samo bistvo politike, razlikovanje med sovražnikom oz. nasprotnikom in prijateljem oz. zaveznikom. Žal je pozaba ideje o ''vojskujoči se Cerkvi'' pripeljala do nezaupanja do vsakih resnih političnih pobud in posledično do označbe le-teh za nekaj, kar nadaljuje t. i. ločitev duhov oziroma ovira nekakšno vseljudsko spravo. A vendar je stanje človeštva takšno, da je boj, tako duhovni kot politični, nujen. To še posebej drži za današnji čas, ko se zaradi postmodernega zavračanja objektivnih vrednot, kar je Benedikt XVI. posrečeno poimenoval diktatura relativizma, Cerkvi močno omejuje oznanjanje resnice. V izogib amaterskemu navajanju bibličnih citatov je potrebno poudariti tudi to, da boj ne nasprotuje krščanski vrednoti miru, kot nam pričajo razni zgledi iz cerkvene zgodovine, temveč ga celo predpostavlja in končno (kot cilj) vzpostavlja.

Poleg tega je pomembno pomisliti na argument mnogih nasprotnikov Cerkve, da je javni državljanski prostor laičen in v njem katoliško delovanje nima kaj iskati. Toda takšno dojemanje javnega prostora je skregano s prej omenjeno razločitvijo med politiko in državo. Če sedaj pogledamo s popolnoma laičnim pogledom, je religija, v našem primeru katolištvo, zgolj ena izmed svetovnih nazorov državljanov, katerega načela preko političnih strank, mnenjskih voditeljev in širšega javnega delovanja določeni državljani (torej pripadniki nekega svetovnega nazora) tudi uveljavljajo. V nasprotju s tem zdravorazumskim sklepom pa levičarski del javnosti zagovarja prepričanje, ki religiji namenja prav čudno mesto. Če se ozremo na nove predloge za družinski zakonik, lahko ugotovimo, da se pri tem veliko govori o reševanju otrok pred versko indoktrinacijo. Toda nihče izmed snovalcev ni niti pomislil na indoktrinacijo otrok v duhu npr. komunizma, liberalizma itd. Vse to nam pomagata razložiti dve prevladujoči smeri mišljenja, ki žal zaznamujeta javni diskurz:

a) Postmoderni relativizem. Ta je že v izhodišču naperjen proti vsemu absolutnemu in je posledično religija njegova prva tarča. Religija namreč oznanja absolutno resnico, katere merilo ni človek. To pa je v popolnem neskladju s postmodernim relativizmom kot takim. Takšno mišljenje že oznanja pot k tiraniji, saj v svoji navidezni odprtosti preganja tiste dele družbe, ki se z relativizmom ne strinjajo.

b) Pojav političnih religij. To je tisto, kar je Eric Voegelin poimenoval 'novi gnosticizem'. Gre za iskanje odrešenja na zemlji v političnih religijah kot so komunizem, nacionalsocializem, celo nekatere oblike liberalizma itd. Gre za ideologije, ki vidijo odrešitev v vzpostavitvi popolne družbe in sredstva do odrešenja: razredni boj, izboljšanje človeka z evgeniko, širjenjem demokracije in liberalizma po celotni zemeljski obli itd. Vsakršni politični religiji je seveda glavni sovražnik vsakdo, ki opozarja na grešno naravo človeka, ki je ni mogoče izboljšati z nekimi zunanjimi posegi. Cerkev je s svojo doktrino o izvirnem grehu tako med prvimi na spisku sovražnikov.

Izločitev Cerkve iz države v praksi - Mehika 1927

Vse dokler veljajo demokratične norme, izhajajoče prav iz zgoraj omenjene drže politične religije, te ne morejo preprečiti katoliškega političnega delovanja, saj bi potemtakem šlo za začetek omejevanja svobode združevanja in vesti. Če so nekatere stranke kot so neonacistične in ponekod komunistične povsem upravičeno prepovedane, pa demokratična javnost ne more po istih merilih prepovedati katoliške stranke, četudi bi razni ''intelektualci'' želeli dokazati, da je katolištvo totalitarno. Kakorkoli že, neskladja katolištva z dejansko listino o človekovih pravicah ni in potemtakem pravno gledano takšnega delovanja ni mogoče ovirati, razen v primeru, če bi se kakšna skrajnejša vlada odločila katoliško politično delovanje prepovedati pod pretvezo, da gre za ''protiustavne cilje''. O tem, da bi takšna prepoved hitro padla na mednarodnih sodnih instancah, pa seveda ni mogoče dvomiti. 

Politika kot nadaljevanje teologije 

Hannah Arendt je nekoč zapisala, da je politika zadnja konsekvenca filozofije. Podobno bomo trdilivtudi mi pri ob predpostavki, da je politika nujno nadaljevanje metafizičnega, duhovnega boja proti zlu. Hkrati pa še vedno izhajamo iz Schmittove definicije političnega kot ločevanja med prijateljem in sovražnikom. Kot je bilo nekoč v blogovskem zapisu o nujnosti duhovnega boja poudarjeno, da je duhovni boj proti hudemu duhu nujen, je nujno tudi delovanje proti hudemu duhu v javnosti, se pravi na političnem področju. Če je pričujoči prispevek do sedaj predstavljal argumente namenjene nekatoliškemu delu javnosti, pa ta del apelira na katoliškega. Tudi v cerkvenem občestvu so namreč pogoste teze o avtonomiji zemeljskih stvarnosti, po katerih je vizija Cerkve, ki se ukvarja tudi z zemeljskimi zadevami, že stvar preteklosti. Toda, če upoštevamo, da hudi duh deluje na posameznike, nujno pogojuje tako njihovo osebno kot javno-politično delovanje. Že če pogledamo na debate glede splava, umetne oploditve in sodomije, lahko opažamo ne samo mlačno toleriranje greha, temveč celo njegovo propagiranje preko politike. Zakoni o sovražnem govoru, prvotno namenjeni zaščiti človeškega dostojanstva, so se izrodili tako močno, da marsikdaj preprečujejo boj proti grehu, posebej grehom mesa. Vsak greh seveda še ni zločin. Malokdo bo namreč trdil, da je sodomija ali uporaba kontracepcije tudi zločin. Je pa oboje nedvomno greh. Ravno preko propagiranja greha lahko vidimo delovanje hudega duha na javnem polju, čemur se je treba zoperstaviti. 

Nadalje si je koristno priklicati v spomin, da je vse od antike naprej prevladujoča misel na Zahodu od antike dalje učila, da je namen politike usmerjati ljudi k dobremu, omogočati življenje v skladu z vrlino in smotrom. Cerkveni nauk je namenjen prav temu, da usmerja ljudi k življenju, ki jim bo omogočilo odrešitev, se pravi življenju v izogibanju greha in upoštevanju zapovedi. Tukaj se moramo navezati na naslov odstavka. Če je, kot trdi Tomaž Akvinski, filozofija le dekla teologije, in če je politično delovanje posledica filozofije, bi bilo pravilno, da bi krščanske stranke ta princip upoštevale in dejansko izhajale iz družbenega nauka Cerkve. Če je udejanjanje le-tega dandanes v dobesednem pomenu izrazito težko – npr. uveljaviti korporativni sistem bi bilo skorajda nemogoče –, pa se lahko vseeno upošteva moralna načela tega nauka. Tako bi npr. pravi katoliški politiki morali vzpodbujati civilno družbo na tak način, da bi bilo lažje ustanavljanje organizacij, podobnih cehom. Če se ustavimo ob primeru kmetijstva, bi izhajanje iz takšnega nauka pomenilo vzpodbudo države, da se kmetje organizirajo v neko skupno organizacijo, preko katere bi lahko skupaj nastopali na trgu pri prodaji pridelkov in v politiki ščitili svoje interese.

Hkrati bi upoštevanje nauka okrožnice Rerum novarum pomenilo zakonodajo, ki bi preprečila izkoriščanje delavcev in neplačevanje raznih socialnih prispevkov, ko bi bilo npr. uvedeno odgovarjanje direktorjev s svojim lastnim premoženjem. Seveda ima cerkveni nauk tudi nujne aplikacije na ostalih področjih, kot se je denimo v Sloveniji pokazalo z angažiranjem proti oploditvi z biomedicinsko pomočjo in proti družinskemu zakoniku, kar nam daje izredno pozitiven zgled za prihodnost.

Takšni zakoni gotovo ne bodo preprečili niti greha sodomije niti iskanja umetne oploditve v tujini, kar v današnjem globaliziranem svetu sploh ni težko. Bodo pa preprečili hujše, javne posledice teh grehov in njihovo širše sprejetje kot norme. V tem pogledu je tak angažma izrazito pozitiven in ga nauk o avtonomijah zemeljskih stvarnosti ne more preprečiti.

Gabriel Garcia Moreno - katoliški predsednik Kolumbije

Cerkev in država 

Pokazali smo na napako enačenja države in politike pri vprašanju katoliškega (in tudi siceršnjega) političnega delovanja. Sedaj pa se moramo še vprašati o samem razmerju med Cerkvijo in državo. Katoliška tradicija zlitju Cerkve in države ni naklonjena. Zahodnemu krščanstvu je bil namreč vedno tuj tako cezaropapizem, značilen za vzhodno krščanstvo, kot tudi teokratično tolmačenje verskih tekstov, kar je najbolj očitno v islamskem svetu. Hkrati pa je katolištvo ohranilo večjo ločenost od države tudi v primerjavi s protestantskimi državami, kjer so monarhi pogosto bili tudi, vsaj nominalno, prva oseba v svojih verskih skupnostih.

Preden začnemo s širšim razpravljanjem o razmerju med Cerkvijo in državo, moramo pogledati sam odnos do pojma teokracija in njegov pomen na Zahodu. Mnogi predstavniki novega ateizma namreč skupaj s tem, ko zagovarjajo izganjanje Cerkve in vere iz javne sfere, s prstom kažejo na islamski svet in njihovo ''teokracijo''. Teokracija je pojem, ki prihaja od rimskega zgodovinarja judovskega porekla, Jožefa Flavija. Ta je teokracijo postavljal nasproti političnim ureditvam, ki so bile poznane iz del grških filozofov in tako trdil, da Izrael ni ne demokracija ne monarhija, temveč teokracija, torej božja moč ali vladavina. Ureditev Izraela naj bi izhajala iz Mojsesa in njegov suveren naj ne bi bil kralj, temveč Bog oziroma božji zakon. To je tudi pomen teokracije kot jo razume sodobni islamski svet s svojim šeriatskim pravom.

Medtem pa ima krščanstvo (in posebej katolištvo) drugačno dojemanje. Zahodni svet je namreč, tudi pod vplivom klasične antike, sprejel idejo naravnega prava. Naravno pravo pa ni zapisano ne v Bibliji ne v delih cerkvenih očetov, temveč izhaja iz narave, posebej narave Boga in narave človeka. To naravno pravo, ki ni neposredno omejeno na religijo, saj ga je človek zmožen spoznati z razumom, je onemogočilo popoln diktat religije nad posvetno sfero, saj ni bil zakon, ki bi bil že vnaprej ''dan iz neba'', kot naj bi bilo po verovanju muslimanov šeriatsko pravo ali pri judih postava. Napak pa bi bilo misliti, da je naravno pravo posledično za posvetne oblastnike popolnoma nezavezujoče. Tomaž Akvinski je namreč o naravnem pravu zapisal, da je delež večnega prava v razumnih bitjih. Večno seveda pomeni božansko. Iz tega izhaja, da naravno pravo ni ločeno od Boga. Vsaka dobra oblast bi naravno pravo morala spoštovati in po njem urejati svoje posvetne zakone. V tem kontekstu je vloga Cerkve in njenega družbenega nauka, da kot Kristusova nevesta poda smernice, po katerih bi se večne principe udejanjalo v tuzemski stvarnosti.

Kljub vsemu je nujno upoštevati ločene pristojnosti tako Cerkve kot države in pomisliti o razlogih za ločitev. Marsikateri goreč zagovornik ločitve namreč ne ve, da ta izhaja iz srednjega veka, ko se je Cerkev borila proti vmešavanju države v njene zadeve in ne obratno. Prav tako je država zahtevala svoj del svetosti. Že samo ime Sveto rimsko cesarstvo priča o tem. Cerkev je namreč želela državo vrniti v svojo zemeljsko (sekularno) funkcijo, se pravi k zagotavljanju miru, pravičnosti in dobrega družbenega reda.

Za konec se je koristno povrniti k prejšnjim mislim in se vprašati, ali ima država sama merilo za to, kaj dober družbeni red sploh je. Država kot taka tega merila seveda nima, neizpodbitnega merila ne moremo dobiti niti iz znanosti ali ideologij. Zato moramo še enkrat opozoriti, da je kljub temu, da imata država in Cerkev načeloma ločene pristojnosti, politična aktivacija katoliškega občestva nujna. Nujna je zato, da se vrne naravno pravo in želja po doseganju dobrega v brezosebno, neživljenjsko, pravno pozitivistično, od Boga in človeka odtujeno politiko.