Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

 

“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

Serafino M. Lanzetta

Sveta mati Cerkev se sooča s krizo, ki ji ni para v vsej njeni zgodovini. Vedno so med duhovščino obstajale zlorabe vseh vrst, vendar pa je trenutna epidemija drugačne vrste, ker se prepletata moralna in doktrinalna kriza, katerih korenine so globlje od zgolj nepravega ravnanja nekaterih članov cerkvene hierarhije in duhovščine. Treba je zato odpraskati površje in kopati globlje. Zmeda v zadevah nauka ustvarja moralno sprevrženost in obratno – spolne zlorabe so leta in leta uspevale pod okriljem splošne brezbrižnosti, vse do točke, da je na tihi način prišlo do spremembe nauka glede spolne morale v nekaj, kar se današnjemu človeku zdi le še anahronistično.

Kakor je dejal angleški škof iz Portsmoutha, Philip Egan, se vsekakor kriza širi na treh ravneh: »Najprej imamo domnevni spisek grehov in zločinov, ki so jih duhovniki zagrešili proti mladim; potem imamo homoseksualne kroge, zbrane okrog nadškofa Theodora McCarricka, a jih najdemo tudi po drugih področjih Cerkve; nazadnje imamo, kot tretjo, slabo ravnanje in prikrivanje vsega s strani hierarhije, vse do najvišjih krogov le-te.«

Kako daleč bo treba iti, da bi prišli do korenin te krize? Med drugimi, lahko pogledamo v grobem zlasti dva moralna razloga kot glavna vira. Prvi je posredno vezan na današnje težave, ki pestijo Cerkev, drugi neposredno. Kot prvi vzrok lahko navedemo nasprotovanje okrožnici »Humanae vitae« znotraj Cerkve. Z zoperstavljanjem nerazdružni povezavi med povezovalnim in prokreativnim načelom (roditev in vzgoja otrok) svetega zakona, so odpirali pot dopuščanju vsake druge vrste skupnosti, ki so upravičene v imenu ljubezni. Ljubezen je bilo treba postaviti pred in nad nespremenljivost narave. Kontracepcija bi tako predstavljala legitimno moralno sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče ohraniti to, da ima človeška odgovornost prednost pred Božjim zakonom, tako naravnim, kot nadnaravnim. 

V resnici pa je bil scenarij, ki se je odkrival, precej drugačen. Če namreč roditev ni več predstavljala prvotnega cilja zakona, jo je bilo potrebno ne samo ločiti od ljubezni, temveč, nasprotno, je bilo treba ljubezen ločiti od tega prvotnega cilja, in sicer vse do tega, da se upravičuje roditev brez zakonske zveze kot logično posledico ljubezni brez roditve. V družbo in Cerkev so tako vsilili ljubezen, ki je jalova in povsem izločena iz svojega naravnega in zakramentalnega konteksta.

V igri je bila sama istovetnost ljubezni. Kakor je namreč pred kratkim poudaril škof Kevin Doran, predsednik bioetične komisije pri irski škofovski konferenci, obstaja: »Neposredna povezava med »kontracepcijsko miselnostjo« in presenetljivo tako velikim številom ljudi, ki se zdijo pripravljene danes redefinirati poroko kot zvezo dveh oseb, brez razlikovanja spolov.« Dodal je tudi, da če ljubezensko dejanje lahko ločimo od njenega prokreativnega namena, »Potem je tudi precej težko razložiti, zakaj bi morala poroka biti med moškim in žensko.«   

Pričujoča kriza Cerkve je po eni strani manifestacija krize spolne istovetnosti, ideološki upor proti učiteljstvu, zakoreninjenem v trajnem moralnem izročilu, po drugi strani pa nesposobnost, da bi videli pravo težavo, namreč homoseksualnost in homoseksualne skupinice znotraj duhovščine. Več kot 80 odstotkov primerov znanih spolnih zlorab, ki jih je zakrivila duhovščina, namreč niso bili primeri pedofilije, temveč pederastije. Prepričanje, da je potrebno sprejeti vsako vrsto ljubezni, je postalo splošno mnenje, to pa zato, ker so odstranili prepoved kontracepcije, četudi se dogmatične formule niso spremenile. Resnično bistvo modernizma je v tem, da se teorija menja s prakso, s tem pa se ljudi priuči k navadam, ki jih sprejema večina.

VIR: L' Espresso, Settimo Cielo

Zakaj obstajata le dva spola

John Skalko

Ali obstajata le dva spola?

Generaciji pred nami bi se to verjetno zdelo smešno vprašanje. A glede na vzpon teorije spola, transspolnosti, interspolnosti in drugih podobnih fenomenov se to vprašanje danes zdi kompleksno in pereče.

Kaj razlikuje moškega od ženske? Je to številno spolnih kromosomov? Je to prisotnost ustreznih spolnih organov? Količina testosterona ali estrogena? Težava je, da noben od teh standardov ne velja vedno in povsod: nekateri posamezniki so rojeni z dodatnimi kromosomi, kot npr. XXYY ali XYY. Drugi so rojeni z dvojnimi spolnimi organi. Nekatere ženske imajo višjo raven testosterona kot mnogi moški.

Vsaka od teh posebnosti predstavlja resen ugovor proti binarni delitvi na moški in ženski spol. Posamezna človeška bitja so naravno moška ali ženska, kot je vsako število naravno sodo ali liho (pod pojmom »narava« imam v mislih esenco določene stvari oz. tisto, kar nujno sledi glede na njeno esenco). Če bi naleteli le na eno število, ki ni sodo ali liho, potem bi bil to dovoljšen dokaz, da števila po svoji naravi niso soda ali liha. Če bi naleteli le na en trikotnik, ki bi imel štiri stranice, bi to bil dovoljšen dokaz, da trikotniki po svoji naravi niso trikotni. Podobno bi tudi primer enega človeka, ki ne ustreza binarni normi, pokazal, da tradicionalno razlikovanje med dvema spoloma ni ustrezno.

Na srečo ne obstajajo števila, ki niso niti soda niti liha. Prav tako ne obstaja niti en trikotnik s štirimi stranicami, že sama definicija je notranje kontradiktoren. Ali lahko trdimo, da je pojem medspolnega človeškega bitja podobno notranje kontradiktoren? 

Biološko gledano se zdi, da medspolni ljudje obstajajo, kot tudi ljudje z drugimi ne-binarnimi spolnimi značilnostmi. Hermafroditi imajo moške in ženske spolne organe. Nekateri posamezniki z moškimi spolnimi organi imajo XX kromosome. Nekateri posamezniki z moškimi geni imajo nepopolne ženske spolne organe. Kakšen ne-arbitrarni splošni standard torej lahko uporabimo za določanje spola?

Kaj določa spol? 

Naš spol – moški ali ženski – je določen z našo osnovno zmožnostjo spolne prokreacije. Poglejmo si naslednji miselni eksperiment Christopherja Martina:

Predstavljajmo si, da srečamo tujo življenjsko vrsto – nerazumske živali – ki bi se od nas jasno razlikovala: npr. na Marsu. Pojavi se vprašanje: so ta bitja spolna? In če so, lahko razlikujemo med samci in samicami? Razmisliti moramo, kako bi se lotili iskanja odgovora na to vprašanje. Brez dvoma ne bi začeli s preučevanjem njihove psihologije, prav tako ne bi zgolj opazovali (ali secirali) posameznih primerkov. Poskušali bi ugotoviti, kako se razmnožujejo ter kakšna je vloga različnih organov različnih individuumov pri reprodukciji. Spol je torej biološki in teleološki pojem. Vse drugo, kar imenujemo spolno, imenujemo končno tako zato, ker je kakorkoli povezavo s tem procesom oz. s temi organi.

Če bi opazili, da se pripadniki te vrste razmnožujejo nespolno, bi pravilno sklepali, da v tej vrsti ne obstajata moški in ženski spol. A če bi nasprotno opazili, da sta za razmnoževanje potrebna dva, bi pravilno sklepali, da se ta vrsta razmnožuje spolno preko spolne združitve. Ta dva tipa – moškega in žensko – imenujemo različno glede na njuno vlogo pri razmnoževanju. Če človeška bitja ne bila naravno ustvarjena za razmnoževanje ali če se ne bi razmnoževala spolno, ne le da ne bi imeli nikakršnega koncepta družbenega spola, temveč človeška bitja sploh ne bi bila spolna.  

Iz tega razloga lahko torej obstajata le dva spola. Silogistično bi lahko to izrazili na naslednji način:

  Biološki spol je definiran glede na vlogo pri spolnem razmnoževanju; 
  spolno razmnoževanje zahteva le dva, moškega in žensko; 
 biološki spol je torej binaren, moški in ženski.
 

Odstopanja se v naravi pojavljajo, a odstopanja implicirajo normo, od katere odstopajo. Kastrirani moški je še vedno moški; ženska z amputiranimi prsmi, je še vedno ženska. Dejstvo, da je nekdo rojen z nejasnimi spolovili, ne odpravlja njegovega pravega spola. To, da določenega posameznika težko identificiramo kot moškega ali žensko, ne pomeni, da ni nič od tega. Identične dvojčke težko razlikujemo, a so še vedno različne osebe. Epistemološki problemi ne vodijo nujno k ontološkim. 

Poglejmo si primer rastlin, ki se spolno razmnožujejo. Ko naletimo na rastlino, ki ji manjkajo nekateri spolni organi, iz tega razloga ne sklepamo, da smo naleteli na tretji spol. Nasprotno, biologi v takem primeru pravilno sklepajo, da so naleteli na okrnjeno rastlino. Podobno so tudi ljudje, ki imajo dodaten kromosom ali obolela spolovila, samo to: spolno prikrajšani na fizičnem nivoju. Taki ljudje so pogosto čudovite, ljubeče in moralno zgledne osebe, a fizično jim nekaj preprosto manjka.

Hermafroditi so posamezniki z ženskimi in moškimi spolnimi organi. Čeprav imajo torej v nekaterih redkih primerih nekatere človeške osebe dvojna spolovila, nismo še našli primera, kjer bi obojna popolno delovala. Popolni človeški hermafrodit s popolnoma delujočimi ženskimi in moškimi spolnimi organi ne obstajajo. Iz tega razloga tudi ni bil ugotovljen še noben primer človeške samooploditve.

A tudi če bi obstajal posameznik s popolnoma delujočimi moškimi in ženskimi spolnimi organi, tak primer ne bi pobil binarnega razlikovanja na ženski in moški spol. V tem primeru bi namreč imeli posameznika, ki je hkrati moški in ženska; nekoga, ki torej lahko spolno deluje kot moški ali ženska glede na nasprotni spol, s katerim bi vstopil v spolni odnos. Hermafroditizem torej nikakor ne pobija tradicionalnega binarnega razlikovanja med spoloma, temveč ga potrjuje. Pravzaprav ne bi niti vedeli, da hermafroditi obstajajo, če ne bi poznali moško-ženske dvojnosti.

Različne ravni »zmožnosti«

Kako torej končno razlikujemo med moškim in ženskim, je torej utemeljeno na dvojni biološki vlogi pri reprodukciji. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z žensko, je biološko in resnično moški. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z moškim, je biološko in resnično ženska. Moški in ženska sta torej definirana v odnosu drug z drugim ter sta zato korelativna pojma.

Pri tem moramo razlikovati med dvema tipoma »zmožnosti«. Moški ostanejo moški tudi če niso prokreacijsko aktivni, ali če so nezmožni reprodukcije zaradi neplodnosti, kastracije ali genetske oz. fizične hibe. Razumevanje »zmožnosti« oz. »potencialnosti« je v tem kontekstu bistveno. Mehanik, ki nima ustreznega orodja, je še vedno »zmožen« popraviti avto, a ne v istem smislu kot je mehanik s pravim orodjem »zmožen« popraviti vaš avto tu in zdaj. Moški je tip organizma, ki je zmožen oploditi žensko. Z drugimi besedami, lahko jo oplodi, če ima ustrezne delujoče organe. Ženska pa nikoli ne more oploditi druge ženske.

Glede na to, da se človeška bitja razmnožujejo spolno, so biološko moški ali ženske. Moški so moški in ženske so ženske. Pravi hermafroditi s popolnoma delujočimi spolnimi organi ne obstajajo. Tretji element ne obstaja.

Prirejeno po: http://www.thepublicdiscourse.com/2017/06/19389/