Neuspešno opravičevanje vsiljevanja obhajila na roke

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je v rubriki "Škofje odgovarjajo" bil objavljen odgovor škofa Jamnika glede krivičnega vsiljevanja obhajila na roke in odziva zvestih katolikov, ki so zaradi tega nehali prejemati obhajilo v svojih župnijah.

Odgovor je bil izredno žaljiv, obrekljiv in netočen. Škof v odgovoru ni sposoben razumeti stališča ljudi, ki za drago ceno pričujejo o neprimernosti obhajila na roke. V svoj bran vzame tudi izrezan in dejansko popačen citat psevdo-Cirila Jeruzalemskega (obstaja velika verjetnost, da citat ni avtentičen!), ki ga tako skrajša, da služi njegovemu cilju.

Škofovo palico o „vprašanju vere in resničnega hrepenenja po Bogu“ lahko obrnemo proti njemu in se vprašamo, kje je vera tistih, ki ljudem lomijo vest v popolnem nasprotovanju vsem Cerkvenim zakonom, pravičnosti, izročilu in mednarodni medicinski stroki.

Na pismo se je odzvala bralka, zdravnica. Žal v uredništvu njenega argumentiranega in spoštljivega pisma niso želeli objaviti. Zato  njeno pismo objavljamo tukaj. Medtem so tudi sami bili deležni cenzure na Facebooku in govorili o svobodi govora, ki jo že vrsto let tudi sami kratijo, ko slovenskim katolikom in celo duhovnikom ne objavljajo njihovih pisem. Še en dokaz, da Slovenija nujno potrebuje svobodne katoliške medije in glasove.

Pozdravljeni,

pišem v zvezi z odgovorom škofa Antona Jamnika Obhajilo na roko, 25.10.2020 v tedniku Družina, št. 43. 

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je izdala navodilo Redemptionis Sacramentum, 25.3.2004, kjer v členu 92 jasno govori o tem, da ima vernik zmeraj pravico prejeti sveto obhajilo na jezik.

Ko so se v času prašičje gripe leta 2009 pojavile podobne zahteve s strani škofov glede obhajila na roko, je dobil britanski vernik pritrdilni odgovor s strani Kongregacije, ki je izdala zgoraj omenjena navodila, da ima vernik pravico zmeraj zahtevati, da prejme obhajilo na jezik. Pismo je javno dostopno na spletu.

Thomistic Institute v Washington D.C. (https://thomisticinstitute.org/) je v sodelovanju s strokovnjaki  izdal navodila, v začetku maja 2020, v katerih navaja, da podelitev svetega obhajila na jezik ne predstavlja večjega tveganja za okužbo ali širjenje v primerjavi z obhajilom  na roko pod pogoji, ki so navedeni.

Svetovna zveza katoliških zdravnikov je prav tako objavila študijo iz ZDA, kjer obhajanje svetih maš in prejemanje obhajila (ne glede ali je bilo podeljeno na roko ali na jezik- Navodila Thomistic Institute) ni predstavljajo žarišča novih okužb ali povzročilo prenosa okužb ob doslednem upoštevanju navodil (maska, razkuževanje rok, distanca). Članek o tem je dostopen na spletni strani F.I.A.M.C.

Na koncu naj izrazim, da se počutim osebno napadena in prizadeta zaradi določil lokalnih škofov slovenske Cerkve glede podeljevanja svetega obhajila izrecno na roko. Opirajo se na paradigme, ki niso znanstveno-medicinsko potrjene. Zaključek je še toliko bolj boleč, ko me obtožujete pomanjkanja vere in hrepenenja po Bogu. Mar se ne zavedate, da ste vi tisti, ki ste mi odtegnili prejeti vso sladkost Gospoda in njegovih milosti na način, ki je meni kot verniku edino sprejemljiv? Opiram se na tradicionalno izročilo Svete Cerkve in način prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik. Moja vest ne dopušča, da Jezusa prejmem kakorkoli drugače. Moje roke niso posvečene kot so maziljene duhovnikove in si zato ne drznem dotikati se Gospoda. Poklekam pred Kralja vseh kraljev in dovolim, da vstopi k meni, me vedno znova spreobrača in da milosti za vsakodnevni boj. Žal, ne morem drugače prejemati Gospoda, zame je drugačen način nevreden.

Barbara Grm, dr. med.

Spodbuda za nekaj nujnih sprememb

Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.

Težavnost te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton, težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane. Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici, a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa postane žrtev naših predsodkov in predstav.

Rešitev predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih. Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji. V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem tedanjem okolju.

Frančišek se je k pomembnosti spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim, ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v naravi ali v skrbi za revne. 

Zato so trde besede, ki jih namenja tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije, kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).

[…]

V svojem »Pismu duhovnikom« je Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega. Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).

[…]

Poleg skrbi za spoštovanje rubrik, Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost. Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom, popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.

Frančiškova pobožnost se je zdaj osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu: Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom. Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za nas (str. 62).

[…]

Frančišek ni pisal le duhovnikom, temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo, naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus, Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je kelih moje Krvi«). 

V istem pismu je Frančišek izrazil tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila. Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.

[…]

Po formalnem pozdravu, v katerem Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet, pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi; izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti, temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).

Bodimo pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv. Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o »fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.

Prirejeno po: http://www.newliturgicalmovement.org/2018/09/st-francis-of-assisi-eucharistic-mystic.html#.W831jPaYSMo

Kako ponovno uvesti obhajilo kleče

Verjetno se je marsikdo, ki je prebral številne teološko pomembne razloge za prejem svetega obhajila kleče, vprašal, kako bi to prakso spet bilo mogoče obuditi oz. razširiti. Seveda se sprememba mora najprej začeti pri vsakemu posamezniku osebno, določbe Cerkve vsem katoličanom namreč izrecno dovoljujejo tak način prejemanja obhajila. Očetje in matere lahko v tej smeri vzgajajo svoje otroke, drugi pa s tem seznanijo svoje prijatelje in sorodnike. Za večjo razširitev te prakse pa lahko najbolje poskrbijo duhovniki in seveda škofje. Zaslužni papež Benedikt XVI. je delil obhajilo le kleče in na usta, da bi katoličane spodbudil k takemu načinu prejemanja obhajila ter posledično k poglobitvi odnosa do Najsvetejšega.

Pri tem se moramo zavedati, da ti poskusi nikakor niso vnaprej obsojeni na neuspeh. Želja po počastitvi Jezusa v Najsvetejšem je namreč naravno vpisana v naše srce, večina vernikov prejema obhajilo na sedanji neprimeren način predvsem iz nepoučenosti in zavedenosti, mnogi celo mislijo, da tak način Cerkev priporoča. Razširjeno je celo popolnoma napačno mnenje, da je to spremembo naročil II. vatikanski koncil. V državah, kjer omenjeni indult ni bil sprejet, verniki brez težav prejemajo obhajilo na jezik, pritoževanja nad tem ni. Prav tako primeri nekaterih župnij v različnih evropskih in ameriških državah kažejo, da so verniki v veliki večini brez večjih težav ponovno sprejeli tak način prejemanja obhajila, ko je le-ta bil ustrezno predstavljen in uveden.

Pred nekaj leti je tako nek italijanski župnik napisal spodbudno pismo svojim sobratom. V njem je na kratko razložil, kako je v svoji čisto povprečni majhni mestni župniji v nekaj mesecih dosegel, da hodi 95 odstotkov ljudi k obhajilu kleče. Župnik je poudaril,  da moramo v teh časih počasi obnoviti vero in ponovno sezidati, kar je bilo opustošeno. Začel je z uvedbo celodnevnega češčenja Najsvetejšega vsak četrtek, pri svetih mašah pa je uvedel naslednje novosti:

1. Na začetku svete maše sta v cerkvi pred oltarjem že bila pripravljena dva klečalnika.

2. Medtem ko je šel mašnik v tabernakelj po ciborij, je za to zadolžena oseba prebrala naslednje preprosto sporočilo: »Papež Benedikt XVI. nas opominja, da je prejemanje obhajila kleče zelo pomenljivo znamenje češčenja. Zato smo se v naši župniji odločili, da vsem omogočimo tak način prejemanja.«

3. Obhajilo se je nato delilo vernikom, kakor so sami želeli.

Tak način je v veljavi pri vseh svetih mašah, le sporočilo pred obhajilom se bere samo ob nedeljah. Rezultat? Čeprav je župnik vernikom pustil popolno svobodo, se je približno 95 % njegovih župljanov odločilo prejemati obhajilo kleče in na usta. Župnik je zapisal, da so njegovi župljani dokazali, da ljudje razumejo, katera oblika obhajila je najprimernejša; zato so se odločili za preizkušeno večstoletno prakso. To velja tako za odrasle, kakor tudi za mladostnike in otroke.

Svoje pismo je zaključil s spodbudnimi besedami prijateljem župnikom ter jih spodbudil k pogumnim odločitvam.