Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 1. del

Corpus Christi - sveto obhajilo in prenova Cerkve
Libreria Editrice Vaticana, 2013

Škof Athanasius Schneider ORC (naslovni škof Celerine, pomožni škof škofije Astana v Kazahstanu) 

Predavanje o pomenu svete Evharistije za obnovo in prenovo Cerkve, ki ga je škof Athanasius Schneider imel 5. januarja 2013 v Brooklynu.

1. Cerkev na svoji poti proti nebeškemu Jeruzalemu raste in je neprenehoma poučevana od Svetega Duha, posebno skozi strah Božji (Apd. 9, 31), skozi nadnaravna dela vere, upanja in ljubezni ter skozi konkretna dejanja čaščenja učlovečenega Boga v njegovih vidnih manifestacijah, posebno v Njegovi prisotnosti v evharističnem zakramentu. Vse od začetka svoje zgodovinske poti je Cerkev doživljala svoja najbolj plodna obdobja prav takrat, ko je z največjo spoštljivostjo častila najsvetejši oltarni zakrament – Evharistijo. V teh trenutkih so se najbolj jasno kazali učinki binkoštnih darov Svetega Duha.

2. Sveta liturgija Cerkve in še posebno liturgija evharistične daritve je nadaljevanje molitve, ki jo je sam Kristus Veliki Duhovnik na zemlji daroval Bogu in jo še »sedaj« z velikim spoštovanjem v nebesih daruje svojemu Očetu enako kot jo je na zemlji. (Hebr. 5,7).  Te molitve in geste, ki se izvajajo s pravim spoštovanjem, predanostjo in svetim strahom Božjim so resnično binkoštne. Ti binkoštni trenutki, polni Svetega Duha,  so predvsem glavni deli mašne daritve: trenutek posvetitve darov in obhajilo. Avtentično bogoslužje Cerkve mora torej slediti Kristusovemu molitvenemu zgledu in zgledu molitve prvih kristjanov. Taka liturgija je Bogu všečna kot nas uči Pismo Hebrejcem: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu služimo s strahom in spoštovanjem (cum metu et reverentia), kakor je njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« (Hebr. 12, 28). Požirajoči ogenj je Sveti Duh. Potemtakem velja, da več kot je pravega spoštovanja in strahu Božjega v molitvah, rubrikah in gestah med sveto mašo, bolj je taka daritev binkoštna, bolj je napolnjena z darovi Svetega Duha.

3. Prava prenova in reforma Cerkve mora torej nujno izhajati iz prenove liturgije, ki se kaže v poglobitvi vdanosti Bogu v liturgičnih obredih. Taka prenova liturgije je tudi glavni izraz “aggiornamenta”, za katerega si je tako prizadeval blaženi papež Janez XXIII. Sveti Josemaria Escriva je izraz “aggiornamento” zelo dobro razložil z naslednjimi besedami: “Aggiornamento” pomeni predvsem zvestobo. Pozorna in stalna zvestoba je najboljša obramba proti hladnosti duha, izsušenosti srca in duševne nefleksibilnosti. Bilo bi vsaj površno, če bi dejali, da je glavni namen “aggiornamenta” predvsem spreminjanje.« Skladno s tem je II. vatikanski koncil posvetil svoj prvi dokument, Sacrosanctum Concilium, sveti liturgiji. Glavni nameni in principi tega dokumenta so naslednji: 

-         da bi obredje liturgije jasneje izražalo orientacijo k Bogu, k nebesom, h kontemplaciji (Sacrosanctum Concilium, 2 in 8),

-          da bi svetost tekstov in obredja bila jasneje izražena (Sacrosanctum Concilium, 21),

-    da ne bi zasledovali inovacij, ki niso organsko povezane z obstoječimi strukturami, razen če ne prinašajo resničnih duhovnih koristi (Sacrosanctum Concilium, 23).

mons. Schneider

Duhovne koristi pa so po Svetih spisih in zgledih prvih kristjanov le tiste, ki pripomorejo k globljemu zavedanju in prisotnosti Svetega Duha, ki je Bog in požirajoči ogenj, in ki navdihuje sveto ljubezen, ki vedno vsebuje tudi strah Božji (Hebr. 12, 28).

4. Ko pa je nasprotno med sveto liturgijo manj znakov globokega spoštovanja in strahu pred Bogom, potem je brez dvoma prisotno tudi manj darov Svetega Duha, manj binkošti, manj pravega “aggiornamenta”, manj duhovnega napredka. Namesto tega pride do nazadovanja krščanske vere in pobožnosti. Način, kako verniki prejemajo zakrament svete Evharistije jasno kaže, ali je za njih to ne le trenutek najsvetejše realnosti, temveč tudi trenutek prejemanja najsvetejše in najbolj ljubljene Osebe. Sprejemanje Kristusovega telesa v sveti hostiji tako od vernika zahteva globoko vero in čisto srce, a hkrati tudi nedvoumne geste čaščenja. To so vedno bile značilnosti katoličanov, od prvih Jezusovih učencev do časov cerkvenih Očetov ter naših pradedov in dedov. Tudi v prvih stoletjih, ko je v mnogih predelih duhovnik položil posvečeno hostijo na dlan desne roke ali na belo tkanino, ki je pokrivala desno roko ženske, se verniki niso nikoli dotikali svete hostije s prsti. Sveti Duh je vedno vodil Cerkev in jo učil, kako naj čim bolj spoštljivo ravna s Kristusovim telesom med trenutki obhajila. Že v 6. stol. je Cerkev v Rimu dovoljevala le obhajanja na usta kot poroča papež Gregor Veliki. Naslednji korak lahko opazimo v srednjem veku, ko so verniki začeli obhajilo prejemati kleče in tako tudi na zunaj še bolj izrazili svoje čaščenje presvetega zakramenta. To je bil še en pomemben trenutek  “aggiornamenta”, binkoštni trenutek.

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.

Cerkev je ena - sv. Jožefmarija Escriva

Cerkev je ena

Naj »bodo eno kakor midva« (Jn 17, 11), zakliče Kristus svojemu Očetu; »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21). Iz Kristusovih ust nenehno izvira spodbujanje k edinosti, kajti (Mt 12,25). Ta nauk postane goreča želja: » (Jn 10,16).

S kakšnimi čudovitimi poudarki je naš Gospod govoril o tem nauku! S številnimi podobami in besedami, da bi ga razumeli, da bi bila v naši duši vtisnjena ta strast do enotnosti. (Jn 15,1–5).

Ne vidite, kako so tisti, ki se ločijo od Cerkve, včasih polni zelenega listja, toda ne traja dolgo in se posušijo, in njihovi lastni sadovi se spremenijo v živo gnezdo črvov? Ljubite Cerkev, ki je sveta, apostolska, rimska, ena! Kajti, kakor piše sveti Ciprian, »kdor zbira drugje, razsipava Kristusovo Cerkev« (sveti Ciprijan, De catholicae Ecclesiae unitate (O enotnosti katoliške Cerkve) 6; PL 4, 503). In sveti Janez Krizostom vztraja: »Ne loči se od Cerkve. Nič ni močnejše od Cerkve. Tvoje upanje je Cerkev; tvoje zdravje je Cerkev; tvoje pribežališče je Cerkev. Višja je kot nebo in širša kot zemlja; nikoli se ne postara, njena čvrstost je večna« (sveti Janez Krizostom, Homilía de capto Eutropio 6).

Braniti enotnost Cerkve pomeni živeti tesno združeni z Jezusom Kristusom, ki je naša trta. Kako? Tako, da okrepimo svojo zvestobo večnemu učiteljstvu Cerkve: Sveti Duh namreč ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi po njegovem razodetju oznanjali neki nov nauk, temveč zato, da bi z njegovo pomočjo sveto čuvali in zvesto podajali razodetje, posredovano po apostolih (I. vatikanski koncil, Dogmatična kostitucija o Cerkvi Denzinger-Schön. 3070 (1836)). Tako bomo ohranili edinost: s tem, da bomo spoštovali našo Mater brez madeža in ljubili papeža.

Prostor odkrivanja Kristusa

Nekateri trdijo, da nas je le malo ostalo v Cerkvi; odgovoril bi jim, da če bi vsi zvesto ohranjali Kristusov nauk, bi se število kmalu opazno povečalo, ker Bog hoče, da se napolni njegova hiša. V Cerkvi odkrivamo Kristusa, ki je Ljubezen naših ljubezni. In moramo si za vsakogar želeti ta klic, to globoko notranje veselje, ki nam opija dušo, jasno milino usmiljenega Jezusovega srca. 

Pogosto slišimo ponavljati: 'moramo biti ekumenski'. Naj bo. Kljub temu se bojim, da se za nekaterimi pobudami, ki so same sebe poimenovale ekumenske, skriva prevara: so namreč dejavnosti, ki ne vodijo h Kristusovi ljubezni, k resnični trti. Zato jim manjka sadov. Vsak dan prosim Gospoda, naj poveča moje srce, da bi lahko še naprej spreminjal v nadnaravno to ljubezen do vseh ljudi, ki jo je položil v mojo dušo, brez razlikovanja glede na raso, narodnost, kulturne okoliščine ali usodo. Iskreno spoštujem vse, katoličane in nekatoličane, tiste, ki verjamejo v nekaj, in tiste, ki ne verujejo, zaradi katerih sem žalosten. Toda Kristus je ustanovil eno samo Cerkev, ima eno samo Nevesto.

Edinost kristjanov? Da. Še več: edinost vseh, ki verujejo v Boga. Toda obstaja samo ena prava Cerkev. Ni je potrebno znova sestaviti iz koščkov, raztresenih po vsem svetu. In ni ji potrebno iti skozi nikakršno očiščenje, da bi bila potem končno čista. »Kristusova Nevesta ne more biti prešuštnica, ker je neoporečna in čista. Pozna samo eno hišo, s čisto sramežljivostjo čuva nedotakljivost ene same zakonske postelje. Ona nas ohranja za Boga, ona vodi v Kraljestvo otroke, ki jih je rodila. Vsak, ki se loči od Cerkve, se združi s prešuštnico, se oddalji od obljub Cerkve: ne bo dosegel Kristusovega plačila, kdor zapusti Kristusovo Cerkev.« (sveti Ciprijan, 6; PL 4, 503).

sv. Jožefmarija Escriva 

Vir: Družina