Izpoved ponižane ženske: hinavščina "usmiljenih" liberalnih katolikov

Šest mesecev je od takrat, ko sem stopila v predporočno ljubezensko razmerje. Čeprav sem še vedno ista oseba kakor prej – prav tako tudi moj fant –, sva oba povsem zaprepadena nad izkušnjo zadnjih mesecev. V tem času se je namreč odnos večine ljudi iz katoliških občestev do naju radikalno spremenil. Zaprepadena nisva toliko zaradi te radikalne spremembe kot take, kolikor zaradi hinavščine, dvojne morale prevladujočega dela bolj ali manj prakticirajočih katolikov – to je tistih, ki se skupaj z razmeroma rednim obiskovanjem svetih maš tako radi sklicujejo na usmiljenje kot gonilo krščanstva in obenem prostodušno izjavljajo (celo preko spletnih strani za promocijo družine), kako bi se morala Cerkev »odpreti svetu«. 

Menim, da se mora Cerkev končno posvetiti negativnemu družbenemu pojavu neprostovoljne samskosti in odnosu do samskih ljudi v cerkvenih občestvih. Pravi pristop ni v uklanjanju okusom sveta, ampak iskanju in nudenju rešitev za težave, ki jih svet povzroča. Cerkev naj obstoječemu stanju ponudi alternativo – v sebi jo sicer nosi že od samega začetka, a jo iz strahu pred politično nekorektno pravovernostjo ali »konservativnostjo« premalo spoštuje.

Povsem drži – če nam je to všeč ali ne –, da se z neprostovoljno samskimi odraslimi (še posebej ženskami) pogosto ravna izrazito neprijazno: številni »dobri verniki« jih gledajo zviška in se jim celo posmehujejo zaradi njihove domnevne nesposobnosti, ob tem pa so prepričani, kako oni za razliko od njih »vedo in znajo bolje«. 

Že dolgo tega sem se odločila, da bom živela skladno z naukom Cerkve, kar je pomenilo, da se bo moja izbira moških izjemno zožila. Sedaj se počutim neverjetno srečna in upam, da bo ta zveza privedla do zakramentalne poroke (enako upa tudi moj fant). Toda zavedam se, da je vse skupaj še zelo zgodaj. Čeprav vem, da se premaganim starim križem vedno pridružijo novi, se prav nikoli več ne želim vrniti v svoje preteklo nesrečno stanje.

Ko sem bila samska, mi je vselej strlo srce, ko mi je mama ali katera izmed sorodnic ali prijateljic rekla, da se je ta in ta zaročil(a) ali poročil(a) v naši župnijski cerkvi ali dobil(a) otroka. Še toliko bolj me je potrlo zato, ker sem dobro vedela, da so se ti pari hvalili, kako imajo že pred poroko spolne odnose ali pa se jim je otrok načrtno rodil izven zakramentalnega zakona. Dobro sem vedela tudi, da ti pari odkrito nasprotujejo cerkvenemu nauku, ne samo tistim delom, ki zadevajo pogled na spolnost, ampak nasploh. Zavedam se, da mora Cerkev sprejemati vsakogar, ki želi vzpostaviti pristen odnos z Bogom, in se izogibati vnaprejšnjim sodbam, a biti priča takšnemu dogajanju je zelo žalostno. Ne le zaradi sebe, ampak predvsem zvestobe glasu Cerkve. Kot da moja neprostovoljna samskost še ni bila zadosti!

Večina ljudi iz cerkvenih občestev (začenši iz domačega župnijskega) je name gledala kot na nekaj zastarelega in sramotnega. Sama sem namreč nadaljevala hoditi k maši skozi vsa najstniška leta in nato še trideseta in štirideseta. Mislili so, da je edino merilo vrednosti ženske njena poroka in materinstvo. Sedaj pa se isti »cerkveni« ljudje naravnost čudežno (a v resnici hinavsko) želijo pogovarjati tako z menoj kot mojim fantom. Vabijo naju tudi na razna srečanja, zabave ipd.

Menim, da neprijazno ravnanje s samskimi odraslimi izvira iz napačnega razumevanja in izogibanja greha. Namesto da bi se gledalo, kaj lahko samski ljudje Cerkvi ponudijo oziroma kako ji lahko pomagajo, veljajo samski v očeh večine za prvovrstne radikalce ali vsaj nekoristne čudake. Kot da bi pri samskih šlo za ljudi, ki se brezciljno pozibavajo skozi življenje, brez kakršnekoli poklicanosti ali namena, kakor da bi jih zaposlovalo zgolj iskanje grešnih priložnosti, tako tujih »spodobno poročenim« vernikom.

Biti samska katoličanka v svojih tridesetih je zame pomenilo najbolj osamljeno in depresivno obdobje življenja. Seveda, imela sem se tudi lepo, zlasti med počitnicami ali ob koncih tedna, ki sem jih preživela s prijateljicami. Da ne omenjam udeležbe na vseh družabnih in kulturnih dogodkih (izven Cerkve!). Ob tem pa sem prej ali slej dobila očitek – »Oh, bodi srečna, saj vsega tega ne bi mogla početi, če bi bila poročena in imela družino.« Sama prav rada delim njihovo veselje, ko se ti poročajo ali dobivajo otroke, praznujejo rojstne dneve in obletnice – niti na kraj pameti mi ne pride, da bi jim ob takšnih priložnostih dajala vzvišene očitke, torej tega, kar je marsikdo med njimi počel meni. 

Kje sem se počutila najbolj depresivno? V Cerkvi! V poznih dvajsetih sem se iz poklicnih razlogov preselila v kraj, ki je daleč od moje domače župnije. Tam sem se maš udeleževala sama, brez staršev ali sorodnikov. V desetih letih bivanja v tistem kraju je z mano spregovorila le ena oseba. K maši sem zato hodila zelo nerada, čeprav sem se zavedala, da je bistvo maše v Bogu in ne ljudeh. Stala sem v zadnjem delu cerkve. Ko sem med pobiranjem darov pripravila denar, sem bila velikokrat povsem ignorirana. Kot da bi bil moj »samski« denar manj vreden od denarja ostalih! Velikokrat sem med pozdravom miru gledala v tla, saj se nisem počutila vredno, da bi podala roko mojim »normalnim« župljanom. Iz cerkve sem odšla med prvimi, da se ne bi počutila še bolj osamljeno.

Izven cerkvenega okolja so me prijateljice (in prijatelji) opredeljevale kot prijazno, družabno in marljivo osebo. V trenutku ko sem vstopila skozi cerkvena vrata, pa sem se počutila kot starozavezni gobavec. Že prijazen nasmeh kogarkoli bi naredil ogromno, a tudi to je bilo redkost. Postajalo mi je vse težje, a še vedno sem hodila k maši. Iz ljubezni do Boga.

Ko sem nekoč prišla na obisk v domači kraj, da bi se udeležila prijateljičine poroke, me je »zgledna župljanka« javno ozmerjala, kako si drznem na poročno slavje priti kar sama. Omenila mi je njeno samsko sestrično in dejala: »Mislim, da nje ne bo tukaj. Saj veš, kaj to pomeni za vas samske?! Vi se samo premikate od para do para in jih ogovarjate, oni pa tega seveda ne marajo!« Ko sem se na kratko pogovorila s starim prijateljem, za katerega sem vedela, da je na to poroko prišel s svojo »partnerico« (ne ženo) in novorojenim otrokom, me je eden izmed sorodnikov opozoril: »Se zavedaš, da ima novega otroka in novo partnerico!« Da, seveda, saj sem ga prišla samo pozdravit in s z njim po več letih na kratko pogovorit – saj ga vendar nisem vrgla na tla ali ga otipavala!

Zanimivo, da takšnih »dobrih vernikov« ni zanimala nobena krepost ali rešitev duše bližnjega, ampak izključno zunanje spoštovanje in politično korektno obnašanje. On je bil tam neporočen, s priležnico in novorojenčkom (drugim otrokom, čigar mati ni bila ista, kakor pri prvem), jaz pa sem bila tam sama – prava trdnjava vsakršne grešnosti!

Med mojimi prijateljicami so tudi takšne, ki so povsem prenehale hoditi k maši, saj je bila njihova izkušnja s Cerkvijo v zgodnji odraslosti, ko so bile še samske, zelo žalostna. Četudi so same pričele pogovor, se je »spodobno poročena« večina – v prvem hipu, ko je izvedela za njihovo samskost – do njih navadno začela obnašati izrazito defenzivno. Izgledalo je, kakor da jim je zmanjkalo besed in želje po pogovoru. 

Bogu sem neizmerno hvaležna, da se nič več ne počutim tako, kakor sem se še pred kratkim počutila. Sedaj imam prijaznega in Cerkvi predanega fanta, s katerim se skupaj bližava zakramentalni poroki. Bogu sem neizmerno hvaležna tudi zato, ker sem v vseh teh letih vztrajala in nikoli padla tako globoko, da bi Cerkev zaradi slabih izkušenj zapustila.

Prav izkušnja, ki sem jo poskušala predstaviti, me varuje pred tem, da bi se do kogarkoli samskega kadarkoli obnašala tako, kakor so se številni obnašali do mene. Nekateri svojo samskost, kakor meni večina, resnično izkoriščajo za »svobodne« spolne podvige – a takih med prakticirajočimi katoliki ni veliko –, nekaterim drugim, čeprav redkim, se je zaradi srečnega spleta okoliščin uspelo poročiti v mladih dvajsetih letih in ves čas živeti skladno s cerkvenim naukom. Večina pa se je poročila potem, ko je skupaj z ureditvijo lastnega finančnega položaja še zavestno zanemarila čistost, se pred poroko odločila za priležništvo in nasploh »znižala kriterije«. 

To sem izpostavila že prej in ponavljam znova: biti samski katolik v svojih tridesetih ali štiridesetih letih je težko! Še posebej v sekularizirani družbi, kakršna je evropska. Pogosto je mogoče slišati, kako obupen križ morajo nositi homoseksualci. Toda verjemite mi: v današnji družbi (pa tudi vse bolj liberalni Cerkvi) je biti odkriti in aktivni homoseksualec veliko bolj sprejemljivo, kakor biti samski zaradi spoštovanja katoliških načel. Nasploh pa je življenje v grehu na koncu »požegnano« s poročnim obredom, čemur sledi bogata in vesela poroka, ki jo znajo »dobri verniki« tako lepo pripraviti. 

Katoliški Cerkvi se pogosto očita hinavščina. Včasih tudi upravičeno. Izkušnja, ki sem jo poskušala predstaviti in nikakor ni omejena zgolj na moj primer, je za »usmiljene« in »napredne« liberalne katolike neobstoječa ali celo čisto upravičena. Tisti Kristusovi učenci, ki želijo igrati na pošten način in se brez kompromisov odločati za dobro, pa so redno zasmehovani in odrivani. Pri tem nas Kristus bodri, opominjajoč nas na trpljenje, ki ga je moral on, Pravičnost in Ljubezen sama, pretrpeti od ljudi, ki niso hoteli ali zmogli spoznati pravega življenja: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)

Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice« na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega počitka.

Zatopljen v Zupanove stavke Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad nečem na tleh.

Sedeč udobno v stolu se nagnem naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika, da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.

Nedaleč stran je v revijo zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem letališču.

Ljudje nad umirajočim gospodom se ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo milost odpravi v večno življenje k Očetu.

Opisana situacija je lahko le ena izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati. Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem, predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.

Pred kratkim sem zasledil objavo prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:

vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov

»Kdo pa je ta gospod na fotografiji? Kak poslovnež?«

Sestra je z veliko mero strpnosti odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.

Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva ministrica.

»Kako to, torej?« me je zanimalo.

V odgovor sem dobil klasičen – in citiram!: »Obleka ne naredi …«

Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo, da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja – vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?

In vendar gre pri duhovniški opravi za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16)

vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov

Pa se za začetek premišljevanja vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali (po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom in napotki!

Vprašanje se seveda pojavi samo od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev, medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.

Sam se zamislim nad duhovnikom ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.

Najprej pomislim na človeka, ki se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu svetega reda?

Pa si rečem: »Dobro, morda se ne sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!

trenirkarke - izumirajoče ameriške heretične nune

Tako ovržem obe vprašanji, zakaj bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v talarju in primerni duhovniški obleki.

Seveda je smiselno na tem mestu izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja, ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.

Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?

V kolikor zmore duhovnik odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije – oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.

In obratno, mar si duhovnik, ki ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska dejanja?

Pa mi, laiki? Mislimo, da bi lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v njihove čevlje«?

Prihodnost

Duhovniški celibat ni srednjeveška pogruntavščina - je tradicija z apostolskimi koreninami

Marsikateri laik in duhovnik se je v zadnjih desetletjih oglasil z domnevno prepričljivim mnenjem, da duhovniški celibat ne spada med katoliške dogme, saj naj bi bil zgolj stvar utečenih disciplinskih pravil, ki se lahko kadarkoli ukinejo. Takšne trditve so nadvse zaželene za posvetne (pretežno protikatoliško usmerjene) medije. Ti jim nato dodajo senzacionalističen pridih in postrežejo z zahtevo, da se mora Cerkev glede tega nemudoma »reformirati«.

V prvih stoletjih Cerkve, ko so večino novokrščencev predstavljali odrasli spreobrnjenci, rojeni kot pogani, je bilo iz praktičnih razlogov dopuščeno, da so bili v duhovnike in škofe posvečeni tudi tisti možje, ki se poročili še kot pogani (ne vedoč, da bodo nekoč kristjani). Eden izmed teh je bil tudi cerkveni oče sveti Avguštin (4./5. stoletje), krščen pri svojih tridesetih letih, pozneje posvečen v duhovnika in škofa. Kljub nekoliko drugačnemu izvajanju duhovniškega/škofovskega celibata od današnjega je skupaj s tem veljala zakoreninjena navada, da mož po posvetitvi svojo ženo »odslovi« in posledično začne živeti v spolni vzdržnosti. To dejanje je bilo lahko storjeno izključno s prostovoljnim pristankom žene, ki je v primeru moževe posvetitve zase praviloma izbrala dosmrtno posvečeno življenje (in se tako kot njen mož odpovedala spolnim odnosom).

Glede tega so cerkveni očetje, sledeč starodavnemu določilu apostola Pavla, učili, naj škof ne postane tisti moški, ki bi bil večkrat poročen, pač pa naj bo (v primeru, da zaradi poroke ni bil že v izhodišču vzdržen) »mož samo ene žene«.[1] To je pomenilo, da je bil za škofovsko službo neprimeren tudi vnovič poročen vdovec.[2]

V svoji veličastni študiji z naslovom Apostolski izvor duhovniškega celibata je oče Christian Cochini SJ zaključil:

Menimo, da opravljena preučitev dokumentov in zgodovinskih dejstev z zadostnimi dokazi priča o zahtevi po celibatu/vzdržnosti. Iz tega je mogoče potegniti sklep, da zahtevano spoštovanje popolne vzdržnosti pri poročenih diakonih, duhovnikih in škofih ni bilo rezultat kakega poznejšega razvoja, pač pa je bilo, prav nasprotno, nenapisana tradicija apostolskega izvora v pravem pomenu besede, ki je, kakor nam je znano, svoj prvi kanonični izraz dobila v 4. stoletju. »Utquod apostoli docuerunt, et ipsa servavit antiquitas, nos quoque custodiamos.« [Kar so učili apostoli in kar so ohranile stare dobe, ohranjamo tudi mi] Potrditev očetov koncila v Kartagini leta 390 bo za nas vedno veljala kot bistvena povezava do izvorov.[3]

Kar zadeva apostole, je v skladu z evangeljskimi poročili znano, da je bil poročen le Peter (omenjena je namreč njegova tašča). Morda je bil poročen še kdo izmed njih, vendar lahko iz evangelijev z veliko gotovostjo razberemo, da so se apostoli (tudi če so bili prvotno poročeni) v prid neoviranemu sledenju Kristusu odrekli vsemu, vključno svojim ženam. Sveti Peter je vprašal Gospoda:

»Kaj pa mi? Vse smo zapustili, da bi ti sledili.« Učitelj pa je odgovoril: »Resnično povem vam, nikogar ni, ki bi zapustil hišo, ženo, brate, starše ali otroke zavoljo božjega kraljestva, pri tem pa mu ne bi bilo dano večkratno plačilo v tem in prihodnjem veku, večnem življenju.[4]

"Kdor trdi, da kleriki, ki so prejeli višje redove, ali
redovniki s slovesno zaobljubo morejo skleniti zakon;
(...) - ta bodi izobčen" Tridentinski koncil, sess.24, can. IX

Sklicevati se na besede svetega Pavla Korinčanom (9: 5) in jih raztegniti na vse apostole, češ da so bili poročeni in živeli skupaj s svojimi ženami, medtem ko so pridigali Evangelij, je posledica napačnega prevoda (ne žena, ampak ženska ali sestra) in napačne eksegeze. Apostol je namreč imel v mislih tiste vrste pobožne ženske, ki so po judovski tradiciji stregle svojim duhovnim vodnikom, podobno kot so v evangelijih omenjene ženske, spremljajoče svojega Odrešenika.[5] Poleg tega je Pavel v istem pismu premočrtno izjavil (7: 7 – 8), da ni niti poročen niti ne namerava biti, saj je posvečenemu življenju dajal veliko večjo prednost pred poročenim, ki ga je sicer imel za dobrega. Vse je vabil k vzdržnosti zaradi Evangelija, tistim, ki za to niso imeli daru, pa je svetoval poročenost.

Na žalost se je v zahodnem svetu razširilo zmotno prepričanje, da je bil celibat uveden šele v času papeža Gregorja VII. Kar je storil omenjeni papež (in za njim drugi lateranski koncil leta 1139), v resnici ni bila uvedba, temveč potrditev veljavnosti celibata z novimi ukrepi za njegovo uresničevanje. Ker je tedaj že velika večina duhovniških kandidatov prihajala iz vrst predhodno neporočenih moških (vse manj odraslih spreobrnjencev), je drugi lateranski koncil razglasil poročenost za nepremostljivo oviro pri izbiri bodočih duhovnikov in redovnikov.

V Stari zavezi je bilo duhovništvo začasna funkcija, ki je manjšemu delu moškega prebivalstva pripadala po nasledstvu (s tem je bila poroka dovoljena), vendar je bil duhovnik v času opravljanja svetih žrtev primoran, da se iz svojega doma umakne v tempelj in tako spoštuje (začasno) vzdržnost. V Novi zavezi duhovništvo ni funkcija (sploh pa ne dedna), temveč poklicanost. Gre za poklicanost, ki spremeni posameznika, zaradi katere postane popolnoma dan na razpolago Bogu. Duhovnik je posvečevalec, »kanal« Boga na zemlji.

V Novi zavezi je duhovništvo predvsem deleženje pri večnem duhovništvu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Najvišjega duhovnika. Duhovnik je potemtakem na poseben in skrivnosten način povezan s Kristusom, v katerega imenu, moči in osebi (»in persona Christi«) na naših oltarjih iz dneva v dan predaja Kristusovo nekrvavo žrtev Bogu Očetu. Najgloblji razlog za duhovniški celibat izhaja iz nadnaravne vezi z Odrešenikom. Duhovnik je namreč »alter Christus«, drugi Kristus; Kristus je njegov vzor, ki mu mora brezpogojno slediti.

Tudi vzhodne katoliške in pravoslavne Cerkve v duhu apostolske tradicije spoštujejo enako načelo kakor rimska Cerkev, čeprav ga pravno urejajo na nekoliko drugačen način. Moški se po diakonski ali duhovniški posvetitvi ne more poročiti, saj začne s tem dejanjem v njem delovati zakrament, ki preoblikuje in opredeljuje njegovo celotno življenje. V duhovnika je sicer lahko posvečen predhodno enkrat poročen moški, vendar s pomembno omejitvijo: hierarhično se sme povzpeti le do župnika, medtem ko vse višje službe pripadajo menihom (torej tistim, ki se morajo zavezati vzdržnosti, uboštvu in pokorščini). Poleg tega so menihi pri vzhodnih katolikih in pravoslavnih neprimerno bolj cenjeni od poročenih duhovnikov. Meniška duhovščina je na Vzhodu tista, h kateri se ljudstvo zateka po duhovno pomoč.

Kaj pa protestantje? Ti nimajo duhovniškega zakramenta in niso nasledniki apostolske tradicije.

---

[1] Prim.: 1 Tim, 3: 2; 3: 12; Tit 1: 6.

[2] Alfons Cardinal Stickler, The Case for Clerical Celibacy (San Francisco: Ignatius, 1995), 38 – 9.

[3] Ibid., 439.

[4] Prim.: Lk 18: 28 – 30; Mt 19: 27 – 30; Mk 10: 20 – 21.

[5] Prim. Luis Sergio Solimeo, »The Wiles and Guiles of a Campaign against Priestly Celibacy«: http://www.tfp.org/tfp-home/catholic-perspective/the-wiles-and-guiles-of-a-campaign-against-priestly-celibacy.html.