Okrožnica o krščanskem zakonu - Pij XI.

Papež Pij XI. je okrožnico Casti Connubii izdal 31. decembra 1930. Povod za izdajo enciklike je bila 7. redna sinoda Anglikanske cerkve, ki je potekala julija istega leta v palači Lambeth v Londonu. Med svojim srečanjem so anglikanski namišljeni škofje mdr. potrdili dopustnost uporabe umetne kontracepcije za poročene pare v nekaterih primerih. Pij XI. je spoznal, da je potrebno v času, v katerem so celo nekatere krščanske skupnosti podlegle duhu časa na področju spolne morale, še enkrat potrditi nezmotljiv katoliški nauk na tem področju ter ga dodatno utemeljiti. 

V okrožnici je papež torej še enkrat potrdil sveti značaj krščanskega zakona, kategorično prepoved splava, evgenike ter uporabe umetne kontracepcije. Kot je bilo značilno za tedanjo katoliško teologijo, so bila omenjena določila zelo jasno pojasnjena oz. vpeta v širši koncept smotra človeške spolnosti ter položaja človeka v stvarstvu. Poleg tega je bistveno poudariti, da Pij XI. v encikliki ni razvil nobene novosti, temveč zgolj potrdil in dodatno razložil nespremenljivi nauk Cerkve. 

Današnji opazovalci se lahko še mnogo bolje zavemo preroškosti papeških besed, skozi katere se je še enkrat potrdil božji značaj Katoliške Cerkve. Namreč, sedaj že lahko vidimo, kakšen je bil končni rezultat anglikanskega pogojnega »da« kontracepciji – izjema je kmalu postala pravilo, danes o tej tematiki sploh ne razpravljajo več. Podobno so tudi ostale krščanske skupnosti odpravile prepoved umetne kontracepcije ter svetost in nerazvezljivost krščanskega zakona, saj z izjemo Katoliške cerkve vse dovoljujejo razvezo. Nekatere so se sprijaznile celo z abortusom. Končno se velja spomniti tudi na to, da je papež ne glede na nenaklonjeno javno mnenje izpričal in potrdil nauk v celoti brez kakršnihkoli opravičil ali zameglitev. Skorajda ni potrebno posebno poudarjati, da so tedanji »progresivci« encikliko sprejeli izrazito sovražno. Znana zagovornica splava in evgenike Margaret Sanger je mdr. zapisala, da enciklika »ni v skladu z znanostjo ter brez dvoma nasprotuje socialni blaginji ter rasnemu napredku.« Ko pomislimo, kako je uresničevanje teh besed izgledalo oz. še izgleda v praksi (v najskrajnejši obliki v nacistični Nemčiji in danes s selektivnimi splavi), se bolje zavemo, da navidezna strogost papeških besed služi obrambi človeškega dostojanstva in resničnega dobrega. 

In to je tudi pravo bistvo enciklike in vsega cerkvenega nauka. Prepovedi niso za to, da bi nas zatirale, temveč nam kažejo pot k celoviti človeški izpolnitvi in resnični sreči. S svojo jasnostjo, ki bi jo danes premnogi, med njimi tudi številni katoličani, žal želeli relativizirati z uvajanjem različnih izjem, nam služijo kot prave zvezde vodnice, ki nam ne glede na zmedo človeške zgodovine vedno in nespremenljivo kažejo pravo pot. Ta pa za poročene vodi preko zakramenta svetega zakona k Bogu, kajti le v Njem se lahko zares odpočije naše srce. Prepričani smo, da lahko na tej poti preroške besede Pija XI. vsem poročenim tudi danes služijo kot jasen kažipot.   

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (4.del)

V dosedanjih  prispevkih o značilnostih in aktualnosti komunistične ideologije smo s pomočjo enciklike papeža Pija XI. Divini Redemptoris predstavili nekatere temeljne značilnosti le-te, ki so kljub padcu večine nominalno komunističnih režimov še danes močno prisotni. Še več, videli smo, da so postali sestavni del sodobnega družbenega »mainstreama« ter da pridobivajo vedno večjo vlogo. V zadnjem delu bomo najprej predstavili družbeno sliko kot si jo predstavlja komunizem, nato pa podali še nekaj sklepnih misli. Ponovno bomo misli svetega očeta kratko komentirali.

 

Kaj je družba?

 12. Kaj bi nastalo iz človeške družbe, če bi jo zgradili na taki materialistični podlagi?  Taka družba bi bila kot kolektiv, ki ne bi poznal druge hierarhije kot hierarhije ekonomskega sistema. Zares je danes ekonomizacija čedalje bolj prisotna in prodira v vse pore življenja, čeprav se pogosto skriva pod imeni »svobode«, »enakopravnosti« ipd. Imela bi le en cilj: proizvodnjo raznih dobrin preko kolektivnega dela, da bi lahko dobrine tega sveta uživali v nekakšnem zemeljskem »raju«, kjer bi vsak »dajal po svojih močeh« in »dobival skladno s svojimi potrebami«. Komunizem kolektivu priznava pravico, da posameznika prisili v delo za skupnost brez ozira na njegovo lastno blaginjo; za dosego tega cilja je tudi uporaba nasilja legitimno sredstvo. Današnje stanje vsekakor ni več tako radikalno. Kljub temu pa velja opozoriti, da tudi sedanja deklarirano »liberalna« družba izkazuje vedno močnejši totalitarni refleks. Ta sicer danes ne posega toliko v zunanjo prisilo na področju dela, temveč hoče čedalje bolj kontrolirati in določati dovoljene načine in vsebine mišljenja. »Politična korektnost«, o kateri smo že pisali, je danes tako rekoč obvezna, disidentom pa vedno bolj grozijo tudi fizične in denarne kazni, da prikritih pritiskov niti ne omenjamo. V komunistični državi morala in zakon ne bi bila nič drugega kot derivata obstoječega ekonomskega stanja, po izvoru čisto zemeljska in inherentno nestabilna oz. spremenljiva. To je danes že skorajda splošno sprejeto, pogosto pa se moralo označuje tudi kot osebno preferenco ali sredstvo diskriminacije. Skratka, komunizem želi vzpostaviti novo dobo človeške zgodovine in novo civilizacijo, ki pa sta le rezultat slepih evolucijskih silnic, ki kulminirajo v človeštvu brez Boga.

13. Ko bodo vsi ljudje dosegli kolektivistično mentaliteto v tej utopiji brezrazredne družbe, bo politična država, ki jo komunisti sedaj razumejo le kot sredstvo zatiranja delavstva s strani kapitalistov, izgubila ves smisel svojega obstoja in bo preprosto izginila. A dokler se to ne zgodi, sta država in državno nasilje za komunizem najučinkovitejši sredstvi za dosego njegovega cilja. Izgradnja »novega človeka« čedalje bolj postaja tudi smisel sedanjega šolskega sistema, ki staršem vedno manj dopušča pravico do vzgoje lastnih otrok, na kar smo opozorili že v prejšnjem prispevku. Slepo zaupanje v moč države, ki je pristojna čisto za vse, ter zaupanje v njeno zmožnost za popravo raznoraznih krivic in pomanjkljivosti sta še dve temeljni značilnosti sodobnega političnega konsenza, ki mu bolj ali manj sledijo vse politične stranke.

Kaj lahko porečemo za konec? Vsekakor drži, da je veliko značilnosti in postulatov komunistične ideologije preživelo konec hladne vojne ter se popolnoma zasidralo v družbeno, kulturno in politično življenje Zahoda in Latinske Amerike (v sicer nekoliko manjši meri). Še več, uspeh teh idej in predstav je tako popoln, da te sploh niso več spoznane kot specifično komunistične, temveč so razumljene kot samoumevne oz. »napredne«. Vsekakor pa moramo opozoriti, da je sedanja prevladujoča ideologija kljub vsem podobnostim s klasičnim komunizmom opustila svojo fiksacijo na strogo ekonomske produkcijske odnose ter tako premagala eno izmed glavnih hib klasičnega komunizma, kar jo seveda dela še veliko nevarnejšo. Zato bi jo lahko poimenovali kot »neokomunizem«, »reformni komunizem« ali morda »tržni komunizem«.

Logično vprašanje, ki se sedaj postavlja, je vprašanje alternative ideologiji »reformnega komunizma«. Kajti kljub njegovi navidezni vpetosti v vse pore družbe, njegov uspeh ni neizogiben. Katoličani verjamemo, da imamo ljudje svobodno voljo, s katero se lahko prosto odločamo med dobrim in zlim. A da bi zlo premagali in se mu uspešno uprli, ga moramo najprej poznati, kar je spričo tega, da se zlo danes zelo uspešno skriva pod ideje o »svobodi« in »napredku«, še posebno težko. Temu namenu je, zavedajoč se svoje fragmentarnosti in površnosti, skušalo služiti tudi pričujoče razmišljanje. Nakazovanje nekaterih alternativ, ki po mnenju avtorja teh vrstic temeljijo v družbenem nauku Cerkve ter konservativni (v pravem pomenu besede) politični misli, pa se bomo posvetili v enem izmed naslednjih prispevkov.

Prirejeno po:  http://hocestenim.wordpress.com/artikelserien/

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (3. del)

V tretjem delu bomo nadaljevali z analizo papeške enciklike Divini Redemptoris o ateističnem komunizmu. V sledečem prispevku si bomo s pomočjo papeža Pija XI. ogledali, kaj komunistična ideologija pravi o človeku in družini, kar bomo skušali tudi aktualizirati. Osvežimo si spomin: za katoličana je družina, ne pa država, temeljna celica družbe. Analogno bi lahko rekli: voda obstaja iz vodnih molekul, ki so nadalje zgrajene iz posameznih atomov. Prav tako je tudi človeška družba sestavljena iz družin (molekul), ne pa iz posameznikov (atomov). Napačna ideologija komunizma pa nasprotno ne priznava, da sta družba in država sestavljeni iz posameznih svobodnih družin, temveč ju dojema kot centralna in temeljna pojma. Posamezniki in družine so zanjo le manjši, nesvobodni delci vsega kolektiva.

Oglejmo si torej, kaj o tem pravi papež Pij XI. Komentarji obarvani.

Kaj je človek in kaj družina?

10. Komunizem človeka oropa njegove svobode, duhovne podlage njegovega moralnega čuta. Svoboda je namreč duhovna podlaga človekovega moralnega čuta in ne pravica za greh! Komunizem človekovi osebi jemlje sleherno dostojanstvo in vsak moralni zadržek pred slepimi nagoni. Pomislimo tu na nekatere temeljne postulate sodobnosti: seksualna revolucija, »osvoboditev« človeka od moralnih zadržkov, »pravica« do uživanja, potrošništvo itd. Komunizem ne priznava nikakršnih naravnih pravic človeka oz. posameznika nasproti kolektivu, saj je slednji le kolesce v velikem stroju. Zanikanje naravnih pravic – omenimo tu le zanikanje pravice do življenja kot najskrajnejši primer! Glede odnosov med ljudmi, komunizem zagovarja načelo absolutne enakosti, zavračajoč vso zemeljsko hierarhijo in od Boga postavljene avtoritete, celo avtoriteto staršev. Le zakaj sodobna družba tako propagira permisivno vzgojo? Vso avtoriteto, ki obstaja v družbi, komunisti izpeljujejo iz družbe same kot njenega edinega vira. Posameznik nima nikakršne lastninske pravice nad imetjem ali produkcijskimi sredstvi, saj je vsa lastnina sredstvo za pridobitev oblasti nad sočlovekom. Prav zato mora biti vsakršna oblika zasebne lastnine radikalno odpravljena, saj je izvor vseh oblik ekonomskega zasužnjevanja. Pri tem obstaja velika razlika med klasičnim komunizmom iz obdobja med obema svetovnima vojnama in njegovimi sodobnimi izpeljavami. Fiksacijo na ekonomske razmere so komunisti namreč opustili ter se preusmerili na kulturna vprašanja. Kot smo nakazali v prvem delu, so namreč spoznali, da mora priti do kulturne prevlade pred odpravo privatne lastnine – do tega bo lahko prišlo kasneje, ko bo preko popolne kulturne prevlade vsakršen pomen privatne lastnine tudi izginil. Za Marxa je bila ekonomska baza bistvena, kulturna nadzgradba pa le posledica le-te. Za sodobne marksiste je ravno obratno: iz kulturne nadstavbe bo sledila sprememba baze. Zavest določa v tem »reformiranem komunizmu«, kot bi ga lahko imenovali, bit in ne obratno – »das Bewusstsein bestimmt das Sein«. 

11. Za takšno doktrino, ki človeškemu življenju zavrača vsakršen svet ali vsaj duhoven značaj, sta poroka in družina logično le civilni in umetni instituciji. »Družina je, kjer so otroci,« je mogoče danes večkrat slišati, torej rezultat nekega določenega ekonomskega sistema. Zanjo ne obstaja poročna zveza pravno-moralnega značaja, ki ne bi bila le rezultat posameznikove volje ali volje kolektiva. Logično je, da nerazvezljivost zakonske zveze v takem sistemu nima kaj iskati. Komunizem še posebej zavrača vsako zvezo, ki ženo veže na dom in družino. Opozorimo le, da je trditi kaj takega danes tudi v večini katoliških krogov dokaj nenavadno, če ne celo nesprejemljivo. Komunizem razglaša princip »emancipacije«, ženo trga iz družinskega življenja, od skrbi za otroke in jo poganja v javno življenje ter industrijsko delo pod enakimi pogoji kot moža. Skrb za dom in otroke zato seveda prevzame družba. Ali obstaja natančnejši opis ciljev sodobne družinske politike vseh večjih strank kot je prav ta? Zahteva po t. i. »ženskih kvotah« ter »združljivosti poklica in družine« sta v svojem bistvo le paroli, ki sta posebej škodljivi prav za ženske, posebej pa še za otroke, ki so vedno bolj oropani družinskega življenja. Da sta se danes sprevrgli v neke vrste sekularni dogmi, v katere se ne sme dvomiti, jasno kaže, kako so komunistične ideje prodrle v sam družbeni »mainstream«. Končno komunizem staršem odvzema pravico do vzgoje otrok, saj je ta razumljena kot absolutna prerogativa družbe, ki jo mogoče lahko le zaupa staršem. Starši lahko danes v Sloveniji »po državni milosti« do vstopa v osnovno šolo še vzgajajo otroke. A pri tem jih pod pretvezo zaščite otrokovih pravic opazuje čedalje bolj vsiljiva birokracija, množijo pa se zahteve po prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki jih objavljajo celo nekateri zavedeni katoliški avtorji! Jasno je, da je težnja usmerjena v čimprejšnjo oddajo otrok v razne institucije kot se to že po prvem ali drugem letu dogaja v Nemčiji in drugih evropskih državah.