ponedeljek, 30. junij 2014

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (3. del)



V tretjem delu bomo nadaljevali z analizo papeške enciklike Divini Redemptoris o ateističnem komunizmu. V sledečem prispevku si bomo s pomočjo papeža Pija XI. ogledali, kaj komunistična ideologija pravi o človeku in družini, kar bomo skušali tudi aktualizirati. Osvežimo si spomin: za katoličana je družina, ne pa država, temeljna celica družbe. Analogno bi lahko rekli: voda obstaja iz vodnih molekul, ki so nadalje zgrajene iz posameznih atomov. Prav tako je tudi človeška družba sestavljena iz družin (molekul), ne pa iz posameznikov (atomov). Napačna ideologija komunizma pa nasprotno ne priznava, da sta družba in država sestavljeni iz posameznih svobodnih družin, temveč ju dojema kot centralna in temeljna pojma. Posamezniki in družine so zanjo le manjši, nesvobodni delci vsega kolektiva.
Oglejmo si torej, kaj o tem pravi papež Pij XI. Komentarji obarvani.

Kaj je človek in kaj družina?
10. Komunizem človeka oropa njegove svobode, duhovne podlage njegovega moralnega čuta. Svoboda je namreč duhovna podlaga človekovega moralnega čuta in ne pravica za greh! Komunizem človekovi osebi jemlje sleherno dostojanstvo in vsak moralni zadržek pred slepimi nagoni. Pomislimo tu na nekatere temeljne postulate sodobnosti: seksualna revolucija, »osvoboditev« človeka od moralnih zadržkov, »pravica« do uživanja, potrošništvo itd. Komunizem ne priznava nikakršnih naravnih pravic človeka oz. posameznika nasproti kolektivu, saj je slednji le kolesce v velikem stroju. Zanikanje naravnih pravic – omenimo tu le zanikanje pravice do življenja kot najskrajnejši primer! Glede odnosov med ljudmi, komunizem zagovarja načelo absolutne enakosti, zavračajoč vso zemeljsko hierarhijo in od Boga postavljene avtoritete, celo avtoriteto staršev. Le zakaj sodobna družba tako propagira permisivno vzgojo? Vso avtoriteto, ki obstaja v družbi, komunisti izpeljujejo iz družbe same kot njenega edinega vira. Posameznik nima nikakršne lastninske pravice nad imetjem ali produkcijskimi sredstvi, saj je vsa lastnina sredstvo za pridobitev oblasti nad sočlovekom. Prav zato mora biti vsakršna oblika zasebne lastnine radikalno odpravljena, saj je izvor vseh oblik ekonomskega zasužnjevanja. Pri tem obstaja velika razlika med klasičnim komunizmom iz obdobja med obema svetovnima vojnama in njegovimi sodobnimi izpeljavami. Fiksacijo na ekonomske razmere so komunisti namreč opustili ter se preusmerili na kulturna vprašanja. Kot smo nakazali v prvem delu, so namreč spoznali, da mora priti do kulturne prevlade pred odpravo privatne lastnine – do tega bo lahko prišlo kasneje, ko bo preko popolne kulturne prevlade vsakršen pomen privatne lastnine tudi izginil. Za Marxa je bila ekonomska baza bistvena, kulturna nadzgradba pa le posledica le-te. Za sodobne marksiste je ravno obratno: iz kulturne nadstavbe bo sledila sprememba baze. Zavest določa v tem »reformiranem komunizmu«, kot bi ga lahko imenovali, bit in ne obratno – »das Bewusstsein bestimmt das Sein«. 

11. Za takšno doktrino, ki človeškemu življenju zavrača vsakršen svet ali vsaj duhoven značaj, sta poroka in družina logično le civilni in umetni instituciji. »Družina je, kjer so otroci,« je mogoče danes večkrat slišati, torej rezultat nekega določenega ekonomskega sistema. Zanjo ne obstaja poročna zveza pravno-moralnega značaja, ki ne bi bila le rezultat posameznikove volje ali volje kolektiva. Logično je, da nerazvezljivost zakonske zveze v takem sistemu nima kaj iskati. Komunizem še posebej zavrača vsako zvezo, ki ženo veže na dom in družino. Opozorimo le, da je trditi kaj takega danes tudi v večini katoliških krogov dokaj nenavadno, če ne celo nesprejemljivo. Komunizem razglaša princip »emancipacije«, ženo trga iz družinskega življenja, od skrbi za otroke in jo poganja v javno življenje ter industrijsko delo pod enakimi pogoji kot moža. Skrb za dom in otroke zato seveda prevzame družba. Ali obstaja natančnejši opis ciljev sodobne družinske politike vseh večjih strank kot je prav ta? Zahteva po t. i. »ženskih kvotah« ter »združljivosti poklica in družine« sta v svojem bistvo le paroli, ki sta posebej škodljivi prav za ženske, posebej pa še za otroke, ki so vedno bolj oropani družinskega življenja. Da sta se danes sprevrgli v neke vrste sekularni dogmi, v katere se ne sme dvomiti, jasno kaže, kako so komunistične ideje prodrle v sam družbeni »mainstream«. Končno komunizem staršem odvzema pravico do vzgoje otrok, saj je ta razumljena kot absolutna prerogativa družbe, ki jo mogoče lahko le zaupa staršem. Starši lahko danes v Sloveniji »po državni milosti« do vstopa v osnovno šolo še vzgajajo otroke. A pri tem jih pod pretvezo zaščite otrokovih pravic opazuje čedalje bolj vsiljiva birokracija, množijo pa se zahteve po prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki jih objavljajo celo nekateri zavedeni katoliški avtorji! Jasno je, da je težnja usmerjena v čimprejšnjo oddajo otrok v razne institucije kot se to že po prvem ali drugem letu dogaja v Nemčiji in drugih evropskih državah.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...