O duhovnem boju in nujnosti pridiganja o njem

Vsak starodavni molitvenik ali priročnik za poglabljanje vere je bil sestavljen tako, da je vseboval vsaj eno poglavje, posvečeno resničnosti duhovnega boja (lat. pugna spiritualis) v kristjanovem vsakdanjiku. Duhovni boj se po eni strani navezuje na številne evangeljske omembe o skušnjavah oziroma delovanju hudega duha, po drugi pa na dejstvo intenzivnega, napornega dela oziroma notranjega boja pri uresničevanju resnično pobožnega in krepostnega življenja. V zadnjih petdesetih letih je tematika duhovnega boja skorajda izginila iz katoliške literature, nedeljskih pridig in oddaj, saj je v luči izkrivljenega pojmovanja ljubezni (enačenje ljubezni s čustvi in ugodjem) postala domnevno odvečna, celo zastarela. Prevladujoča sodobna katoliška vera je potemtakem ozko osredotočena na vidik tolažbe in božje nežnosti, pozablja pa na celovit pogled, ki vključuje tudi strmo pot Golgote, to je človekovo združevanje s Kristusovim trpljenjem, ovenčanim z vstajenjem. Hoja za Kristusom je na splošno resda lepa, a svojo lepoto v globljem smislu razširja tudi na težje in neizogibne trenutke, trenutke boja. Brez trpljenja namreč ni vstajenja, brez boja pa se ljubezen do Boga in bližnjega izpridi v skupek sladkih besed.

Prvi korak, ki sploh omogoča resno hojo za Kristusom, je priznanje lastne grešnosti in jasno zavedanje, da niti pri ljudeh niti v stvarstvu ni mogoče najti popolnosti. Popoln je samo Bog. Greh je skrivnostna v človeka vsajena razsežnost, ki povzroča trpljenje, ker nas notranje prazni in izčrpava oziroma oddaljuje od Boga in bližnjega. Drugi korak, h kateremu nas kliče Kristus, je boj proti lastnemu in skupnostnemu grehu, kar pomeni proti vzroku lastnega in skupnostnega trpljenja. Pri tem je človeški trud nujen, vendar v sodelovanju z božjo milostjo. Bog nam po zmagi na križu svojo milost v temelju izkazuje na dva načina: z desetimi zapovedmi, ki nas varujejo pred lastno samovoljo, in neposredno pomočjo za njihovo izpolnjevanje v združenosti z njim, predvsem po zakramentih svete Evharistije in sprave. Zavedanje grešnosti in bojevanje proti grehu (tako z besednim opozarjanjem kot zakramenti in lastnim trudom) je na žalost v prevladujoči sodobni katoliški miselnosti zavrnjeno kot »strašenje« ali »obsojanje«. Če bi bil duhovni boj resnično v domeni teh dveh pojmov, bi bilo »strašenje« že samo Kristusovo omenjanje skušnjav, hudega duha in pekla, »obsojanje« pa že samo Kristusovo potrjevanje desetih zapovedi, katerih kršitev ne predstavlja prelamljanje kakega neživljenjsko krutega zakona, temveč zanikanje božje ljubezni in s tem nezaupanje v njegovo milost, ki človeka dviga iz prestopkov in porazov. Vztrajanje pri drugem koraku, to je duhovnem boju, se zaključi s tretjim korakom, ki je priznanje Boga tudi kot sodnika, kar pomeni priznanje neločljivosti med božjo ljubeznijo in pravičnostjo. Bog kot ljubeči in pravični sodnik zahteva od človeka jasne izbire in opredelitve oziroma sprotno odločanje za Boga ali proti njem. Prav to je tisto, kar po smrti odloča o končni postaji našega življenja – večna blaženost v gledanju božje slave in naposled »vstajenje mesa« po zgledu vstalega Kristusa ali večna smrt v nepremostljivi oddaljenosti od darovalca življenja po zgledu Satana, prvega med padlimi angeli.

Iz omenjenega sledi, da vera kot pristen osebni in hkrati skupnostni odnos z Bogom ne more biti omejena na pričakovanje neprestane tolažbe ali govorjenje o nekakšni sanjavi ljubezni brez obveznosti, temveč stoji in pade na trdni odločitvi za izpolnjevanje božjih zapovedi, ki so edino resno merilo ljubezni do Boga in bližnjega. Krščanstvo je bilo namreč od svojih začetkov izrazito notranje bojevito. V tem duhu uči tudi cerkveni oče sv. Avguštin, navezujoč se na apostola Pavla: »Venec zmage bo podeljen samo tistim, ki se bojujejo.« (De agone christiano) Krščanstvo se ne začne in ne konča z begom od vsakdanjih tegob, temveč z njihovim preobražanjem v božjo slavo, ki se izpolni v popolni nebeški združenosti z Očetom. Podobno kot sv. Avguštin o duhovnem boju govori papež Pavel VI.: »Mar nismo pogosto čutili skušnjavo, naj verjamemo, da je prišel čas preoblikovati krščanstvo v nekaj lahkega, ga narediti za nekaj udobnega, brez žrtev; ga prilagoditi lahkim in modnim potem, ki so mu tuja, ki so poti življenja sveta? Kaj takega se ne sme zgoditi! Krščansko življenje ne more spregledati križa: ni mogoče brez težkega in velikega bremena dolžnosti… Če bi to poskušali odstraniti iz našega življenja, bi ustvarjali iluzije in krščanstvo oslabili: spremenili bi ga v mehkužno in udobno interpretacijo življenja.« (nagovor 6. aprila 1966) Kdor se odloči za krščanski boj, naj dobro ve, da je bil skušan tudi sam božji Sin, ki se je hudičevim zankam oziroma cenenim čudežnim učinkom uprl z navidez nesmiselno žrtvijo na križu, s tem pa pokazal, da se kakršnakoli bitka ali žrtev iz ljubezni in pravičnosti ne konča v uničenju, ampak v zmagi. Na poti življenja nam Bog kot najzanesljivejšo popotnico podarja samega sebe, resnično navzočega v Evharistiji, svojo milost nam posebej izkazuje še po zakramentu sprave in ostalih zakramentih, pa tudi s sredstvi molitve, dobrodelnosti, odpovedi (mrtvičenja) in duhovnega branja. Ne bojmo se torej podati v boj! Gre za naše zveličanje. Gospod pravi: »Glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20).