Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (1.del)

Ena najboljših in najpomembnejših papeških enciklik 20. stoletja je, vsaj po mojem mnenju, enciklika Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik) papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu. Mogoče si kateri od bralcev misli, da je po padcu »železne zavese« in razpadu komunističnih sistemov v večini svetovnih držav komunizem pač mrtev ter kot tak ne predstavlja nobene nevarnosti več. A vsaj iz dveh razlogov to preprosto ne drži.

Prvič, temeljni princip komunizma je enak temeljnemu principu t.i. »demokratičnega socializma«, t.j. vzpostavitev brezrazredne družbe, čeprav ga slednji želi doseči brez nasilne revolucije proletariata. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da t. i. »seksualna revolucija« črpa iz komunističnih idej v njihovi najčistejši obliki. Široka cesta namreč pelje od Marxa in Engelsa preko Frankfurtske šole do leta 1968 ter do strankarskih central večine današnjih političnih strank, tudi t. i. »konservativnih«. Kvečjemu lahko rečemo, da je ateistični komunizem danes bolj razširjen kot kdajkoli prej, čeprav danes ni več dojet kot tak. Ali namreč obstaja komunizem le tedaj, če želi nekdo podržaviti »produkcijska sredstva«? Ali je morda komunizem tudi to, če nekdo stremi po vzpostavitvi brezrazredne družbe, ne da bi pri tem začel z ukinitvijo privatne lastnine? Kajti, kaj sploh je »brezrazredna družba«? To je družba brez socialne hierarhije, brez avtoritete višjega nad nižjim, skratka, to je družba brez očeta, pri čemer razumem besedo »oče« v njenem najširšem pomenu, in družba brez individualnih ali skupinskih posebnosti, končno tudi družba brez identitete. Družba brez očetov je družba brez družinskih očetov, brez močnih duhovnikov, ki bi delovali kot duhovni očetje svojih zaupanih jim duš, posebno pa še družba, ki se noče podrediti avtoriteti svojega nebeškega Očeta.

Brezrazredna družba je hkrati vedno tudi »brezočetovska« družba, saj že eksistenca le-teh predpostavlja neko vrsto socialne hierarhije. Kajti očetje se vedno razlikujejo (lat. discriminare – razlikovati) od mater in od ostalih »ne-očetov«. Kot so ugotovili številni teoretiki marksizma in psihoanalitične ideologije 20. stoletja, je prav »brezočetovska« družba nujen pogoj za nastanek prave brezrazredne družbe. Delavec, so včasih rekli komunisti, nima domovine, a ko je izbruhnila 1. svetovna vojna, je delavec kljub vsemu imel domovino – deželo svojega očeta. Internacionalizem je v tem trenutku porinil vstran. Zato so komunisti prišli do logičnega sklepa: dokler bo delavec verjel v svojega nebeškega Očeta, svojega biološkega očeta (oz. svojo družino) in svojo domovino, bo vse to postavil pred mravljišče brezrazredne komunistične družbe. Zato mora vse to stran – šele tedaj bo odprta pot v brezrazredno družbo. 

Nevarnost komunizma se danes zato ne kaže v obliki nevarnosti nasilne revolucije in prevzema oblasti. Prej bi lahko rekli, da so številni cilji komunistične ideologije (seveda v deloma spremenjeni obliki) že postali del družbenega »mainstreama«. To se je zgodilo v družini, v izobraževalni politiki, v davčnih vprašanjih, kaže se v ogromnih pristojnostih »demokratične države«, v popolni politični fiksaciji na materialna vprašanja (vprašajmo se, kdaj zadnjič kateri od politikov, tudi »konservativnih«, ni govoril le o zagotavljanju materialne blaginje!), predvsem pa v popolnem izrinjenju Boga iz družbenega diskurza. Alternative postulatom socializma pravzaprav ni, kar bomo skušali ponazoriti z nekaj primeri. Ali naj otroke v varstvo takoj prevzame država ali naj v prvih letih ostanejo še pri starših? Je sploh še sprejemljivo, da se neka mati odloči ostati doma in skrbeti za otroke, ko pa je država v njeno izobraževanje investirala že toliko denarja? Ali naj bo človek odprt ateist ali naj se drži neke iracionalne vere, ki pa seveda nima nobene praktične relevantnosti za njegove življenjske odločitve (koliko današnjih kristjanov npr. podpira »pravico« do splava!)? Ali naj se privatne šole sploh tolerirajo, dokler seveda priznavajo državni diktat, ali naj jih država preprosto prepove? Ali je vse, kar obstaja, le gola materija, ali mogoče obstajajo nekatere stvari, pri katerih je potrebno biti še nekoliko previden, ker se jih tehnični um človeka še ni naučil popolnoma obvladovati?

Bistvena alternativa, ki leži v objektivnem razumu človeštva in krščanskem razodetju, dovzetnim za njegov prenos in razlago skozi cerkveno Učiteljstvo, v praksi ni več predmet razprave. Celo večina cerkvenih dostojanstvenikov preprosto ignorira tovrstne razsežnosti in pristaja na splošno razširjeni materialistični model. 

V luči teh dejstev se zdi ponovno branje enciklike Divini Redemptoris še posebej zanimivo in nujno, saj je Učiteljstvo vsaj od leta 1990 večinoma molčalo o nevarnostih komunizma v njegovih številnih oblikah, predvsem pa ni tega vprašanja dovolj jasno povezalo z gospodarsko ureditvijo.