Pêta Marijina dogma

 

Ivo Kerže

V božičnem času so naše misli osredotočene na lepoto Svete Družine, ki sije iz jaslic v naših domovih in cerkvah. V njej izstopa ob Jezusu prav posebej Njegova Mati Marija, naša ljuba Gospa, ki je v življenju Cerkve, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, dobila vse osrednjejšo vlogo ne le na ravni ljudske pobožnosti in mistike, pač pa tudi na dogmatični ravni. Ne pozabimo namreč, da se na Njo nanašajo štiri dogme:

1) da je Ona Mati Božja (Efeški koncil leta 431),

2) da je Ona vedno Devica, tj. pred, med in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),

3) da je bila Ona sama brezmadežno spočeta (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),

4) da je bila Ona takoj po smrti z dušo in telesom v nebesa vzeta (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).

Kot vidimo sta bili kar dve izmed teh štirih dogem razglašeni v zadnjih dveh stoletjih. Dejansko smo bili v tem zadnjem času zgodovine Cerkve priča posebni pozornosti, ki jo je teologija posvetila Mariji, kar je bilo seveda tudi pod vplivom velikih Marijinih prikazanj v Lurdu in v Fatimi in še drugih manj znanih. V tem okviru je nastalo gibanje za razglasitev še ene, pête marijanske dogme, in sicer dogme o Marijini soodrešeniški vlogi. O pomenu razglasitve te dogme bi rad na kratko spregovoril v tem besedilu z željo, da bi nas to razmišljanje popeljalo v globlje doživljanje božične skrivnosti.

Močna želja po razglasitvi te pête marijanske dogme je bila izražena v času pred drugim vatikanskim koncilom in zlasti na njem, vendar je bila v tesnem glasovanju (1114 glasov proti 1097) zavrnjena. Zoper njo so nastopili glavni koncilski teologi (Y. Congar, E. Schillebeeckx, K. Rahner, H. Küng), ki so vsi izhajali iz neomodernizma, obsojenega pod Pijem XII., a so pod Janezom XXIII. in Pavlom VI. uspeli koncilu vtisniti svoj pečat. Oglejmo si kakšni so (bili) glavni protiargumenti neomodernistov zoper dogmo o Mariji Soodrešenici, saj bomo skoznje to še ne razglašeno dogmo najbolje spoznali in razumeli njen pomen.

Svetopisemski protiargument

Nauk o Mariji Soodrešenici temelji na Svetem pismu in sicer najprej na odlomku iz Lukovega evangelija, ki prikazuje Marijino Oznanjenje (Lk 1, 26-38). V njem nadangel Gabrijel pristopi k Mariji in ji sporoči, da bo po delovanju Sv. Duha spočela Odrešenika. Vendar bolj kot za napoved gre tu za vprašanje. Nadangel namreč ne odide, preden Marija ne privoli s svojim »fiat!«. Čaka na to privolitev. Iz tega vidimo, da je Marijina svobodna privolitev bila bistveno nepogrešljivo svobodno dejanje, brez katerega bi naše odrešenje po Jezusu Kristusu ne bilo možno. 

 

Drugače je namreč, ko isti nadangel pristopi malo pred tem k Zahariji in mu napove rojstvo njegovega sina Janeza Kristnika. Tam prav nič ne čaka na Zaharijevo privolitev in kar odide od njega (Lk 1, 5-25). Da je bila svobodna privolitev pri Marijinem Oznanjenju potrebna, je razvidno iz tega, da je morala Marija stopiti v zakonski odnos z Bogom (Sv. Duhom), da bi lahko prišlo do spočetja: vstop v zakonski odnos pa je možen le svobodno. Vse to pa je pomembno zato, ker pomeni, da je Marijin »fiat!«, ki ga je Devica Marija potrjevala vse svoje življenje - zlasti v sotrpljenju z Jezusom pod Križem, bistven, nepogrešljiv, neločljiv del našega odrešenja, ki zato dela Marijo za našo Soodrešenico. 

 

Pri tem se zagovorniki dogme o Mariji Soodrešenici naslanjajo še na odlomek iz začetka Svetega pisma (1 Mz 3, 15), kjer po prikazu izvirnega greha Bog spregovori o sovraštvu med kačo (prispodobo za hudiča) in ženo, ter o tem, da bo kača prežala na njeno peto, žena pa ji bo s peto strla glavo. Tako se je vsaj v skladu s prevodom sv. Hieronima (»ipsa conteret caput tuum«) skozi stoletja bral ta odlomek in se je vseskozi s to ženo, ki bo zdrobila kači glavo pojmovala Marija in njen »fiat!«.

Kasneje se je, zlasti pod vplivom protestantizma, ki je zavračal sleherno bistvenejšo vlogo Marije, začelo prevajati isti odlomek v smislu, da ne bo žena (»ona« v besedilu) zdrobila kači glavo, temveč »on«, tj. njen zarod, ki je tudi omenjen v odlomku, pri čemer je mišljen Kristus. Nasprotovanje nauku o Mariji Soodrešenici se običajno naslanja na to slednje branje odlomka, ki je utemeljeno na dostopnih hebrejskih besedilih, kjer dejansko nastopa zaimek »on« in ne »ona«. 

 

K temu je treba najprej reči, kot je razvidno, da soodrešeniška vloga Marije ne temelji na tem odlomku iz 1 Mz 3, 15, ampak na omenjenem odlomku iz Lk 1, 38. Branje odlomka iz začetka prve Mojzesove knjige ne načenja v nobenem smislu teže odlomka iz začetka Lukovega evangelija. Poleg tega pa je treba k temu reči, da je sicer res, da v novejših hebrejskih besedilih (npr. v masoretskem, ki je nastalo po Hieronimovm prevodu) bere v omenjenem odlomku »on«, toda starejša, izhodiščna hebrejska besedila so glede razlike med moškim in ženskim zaimkom zelo dvoumna, to pa zato ker je hebrejski zapis soglasniški in ne pozna samoglasnikov, oz. so se le s časom vnašali posebni znaki za beleženje samoglasnikov (zlasti v masoretskem besedilu), kar je v tem primeru kar pomembno, ker se v hebrejščini »on« reče »hu«, »ona« pa »hi« in se torej zaimka razlikujeta le po samoglasnikih. 

 

Dalje je tako, da tudi če bi v izhodiščnem besedilu (ki je izgubljeno) dejansko bil izražen moški spol, je treba upoštevati da svetopisemska besedila večkrat uporabijo moški spol tudi za ženske osebke zlasti tedaj, ko so izražena pomembna dejanja, ki jih ti ženski osebki izvedejo. Tako, da je treba reči, da je Hieronimovo branje starozaveznega odlomka čisto možno. Naravnost zavezujoče pa je, če pomislimo, da je Tridentinski koncil v Dekretu o izdaji in uporabi svetih spisov (IV. zasedanje) določil ravno Hieronimov prevod kot nezmotljiv.

Teološki protiargument

Druga argumentacija, na katero se naslanjajo nasprotniki nauka o Mariji Soodrešenici je teološke narave in temelji na stališču, da bi tak nauk postavljal Marijo kot enakovreden vzrok odrešenja Jezusu (tj. Bogu) in s tem da izraža nekakšno malikovanje Marije, ki je vendarle ustvarjena stvar. Ta protiargument pade, ko uvidimo, da ta nauk ne predstavlja Marije kot Odrešenice, pač pa kot Soodrešenico, kar pomeni, da ni enakovredna Jezusu, ki je edini prvotni vzrok odrešenja (tj. edini Odrešenik), pač pa je sovzrok, tj. drugotni, podrejeni, a bistveni, nujni in neločljivi vzrok celotnega našega odrešenja.

Nasprotniki tega nauka so na drugem vatikanskem koncilu pri tem sami navajali, da se jim izrek tega nauka ni zdel oportun, ker bi ogrozil ekumensko povezovanje s protestanti. Znano je namreč, da protestanti odrešenje pripisujejo izključno Božji milosti (sola gratia) in izključujejo pri tem kakršno koli sodelovanje človeka in njegove svobodne volje, ki naj sodeluje z milostjo. Kakor poudarja katoliški filozof Josef Seifert, pa je ravno nauk o Mariji Soodrešenici pomemben nauk, ki naj potrdi katoliško pojmovanje bistvene vloge človekove svobodne volje v procesu odrešenja in sicer ne le na ravni odrešenja posameznega človeka (kar je že določil Tridentinski koncil), pač pa tudi na ravni celotnega odrešenja vseh odrešenih, kjer je odigrala bistveno vlogo ravno Marijina svobodna privolitev. Da v sodobnem teološkem premisleku izginja zavest o pomenu svobodne volje pri odločitvi za Boga in zoper greh, se jasno vidi v še trajajoči debati okrog apostolske spodbude Radost ljubezni papeža Frančiška, ki v marsičem daje napačen protestantizirajoči vtis, da objektivno in po notranje (intrinsece) grešno ravnanje kot je prešuštvovanje, marsikdaj ni posledica človekove svobodne odločitve.

Duhovni protiargument

Ta protiargument nasprotnikov je podoben teološkemu, in sicer je v tem, da prava krščanska duhovnost je usmerjena le na Odrešenika/Boga: t.j. da morajo v naši pobožnosti vsi naši »nameni, dejavnosti in opravila« kot npr. pravi sv. Ignacij Lojolski biti usmerjeni le Nanj in na nič ustvarjenega, kar pa Marija nesporno je. Po tem protiargumentu je nauk o Mariji Soodrešenici nekaj, kar preusmerja našo duhovnost od pravega neustvarjenega Cilja, k napačnemu, ustvarjenemu, saj da ta nauk v bistvu odpravlja razliko med Marijo in Jezusom ter da tako dela našo duhovnost v najboljšem primeru dvoumno, če ne že malikovalsko.

Protiargument, ki že od daleč smrdi po protestantskem sola gratia, ne upošteva, da neločljivost Marijine dejavnosti od Jezusove pri odrešenju ne odpravlja podrejenosti Marijine dejavnosti Jezusovi dejavnosti in s tem ne odpravlja njune razlike. To pa dalje pomeni, da če vse svoje »namene, dejavnosti in opravila«, če torej vse svoje želje usmerimo v Marijo (spomnimo se gesla »Totus tuus« iz grba sv. Janeza Pavla II.), jih s tem nismo usmerili stran od Jezusa, pač pa toliko bolj Vanj, ker smo izbrali ne le pravega Cilja (tj. Jezusa), pač pa tudi pravo Pot (tj. Marijo), ki jo je On sam izbral, da bi se učlovečil in nas odrešil. Vse to pa je obenem bistvo znanega reka sv. Ludvika Montfortskega »po Mariji k Jezusu«.

Marija Soodrešenica in naš žalostni čas

Z duhovno ravnjo tega nauka se pa odpre razsežnost, ki je nadvse aktualna. Živimo namreč v času, ki prav posebej v zadnjih mesecih žal pobrneva od odkritij srhljivih (zlasti homoseksualnih) spolnih zlorab iz strani duhovščine. Težko je ne slutiti povezave med tem in duhovnostjo, ki so je deležni semeniščniki v času po koncilu, v katerem je bila omenjena marijanska pobožnost odsotna ali pa odrinjena na stranski tir. Za moškega celibaterja je namreč ključno, da sublimira svojo nezavedno spolno slo po ženski in jo poduhovi tako, da jo povsem preusmeri v nadnaravno razsežnost. Ključno vlogo ima pri tem Marija, Mati duhovnikov. Le marijanski celibater je lahko zares uspešen celibater, tj. tak ki ne bo svoje spolne realnosti le površinsko zatrl, a globinsko le izmaličil. Marijanski celibater bo namreč preusmeril vse svoje težnje v Marijo in s tem tudi vso svojo strast po ženski lepoti v Marijino Lepoto, ki neizmerno presega lepoto vseh žensk sveta (tota pulchra es) in neskončno presega nizkost naših želja. Ona – Brezmadežna – pa je tista, ki bo takega celibaterja (in v manjši meri ter na drugačen način tudi poročenega laika), ki se ji ves preda in ves po njej koprni, očistila vse grešne sle in preustvarila po podobi Njenega Sina. Ne pozabimo namreč, da je marijanska pobožnost zacvetela prav posebej v času trubadurske lirike, ko so nekateri trubadurji (kot npr. kastiljski kralj Alfonz X.) razumeli, da njihove viteške hvale dami lahko zares veljajo le eni Dami. Iz tega občutja je pel Devici Mariji neznani trubadur iz Gloucestershira te verze, ki jih prosto prevajam:

Ni je dekleta tvoje polti, prijazna in lepa, sveža in svetla,

Sladka gospa, bodi sočutna do mene in usmili se me, tvojega viteza.

/…/

Mati, polna plemenite kreposti, devica tako potrpežljiva, gospa tako modra,

Jaz sem sedaj zavezan tvoji ljubezni, in tebi gredo vse moje želje.

Podobno pa je pel že kralj Salomon, ko je pel o modrosti, v kateri so cerkveni očetje prepoznali personifikacijo Marije:

Njo sem vzljubil, njo iščem od svoje mladosti;

skušal sem jo vzeti za ženo,

vzljubil sem njeno lepoto. (Mdr 8, 2)

Slika: Giovanni Gasparro: Corredenzione, 2015

"Brezmadežno spočetje sem."

»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.

Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Ljubiti Marijo

Blagorodna gospa! Le mirno hodite k šmarnicam. Težav ne rešujemo tako, da se jim izmikamo. Vam pa je Marijino čaščenje res še vedno težava, in sicer tako večstranska, da Vašo zmedenost lahko razumem. Hočem Vam celo sam takoj omeniti nekaj zadreg in Vas prehiteti, kajti prej ali slej Vas bodo tako ali tako srečale.

Tožite, da Marije ne morete častiti, Marijino čaščenje da Vam ne prija, da Vam je celo odvratno. Nasprotno pa bi vendar radi hodili k šmarnicam – nekaj tako ganljivega, toplega, katoliškega da je v tej pobožnosti. Kaj bi bilo mogoče reči o takem razkolu čustev? Vi bi najraje sploh ne sledili čustvom, temveč zgolj pameti. Če pa boste vendarle hodili k šmarnicam, boste s tem zopet povzročili – kar že vnaprej veste – najrazličnejša izkustva, ki ranijo Vaše čutenje, Vas spravljajo ob Vaše »katoliško razpoloženje« in  Vas vodijo še dlje od pobožnosti do Matere božje. Da bi pa pravi katolik Marijo pravzaprav le moral ljubiti, to tudi čisto jasno čutite, ali ne? Vi bi tako radi postali povsem pristna, prava katoličanka. Po pravici! Vaš prestop je zahteval od Vas tako velike žrtve, prestali ste mnogo notranjih in zunanjih bojev, pretrpeli neizmerno veliko bojazni, bolečin, dvomov, skušnjav in razočaranj! Po vsem tem nočete obstati na pragu katolištva! Prodreti hočete prav do njegovega osrčja, udomačiti se hočete v Gospodovi hiši, nočete zgolj priznavati katoliški Credo, temveč hočete iz katoliškega srca tudi čutiti. Toda tu se zopet plašite občutja, čustev in vere srca: bojite se, da boste izgubili duhovno zdravje, trezno resnico in prostodušnost, če boste dali besedo srcu – v Marijinem čaščenju pa govorita le čustvo in srce, tako mislite. Ob tem ne sme biti več nobene razpoke, nobenega razkola in prepada niti v Vaši lastni duši niti v Vašem sožitju z velikim svetim občestvom vseh katoliških src. Toda prav to Vas zopet vznemirja: otroškost, naivnost, prostodušnost ljudstva in njegove molitve Vas mikajo, a Vas istočasno tudi odbijajo. Včasih je pobožnost tako lepa in naravno sveža, potem pa zopet tako okorna, nesvobodna, brez misli in brez okusa.

Zlasti Marijino čaščenje v Vaši farni cerkvi! Ta kip, ki žali Vaše umetniško čutenje! (Kje neki naj bi Vaša uboga župnija vzela kako umetnino?) Papirnate rože, ki leto za letom tam stojijo, vsiljivost luči, nerazumljivost litanij in nepojmljiva praznota molitvenih obrazcev! In celo skupni rožni venec, ki se bodisi vleče v svoji enoličnosti ali pa se v mučni naglici vse navzkrižno zapleta.

Upam, da imam sedaj zbran celoten seznam Vaših zadreg. Ali pa morda še katera manjka? Sicer pa ne gre za to. Ne bom Vam poizkušal ovreči druge za drugo. Nasprotno, vse pustim, kakršne so in pravim: Da, spoštovana gospa, imate prav, zelo, zelo prav! Priznajte si torej, da imate prav, to si dobro zapomnite. Oh, da, v tem primeru bi si želeli, da bi imeli manj prav. Toda poizkusiva preko te zmedene množice nezdružljivih stvari, želja in zahtev priti na svobodno višino.

Da, svobodno! Najprej se odpovejte bojazni, da še niste katoliški! Saj iz srca verujete v vse nauke o Mariji, v vse skrivnostne odlike, ki jih Cerkev priznava brezmadežno spočeti, vedno deviški božji Materi! Tudi ne tajite nauka tridentinskega cerkvenega zbora, da je dobro in zveličavno in nikakor malikovanje, če kličemo na pomoč svetnike z Marijo, najsvetejšo Devico na čelu, če postavljamo njihove podobe in jih v teh podobah častimo. Več vam Cerkev ne zapoveduje. Po svojem prepričanju in mišljenju stojite sredi katoliškega občestva in njegove veroizpovedi. Otresite se torej bojazni, da bi glede tega mogli nenadoma pasti iz živega občestva Cerkve. Ne mučite se tako krčevito s tem, da vedno znova preiskujete svojo pravovernost in jo hočete vedno jasneje in nedvomneje ugotavljati. Takšno mučenje samega sebe vas polagoma nujno spravlja v slabo voljo in malodušnost. Ena najostrejših bodic, ki jo čutite v svojem srcu proti sveti Devici in njenemu čaščenju, je prav ta slaba volja, ker Vam to čaščenje dela toliko skrbi in bojazni.

Tako prava katoličanka ste, kot vsaka druga katoliška duša že sedaj in taki, kakršni ste. Vse zasebne pobožnosti, ki jih gojite tudi do Marije, so prepuščene Vaši volji. Glejte torej svojemu bodočemu razvoju naproti z notranjim mirom in s polnim zaupanjem v milost, ki Vas vodi! To je najboljši način za napredovanje. Napredovati pa morete in tudi v resnici boste.

Vsak resničen kristjan neprestano stoji na začetku vedno novih možnosti. In tako boste tudi Vi postali goreča, da, navdušena častilka svete Device – Matere. Za to pa izberite tako pot, ki Vam prija. Marsikatere nabožne knjige, v katere ste se vneto skušali poglobiti, so Vas še bolj odbile. Razumem. Ta zunanji, brezosebni, neživi način, v katerem se riše podoba božje Matere! To mehanično in fantastično kopičenje superlativov, s čimer naj se prikrije le pomanjkanje resnično zajemljive vsebine. Ta nekritičnost čudežnih zgodb in ta nenaravnost umetno vznesenih molitvenih obrazcev. Ne, ne mučite se s tem. Hodite k  Mariji po tisti poti, ki nam jo Cerkev sama kaže: pot skozi dogmo in one kratke, pa vsebinsko tako polne drobce Svetega pisma! Toda to pot hodite v premišljevanju in molitvi, predvsem pa kot živ človek! Hodite k Mariji z vsem razumevajočim in ljubečim srcem žene, matere, prihajajte k njej z vsemi izkustvi svojega dolgoletnega, bolestnega bogoiskateljstva, prihajajte k njej tudi kot k človeku, kakor k dobri materi, k ljubko čisti devici!

Kaj pa je smisel cerkvenih naukov o milostnih Marijinih odlikah? Ali ne oznanjajo vsi, kako neskončno blizu je stala ta duša svetemu in usmiljenemu Bogu – ki ste ga sedaj našli tudi Vi – kako ljubeče jo je privil k sebi in jo odlikoval z milostjo za milostjo in s svetlimi redkimi simboli svoje milosti. Ali ne morete tudi Vi ljubiti človeka, katerega Bog tako razsipno ljubi?

Marija je bila tudi Jezusova mati! Ste že kdaj poizkusili razmisliti, kaj to pomeni? Kako blizu sta si morali stati ti dve srci! Ali ne morete nežno vzljubiti človeka, kateremu je Jezus spregovoril najnežnejšo besedo, ki jo imamo – in spregovoril jo je z vsem srcem –, besedo mama? Marija je tudi resnično bila mati, ki ga je bila vredna. Njegovo srce je najbolje razumela ona, tovarišica njegovega notranjega življenja. O tem nam dovolj jasno pričujejo evangeliji. Le kako bi mogel Bog svojemu ljubljenemu Sinu dati drugačno Mater? Kako bi prav hvaležno ne ljubili duše, ki je bila vsa njegova, Bogočlovekova, ki je mislila samo na Jezusa, ki mu je posvetila vso ljubezen in ves trud svojega življenja? In ne glede na vse njene nadnaravne, nepojmljive milostne odlike, ali ni bila Marija prečudežna žena redko visokega duha, ali ni bila očarljivo čisto in ljubeznivo srce in hkrati velika in močna duša? Ali ste se že kdaj ob njenem govorjenju - kakor tudi ob njenem molku – vživeli v njeno notranjost, v življenje njenega srca, v svet njenih misli, v njen značaj? Ali ste že kdaj tipaje šli za dušo, ki je izgovorila one redke, toda neminljive besede, ki so nam jih ohranili evangelisti?  »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ali pa ono drugo: »Otrok, zakaj si nama to storil?«  Ali tiste ljubeznivo proseče, tiho zaupajoče:  »Vina nimajo.« Ste že kdaj poizkusili, da bi si približali človeško dobrotljivost, nežno obzirnost, globoko prisrčnost, mirno odločnost, bogato občutje in nepremagljivo moč trpljenja te device in matere?

Kdor je kdaj dojel, da je Marija najmilejša cvetlica duševnega življenja, najčistejši cvet nove duhovne pomladi, ki jo je prinesel njen božji otrok, temu se ne bo zdelo več pretirano, če jo pozdravljamo z vsemi cvetovi naše zemeljske pomladi, če krasimo njeno podobo z mnogo pomenljivimi lilijami in vrtnicami tako razsipno, kot le moremo, če bi ji radi zapeli vse čiste in iskrene pesmi, kolikor jih znamo, njej, ki je sama božje delo, tako lepo in čisto zveneče kot ljubezenska pesem božje ljubezni. Toda Jezusove matere ne glejte samo zgodovinsko! Kakor njen Sin in vse svete duše, ki so se v preteklih časih borile in trpele na zemlji, tudi ona ni veličina, ki spada v preteklost.

Vsi ti niso utonili v nič in se niso odmaknili v nedosegljive daljave. Naš pogled je seveda zadržan, toda v resnici so nam zveličani blizu – da, veliko bliže, kot so nam bili in mogli biti v zmedenih globelih tuzemskega življenja. Blizu so nam v povsod pričujočem, vsevednem Bogu, združeni so  z nami v brezmejno dobrohotni dobroti. S svojimi molitvami delajo za naše dobro pri Bogu, s katerim živijo v neizrekljivi zaupnosti; v njem morejo videti in sodoživljati tudi naša pota in usode, kolikor je to sodoživljanje v božji volji. Tako nam je tudi in še prav posebno blizu Marija, Jezusova mati, ta človeško čuteča, materinsko dobrotljiva ženska duša, ki jo je Bog tako zelo ljubil.

Tako torej pojdite k njej s pozdravom. Za to pa ni treba nikakršnih izdelanih obrazcev. Da, če je Vaše srce do vrha polno, tedaj boste sami od sebe umolknili pred njeno podobo in se molče pogreznili v tiho občudovanje, hvaležno čaščenje in proseče zaupanje.

Tudi v izražanju svojega čaščenja in ljubezni imate popolno prostost; prepustite se brez bojazni težnji svojega srca in navdihom milosti!

Dalje tudi ne uvidim, zakaj bi si tudi vi ne mogli prisvojiti izraza tistega čudovitega pozdrava, ki sta ga uporabila sveti božji angel in tako duhovna žena, kot je bila Elizabeta: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad Tvojega telesa!«

Kdo pa bi mogel vedno kar takoj položiti vse svoje srce v ta pozdrav, ki ima le nekaj revnih besed? Vsa človeška ljubezen je večno jecljanje, neprestano novo ponavljanje neutešenega hrepenenja. Kako ganljivo je, ko najljubšo in najljubeznivejšo izmed vseh žena vedno znova nežno in boječe ogovarjamo:  »Zdrava Marija! Ljuba Mati! O, prosi za nas!« Ali potem to ravno desetkrat ponovimo, ni pomembno – ljubezni ni za natančno število. Med pozdravne besede pa znova in znova vključite svojo dušo, da se poglablja v pota, ki jih je hodila ta žena in po katerih je hodil njen otrok; to je namreč eno in isto. Otrokovo trpljenje in veselje vzbudi čudno pretresljiv odmev, s solzami orošeno podobo v materinem srcu in tu jo lahko vidimo, tako da nam gre kar na jok in na smeh. Glejte, tako molite rožni venec!

Toda skupni rožni venec in Marijine pobožnosti sploh, ki se obhajajo v cerkvi! Bodite vendar širokogrudni in strpni, kakršna je gotovo najmodrejša devica. Tudi Marijino čaščenje ima, kot vse drugo v krščanstvu, nešteto stopenj ponotranjenja, poduhovljenja in poosebljenja. Bodite prizanesljivi v odnosu do nižjih in naivnejših stopenj. Kako pa naj velika množica, ki polni prostrano cerkev, drugače izrazi svojo voljo do molitve? In nikar ne govorite tako hitro o mehanizmu, zunanjosti in enoličnosti! Saj temu ljudstvu, ki tam moli svoj rožni venec, še niste videli v srce. Gotovo je pri tem mnogo nepobožnosti – kot povsod –, mnogo raztresenosti, mnogo posvetnosti, mnogo navade. Toda v tej temni in neprečiščeno deroči množici tu pa tam poblisnejo čudežne luči, morda tako kratko kot dvig oči v Marijino podobo, pa vendar žareče v vernem zaupanju, prosečem hrepenenju in otroški hvaležnosti. Ne zaničujte tega temnega toka molitvenih besed katoliškega občestva. Marija vidi v njem tajne in drage lepote, morda več, kot mi slutimo.

Dolga stoletja je velika procesija Marijinih častilcev kot sprevod romarjev k milostni kapeli Kevelaerski v temnih, jesenskih, mokrih, viharnih večerih: neznatni, ubogi, upognjeni, trhli ljudje! Mnogim je v viharju življenja ugasnila sveča; raztrgano, zbegano in razpršeno od vetra in dežja zveni tja v noč njihovo petje. Toda kljub temu je vendarle tako neskončno lepo in ganljivo, to pretresljivo bedno in obenem neomajno močno hotenje: »Marijo ljubiti je moja misel vsekdar.«

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931