Oblačilna kultura skozi oči mlade bralke

Ta članek mlade bralke zasluži krajši uvod. Predvsem zaradi prave mere, ki je nujna za uravnavanje kreposti. Do resnih vprašanje je težko pristopati brez obilice čustev. Mnogi se čutijo napadene. S padanjem najrazličnejših tabujev se obenem ustvarjajo novi. Za nas to ne more biti razlog, da se o teh rečeh ne govori. Vera, upanje in ljubezen niso nič brez ravnovesja med njimi. Verjeli ali ne, obstaja krasen naziv, ki ga ima naša božja mati Marija. »Alma aequlibrii Mater.« Mati ravnovesja. Njej se priporočajmo za pravo mero, da ne bi nasedali nobeni od napačnih strani. Gotovo bi morali napisati izčrpen članek, ki bi bil namenjen samo temu, da se predstavi vprašanje o ženskem nošenju krila in hlač: vse od starih časov preko odgovora svetega papeža Nikolaja I. bolgarskemu kralju, fatimske Marije, prakse sv. p.Pija, papežev 20. stoletja, razmišljanj kardinala Sirija do današnjih dni in stališč različnih ljudi in organizacij. V globalni vasi poleg splošno prisotnega laksizma prihajajo k nam tudi vplivi nezdravega ameriškega puritanizma. O tem mogoče kdaj drugič. Tokrat je pred nami zanimivo osebno razmišljanje bralke našega bloga, ki je naslovljeno zlasti ženskam. Komentarji so tokrat izključeni.

To kratko razmišljanje namenjam (predvsem) tebi, draga sestra v Kristusu!

Spregovorila bom o preprosti stvari: kako živim svojo ženskost oz. kako jo želim pokazati že navzven. To se navezuje na današnjo modo, ženske obleke v 21. stoletju, ki narekujejo naslednje: »Bodi moderna, odprta za nove izzive, zmeraj na voljo in pripravljena na nove pustolovščine; pokaži se svetu, bodi privlačna, lepa in pametna; študiraj, ustvari si kariero in, ko bo čas in zares velika želja, imej kakšnega otroka; stalno se dokazuj, briši mejo med različnostjo spolov, ne pusti se moškemu, da bi ti nadvladal, ampak mu dokazuj, da si enako sposobna ali celo še bolj.«

Ženska moda se je naglo in vsesplošno začela spreminjati nekje v 60. letih 20. stoletja. V teh časih se je na veliko začelo govoriti o spolni revoluciji, kontracepcijski tableti, feminizmu, svobodi in odprtosti žensk. Toda to je le ena plat zgodbe. Če namreč pogledamo globlje, se zdi, da smo svojo ženskost s sprejemanjem novih teorij (oz. ene novejših – teorije spola) še bolj zatrle.

Kje je tu sploh prostor za BITI prava ženska? Ženska, ki je ustvarjena po božji podobi, čuteča, ljubeča, nežna in hkrati skrit prostor, kjer prebiva Bog. Sv. Pavel pravi:  »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« (Kor 6,19)

Kaj imata moda in oblačenje žensk z zgoraj napisanim? Veliko, če verjameš, da je to eno od močnih sporočilnih sredstev, s katerim tudi nakažeš, kaj nosiš v svojem srcu in kako to kažeš navzven. Ne verjamete? Kakšna občutja vam potemtakem zbujajo pajkice, oprijete kavbojke, globok dekolte na ženskem telesu? 

Ob vsej poplavi reklam in propagande se sprašujem, kaj hoče sporočiti moda 21. stoletja.  Ali res želim nasesti še eni floskuli, kakšna naj bom kot ženska, podobna moškemu? Ali pa z globokim dekoltejem, da privabim moške poglede? Kakšno ceno si s tem dajem? Mar nisem kot božja hči vredna veliko več, mnogo več od tistih nekaj moških pogledov na ulici, ko grem mimo? Saj mi je vendar Kristus to ceno že dal, kot pravi sv. Pavel: »Ne pripadate sebi,  saj ste bili odkupljeni za visoko ceno.« (Kor 6,20)

Dejstvo, da želim živeti ženstveno, da zahtevam, da se me spoštuje kot žensko, me je pripeljalo do odločitve, da nosim samo še krila oz. obleke. Dostojna seveda (to pomeni vsaj dolžine sredi kolena)! Ob tem se lahko pojavijo dileme, kaj narediti v primerih, kot je pohod v hribe ali pa kakšno športno udejstvovanje, ki zahteva oblačila, primerna določeni aktivnosti. Toda to ne pomeni, da moram pozabiti na svoje dostojanstvo in obleči nekaj oprijetega ter poudariti svoje obline. Ženska v krilu je nekaj tako zelo lepega! Je izraz, da sem čudovito ustvarjena, da mi je Bog podaril žensko naravo in jo želim na ta način tudi izraziti. Krilo je tudi praktično! V teh poletnih dneh, ki prihajajo, si ne predstavljam, kako bi lahko nosila kakšne oprijete hlače. Marsikdo mi lahko očita, kaj pa pozimi, ko te zebe in je sneg itd. Ali mogoče veste, kakšne zime so bile pred 100 in več leti, pa so ženske vztrajno nosile krila vse do pred nekaj desetletji? S primernim krilom in toplimi nogavicami takšnih težav sploh ni.

Ne razumite me narobe: ne obsojam nobene ženske, ki vztraja pri nošenju hlač ali pa globokih dekoltejev. Želim samo spodbuditi h globljemu razmišljanju. Kaj s tem sporočam? Se imam rada? Sprejemam svojo ženskost in jo želim tudi živeti? Verjamem, da me je Kristus na križu odkupil za strašno ceno in ne želi, da komurkoli predstavljam priložnost za greh? Želim biti odsev Kristusove ljubezni in torej ljubiti ter biti ljubljena? Tudi Mati božja nas vabi k temu! Ali ste že kje videli, da bi bila Ona, ki je Brezmadežna, oblečena drugače kot v kraljevska oblačila, ki razodevajo njeno bleščečo notranjost in svetost?

Dekleta, žene, matere, babice: trudimo se biti podobne Njej! Najprej po njenem notranjem življenju, krepostih, vse to pa naj odseva tudi navzven: v obleki, ki je dostojanstvena in zahteva od moškega, da vidi žensko kot bitje, ustvarjeno od Boga, nekaj svetega in nekaj, kar ni dovoljeno poželjivo ogledovati kot nekakšnega jabolka na tržnici. Ženske smo posredovalke življenja in kot take nekaj čudovitega in svetega! Ne dovolimo svetu, da bi nam postavil ceno! Sprejmimo Kristusovo visoko ceno, ne pristajajmo na manj in bodimo res tempelj Svetega Duha! Pa naj se vidi že na daleč!   

Velum in dostojanstvo ženske

Velum je latinsko ime za pregrinjalo. V kontekstu rimske katoliške liturgije označuje praviloma dragocen kos tkanine, uporabljen za simbolno pokrivanje in s tem poudarjanje posebnega pomena določenih predmetov ali kretenj, pa tudi vseh oseb ženskega spola, ki si velum nadevajo na glavo.

Funkcija veluma je zlasti ščitenje oziroma pokrivanje svetih posod, to je predmetov, iz katerih preko delovanja Svetega Duha priteka nadnaravno-zakramentalno življenje, in sicer od Boga, ki je Darovalec in Življenje samo. Pokrivanje ciborija, keliha, monštrance ali tabernaklja po eni strani kaže na dolžno skrb človeškega rodu za spoštljivo ravnanje s Kristusom kot virom vsakega življenja, živo navzočega pod krhkima podobama kruha in vina, po drugi pa kaže na Njegovo pripravljenost razdajanja vernim kot svojim otrokom, kar pa v določenem trenutku ne more biti dosegljivo vsakemu, temveč le ustrezno notranje pripravljenim. Le Bog je namreč tisti, ki določa komu in kako bo podarjeno življenje, tako nadnaravno-zakramentalno kot naravno-fizično. Človeška bitja smo lahko le Njegovi hvaležni prejemniki, posvečeni možje pa tudi delivci oziroma posredovalci tovrstnih darov. Pokrivanje svetih posod je torej omogočanje zaščite in obenem znamenje, da presvetih darov, ki se nahajajo v njih, ne smemo jemati po lastni volji, marveč le prejemati s ponižnim zaupanjem v svojega Očeta, ki nam daje »jesti« ob pravem času.

Kakor je pokrita sveta posoda, v kateri se nahaja in od koder se razdaja Življenje samo, tako je po zelo pomenljivi tradicionalni katoliški navadi pokrita tudi vsaka oseba ženskega spola. Slednja je, podobno sveti posodi, v naravnem smislu nosilka in posredovalka življenja, posledično pa zemeljska podoba Svetega Duha, ki iz odnosa kot podarjajočega srečanja dveh različnih razsežnosti daje sad oziroma ga povzdigne z nastankom novega življenja. Kakor je ranljiv Kristus, shranjen pod podobama kruha in vina v svetih posodah, tako je na svoj način ranljiva tudi ženska. Kakor lahko človek zlahka zaobide spoštovanje in zaščito resnično navzočega Boga, tako lahko zlahka prevlada nad žensko in z njo počne kar koli se mu zahoče. Kakor se Kristus ob vsakokratnem utelešenju v sveti hostiji in sveti krvi iz ljubezni do človeštva naredi ranljivega, tako postane ranljiva ženska vsakič, ko zanosi in rodi. Tudi ženske so sveta bitja – zdravje vsake družbe je namreč v največji meri odvisno od odnosa, ki ga ta goji do žensk in hkrati od tega, kako ženske same dojemajo lastno poslanstvo. Kakor se lahko Kristusovega telesa in krvi z rokami dotikajo le tisti, ki so za to v skladu s svetim redom zakramentalno določeni, tako se lahko žensk upravičeno »dotikajo« le tisti, ki so z njimi združeni v zakramentu svetega zakona.

Med vsemi svetimi predmeti je ženska še najbolj podobna kelihu, v kateri se nahaja Kristusova kri. Ko ženska zanosi, je ravno njena kri tista, ki omogoča življenje novemu človeškemu bitju. Tudi Cerkev, Kristusova nevesta, svoje otroke varuje in neguje s krvjo, in sicer Kristusovo, ki se pretaka skozi njeno posredovanje najsvetejšega zakramenta. Kakor je Eva nastala iz Adamovega rebra, tako je Cerkev, sodeč po razlagah cerkvenih očetov, nastala iz krvi in vode, pritekajoče iz srca na križu razpetega Ženina. Cerkev je potemtakem skrivnostna žena, za katero je sam Bog daroval življenje, in hkrati »prerojena Eva«, ki svoje otroke hrani s telesom in krvjo svojega Ženina.

Prevladujoče mišljenje sodobnega zahodnega sveta se pogosto hvali, kako zelo si prizadeva za pravice žensk, v isti sapi pa ni voljno ali sposobno zaščititi nečesa, kar je za žensko temeljno, to je njeno dostojanstvo. Še več, sodobna družba terja, da si ženska sleče svoje svatbeno oblačilo, se »osvobodi« moža in Boga, si nadene »starega človeka« in živi brez vsake pokritosti oziroma zaščite, domnevno osamosvojeno. Moške se spodbuja, naj v ženskah vidijo in iščejo sredstvo za zadovoljitev svojih strasti, ženske pa naj se v skladu s tem obnašajo tako, da bodo s svojo odkritostjo in izzivalnim obnašanjem pri moških vzbudile pozornost. Postati in delovati kot spolni objekt se v tem kontekstu jemlje kot normalno. Z vsesplošno uporabo umetne kontracepcije in posledično z ločitvijo med spolnim odnosom in novim življenjem je plodnost izgubila svojo dragocenost, privilegij ženske, da lahko nosi in rodi novo človeško bitje, pa je tako spregledan. Ker plodnost ni več dragocena in ker novo bitje ni več dar, je izginila tudi odgovornost do rojevanja in vzgajanja novih generacij. Ker je ženska nezaščitena, je številnim poškodbam podvržena tudi zakonska zveza, ki se pravno vse bolj približuje poljubno definirani in kadar koli spremenljivi pogodbi, kjer niti naravna danost moškega in ženskega spola ne igra več nobene vloge. Glavno vlogo so prevzeli nestanovitni interesi samoljubnih posameznikov.

Sodobnemu mišljenju zahodnega sveta so v zadnjih desetletjih podlegli tudi milijoni in milijoni katolikov – v času, ko so množično zavračali cerkveni nauk o posredovanju novega življenja, so prav tako zavrnili pokritost žensk z velumom, obenem pa so premnogi ljudstvu všečni pastirji opustili spoštljivo ravnanje z najsvetejšim zakramentom. Te tri zavrnitve niso naključne. Ko je ženska postala nevredna zaščite, je istočasno postalo nevredno novo življenje, obenem pa se je omajala ali celo propadla vera v resnično navzočega Gospoda pod podobama kruha in vina. Nedavno tega je torej tudi znotraj Cerkve postalo očitno, kako se spremenjeni odnos do žensk odraža v splošnem odnosu do vsakdanjega življenja in uresničevanja vere v njem.

Ne glede na vse grehe in zmote, katoliki vemo in verujemo, da smo vsi mi kot slavnostno oblečeni svatje poklicani na Jagnjetovo večerjo. Kot svatje se ne smemo in ne moremo sramovati svojega oblačila. Naša obleka je sam Kristus, ki nas je s svojo krvjo rešil večne smrti. Pri tem so ženske deležne posebne časti – zgledujoč se po Cerkvi, ki je Kristusova nevesta in posredovalka življenja skozi zakramente, v zvestobi do svojih mož (svojih »Kristusov«) posredujejo novo življenje in tako dopolnjujejo čudovito delo Boga Stvarnika in Darovalca. 

Sem ločena in ponovno civilno poročena katoličanka. Prepričana sem, da bi bil smrtni greh, če bi pristopila k svetemu obhajilu

Louise Mensch[1]

Sem ločena in ponovno poročena katoličanka. K maši hodim vsak teden. Ko moji otroci želijo, da jih pospremim k obhajilu, grem z njimi ter prekrižam roke na prsih. Moj najmlajši še posebno rad pristopa k blagoslovu, čeprav vedno sprašuje, kdaj bo lahko vzel »kruh«. Odgovorim mu: »Ko boš razumel, da to ni 'kruh'«. [2]

Sama nisem nikoli niti pomislila, da bi pristopila k obhajilu po svoji ločitvi in ponovni civilni poroki – svoje prve poroke nisem nikoli skušala razglasiti za nično iz različnih razlogov, ki jih tu ne bom omenjala. Vem, da nisem dobra katoličanka ter da živim življenje, ki ga Cerkev smatra kot prešuštnega. Kljub temu upam, da sem v stanju božje milosti, a si tega seveda ne drznem trditi. Ne drznem si pristopati k svetemu obhajilu. Moj katekizem mi pravi, da bi bil nadaljnji smrti greh, če bi v svojem stanju prejela obhajilo.

Ljudje v podobnem stanju kot sem jaz so posebno spodbujani, – v katekizmu – da redno hodijo k maši in duhovno prejmejo obhajilo, kar počnem vsak teden. Upam, da bom nekega dne spet v stanju posvečujoče milosti, ko bom spet lahko prejela obhajilo tudi fizično. Prav tako upam, da me Bog, kljub mojemu grehu, varuje v senci svojih kril; da me Marija, upanje grešnikov, ovija s svojim plaščem milosti. Sem slaba katoličanka, a tudi verna katoličanka. A v Cerkvi obstaja frakcija, ki očitno verjame, da smo verni katoličani staromodna klika, ki jo je treba čim prej odstraniti, skupaj s klečanjem med prejemom obhajila in svilenimi naglavnimi rutami vred. [3]

Sveto obhajilo je za večino angleških škofov postalo čisto protestantsko. Namesto prave Kristusove prisotnosti v evharistiji – ki bi se jo morali v svetem strahu bati sprejeti tudi v našem najboljšem stanju – je obhajilo zanje postalo le znak, simbol, skupen obrok, »znamenje skupnosti«.

Naslednji teden se bo v Rimu začela izredna sinoda o družini pod vodstvom papeža Frančiška. Reformatorji so polni upanja, da bodo škofje pod papeževim vodstvom liberalizirali cerkveni nauk o ločenih in ponovno poročenih katoličanih. Liberalni »katoliški« tednik Tablet je temu posvetil svojo glavno zgodbo v zadnji izdaji, kar me je močno potrlo. Začeli so s citiranjem vodilnega liberalca kardinala Kasperja: »Cerkvena popolna prepoved obhajila za ločene in ponovno poročene…«

Kje naj začnem? Cerkev ne dovoljuje prejemanja Boga v sveti evharistiji tistim, ki so v stanju smrtnega greha. Tudi pred svojo drugo civilno poroko sama nisem vedno prejela svetega obhajila – v stanju hudega greha, ko nisem našla časa ali volje za temeljito spoved. Dejstvo je, da nihče v stanju resnega greha – kakršenkoli ta že je, v mojem primeru je to prešuštvo – ne more vredno sprejeti Kristusa. Če ga pa sprejmemo nevredno, zagrešimo dodaten smrtni greh.

Članek v Tabletu je imel naslov »Argument za milost« in med branjem sem se počutila kot da se moram zavzeti za nas bednike, ki še vedno verjamemo v temelje: greh, spoved, odveza, resnična prisotnost in podobno. Kar kardinal Kasper počne, je le vabljenje cele generacije ljudi v tedenski smrtni greh. Kako je to milostno? Kako je to v pomoč? Ali liberalni reformatorji lahko vsaj enkrat združijo svojo željo za reformami z osnovno logiko? Če želijo dovoliti takim kot sem jaz pristop k svetemu obhajilu, zagovarjajo eno od naslednjih dveh možnosti: da ni več prešuštno imeti spolne odnose izven zakonske vezi ali da lahko vsakdo brezskrbno pristopa k obhajilu, ne glede na svoje duhovno stanje, torej tudi v stanju še tako hudega greha. 

Ti dve možnosti pa nikakor nista skladni s katoliško vero. Če greh ni pomemben, kaj je bil potem smisel križanja? Zakaj ni Kristus končal s »skupnim obrokom« na veliki četrtek in preskočil vse »tečne« opravke naslednjega dne?

Obstajajo načini, po katerih bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k svetemu obhajilu. Olajšajmo in pospešimo proces ugotavljanja morebitne ničnosti zakona. Tukaj bi lahko Cerkev bila bolj blaga ter podeljevala več dispenzov v samem procesu. Postopek »radikalne sanacije«, po katerem zakon postane poln – podeljen iz različnih razlogov – bi lahko bil izveden pogosteje. To moč Cerkev dejansko ima. [4]

Teološko je Cerkev kot velik stolp – potegnimo en zidak iz njega in sesula se bo cela zgradba. Zato ne moremo kar reči, da spolni odnosi izven poroke niso prešuštni ali da lahko ljudje v stanju smrtnega greha pristopijo k svetemu obhajilu. Lahko pa natančneje pogledamo na pristojnosti Cerkve, da razglasi, kdo je v stanju smrtnega greha in kdo ne, prav tako je v moči Cerkve v nekaterih primerih zakon razglasiti za celovit.

Nič me ne bo nikoli prepričalo prejeti obhajilo v stanju smrtnega greha, razen v izjemnih primerih. To sem storila nekoč na poroki moje sestre, ko je nekdo protestantske vere vzel posvečeno hostijo ter jo, v nevednosti, spravil kar v žep plašča. Po maši sem pristopila k njemu ter ga prosila za hostijo, ki mi jo je izročil. Na hitro sem pomolila ter se pokesala in jo nato zaužila. Zdelo se mi je, da je to manjše zlo, gotovo pa je bil tak moj namen. Upam, da je bilo v okoliščinah, kot so bile moje, dejanje sprejemljivo (čeprav v to nisem prepričana). Upam, da bom lahko nekega dne ponovno pristopila k svetemu obhajilu. A razumem, da Cerkev ne more deliti milosti s pomočjo spodbujanja greha. Obhajilo ni samo za svetnike, a hkrati tudi ni samo »pomoč na poti«. Je resnična Kristusova prisotnost. Naj se sliši še tako staromodno, vendar to ostaja resnično.

[1] Louise Mensch je znana britanska pisateljica mladinskih romanov, dve leti pa je bila tudi članica britanskega parlamenta.

[2] Pristopanje vernikov, ki jim ni dovoljeno pristopati k obhajilu je neprimerno, saj lahko vnaša zmedo glede njihovega pravega stanja. Blagoslavljanje otrok med obhajilom vernikov je neprimerno in nedovoljeno. Zakaj že?

[3] Ženske so k maši včasih vedno prihajale pokrite. V tradicionalističnih krogih se je ta lepa navada še do danes v veliki meri ohranila.

[4] To je zmota iz več razlogov. Postopek mora služiti resnici, zato naj bi bil natančen in strog. Skrajševanje postopkov z dispenzi dvojnega preverjanja, ki jih je Vatikan podelil škofom ZDA med leti 1971 in 1983 se je izkazal za katastrofo!

Pričevanje ge. Mensch je bilo prvotno objavljeno na sledečem spletnem naslovu: http://www.spectator.co.uk/features/9330022/faith-sin-and-divorce/