Božično darilo: Prava nevesta Kristusova - sv. Alfonz Marija Liguori

Prijazna gospa se je na nas obrnila z željo po digitalizaciji dveh knjig sv. Alfonza Liguorija. Digitalizacijo je plačala sama, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Bog plačaj!

Naj vas naslov, ki se glasi Prava nevesta Kristusova, ne vara. Slovenski prevajalec, p. Alojz Furlan, mašnik reda sv. Frančiška, je delo razdelil tako, da je prva knjiga namenjena vsem, druga pa še posebej redovnim osebam. Kakor je sam napisal, je prevajal z mislijo, da bo knjiga "koristila ne samo redovnim osebam, ampak tudi udom tretjega reda in sploh vsem, ki bi se radi zveličali".

Naj koristi vsem, ki lastno zveličanje jemljejo resno. Do knjig v PDF obliki se dostopa s klikom na sliko.

Ob godu svetega Alfonza

Drugega avgusta goduje sv. Alfonz Marija Ligvorij, ustanovitev redemptoristov, škof in cerkveni učitelj. V teh nekaj letih delovanja bloga Ad Dominum je bil večkrat prisoten v naših prispevkih. Temu botruje dejstvo, da ga pisci zelo cenimo zaradi njegove jasnosti, zmernosti, neustrašnosti in dejstva, da je svoje življenje posvetil oznanjevanju evangelija preprostemu ljudstvu.

V lepi biografiji njegovega življenja, Great Lovers of Solitude, ki jo vsem priporočam v branje, mi je v spominu ostal naslednji dogodek iz njegovega življenja, ki ga tukaj ponujam v razmislek.

Sodi me, o Bog

Sveti Alfonz je predvsem v postnem času in med velikim tednom večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike in može. Na mnoge so njegove besede tako vplivale, da so se popolnoma spreobrnili in postali zgled za svoje sosede.

Med duhovnimi vajami v Torchiatu se nek duhovnik ni pokesal svojih grehov, temveč je Boga še bolj žalil s svojo aroganco in napuhom. Ko je sv. Alfonz govoril o grehu, je izpostavil, da je grešni duhovnik še bolj kot drugi ljudje nevreden Božjega usmiljenja, ker greši kljub polnemu spoznanju resnice. Svoj govor je zaključil z besedami sv. Janeza Krizostoma: »Grešil si v duhovništvu, pogubljen si.« V tem trenutku je zlobni duhovnik, ki ni mogel zadržati svoje jeze, zamrmral »nego consequentiam« (izraz bi lahko prevedli kot »zanikam, da je tako«) tako glasno, da so ga vsi slišali.

Naslednje jutro se je nevredni duhovnik pripravil za sveto mašo. Ko je pristopil k oltarju, se je naprej pokrižal ter nato nadaljeval z dvainštiridesetim psalmom pristopnih molitev. Ob prvih besedah psalma Judica me Deus (Sodi me, o Bog), se je mrtev zgrudil na oltarne stopnice. Bog ga je sodil in obsodil ter hkrati tudi pokazal, da so svarila njegovih svetnikov vredna poslušanja.

V nadaljevanju prilagamo zbirko vseh dosedanjih prispevkov, ki posredujejo učenje sv. Alfonza.

Knjiga Priprava na smrt - spremna beseda dr. Ivo Kerže

O številu grehov I.

O številu grehov II.

O številu grehov III.

Reši svojo dušo! 1 - O človekovem namenu

Reši svojo dušo! 2 - O veliki pomembnosti človekovega namena

Reši svojo dušo! 3 - O smrtnem grehu

Reši svojo dušo! 4 - O smrti

Reši svojo dušo! 5 - O poslednji sodbi

Reši svojo dušo! 6 - O peklu 

Reši svojo dušo! 7 - O večnem trajanju kazni pekla

O številu grehov III.

»Sin, če si grešil, ne nakladaj greha dalje, temveč prosi odpuščanja zaradi poprejšnega.« (Sir. 21, 1.)

Glej, kristijan moj, kaj te uči tvoj dobri Gospod, ker te hoče izveličati: Sin, ne vrni se iznova v greh, marveč skrbi od danes nadalje, da si pridobiš odpuščanje storjenih grehov! Brat moj! Čim večkrat si žalil Boga, tem bolj si moraš prizadevati, da ga ne žališ več, zakaj še kak greh, ki bi ga morda storil, potisne navzdol tehtnico božje pravice, in pogubljen boš. Ne govorim določno, da bi po storjenem grehu ne dobil več odpuščanja, zakaj tega ne vem, a to rečem, da se ti more tako zgoditi.

Zato reci v izkušnjavi: Kdo ve, če mi Bog morda ne odpusti več, in se pogubim? Prosim, povej mi, če bi se ti zdelo, da je v kaki jedi strup, ali bi jo jedel? Ako bi zanesljivo mislil, da preže na oni poti nate sovražniki in ti hote vzeti življenje, bi li hodil po tisti poti, če imaš še drugo pot, po kateri varno hodiš? Kakšno gotovost ali zanesljivost pa imaš, da bodeš imel kasneje, ako se zopet vrneš v grehe, nad njimi pravo žalost in ne kreneš zopet za svojim izmečkom ? Veš li zanesljivo, da te Bog ne bode pustil umreti morda celo med grehom ali da te vsaj po grehu ne zapusti? Ako kupuješ hišo, se na vso moč trudiš, da si zagotoviš svoj kup in ne mečeš proč svojega denarja. Ako vzameš zdravilo, se poprej prepričaš, da ti ne more škodovati. Ako greš preko reke, se izkušaš zagotoviti, da ne padeš vanjo. Za borno naslado pa, za živalsko razkošje hočeš v nevarnost postaviti večno izveličanje, rekoč: Upam, da se še spovem. Toda vprašam te: Kdaj se spoveš? V nedeljo? Kdo ti je obljubil, da bodeš živel do nedelje? Jutri? A kdo ti je obljubil jutranji dan?

 Sv. Avguštin pravi: »Dan imaš, pa ure še nimaš?« Kako moreš obetati, da se spoveš jutri, dočim niti ne veš, če bodeš imel še kako uro življenja? »On, ki je skesancu obljubil odpuščanje« - nadaljuje svetnik - »grešniku jutranjega dne ni obljubil; morda ga bode dal, morda tudi ne.« Bog je obljubil odpuščanje skesancem, jutranjega dne pa grešnikom ni obljubil. Ako sedaj grešiš, ti bode morda Bog dal časa za pokoro, morda tudi ne; in če ti ga ne da, kaj bo s teboj vso večnost? In vendar pogubljaš svojo dušo z nesrečno nasladnostjo in jo postavljaš v nevarnost, da se pogubi na veke. Ali bi postavil v nevarnost tisoč zlatov za ono umazano veselje? Ne! In kako hočeš zavoljo ostudnega veselja v enem hipu izgubiti vse, dušo, nebesa in Boga? Povej mi, ali je res to, kar uči vera, ali je pravljica, da so nebesa, pekel in večnost? Ali veruješ, da se pogubiš za vedno, ako te pobere smrt v grehu? Kolika predrznost torej, kolika nespamet, ako se sam pogubiš v večne kazni z besedo: Upam, da se kasneje poboljšam? »Nihče noče oboleti, upajoč, da ozdravi,« pravi sveti Avguštin. Ni ga neumneža, ki bi vzel strupa, rekoč: Morda se potem z zdravili pozdravim.

Ti pa se hočeš obsoditi v večno smrt, govoreč: Morda se kasneje še oprostim? O nespamet, koliko duš si pogreznila v pekel in jih še pogrezaš! Zato čuj, kaj žuga Gospod: »Zanašal si se na svojo hudobijo, … in nesreča je prišla nate, in ne veš odkod je.« (Iz. 47, 10.) Grešil si, predrzno zaupajoč na božje usmiljenje; a nenadoma pride nate kazen in ne boš vedel, odkod je.

sv. Alfonz Marija Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 158-160

Prvi del: O številu grehov I.
Drugi del: O številu grehov II.

Darilo ob Vseh svetih: Priprava na smrt

Ivo Kerže

Spremna beseda k Ligvorijevi Pripravi na smrt

Prebral sem že kar nekaj knjig premišljevanj, meditacij. Lok se pne vse od De Mellove Žabje molitve do Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana. Nekatere (npr. De Mellove) so mi škodile, druge koristile (npr. Ignacijeve Duhovne vaje, Terezijin Notranji grad), nobena pa me ni prevzela tako kot Ligvorijeva Priprava na smrt. Premišljevanje te Ligvorijeve duhovne mojstrovine (ki so jo ponekod mnogi semeniščniki v času papeža Pija IX. znali na pamet in jo je bral, priporočal ter širil sv. Janez Bosko) mi je bilo kot prodiranje v neko povsem novo, meni neznano razumevanje naše vere. Doživel sem jo kot pravo spreobrnjenje, v smislu spremembe mišljenja (gr. meta-noia), ki me je izstrelilo iz dosedanjega utečenega, razvodenelega razumevanja verskih resnic, v pokrajino jasnih kontur, kjer je vse kar si do sedaj slišal, a nisi znal povezati, dobilo svoj smisel in svoje pravo mesto. Pri tem sem vedel, da nisem prodiral v dialektične obrate kakega novega teološkega diskurza (koliko takih »novih teologij« smo se prenažrli v času po koncilu od patra Rahnerja in kardinala De Lubaca do patra Rupnika in kardinala Kasperja), pač pa da gre za preprost povratek v dobro staro in edino možno katoliško teologijo: za povratek v la théologie de toujours, ki pa nam je postala popolna neznanka v vrtincu pokoncilske hermenevtike in homiletike.

Nekaj primerov.

Najprej, že sam naslov: kdaj ste na zadnje iz ambona ali iz kake promovirane knjige v katoliški knjigarni zasledili, da se je treba na smrt pripraviti in to ne šele tam na smrtni postelji, pač pa že sedaj, ko smo v polnem razcvetu življenjskih moči? 

Kdaj so nam povedali, da bomo najverjetneje umrli tako kot smo živeli in da, če smo živeli celo življenje v grešnih nagnjenjih, bo težko pričakovati, da bomo umrli, ne da bi v nas le ta prevladala.

Ali so nam povedali, da se bo ob tisti najpomembnejši uri našega življenja, v kateri se bo odločila večna usoda naše duše (tudi tega nam ni nihče povedal – da se bo tedaj odločalo o nebesih in peklu), res da Bog s svojimi angeli trudil, da bi nas rešil, a da se bo tedaj prav posebej trudil tudi hudobec in da se bo v tistih trenutkih eksponencialnega upadanja naših naravnih moči težko trezno in pametno odločati: odločala bo predvsem naša navada (t.j. naša stanovitnost, kot vedno znova poudarja sv. Alfonz v tej knjižici), odločalo bo to, kako smo živeli, kako in kaj smo ljubili in česa smo se po intenzivni vaji privadili, podobno kot je železni dril in rutina edino, kar reši človeka v skrajnih položajih. To pa pomeni, da lahko manjše popuščanje naši počutnosti v času, ko je smrt še daleč, če nam preide v navado doprinese usodne, večne poledice ob smrtni uri.

Ali nam je kdo govoril o zlorabi Božjega usmiljenja: da, lahkomiselno zanašanje na Božje usmiljenje in ljubezen je hudičevo orožje, s katerim nas uspava, da se ne bi začeli prav zdaj pripravljati na smrt (ker smrt lahko pride prav zdaj).

Kdo nam je povedal, da prinaša priprava na smrt pred nas bistveno alternativo: ali se naj odločimo za svet ali za Boga. Med njima namreč ni srednje poti, ki jo je oznanjalo toliko pokoncilskih teologov pod rečenico dialoga s svetom in avtonomije zemeljskih stvarnosti. Ali ljubimo svet in to kar svet naravno ponuja, ali pa ljubimo Boga in to kar nam On nadnaravno ponuja (zlasti skozi zakramente). 

Ali nam je kdo povedal, da toliko, kolikor nas bo ob smrtni uri vezala ljubezen na svet, toliko bomo ob tisti skrajni uri nepripravljeni in lahek plen silam, ki nas hočejo zvleči v smrtni greh (ali ohraniti v njem) in nas s tem pahniti v večno pogubo. In da je ravno spominjanje na te naše poslednje reči tisto, kar nas edino lahko usmeri proč od greha.

Ne. Nihče, nikoli nam ni o tem spregovoril ničesar. Ali pa le morda je bilo kaj rečeno tu pa tam in mimogrede. A ne glede na to, se bomo mi prej ali slej (lahko že danes, že jutri) znašli v smrtni uri, na poslednjem izpitu – nepripravljeni.

Knjižica sv. Alfonza je tu zato, da nas na to pripravi. Ne poznam pripravnejšega sredstva. Sezimo po njej in se spreobrnimo.  

Profesionalno digitalizacijo knjige s strani Narodne in univerzitetne knjižnice je naročilo in plačalo gibanje Juventutem Slovenija.