Čistost pred poroko je pogoj za čistost po njej

Čistost med poroko. Kaj? Kako lahko obstaja kaj takega?

Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost! Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja – v naravnem ali nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema, slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega in/ali redovniškega).

Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu daritvena in zvesta. Čistost je preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih. Brez čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno, povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji, vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.

V primeru svetega zakona čistost omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo pomoč. Če je čistost na splošno zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru svetega zakona varovalo pred njegovim propadom, saj ga vzdržuje nadnaravna vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan, da je Bog kot tretji člen v odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.

Kdor se na poroko pripravlja z dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako. Kdor ni pripravljen biti zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.

Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo. Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni, da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine, zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja – in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša naravno načrtovanje družine.

Čistost stoji in pade na štirih praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj, kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere. Iz tega sledi, da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.

Kardinal Raymond Leo Burke o katoliški »krizi moških« in kako ukrepati – 2. del

Kardinal Burke: Mladi fantje in možje se odzivajo na strogost, preciznost in popolnost. Ko sem se jaz učil za strežnika, je učenje trajalo več tednov in moral si si zapomniti vse molitve ob vznožju oltarja. Šlo je za strogo in skrbno izvedeno streženje. Iznenada pa je v duhu drugega koncila obhajanje liturgije v mnogih prvinah postalo površno. Delo strežnika je za mlade fante postalo nezanimivo, ker je bilo neizpopolnjeno, polovičarsko.

Vpeljava ženskih strežnic pa je mnoge fante še dodatno odgnala od ministriranja ob oltarju. Mladi fantje pač nočejo početi stvari skupaj z dekleti. To je naravno. Prav tako so bila dekleta izredno dobra v strežniški službi. Tako se je mnogo dečkov sčasoma oddaljilo. Kar hočem poudariti je, da ekskluzivnost strežniške službe zgolj za fante nima nikakršne zveze z neenakostjo žensk v Cerkvi.

Menim tudi, da je to zelo prispevalo k izgubi poklicev v duhovniško službo. To – če želiš biti strežnik ob boku duhovniku – namreč zahteva določeno moško disciplino in mnogo duhovnikov je svoje prve globlje izkušnje z liturgijo doživelo ravno takrat, ko so bili strežniki. Če mladih fantov ne naučimo strežništva in jim tako ponudimo izkušnjo služenja Gospodu v liturgiji, potem ne smemo biti presenečeni, če število duhovniških poklicev drastično upada.

Matthew: V Cerkvi je ogromna potreba po novi evangelizaciji moških, če uporabim naš izraz – »emangelization«. Majhni koraki in površinski trud verjetno ne bosta zaustavila bega moških iz Cerkve. Kaj bi se moralo zgoditi znotraj Cerkve, kar bi zopet pritegnilo množice nadobudnih moških nazaj k zvestemu življenju katoliškega vernika?

Kardinal Burke: Najprej se mora Cerkev združeno potruditi za evangelizacijo moških tako, da jim posreduje močno in konsistentno sporočilo o tem, kaj pomeni biti veren katoliški moški. Moški morajo biti zelo neposredno nagovorjeni o zahtevah in plemenitih izzivih služenja Jezusu Kristusu Kralju Večnosti in Njegovi katoliški Cerkvi. Moški so lačni in žejni po iskanju smisla, ki presega vsakdanji svet.

Kultura, v kateri živimo, je pokvarjena in mladi možje, posebno mladi, začenjajo prepoznavati pokvarjenost te kulture. Mladi fantje in mlada dekleta si želijo slišati besed, ki bi bile namenjene izključno njim in bi jih nagovarjale k uporabi kreposti in darov za dobro vseh.

To, da so moški lačni po tovrstnih spodbudah, lahko vidimo iz konferenc, namenjenih katoliškim moškim, ki so v Združenih državah vedno bolj množične. To je dokaz, da se bodo moški odzvali, kadar jih bo Cerkev nagovorila v obliki izziva. Moški se soočajo z mnogimi velikimi skušnjavami, še najbolj, kot sem omenil že prej, s pornografijo in zmedenim pojmovanjem seksualnosti in si obupno želijo biti izobraženi o tem, kako se v Kristusovem duhu spopadati s tovrstnimi skušnjavami. Moški morajo začeti vstopati v molitev in s pomočjo božje milosti lahko premagajo te hude skušnjave ter s tem postajajo možje z močnimi moralnimi lastnostmi, katoliški možje.

Opažamo tudi, da začenjajo naša semenišča privabljati vedno več močnih mladih moških, ki imajo željo po služenju Gospodu kot duhovniki. Nov izbor mladih moških je možat in glede svoje identitete samozavesten. To je izredno dobrodošel razvoj, kajti imeli smo obdobje, ko so v duhovniško službo vstopali moški, ki so bili poženščeni in zmedeni glede svoje spolne identitete; na žalost so ti neuravnovešeni moški spolno zlorabili mladostnike; strašna tragedija, za katero Cerkev žaluje.

Pri moških moramo biti izredno jasni glede čistosti, neomadeževanosti, spodobnosti, celo glede tega, kako se oblačijo in predstavljajo navzven. Moško vedenje in način oblačenja sta pomembna, ker vplivata na to, kako se moški poistovetijo s svetom in vplivajo na njegovo kulturo. Možje se morajo oblačiti in obnašati kot moški na način, ki je spoštljiv do njih, do ženski in otrok.

Matthew: Ena pogostejših tem znotraj projekta Nova »Emangeliacija« je raziskava, ki kaže, da mnogo moških danes ne razume svete evharistije. Moški mislijo, da je maša poženščena in ne razumejo v polnosti resnično močne možatosti svete maše. To velja zlasti za večino katoliških moških, ki so povprečno mlačni katoliški možje, ki jim je vseeno za njihovo vero. To pa je izredno pomembno, kajti če moški ne razume svete maše, se ne more v polnosti vživeti v nadnaravne milosti, ki se dogajajo pri njej. Moški, ki sam ne razume svete maše, zagotovo o njej ne more učiti svojih otrok.

Kardinal Burke: Res je. En način za ponovno vključitev moških je obnovitev dostojanstva liturgije. Možje se bodo odzvali, ko bodo videli duhovnika, ki se spoštljivo obnaša v Kristusovem imenu. Ne bodo pa se odzvali, kadar vidijo duhovnika, ki dela predstavo o sebi. Darovanje svete maše na spoštljiv način je skozi vso zgodovino privlačilo moške. In jih tudi danes.

Potrebne so kateheze moškim o globokih resničnostih svete maše. Kot sem omenil, kateheze so dandanes izredno uboge, še posebej kateheze, namenjene moškim. Verska vzgoja moških in darovanje svete maše na spoštljiv način bosta naredili veliko spremembo. Jasno je tudi, da se mnogo moških odziva na izredno obliko rimskega obreda, ki se je obhajala pred reformami drugega vatikanskega koncila.

Resnično sem bil pozitivno šokiran, ko sem izvedel za visoke številke mladih moških, ki jih privlači izredna oblika svete maše. Pa ne zato, ker bi bila izredna oblika bolj veljavna od pokoncilske, redne oblike. Moške privlači to, da je izredna oblika svete maše izredno visoko izrazna; zahteva njegovo pozornost, usmerjeno k temu, kar se dogaja. Celo uporaba priročnega misala, kadar je na vrsti del maše, ki zahteva aktivno spremljanje dejanj pri njej, lahko moškemu pomaga v večji polnosti vstopiti v sveto mašo.

Redna oblika, če je obhajana izredno pobožno in s kvalitetno glasbo, ima lahko na moške enako močen pozitivni učinek. Možje ne gredo za osladnim pristopom k maši, s čimer ta postaja nek ritual dobrega počutja, ali kadar v njej ni pobožnosti. Možje so tam, da bi prejeli Jezusa Kristusa. Morajo ga videti, morajo videti Njegovo prisotnost, ki se zrcali v spoštljivih in pobožnih gestah ter dejanjih duhovnika.

Matthew: Tudi zakrament svete sprave postaja opuščen s strani mnogih katoliških moških. Le eden izmed 50-ih moških gre k spovedi enkrat mesečno. Nekaj več kot 80% moških ne gre k spovedi niti enkrat letno. Združeno z epidemijo pornografije, posebno med mladimi, je ogromno število katolikov v smrtnem grehu. Kaj lahko naredi Cerkev, da bi pri moških znova osrediščila pomen potrebe po rednem spovedovanju?

Kardinal Burke: Dokler možje ne bodo razumeli, da greh obstaja, kaj sploh greh je in da greh globoko užalosti Boga, ne bodo hodili k spovedi. Moški morajo imeti osebno srečanje z Bogom, našim Gospodom v zakramentu sprave, kjer bi priznali svoje grehe, izrazili svoje obžalovanje in prejeli Njegovo odpuščanje.

Moški danes ne hodijo več k spovedi zato, ker družbeno ozračje greh zanika. Po drugem koncilu je bilo obdobje, ko so mnogi poveličevali idejo, da v resnici ni nobenih resnih grehov.

Vsekakor je to za moške, posebno mlade moške pogubno. Mladi se tako lažje vdajo in zapletejo v greh nečistosti, masturbacije. Nekateri moški so mi povedali, da ko so bili najstniki, so se pri spovedi spovedali greha samozadovoljevanja in duhovnik naj bi jim odgovoril: »Ah, to ni nič takega, česar bi se moral spovedati. To počnejo vsi.« To enostavno ni prav.

To so grešna dejanja. Potrebno je, da se jih spovemo poleg ostalih vrst greha, pa naj bo to preklinjanje, laganje, kraja, ali karkoli pač že. Zanikanje greha je pomenilo sesutje občutka za to, kar naj bi se od moških kot Kristusovih mož pričakovalo.

Soočenje z grehom je glavno za zmožnost ljubiti drug drugega. Kako moški ljubi? Ljubi tako, da spoštuje deset zapovedi. Po drugem koncilu je bil ta veliki klic k ljubezni preko soočenja z grehom izgubljen. To pa je vodilo k strahovitim zlorabam posameznikov, posameznikov, ki so zlorabljali sebe in druge, k razpadu družine, k velikanskemu upadu obiskovanja svete maše in opustitvi zakramenta svete pokore. Obvezno moramo pri moških obnoviti zavedanje greha, ker so moški izredno dovzetni za prepoznavanje greha pri sebi in kot taki zmožni tudi globokega obžalovanja za svoje grehe.

Ko se to zgodi, postane spoved za moškega čudovita mistična izkušnja. Moški takrat namreč točno ve, da je Gospodu osebno izrazil  obžalovanje za svoje grehe in lahko sliši Njegove osvobajajoče besede skozi usta svojega spovednika, da so mu grehi odpuščeni ter da je prejel odvezo.

Matthew: Kakšen konkreten nasvet bi dali duhovniku, da bi mu pomagali pri evangelizaciji moških in tako drastičnem porastu vključitvi moških v župnijo?

Kardinal Burke: Najprej… Bodi možat tudi sam. Z drugimi besedami: goji svoje lastne moške kvalitete, ker duhovnik je najprej in poglavitno duhovni oče; on je moški. Potrebuje moške lastnosti, kot so nesebičnost, viteštvo in disciplina, da se izogne situacijam, ki so neprimerne za duhovnika. Duhovnik mora imeti moško samozavest in kredibilnost, da je lahko duhovni oče svoje čredi ter tako daje jasno in čvrsto usmeritev z dobroto in dobrodušnostjo.

Drugo, duhovniku bi svetoval, naj posveča posebno pozornost moškim in naj išče načine, kako privabiti moške v življenje Cerkve. Lažje je pritegniti ženske, saj je pač tako, da so naše sestre precej bolj dobrodušne in nadarjene. Toda Cerkev in vsak duhovnik posebej se mora odločno truditi privabiti dobre katoliške moške v katerekoli aktivnosti znotraj Cerkve. To je bistveno za novo evangelizacijo.

Matthew: Vaša Eminenca, še kakšne zaključne misli?

Kardinal Burke: Močno moram pohvaliti vaše delo na področju nove »emangelizacije«. To je ključ do nove evangelizacije.

Ko je francoska vlada enostransko vpeljala tako imenovane istospolne zakonske zveze, kar seveda sploh ni zakonska zveza, je to na ulice pripeljalo dva milijona ljudi, ki so se zbrali za preprostimi podobami očetov in mater, ki so v rokah držali svoje otroke. Očetje so bistveni za družino.

Moški morajo premišljevati o svojih izkušnjah, četudi so negativne. Če je v njihovem življenju manjkal oče, se morajo zavedati, česa so potrebovali tako v očetu kot materi. Očetje in matere so čudoviti darovi, ki so nam podarjeni od Gospoda.

V tem oziru je čudovit dar tudi naša spolnost, kakor si jo je zamislil Bog, ne pa kot na žalost mnoge bolne zlorabe tega daru spolnosti, ki se dogajajo današnjem svetu. Temačna zmeda o teoriji spolov zavaja ljudi v miselnost, da lahko ustvarjajo lastno spolno identiteto, osnovano na potrebah in čustvih. Mi pa smo tako čudovito blagoslovljeni, da nam je Bog dal dar biti moški ali biti ženska. In na nas je, da se odzovemo božji volji, da razvijemo ta dar biti moški ali biti ženska.

Matthew, rad bi te pohvalil. Verjamem, da je to, kar delaš, ključno za prihodnjo krepitev življenja Cerkve in očitno tudi naše celotne družbe.

Matthew: Hvala Bogu. Vaša Eminenca, najlepša hvala, ker ste nam darovali vaš čas.

Kardinal Burke: Vesel sem, da smem biti del tega … majhen delec. [smeh]

Matthew: [smeh]

Intervju je bil prvotno objavljen 5. januarja 2015 na spletnem portalu »The NewEmangelization«