Pridiga za oktober: O svetem rožnem vencu, 1. del

Izročitev rožnega venca sv. Dominiku leta 1214

»Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28)

         

Leta 1950 so bile v Rimu velike svetoletne slovesnosti. Takrat je na te slovesnosti potoval tudi zagrizen evangeličanski pastor in teolog Richard Bauman, ker je hotel na lastne oči videti, če se svetoletne slovesnosti skladajo s Svetim pismom. Ko je sedel na vlaku, s katerim se je peljal v Rim, sta skupaj z njim sedela dva katoličana, ki sta polglasno molila sv. rožni venec. Bauman je pomislil: »Blebetanje poganov!« Takrat pa se je spomnil na besede Svetega pisma, da naj bližnjega ne obsoja in je poslušal dalje, čeprav ga je klicanje Marije v molitvi kot protestanta izredno odbijalo; vendar se je trudil poslušati. In kaj je na svoje veliko začudenje spoznal?

»Oče naš« so besede samega našega Gospoda Jezusa Kristusa iz Svetega pisma. Ko je poslušal dalje, je spoznal, da so prvi del »Zdrave Marije« besede sv. nadangela Gabrijela in drugi del besede sv. Elizabete iz Lukovega evangelija, torej prav tako svetopisemske. Počasi je spoznal, da rožni venec uresničuje svetopisemsko trditev, da bodo Marijo blagrovali vsi rodovi, vse generacije do konca zemlje. Dalje je spoznal, da molivci rožnega venca verjamejo, da jim je Marija resnično blizu in jim pomaga.

Posebej presenečen pa je bil, da katoličani ravno na sredi »Zdrave Marije«, ki se je njemu najbolj upirala, v rožnem vencu dodajajo skrivnost iz Jezusovega življenja, skrivnost iz Svetega pisma. In da na koncu počastijo Presveto Trojico z besedami: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.« Kar je zopet svetopisemsko.

Takrat je spoznal, da ves sv. rožni venec služi človeku za spoznanje Boga in začel je blagrovati sv. mater katoliško Cerkev, ki je svojim vernikom podarila rožni venec, da lahko tako preprosti kakor tudi izobraženi premišljujejo Sveto pismo in spoznavajo Boga in Devico Marijo. Richard Bauman je preko rožnega venca spoznal, da ni dovolj samo brati Sveto pismo, ampak ga je potrebno tudi premišljevati, kar pa je brez opore rožnega venca izredno težko.

Odličnost premišljevanja ob rožnem vencu

O tem, zakaj je najboljše premišljevati ob rožnem vencu, nas poučuje sv. Ludvik Montfortski. Uči namreč, da je velikega, če ne največjega pomena skrivnost učlovečenja Boga, torej trenutek, ko so bile od sv. nadangela Gabrijela izrečene besede: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28) Enako pomembnost imajo besede sv. Elizabete: »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« (Lk 1, 42) Kajti, ko so bile izrečene te besede – to je prvi del »Zdrave Marije« – si je Jezus, ki je večni Bog in je bil v nebesih v vsem sijaju in v vsej božji lepoti in polnosti, privzel človeško podobo in nam postal podoben v vsem, razen v grehu (Heb 4, 15). To je neverjetna ponižnost. Si predstavljate, neskončni Bog je postal tudi človek in nas ljudi odrešil!

Ta največja ponižnost se je zgodila, ko sta nadangel Gabrijel in Elizabeta izrekla prvo »Zdravo Marijo«. Zato sv. Ludvik pravi: »Marijini častilci naj z veliko ponižnostjo molijo Zdravo Marijo ali angelski pozdrav, katerega vrednost, odličnost in potrebnost celo med razsvetljenimi kristjani le redki poznavajo.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 249) In potem naj bi jo poznali mi? Dovolj bo, da verjamemo svetnikom, jo ponižno molimo in okusimo njene sadove. Nato nadaljuje: »Mati božja se je morala večkrat prikazati velikim, zelo razsvetljenim svetnikom, kakor sv. Dominiku, sv. Janezu Kapistranu in bl. Alanu, da so nato napisali več knjig o čudovitosti in učinkovitosti te molitve za spreobrnjenje duš.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 249)

Da, za spreobrnjenje! Ko je bilo rečeno: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj! Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« (Lk 1, 28), se je v Mariji naselil Jezus. Tako molitev »Zdrava Marija« usposablja tudi tvojo dušo za sprejem Jezusa v zakramentih. Vedno, ko moliš Zdravo Marijo, milo prosi, da se tudi tvoja duša lepo pripravi na prihod Jezusa k tebi – pri sv. obhajilu in drugih zakramentih, da se boš resnično spreobrnil, manj grešil in delal dobro. Kajti, če ne boš dobro pripravljen, boš hitro zopet grešil in Jezus odide od tebe. Papež Pij XII. je zapisal, da kdor ne moli, ne more dolgo ostati brez greha. In nihče izmed nas ni izjema. Grešiti pa ni dobro, ker greh žali Boga, oškoduje ljudi okoli nas in nas same. Grešiti se ne sme.

Cerkev rožni venec po znamenjih Boga in Marije zelo priporoča

Že okoli leta 1200 se je Cerkev pričela zavedati velike vrednosti molitve »Zdrave Marije«. Tako so po mnogih samostanih začeli vsak dan moliti 150 »Zdravih Marij«. Ta molitev se je kasneje spreminjala in izoblikovala v rožni venec, kakor ga poznamo danes in ga je potrdil sv. papež Pij V., po znameniti bitki pri Lepantu leta 1571. Takrat je muslimanska turška vojska napadla krščansko Evropo z znatno premočjo. Papež se je zelo trudil, da so vsi evropski kralji zbrali svoje vojske v eno veliko vojsko, a še vedno je znatna turška premoč ostajala. Vsi so bili prepričani v poraz krščanstva. Papež Pij V. je takrat po vsej Evropi za 7. oktober 1571 zaukazal post, javne molitve in spokorne procesije z molitvijo rožnega venca za odvrnitev turške nevarnosti. Vsa Evropa je takrat trepetajoč goreče molila in upala na zmago krščanstva. Vrhovni general krščanske vojske princ don Juan de Austria je izdal povelje, ker ni več zaupal v človeška sredstva, da se mora vsa vojska pred bitko spovedati in postiti. Znano je tudi, da so vojaki pred bitko klečali pred razpeli in goreče prosili Marijo za pomoč. Turki so potem kristjane 7. oktobra 1571 pri Lepantu res napadli. Že med bitko je imel papež Pij V. videnje, da so zmagali kristjani. Tekel je v svojo kapelo in se Mariji kleče zahvaljeval za pomoč. Ko je bilo bitke konec, je general don Juan de Austria, ki bi lahko vse zasluge pripisal sebi ponižno priznal, da so zmagali zaradi Marijine pomoči. Državni senat v Benetkah pa je dal napraviti velikansko sliko pomorske bitke, pod katero je zapisal: »Ne moč, ne orožje, ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija!« Po tej zmagi je papež zaukazal, da se mora vsak dan zvoniti opoldne v vseh župnijskih cerkvah in ob tem moliti tri »Zdrave Marije«, to je Angel Gospodov v spomin Jezusovega učlovečenja in da se mora 7. oktobra praznovati praznik Rožnovenske Marije. Naslednji papeži pa so rožni venec vse do današnjih dni goreče priporočali.

Hudič sovraži Tradicijo - beseda eksorcista

»Maša je vedno maša. Da, ampak…Učinkovitost se spreminja: ta je zares neznosna!«

To mi zakriči hudič (na hitro) vsakič, ko prisilim kakega od mojih »pacientov« oziroma prijateljev oditi z mano k sveti maši, prisostvovati sveti daritvi tako, kot je bila stoletja izročana v Rimski katoliški Cerkvi, kakor so jo maševali tisoči svetniki, na tradicionalen način, po misalu svetega Pija V. (nazadnje sv. Janeza XXIII.). Sam se namreč nagibam k popolnoma tradicionalni duhovnosti, sledeč svetemu Izročilu, kar skušam prenesti tudi ostalim. Predvsem trpinčenim, ki se zatekajo k moji molitvi, ker zares opažam večjo učinkovitost.

To je nekaj razlogov:

- Sveta tradicija je osovražena s strani hudiča in vse, kar je tradicionalno (katoliško) in zveni kot tako, skuša on uničiti, ker ruši njegove načrte.

- Sveta tradicija je bogata s simboli in obredi, ki ciljajo na to, da se od hudiča oddaljuje in ga izganja.

- Sveta tradicija hudiča spominja na njegove poraze (pomislimo na besede, ki so ga tolikokrat odgnale, na latinščino, na speve, na molitve, ki so jih molili svetniki); ti spomini se budijo v njegovem spominu in že vnaprej se čuti premaganega. Za njega so kot travme, rane, ki se ponovno odpirajo.

Sam je priznal te stvari in njegovo sovraštvo do svetih reči, do svete tradicionalne latinske maše in do vse tradicionalne liturgije.

Poskusil bom sestaviti krajše poročilo komentarjev hudiča med »večno« sveto mašo:

Takoj ob prihodu v Cerkev … »kako smrdi po mrtvem, po starem, gnusno!«

Introibo ad Altare Dei, ad Deum qui laetificat juventutem meam … »vse kaj drugega kot razveseljuje, postaja mi slabo, gremo stran, pelji me stran, ali pa boš videl neprijetno predstavo!«

Judica me Deus et discerne causam meam de gente non sancta… »Judex ego sum (jaz sem sodnik)… Sodbo sem že sam podal, siten je bil (Bog) in sem se pobral, naslednja sodba je, da je ta (obsedeni) moj in, če me ne neseš takoj ven, boš letel!«

et introibo ad Altare Dei… »spet! Vedno ista pesem;  tako ali tako vas do oltarja ne bom pustil… brez skrbi!«

Confiteor Deo Omnipotenti, Beatae Mariae semper Virgini, Beato Michaeli Archangelo… »ne, ne njih, dovolj«

Misereatur vestri… Indulgentiam … »saj vidiš, kako nizko ste padli, vse drugo kot odpustki in odveze, vse vodim jaz (mislil je na škandale v Cerkvi)«.

Zaradi praktičnosti in pomanjkanja prostora sem navedel zgolj to, a lahko si predstavljate vse ostalo. Neprestano riganje med sveto mašo, želja po pobegu. Pravil je, da so bile pri maši bolhe, klopi in odločna zavrnitev, da bi pokleknil pri svetem obhajilu. Z malo svoje moči in božje pomoči mi je uspelo doseči, da sta pokleknila... Po svetem obhajilu je s srednje močnim glasom kričal: »Dovolj, dal si mi strup, dal si mi morilski strup…«

Vabim vse, predvsem ljudi, ki še niso spoznali klasičnega obreda in se ga ne udeležujejo, naj poizkusijo, saj zares vzbuja grozo Satanu in ker je v tem obredu zajeto vso bogastvo našega Izročila. Dodajam, da resnično ne moremo zapirati oči in ne videti v sprevračanju svetega obreda zlonosne tace hudiča in vsega Pekla, ki uživa, ko gleda maševati Svete Skrivnosti s toliko nemarnostjo in predrznostjo (duhovniki, ki ne nosijo primernih svetih oblačil, se jih celo izogibajo in mašujejo zgolj v štoli, kažejo hrbet Najsvetejšemu in mislijo, da so gospodarji scene tako kakor laiki, ki si prisvajajo oltar z neprimernimi pesmimi in molitvami), ravnodušnostjo (duhovnik in verniki, ki se ne pripravljajo več na sveto mašo), tudi težkimi liturgičnimi zlorabami (sprevračanje liturgije s strani duhovnikov in laikov), bogoskrunstvi (pomislimo na vse, ki prejemajo sveto obhajilo v smrtnem grehu ali prejemajo na roke brez pozornosti in spoštovanja; hudič uživa v gledanju Najsvetejšega v naših umazanih neposvečenih rokah), oskrunitvami (koliki danes z lahkoto kradejo svete hostije za črne maše) in tako naprej.

Kako ne videti ostudnega dela zvitega prevaranta v vsej spačeni liturgiji, začenši z zakramenti: pri krstu po novem obredu je eksorcizem skoraj popolnoma izginil. Izgleda, kakor da se ni več treba očistiti izvirnega greha in posledične moči, ki jo ima hujskač tistega prvega prestopka nad Adamovim rodom. Povsod so se odstranile prošnje svetnikom, blaženim angelom, vsaka omemba hudiča (prej je bil v vseh blagoslovih en del eksorcističen, ki je oddaljeval hudiča v božjem imenu, in en rotilen, s katerim se je prosilo Boga, naj bo gospodar vsake reči in naj pošlje svoje svete angele k varstvu), ne moli se več Leonovih molitev po koncu svete maše.

Med sveto mašo se je pri kesanju odstranilo sveti imeni sv. nadangela Mihaela in sv. Janeza Krstnika, ki ju hudič tako sovraži.

Vrh tega je naš ljubljeni nekdanji sveti oče Benedikt XVI., besno osovražen s strani pekla, skušal počasi prinesti nazaj v Cerkev vso lepoto in moč tega starodavnega in presvetega obreda. Mnogi so ga skušali ovirati tudi od znotraj, najbližji, ki so očitno ujeti v zanke goljufivega Satana, ki širi vsako modo in modernost v imenu svežine; tiste lažne in nezdrave svežine, ki se po kaki majhni evforiji hitro spremeni v breme in težavo, saj ne prihaja od Boga, ki je edini gospodar časa in vsega, kar obstaja. On je edina resnica, ki se ne spreminja, ne mine; vedno stara in vedno nova.

Zaključujem s tem, da se pri sveti maši raduje in ji prisostvuje vso nebo, se svete duše osvobajajo vic, se trese in je poražen ves pekel.

Venite ad me: Satana e il Divino Sacrificio