Pridiga: XV. nedelja po binkoštih, 13. 9. 2020

 

Cvetana Priol – živela je od 1922 do 1973 v Mariboru. Bila je prva od treh hčera ugledne družine Priol. Obiskovala je gimnazijo pri šolskih sestrah na kateri je maturirala 1941. Bila je zelo nadarjena za glasbo. Med gimnazijskimi leti se je učila klavir. S študijem glasbe je nadaljevala še v Gradcu in Ljubljani. Cvetana je bila po naravi zelo živahna, energična, močna osebnost, zelo naravna, neposredna in zgodaj dozorela.

Prelomnica v njenem življenju je bila spomladi 1939, ko se je v Mariborski stolnici darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. Bog je njeno darovanje vzel zares. Bila je deležna velikih Božjih milosti ter mnogih bolezni, ki so jo po več mesecev priklenile na posteljo in ji povzročale veliko trpljenja.

Iz njenega dnevnika moremo dobiti vpogled v njeno doživljanje med boleznimi. Leta 1948 so ji odkrili jetični proces na pljučih. Odšla je v Topolšico pri Šoštanju za sedem mesecev. O tej bolezni je zapisala: »Negibno sediš, pogreznjen v blazine. Svinčena teža ti mrtvi telo. Kot da se ti po žilah pretaka svinec namesto krvi. Ne moreš ganiti ne rok ne glave. Hrbet je ena sama strahotna razvalina. Ena sama bolečina. Glava je težka. Misli se vrtinčijo in mešajo. Za hip splavaš nekam kvišku. Zakriliš z roko. Zapoka ti v rami. Padaš. Zapeče. Spet. Še huje. Zareže. Ko da se žareče igle vbadajo v meso. Vztrajno seka. Za sekundo bolečina preneha. Zakljuva na drugem mestu. Čez nekaj trenutkov je ves hrbet en sam ogenj. Peče. Praskaš. Reže. Neusmiljeno reže. Loviš sapo, da se ti stresejo pljuča. Sopeš, odpiraš usta. Čutiš, da ti v globini nekaj žgoče pritiska. Napad kašlja. … Dušiš se. Daviš v belih penah, ki ti vro na usta. Vse telo se krči od bolečine. Je že mimo. Za nekaj minut bo mir. Le žge, tako hudo žge. Moj Bog!« (Darovana, 25)

To je bilo telesno trpljenja. Doživljala pa je tudi notranje zapuščenosti in druge duševne bolečine, v katerih je Boga imenovala celo Strašni, Grozni! (prim. Darovana, 48)

Čeprav je bila sama izčrpana je druge duhovno dvigala. Z berglami je stopala od postelje do postelje, hrabrila bolnice, da so za trenutek pozabljale svoje trpljenje in postajale pogumnejše, ko so zvedele koliko težav ima Cvetana in kljub temu ostaja radoživa. Skupaj so molile, pele cerkvene pesmi, praznovale praznike in se pripravljale na sv. spoved ter sveto obhajilo.

Moč za njene številne preizkušnje je črpala iz svete evharistije. Sveto mašo je doživljala zelo močno, kar se je videlo na njenem obrazu, predvsem pa v njenem življenju. Brez obhajila enostavno ni mogla biti. V najtežjih okoliščinah si ga je priborila! Rekla je: »Zdi se mi, da mi pota v cerkev, kratki, morda minuto dolgi obiski pred tabernakljem, dva do tri obhajila tedensko dajejo edino moč, da ne utonem v malodušju.« (Darovana) Poleg tega je gojila vsakdanjo enourno meditacijo o Jezusovem življenju brez katere nebi mogla vzdržati, kakor je sama povedala.

Bog je vse bolj postajal njeno vse – svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je samo še na to, da bi čim več storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stvareh. Rdeča nit njenega življenja je bila: BITI DEKLA GOSPODOVA, samo služiti vsem in vsakomur.

Po vojni je zbirala okrog sebe dekleta, ki bi pomagale pri delu na župnijah, imenovala jih je župnijske pomočnice. Ker sama zaradi bolezni ni mogla sodelovati, jih je spodbujala, zanje uglasbila pesmi, učila harmonij in vabila k skupni posvetitvi. Zanje je molila in darovala svoje trpljenje. Govorila je: »Jaz moram izginiti, da bo blagoslovljeno delo in začetek naših župnijskih pomočnic.« (Darovana)

Leta 1969 je umrl njen oče Josip. Po tem je še tri leta pogumno nosila križ bolezni. Težave je imela z želodcem in posledično s prehranjevanjem. V tem času je bila (kot običajno) nasmejanega in vedrega obraza, pripravljala je župnijske pomočnice na njihovo službo, pisala pisma bolnikom, ki jih je spoznala po bolnišnicah in jim dajala poguma. 11. avgusta 1973 zjutraj pa je prenehalo biti njeno velikodušno srce.

TRIJE POUDARKI IZ NJENEGA ŽIVLJENJA:

1. NJENO DAROVANJE. V 5. ali 6. razredu je Cvetana imela globoko srečanje z Bogom o katerem malo vemo. Ta dogodek jo je spodbudil, da se je, kot že omenjeno, leta 1939 v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je darovala Bogu za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev. To darovanje jo je zelo spremenilo. Prej neubogljiva (sama sebi je rekla, da je bila divjak) je postala zelo ubogljiva; prej častihlepna, potem skromna in nezahtevna. Leta 1945 je kovala načrt, da bi šla v misijone – ko je slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem pa je ponudila svoje življenje Bogu kot žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. Bog je sprejel to daritev in jo prečistil, utrdil in oplemenitil z mnogim trpljenjem, tako telesnim, kot tudi duševnim. Od tega leta se je začel njen križev pot po bolnicah in sanatorijih, ki je trajal do smrti leta 1973.

Njeno darovanje je konkreten primer tega, za kar nas je Marija prišla prosit v Fatimi. Marija je prosila naj se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu – kar pomeni, naj svoje življenje razlastimo in ga damo Mariji (Marija ga bo potem darovala Bogu) zato, da bi naša življenja uporabila za svoje načrte.

Vsako darovanje pa ima dve posledici: milost in prečiščenje. Cvetana je v svoj dnevnik zapisala: »Milost. Kaj bi dal kak materialist, … če bi mogel tako kot jaz prodreti v duhovni svet? Kaj bi storili dvomljivci v veri, če bi videli oziroma zaznali Boga? Kaj bi dali vsi trpeči, če bi se tako mogli spočiti od svojega trpljenja pri Bogu, kot se morem jaz!« (Darovana) Na drugem mestu pa piše: »Ali je sploh možna še kakšna večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…« (Darovana, 17) Pisala je tudi o veliki svobodi, ki prihaja iz navezanosti le na Vsemogočnega Boga, ter, da ji nikoli ni bilo žal, da se je popolnoma predala Božji roki. 22. februarja 1950 je zapisala: »O Gospod, ko bi mogla iz svoje tihe sobe klicati v širni svet, da si ti Ljubezen! O, ko bi mogla vreči plamenico ljubezni med vse duše, da bi zagorela vsa srca in dogorela zate! Da ne boš zaman umiral na križu.« (Darovana, 41-42)

Prečiščenje pomeni rast v darovanju. Cvetana je v svoji daritvi Bogu rasla (enako kot vsak kristjan, ki se podobno daruje Bog oz. Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in ostaja zvest). V svoj dnevnik večkrat zapiše, kako je še vedno »brezno napuha«, kako je njena ljubezen do Boga »še vedno slaba«, kako ob notranjih zapuščenostih pričakuje tolažbo v ljudeh in ne »samo v Bogu«. V gimnaziji je igrala klavir in kar nekaj časa v njej ni umrla želja po glasbeni karieri (prim. Darovana, 58). Cvetana je bila v vsem tem prečiščevanju naravna – imela je obdobje, ko se je instinktivno bala smrti in je bila le človek, človek, ki za vsako ceno hoče živeti. (prim. Darovana, 60-61)

2. KAKO SE REŠUJE CERKEV? 20. 7. 1951 je zapisala: »Ponoči sem razmišljala, kaj naj storim za našega škofa in za Cerkev, da ne bi prišlo do razkola v Cerkvi – do narodne Cerkve. Božje Srce, ne morem gledati nezvestobe duhovnikov do škofa in papeža! Preveč ljubim tvojo Cerkev!« (Darovana, 62) Največ je Cvetana naredila na bolniški postelji s svojim trpljenjem. Poleg tega pa je po bolnišnicah zbirala duše, ki bi se Bogu darovale za plemenite namene.

Štiri dni kasneje je zapisala: »Žal mi je tolikih življenj, ki neizkoriščena do kraja ugasnejo. Potreb pa je toliko in tako ogromnih. Žrtve za Cerkev so tako zelo potrebne. Ko bi smela, bi si nabrala v pljučnem zdravilišču duš, ki bi se hotele popolnoma žrtvovati po zgledu Terezije Deteta Jezusa za Cerkev. Kaka moč bi bila to! Naredili bi iz svojih življenj šopek cvetja in ga podarili nebeški Kraljici.« (prav tam)

Poslušajmo še delček pisma, ki ga je pisala Cvetana svojim prijateljem v bolnico: »Da živimo – ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče. Gradimo ga mi – male bele zvezde, ki ugašamo. Bratje in sestre – mi zvezde neštete – ali bomo vso zemljo obsijali? Bratje in sestre – mi zvezde trepetajoče – ali bomo ledena srca ogreli? Bratje in sestre – mi zvezde gasnoče – ali bomo z zadnjo iskro vse druge luči prižgali? Mi zvezde bele, ki se utrinjamo…« (Darovana 30-31)

Tako se gradi Božje kraljestvo na zemlji. Tako se dela za Cerkev, Božje kraljestvo na zemlji – ne pa z nadutim jezikom z izgovorom poguma, saj takih jezikov imamo že dovolj.

3. NESPOSOBNOST JE PROSTOR ZA BOŽJO MOČ. Ne bojmo se! Cvetana je večkrat priznala svojo nesposobnost in nezmožnost za tako velike cilje, ki si jih je zadala – ampak tolažilo jo je to, da Bog že ve koga si izbere – in če je izbral tako slabotnega otroka, bo On sam moral delati. (prim. Darovana, 32)

»Obujam spomine ne Topolšico, kjer si ti ljubi Jezus, tako ljubeznivo pazil name. Skrival si moje slabosti in pomanjkljivosti pred drugimi ljudmi, kazal pa samo najlepše strani – svoje. Dal si mi pogum, da so se mi čudili, kako prenašam operacijo, komplikacije po njej, punkcijo – jaz, ki tako težko prenašam bolečine. Dal si mi, da sem, čeprav tako sama vase zaprta, neprestano tolažila in dvigala najbolj potrebne: dekleta so bila vedno okrog mene, tudi pravoslavna in muslimanke. Govorile so o meni, da sem angel. Moralno propale strežnice so jokale, kadar sem jim na njihovo željo pela. Šef je pravil, da še ni imel tako čudovitega pacienta.« (Darovana)

Ves čas pa se Cvetana zahvaljuje Jezusu, kako dober je do nje, kako neizmerno skrbi za svojo nevestico. 12. marca 1949 je zapisala: »Ljubim te in se ti zahvaljujem za to, da si mi že pred desetimi leti dal milost, da se je tvoj otrok daroval tebi kot žrtev ljubezni. Hvala ti za neprestano trpljenje vseh dolgih deset let, za trpljenje, ki je sedaj tako sladko, ko mi potekajo dnevi zemeljskega življenja! Hvala ti zanj – Ljubezen!« (Darovana, 36)

Naj Cvetana Priol iz nebes prosi tudi za nas, saj je obljubila, da bo svoje delo nadaljevala iz nebes. Amen.

Obred posvetitve družin presv. Srcu Jezusovemu

PRIPRAVA

Posvetitev hoče doseči cilj, da Kristus zavlada v naših družinah s svojimi božjimi zapovedmi in zveličavnimi nauki. Družina si v ta namen omisli kip ali podobo presv. Srca Jezusovega. Oče mora trdno skleniti, da to ne bo muha enodnevnica, da želi družino voditi v skladu s to posvetitvijo. V dnevno družinsko molitev se doda molitev, ki bo izpričevala to posvetitev. Primerna je npr. Posvetitev Kristusu Kralju. Datum posvetitve se zabeleži na hrbet slike ali podnožje kipa, da se bo ob vsaki obletnici posvetitev v družinskem krogu obnovilo.

Za posvetilni dan se lahko izbere poseben dan. To je lahko praznik Srca Jezusovega, prvi petek, novo leto, godovni dan katerega izmed članov družine ali kako drugo priložnost. Kolikor je mogoče, naj se uredi, da ta dan vsi prejmejo svete zakramente spovedi in obhajila.

Podobo se okrasi z rožami in svečami. Kolikor ni mogoče, da družina za posvetitev uredi prisotnost duhovnika, jo vodi hišni gospodar.

OBRED POSVETITVE

Najslovesnejše se posvetitev izvrši tako: Duhovnik v talarju, roketu in z belo štolo blagoslovi kip ali podobo Srca Jezusovega in jo pokropi. Nadalje se zmoli Očenaš, Zdrava Marija in Vera, da družina pokaže, da je polna vere v Jezusa.

Duhovnik na kratko spregovori družini nekaj spodbudnih besed ali prebere po predlogi.

Sledi posvetilna molitev.

O presveto Srce Jezusovo, ti si blaženi Marjeti Mariji razodelo svojo željo, da hočeš vladati v krščanskih družinah. Glej, po tvoji volji smo danes tukaj, da očitno spoznamo tvoje neomejeno gospodstvo nad našo družino. Živeti hočemo odslej tvoje življenje; hočemo, da cveto v naši družini tiste čednosti, ki si jim mir obljubil že tukaj na zemlji; duha tega sveta, ki si nad njim izrekel prekletstvo, hočemo daleč proč od sebe pregnati. Ti vladaj v naši pameti s preprostostjo vere, v našem srcu z ljubeznijo, v kateri naj gori za tebe brez pridržka in katere plamen hočemo živ ohraniti s pogostim prejemanjem svetega obhajila. Ponižaj se, o božje Srce do nas in vodi nas, kolikorkrat se zberemo; blagoslovi naša duhovna in časna podjetja; raztresi naše skrbi; posveti naše radosti in lajšaj naše trpljenje. Ako bi padel eden ali drugi izmed nas v toliko nesrečo, da bi tebe razžalil, tedaj pa ga spomni na to, da si ti o božje Srce, do skesanega grešnika polno dobrote in usmiljenja. In ko udari ura ločitve in smrt prinese žalost v našo družino, se hočemo vsi, kakor umirajoči tako ostali, tvojim večnim sklepom podvreči. Tolažiti se hočemo z mislijo, da pride dan, ko bo vsa naša družina, združena v nebesih, mogla vekomaj hvaliti tvoje veličastvo, tvoje dobrote.

Brezmadežno Srce Marijino in prečastitljivi očak, sv. Jožef, naj ti darujeta to posvetitev in naj nas na njo spominjata vse dni našega življenja.

Živi Srce Jezusa, našega Kralja in našega Očeta! (Amen.)

Na to posvetitev je vezan popoln odpustek ob prejetju zakramentov prvikrat in na dan ponovitve vsako leto. Pij X., 19. 5. 1908.

Nato se postavi oziroma obesi kip ali podobo presvetega Srca na določeno častno mesto in se molijo Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu in Posvetitev Kristusu Kralju (Dobri Jezus,...).

Temu sledi Molitev po posvetitvi:

Hvala in slava božjemu Srcu, čigar usmiljenje se nam je razodelo v toliki meri. Izmed tisočih je presveto Srce izvolilo nas, da sprejmemo dediščino njegove ljubezni. Naše stanovanje je postalo kraj sprave za nehvaležnost toliko ljudi. O božje Srce Jezusovo, nismo zaslužni sreče, da te smemo pozdravljati kot gospoda in varuha družine. Z največjim spoštovanjem te molimo in zahvaljujemo, da bivaš v naši sredi in sočutiš z nami vse bridkosti in težave, vse radosti in zoprnosti. Nismo vredni, da si prišel k nam. Vendar ostani pri nas, o Gospod in stori, da bomo vsi goreči častilci tvojega božjega Srca. Tebi se izročimo s popolnim zaupanjem, o božji Zveličar in te prosimo: blagoslovi vsa naša dela in vse naše zadeve. Naj ti bo ta hiša tako mila in draga kot ti je bila hiša v Betaniji, v katero si tako rad zahajal. Priporočimo ti vse naše zadeve in te prosimo tolažbe in moči v trpljenju in skušnjavah. Prav posebno še ti priporočamo one duše, ki so se že ločile iz naše sredine. Ostani pri nas, o Gospod, in bodi naša pomoč v viharjih življenja. Odvrni od nas noč nevere in prepira. Daj, da ti služimo z delavnim, čistim in ljubeznipolnim življenjem.

Hvaljeno, ljubljeno, moljeno in slavljeno bodi v tej hiši sedaj in vsaki čas! Amen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! (trikrat)

Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

Sveti Jožef, prosi za nas!

Blažena Marjeta Marija, prosi za nas!

Spomnimo se tudi drugih rajnih ter molimo zanje Očenaš in Zdrava Marija.

Slovesnost se lahko zaključi s kako pesmijo v čast Srcu Jezusovemu.

Knjižica v pomoč: Posvetitev družin

 

Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab

V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:

1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 

 

Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.

2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.

3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.

4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.

Povzeto po:
LifeSiteNews

Ne moremo pričakovati, da bo papež odpravil problem duhovniških spolnih zlorab

Prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si, 1. marca 2019

Ivo Kerže

Za nami je toliko pričakovano februarsko zasedanje škofov v Vatikanu na temo spolnih zlorab. Ko sem lani jeseni po koncu sinode o mladih vprašal visokega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika o tem, kako naj zaupamo mlade sedanji cerkveni hierarhiji, ko pa vidimo v luči afere McCarrick, da je to vodstvo prestreljeno s sodomitskimi pokvarjenci prve vrste, me je dostojanstvenik pomiril, rekoč da bo na februarskem škofovskem srečanju v Vatikanu vse to rešeno: da bodo sprejeti ukrepi, ki bodo te probleme odpravili. Toda kot vidimo, so celo slovenski katoliški mediji , znani sicer po svojem brezprizivnem bergoljanstvu, zaznali, da o kakih konkretnih (kaj šele odločilnih) ukrepih ni bilo na zasedanju ne duha ne sluha. Kaj se je torej v resnici zgodilo v teh poznih februarskih dneh v Vatikanu?  

O homoseksualnosti niti besedice

Znan italijanski novinar L’Espressa Sandro Magister je postavil na tiskovni konferenci vprašanje malteškemu nadškofu Charlesu Scicluni (članu štiričlanskega vodilnega odbora zasedanja), v katerem je izpostavil, da je v vseh glavnih besedilih zasedanja povsem izostala pomembna beseda »homoseksualnost«. Magister je vprašal, ali so se tej besedi na srečanju izogibali naključno, ali pa hoteno. Scicluna je odgovoril, da ni mogoče homoseksualnosti, kakor tudi ne heteroseksualnosti označiti kot lastnosti, ki bi nagibala človeka k grehu spolnih zlorab (»che predispone al peccato«) in da zato ne vidi tu povezave homoseksualnosti s temo srečanja.

Odgovor je problematičen iz več vidikov. Najprej: kako je mogoče nonšalantno reči, da med pojavoma ni nobene povezave, ko pa raziskave jasno govorijo, da je 80 % duhovniških spolnih zlorab istospolne narave? Dalje: kako je mogoče reči, da homoseksualnost ne nagiba posameznika k grehu homoseksualne prakse? In končno: kako je mogoče tu postaviti na isto črto homoseksualnost in heteroseksulanost? Heteroseksualnost po sebi se sploh ne nagiba k grehu, saj ni po notranje neurejena za razliko od homoseksualnosti, kot nas uči katekizem (KKC, § 2375).

K isti temi se je vrnila ameriška novinarka spletne strani Lifesitenews Diane Montagna, ki se je strinjala s Scicluno v tem smislu, da ne moremo homoseksualno usmerjenega duhovnika, ker je tak, že imeti za krivega spolne zlorabe mladoletnih, vendar je izpostavila zgoraj omenjeno dejstvo, da je velika večina duhovniških spolnih zlorab homoseksualnega značaja in so povezane s klimo v semeniščih, ki spodbuja homoseksualnost. Zato pa je vprašala, ali bi kazalo nasloviti tudi ta problem. Scicluna se je strinjal, da bi kazalo nasloviti tudi ta problem, vendar je znova poudaril svojo nenavadno tezo, da homoseksualnost nima nič opraviti z duhovniškimi zlorabami mladoletnikov.

Na podobna vprašanja iz strani Diane Montagna in iz strani Delie Gallagher (CNN) je tudi kardinal Cupich (prav tako član štirilanskega odilnega odbora zasedanja) podobno odgovoril, in sicer je po njegovem povezava o vzročni povezavi med homoseksualnostjo in duhovniškimi spolnimi zlorabami ter njihovim prikrivanjem iz strani hierarhije »le hipoteza in hipoteze je treba šele dokazati«.

Iz odgovorov na ta vprašanja lahko ugotovimo, da se je to škofovsko srečanje načrtno odločilo, da ne bo iskalo niti krivca in niti ne osumljenca za spolne zlorabe v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki. Da ne vidijo v njem krivca je morda do neke mere razumljivo, zlasti če vztrajamo na (pre) visokih standardih pri ugotavljanju vzročnih razmerji med pojavi. Da pa ne iščejo v njem niti morebitnega krivca, torej resnega osumljenca, je pa slej ko prej nenavadno, glede na obstoječe raziskave. Če k temu dodamo še izjave Sciclune o razmerju homoseksualnosti in heteroseksualnosti do greha, se dovolj jasno zdi, da papež Frančišek, ki je prvi odgovoren za zastavitev tega zasedanja (sam je osebno izbral štiričlanski vodilni odbor), nima prav nobenega namena načenjati vpliva homoseksualnih omrežij v cerkveni hierarhiji.

Zasedanje je bilo o duhovniških spolnih zlorabah mladoletnih

Ko sem bral članek na spletnem portalu Domovina sem zasledil manjšo napako, ki pa je precejšnega pomena. V članku na to temo imenuje namreč vatikansko zasedanje »za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. To je res bil prvoten namen srečanja, da ne vključuje le mladoletnih, ampak tudi ranljive (in podrejene) odrasle. Večina duhovniških (isto)spolnih zlorab se namreč dogaja v bogoslovjih in redovnih noviciatih: taki mlajši odrasli so bili redna tarča bivšega kardinala in laiziranega duhovnika McCarricka. O takih tarčah je tudi pri nas pred dnevi odmevno spregovorila iniciativa Dovolj.je. Vendar v teku srečanja so mlajši, ranljivi, podrejeni odrasli povsem izpadli. Bilo je (tudi na tiskovkah) govora le o mladoletnih. Zdi se, da je razlog podoben tistemu, ki je izrinil istospolnost iz obravnave. Če bi vztrajali pri obravnavi tudi te populacije bi bilo treba spregovoriti o problemu podpiranja homoseksualne klime v bogoslovjih in redovnih skupnostih, v ozadju katerega stojijo homoseksualna omrežja v Cerkvi z njihovo potrebo po »svežem mesu«, ki jim ga »dostavljajo« ravno bogoslovja in noviciati. Torej tudi iz vidika te zožitve teme zasedanja veje vtis, da papež Frančišek homoseksualnega lobija ne namerava odstraniti iz Cerkve.

Prihajajoči motu proprij in sinodalnost

Na zaključni tiskovni konferenci so govorci mirili tiskovne predstavnike v smislu, da sicer na tem zasedanju niso sprejeli konkretnih ukrepov, a da ti še sledijo. Zlasti je bil omenjen papežev motu proprij, ki bo izšel v kratkem in ki je bil (glede na odgovor na vprašanje Jasona Horowitza od New York Timesa), napisan že pred zasedanjem: zato si lahko predstavljamo, da bo več ali manj ponovil zgoraj prikazane vsebine govorcev na tiskovnih konferencah. Omenjena je bila tudi naloga, da škofovske konference same konkretizirajo splošne smernice zasedanja glede na njihovo lokalno realnost: v duhu sinodalnosti in kolegijalnosti torej. Pri tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, ali je verjeti tej zgodbi, da bo po tej poti prišlo do želenih oprijemljivih ukrepov. Zlasti je vprašanje, če lahko pričakujemo učinkovitih korakov od ljudi, ki so sami očitno povezani s krogom zlorab, kar je v že omenjenem vprašanju kard. Cupichu omenila CNN-ova novinarka Delia Gallagher. Med take ljudi spada sam kard. Cupich, ki je bil tesni somišljenik in sodelavec bivšega kard. McCarricka in ki ga je papež kljub temu (ali prav zaradi tega?) postavil v vodstvo tega zasedanja. Podobno vprašanje se zastavlja glede kard. Farella, drugega tesnega McCarrickovega sodelavca, ki je bil že prej tesno povezan z zloglasnim Marcialom Macielom, pa ga je papež postavil pred tedni celo za kardinala kamerlenga.

Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, ali smemo res verjeti, da lahko po kolegialni poti pričakujemo konkretnih korakov. Ameriška škofovska konferenca je lani jeseni na zasedanju v Baltimoru želela sprejeti pomemben konkreten korak (odbor laikov, ki bi nadzoroval spolne zlorabe škofov) pa je Vatikan to prepovedal, češ da bodo dobili centralna navodila na februarskem zasedanju. Na tem zasedanju pa so jim zopet rekli, naj se odločajo na lokalni ravni. Kje so torej centralna navodila? In če jih ni, zakaj je Vatikan ustavil sklepe v Baltimoru? Ali pa preprosto Vatikan, kot že nakazano zgoraj, ne želi učinkovitih korakov, ki bi reševali problem spolnih zlorab, ker bi to načelo interese homoseksualnega lobija?

Kaj pa preiskava o McCarricku?

Tik pred februarskim zasedanjem je Vatikan potegnil po sebi dobro, nujno potezo: laiziral je McCarricka. Vendar v luči že omenjenih vprašljivih potez tega zasedanja, ki postavljajo pod vprašaj iskrenost njegovega dobrega namena, se zdi tudi ta poteza bolj metanje peska v oči javnosti kot kaj drugega. Kot rečeno, poteza je bila potrebna, sorazmerna početju te osebe, vendar zainteresirana javnost je pričakovala od papeža še in zlasti nekaj drugega, in sicer temeljito preiskavo okoliščin, ki so omogočale McCarricku, da je tako dolgo (in zlasti v tem pontifikatu) ostajal v samem cerkvenem vrhu. Taka preiskava bi namreč najverjetneje razkrila glavna imena homoseksualističnega lobija v vodstvu Cerkve, o čemer je bilo poleti že govora v Viganójevih razkritjih. Vatikan je obljubljal preiskavo na to temo, a kaj smo dobili: starega, verjetno že neuporabnega McCarricka so z javnosti všečno potezo vrgli iz voza, da bi se ostali njegovi kolegi na njem mirneje peljali dalje.

Pri tem bi opozoril na podatke, ki pronicajo iz raznih strani v javnost glede McCarrickovega ozadja. James Grein, dolgoletna McCarrickova žrtev, je pred meseci v pogovoru razkril podatek, da je McCarrick v letih takoj po vojni odšel za daljši čas v švicarsko mesto Sankt Gallen, iz katerega je sicer izvirala Greinova družina. Tudi sam McCarrick je v intervjuju za New York Times pred leti to potrdil. Iz tega dopusta se je vrnil ves spremenjen in trdno odločen, da bo postal duhovnik. Sankt Gallen je sicer postal znan v zadnjem času tudi po razkritju kard. Daneelsa, o obstoju »sankt gallenske mafije« – skupine visokih cerkvenih dostojanstvenikov med katerimi naj bi figuriral tudi McCarrick, ki se je srečevala v tem kraju, da bi organizirala izvolitev sedanjega papeža.

Lahko bi rekli, da gre za čisto naključje, vendar se je k tej sestavljanki v zadnjih dneh dodal še en pomemben element. Michael Voris  je za spletno stran Churchmilitant pridobil pričevanje nekdanjih članov komunistične partije, da je v času takoj po vojni Sovjetska zveza spodbujala nastanek partijskih centrov po Evropi, namenjenih vežbanju njenih pripadnikov, ki naj bi vstopili v semenišča, postali duhovniki in razkrajali Cerkev od znotraj: po vzoru podobne dejavnosti KP v ZDA v 20-ih letih, o kateri je pričevala Bella Dodd pred ameriškimi oblastmi, ki je obenem poudarila, da je bila inflitracija homoseksualcev v bogoslovja zlasti priljubljena metoda moralnega razkroja Cerkve.

No, eden izmed takih centrov naj bi bil po tem pričevanju ravno Sankt Gallen, in sicer, kot vidimo, prav v času tik po vojni, ko se je tam nahajal na nenavadno dolgem dopustu tudi McCarrick… Skratka, nastaja vse bolj vtis, da ves ta moralni, doktrinarni, liturgični in demografski propad, ki ga beležimo v zadnjih desetletjih v Cerkvi ni le plod nekakšnih splošnih družbenih trendov ali naključnih odločitev posameznikov, pač pa da gre za pojav, ki je bil (s koncilom vred) načrtovan in voden iz sovjetske Moskve (kot je konec koncev Marija v Fatimi napovedala, da bo razkroj Cerkve, ki bo sledil posledica »zmot iz Rusije«) in da je ta načrt prav posebej vezan na gejevski lobi v Cerkvi, ki, kot je postalo dovolj razvidno na tem zasedanju, ga papež Frančišek nikakor ne namerava odstraniti – to pa zato, ker ga je prav ta lobi postavil na položaj.

Dovolj.je sklicevanja na papeža Frančiška

Iz rečenega potegnimo še eno konsekvenco na našo slovensko situacijo, v kateri je nedavno, kot že omenjeno, vzklila iniciativa Dovolj.je zoper duhovniške spolne zlorabe. Iniciativa je vsekakor potrebna, ker bi bilo naivno misliti, da tega problema pri nas ni oz. da ga je bistveno manj kot drugod po Zahodu. Pohvaliti je treba pogum posameznikov, ki so z njo začeli: govori se namreč, da je gejevski lobi v Cerkvi ne le močan, ampak tudi nevaren. Iz tega vidika je torej pobuda vredna vse podpore.

Vendar, če smem pristaviti, pa ne da bi želel jemati inicitativi poguma, se mi zdi nekako neustrezno njeno sklicevanje na papeža Frančiška kot na tistega, ki želi iskreno rešiti problem spolnih zlorab, kakršnih je bil deležen gospod Cerar in gospod Črnak. Mislim, da je bilo iz rečenega dovolj razvidno, da od papeža, ki se zavestno obkroža s homoseksualističnimi prelati in McCarrickovimi somišljenimi a la Cupich, Farell in Tobin, in ki ščiti pokvarjence a la Barros, Zanchetta in Ricca, ne moremo utemeljeno pričakovati, da resnično misli odpraviti problem duhovniških spolnih zlorab, kljub besedam, ki govore drugače in kljub posameznim teatralnim ukrepom, kot je bila laizacija McCarricka. Tudi to, da se iniciativa sklicuje na teologa osvoboditve Oscarja Romera, sicer svetnika, se mi zdi nekako neumestno, glede na to, da je široko priznano dejstvo, da je bila teologija osvoboditve direkten sovjetski projekt, s katerim se je želelo pridobiti (takrat še) katoliško Južno Ameriko (zlasti s pomočjo jezuitskega reda) za komunizem. Preko zgodbe o Sankt Gallenu vidimo namreč, kako je to povezano s spolnimi zlorabami.

Morda bi kdo tu lahko porekel, da je odnos iniciative do tega pontifikata ali do teologije osvoboditve postranska stvar. Važno da je preganjanje duhovniških spolnih zlorab ne glede na teološko zastavo, pod katero se to dogaja. To je seveda do neke mere res, vendar nam pa teološka zastava vendarle kaže nekaj pomembnega, in sicer kje iniciativa (trenutno) išče globlje vzroke duhovniških spolnih zlorab. To pa je pomembno, ker iz ugotavljanja vzrokov, pridemo do ugotavljanja načrta, kako problem odstraniti: ko odstranimo vzroke namreč, odstranimo tudi problem.

Če se torej postavimo pod Frančiškovo zastavo pomeni, da ne vidimo vzroka problema duhovniških zlorab v homoseksualnosti, ki se širi med duhovniki in po semeniščih vse od 60-ih let dalje (slednje velja tudi za ljubljansko bogoslovje, kot sem nedavno slišal), pač pa v »klerikalizmu«, v navezanosti duhovščine na moč in denar in na hierarhijo, kot vztrajno ponavlja papež. Kje je torej rešitev problema? V tem, da je treba temeljito očistiti Cerkev gejevskega lobija, očistiti naša semenišča in teološke fakultete homoseksualizma in vsega, kar je s tem povezano, ali pa je treba začeti graditi Frančiškovo ultra-koncilsko, levičarsko usmerjeno, revno Cerkev, v kateri so homoseksualni duhovniki prav dobrodošli, saj, kot pravi Scicluna, jih homoseksualnost prav nič ne nagiba v greh – dovolj, da se v svoji spolni praksi držijo meja konzenzualnosti in se ne spravljajo na mladoletne, kot pravi kard. Cupich. Evo, tu je dilema, ki stoji pred iniciativo. Upam zanjo, da se bo dobro odločila.

Diakonsko posvečenje v kartuziji Pleterje

Accipe potestatem legendi Evangelium in Ecclesia Dei, tam pro vivis, quam pro defunctis: In nomine Domini. Amen. ¹

V teh dneh se Cerkev na Slovenskem ne raduje le novomašnikov, v sveto duhovništvo posvečenih na slovesni praznik prvakov apostolov svetega Petra in Pavla, temveč tudi novega diakona kartuzijana br. Mihaela Marije Mamića. Dan za dnem v edini slovenski kartuziji, kartuziji Pleterje, v tihoti in skritosti svoje življenje daruje za zveličanje sveta in odrešenje vsega človeštva. V to častito diakonsko službo ga je na praznik Presvetega srca Marijinega, v soboto, 28. junija 2014, posvetil nj. eksc. msgr. Andrej Glavan, novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije.

Dragemu bratu v Kristusu Mihaelu Mariji želimo na poti do oltarja obilo božjega blagoslova in priprošnje Božje Matere Marije, pri čemer zagotavljamo tudi svoje molitve.

Primarni vir: Škofija Novo mesto  

¹ Posvetilne besede, ki jih škof polaga na srce novemu diakonu, ko skupaj z njim drži Evangelarij  - Pontificale Romanum [jussu editum a Benedicto XIV et Leone XIII recognitum et castigatum; 1895] – De Ordinatione Diaconi → Prevod:  Sprejmi moč (poslanstvo) branja (oznanjevanja) evangelija v Cerkvi božji, tako za žive kot  tudi za rajne: v Gospodovem imenu. Amen.