Msgr. Schneider: Štirje temeljni vzroki za krizo spolnih zlorab

V intervjuju za ameriško katoliško spletno stran LifeSiteNews je kazahstanski škof msgr. Athanasisus Schneider navedel temeljne vzroke za krizo spolnih zlorab s strani duhovnikov v Cerkvi. V pogovoru z novinarko Diane Montagna je dejal, da se moramo pri soočanju s tako velikimi težavami, kot je brez dvoma kriza spolnih zlorab, vselej vprašati po najglobljih vzrokih za krizo, kakor bi to storil vsak dober zdravnik.

Škof Schneider je izpostavil štiri temeljne vzroke za pojav spolnih zlorab:

1. Homoseksualnost med duhovniki

Ena od očitnih, opaznih in najglobljih korenin spolnih zlorab mladoletnikov je homoseksualnost med duhovniki. Seveda ne bom rekel, da vsi homoseksualci zlorabljajo otroke. To bi bilo nepravično in neresnično. Govorimo pa o zlorabah duhovnikov v Cerkvi in zato se moramo osredotočiti na to bolezen. 

 

Dokazano je namreč bilo, da je več kot 80 odstotkov žrtev fantov v puberteti. Očitno je torej, da je narava večine teh zlorab vključevala homoseksualna dejanja. Poudariti moramo, da je to ena glavnih korenin.

2. Relativizem v nauku

Drugi glavni vzrok krize je relativizem moralnega učenja, ki se je začel po II. vatikanskem koncilu. Od tedaj živimo v globoki krizi doktrinarnega relativizma, ne samo na področju dogmatike ampak tudi na področju morale – Božjega moralnega zakona.

V semeniščih se v zadnjih petdesetih letih moralno učenje ni jasno poučevalo. Pogosto v semeniščih in na teoloških fakultetah ni bilo jasnega učenja, da je greh proti šesti božji zapovedi smrtni greh. Subjektivno lahko obstajajo olajševalne okoliščine, objektivno pa je smrtni greh. Vsako spolno dejanje izven veljavnega zakona je proti volji Boga. Žali Boga in je hud greh, smrtni greh.

To učenje je bilo tako relativizirano ... To moramo poudariti … Relativizem moralnega učenja, zlasti o šesti božji zapovedi.

3. Odsotnost askeze v semeniščih

Naslednji globlji vzrok je pomanjkanje resnične, resne in prave formacije bogoslovcev. V življenju in formaciji semeniščnikov je bilo prisotno pomanjkanje askeze.

Po dva tisoč letih in po človeški naravi je bilo dokazano, da brez telesne askeze kot je post, molitev in celo drugih oblik telesnega mrtvičenja, ni mogoče živeti krepostnega stalnega življenja, brez smrtnega greha. Zaradi globoke rane izvirnega greha in poželjivosti, ki deluje v vsakem človeku, potrebujemo telesno mrtvičenje.

Sveti Pavel pravi: »In mesu ne strezite za poželjivost.« (Rim 13, 14) Te besede lahko parafraziramo: ne gojite preveč lastnega mesa ali pa vam bo poželjivost zavladala. To pa je točno to, kar se je mnogokrat zgodilo v semeniščih. Bogoslovci in duhovniki so gojili meso po udobnem življenju brez askeze, brez posta in ostalih telesnih in duhovnih mrtvičenj.

4. Predvsem pa odsotnost globoke in resnične ljubezni do Kristusa

Toda menim, da je najgloblji vzrok kleriške krize spolnih zlorab pomanjkanje globokega in osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ko bogoslovec ali duhovnik nima globokega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, v stalni zvestobi molitvenemu življenju in resnični radosti osebne ljubezni do Jezusa, je lahek plen za skušnjave mesa in druge pokvarjenosti.

Poleg tega, ko imate globoko in osebno ljubezen do Kristusa, ne morete zavestno storiti groznega greha. Občasno je mogoče, da zaradi šibkosti človeške narave duhovnik ali bogoslovec pade in stori greh proti čistosti. Toda v istem trenutku je globoko skesan in se odloči, da se bo naslednjemu grehu izognil za vsako ceno. To je znak resnične ljubezni do Kristusa. Zame je popolnoma izključeno, da lahko oseba, ki globoko ljubi Kristusa, zlorablja mladoletne. Zame je to nemogoče. Po mojem mnenju globoka ljubezen do Kristusa to izključuje.

Povzeto po:
LifeSiteNews

S Križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Predpostni čas

Bogoslužje nas na praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.

Predpostne nedelje so tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:

(Ps 17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja. (Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj rešitelj.

Pri prošnji pa izvemo še nekaj zelo pomembnega:

Milostno usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…

V bogoslužju se predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata Nebeške domovine.

Čas je, da se tudi mi pripravimo na postni čas.

Podrobneje: Dom Gueranger,  O.S.B. - The History of Septuagesima 

Molitev in .... pokora?

Pred nekaj leti je zaokrožila novica o izjavah, ki jih je podal mons. Slawomir Oder, postulator kanonizacijskega procesa Janeza Pavla II. Ves svet se je čudil razkritjem, da je bil, danes blaženi, Janez Pavel II. velik zagovornik pokore. Da je bil mož molitve, je bilo že vsem znano. Mons. Oder je te reči razkril ob izidu knjige »Zakaj je svet« (Družina, 2011), ki sta jo spisala skupaj s Saveriom Gaetto. Poizvedimo, kaj je povedal.

Janez Pavel II. se je po pričevanjih pokoril tako na Poljskem kot v Vatikanu. Neredko je tudi cele noči prebil leže na tleh z razprostrtimi rokami. Pred posvečenji škofov in duhovnikov ter ostalimi velikimi dogodki se je postil. Redno se je bičal. Njegovi najožji sodelavci so iz njegovih prostorov večkrat slišali udarce, ki si jih je zadajal. V svoji omari je poleg talarjev na obešalniku imel poseben pas za to. S seboj ga je jemal tudi takrat, ko je iz Vatikana odhajal v Castel Gandolfo. V postnem času je lahko izgubil tudi več kilogramov zaradi odtegovanja od hrane. Povedal je tudi, da je bl. Janez Pavel II. trdno verjel, da počne to, kar je napisal sveti Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.«

Takšno početje svetnikom in vsekakor katoličanom seveda ni tuje. Sv. Filip Neri je trdil, da se brez mrtvičenja ničesar ne da narediti. Sv. Alfonz Marija Ligvori je jasno učil, da je najprej potrebno pokoriti svojo voljo, a da je poleg tega potrebno tudi telesno mrtvičenje. Pri tem se je skliceval na sv. Janeza od Križa. Ta je dejal, da ne smemo verjeti tistemu, ki pravi, da zunanje mrtvičenje ni potrebno, četudi bi delal čudeže.

Najlepši in najpopolnejši zgled vsega  tega nam je gotovo Naš Gospod Jezus Kristus, Bog, ki se je za nas postil, krvavi pot potil, ki je pustil, da ga z verigami zvežejo, nedolžno obsodijo, s šibami tepejo, s trnjem kronajo, težki križ nalože, križajo in na križu visečega zasramujejo. Še več, da zaničujejo njegovo kraljevo ime, da preklinjajo njegovo božjo naravo in še in še bi lahko naštevali, kakor nam govore Litanije bridkega trpljenja in smrti Jezusa Kristusa.

Pred nekaj leti so ob 150. obletnici smrti svetega arškega župnika v Cerkvi razglasili Annus Sacerdotalis. Duhovniško leto, ki ni ušlo ideološkim bojem, ki so se začeli že s prevodi, ko je »duhovniško leto« postalo »leto duhovništva« in sprožilo nekaj odzivov tudi med duhovniki. Končalo se je nekako klavrno, z opustitvijo razglasitve sv. Janeza Marija Vianneja za zavetnika duhovnikov. Bilo je namreč vse pripravljeno, nato pa je zadnji dan vse padlo v vodo.  Žalostno. Arški župnik je zgled vztrajne vneme za molitev in pokoro z namenom pridobivanja duš. Njegova pokora in molitev je z božjo milostjo obrodila stotero sadov.  Nekoč se mu je sobrat potožil, da nikakor ne more poboljšati zaupanega mu ljudstva. Odgovor arškega župnika je bil tudi vprašanje: »Ali ste se bičali? Ste ležali na deskah? Dokler vsega tega ne boste delali, se nimate pravice pritoževati…«

Pokukajmo še v duhovni dnevnik istrskega duhovnika, ki bo konec septembra deležen časti oltarja. »' Sacerdotium (est) crux et marytirium!' Tako je pravil nek duhovnik.. A kaj pomeni ta križ? Smrt nam! Smrt vsemu, kar je naše, kar je pokvarjeno! ' Vivo ego, non iam ego! Vivit vero in me Christus!' « Tako je zapisal v svoj duhovni dnevnik svoje predavanje mladim semeniščnikom kmalu po vojni, leta 1947. Nekaj mesecev zatem je bil ubit, vreden mučeništva. Ime mu je bilo Miroslav Bulešič.

Priznajmo si. Danes se kljub nekaj dobrim pobudam, kot so npr. Dan molitve in posta za domovino, letošnjih prvih pet sobot, dan posta za mir v Siriji, vedno manj sliši govoriti o spovedi, pokori, postu, zadoščevanju, mrtvičenju. Na žalost ni za to kriv le ambon.  Zgoraj omenjeni župnik goduje po novem koledarju 4. avgusta, po starodavnem pa 8. avgusta. Ozrimo se trenutek na prošnjo, ki jo duhovnik pri maši prebere.

Misal Pavla VI.:
Dobri Bog, sveti arški župnik Janez Vianney je bil po tvoji izredni milosti čudovit dušni pastir. Po njegovi priprošnji in zgledu naj z ljubeznijo pridobivamo brate in sestre za Kristusa in skupaj z njimi dosežemo večno slavo. Po našem Gospodu…

Misal bl. Janeza XXIII.:
Vsemogočni in usmiljeni Bog, ki si svetega Janeza Marijo storil čudovitega v dušnopastirski skrbi ter v vztrajni vnemi za molitev in pokoro, daj, prosimo, da bomo mogli po njegovem zgledu in priprošnji pridobivati duše bratov za Kristusa in z njimi vred doseči večno slavo. Po istem Gospodu…

Razlika? Molitev in pokora sta izginili. Ne gre za spodrsljaj ali namerno napako slovenskih prevajalcev. Danes velikokrat slišimo, da mora duhovnik biti mož molitve. Gotovo mora biti. Biti pa mora tudi mož pokore, mož zadoščevanja!

Dan molitve in posta

O Bog, ki od tebe izhajajo svete želje, dobre misli in pravična dela: daj svojim služabnikom tisti mir, ki ga svet ne more dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim vdana ter časi, ko nam odvzameš strah pred sovražniki, pod tvojim varstvom mirni. Po Gospodu...
Prošnja, maša za mir