Molitev in .... pokora?

Pred nekaj leti je zaokrožila novica o izjavah, ki jih je podal mons. Slawomir Oder, postulator kanonizacijskega procesa Janeza Pavla II. Ves svet se je čudil razkritjem, da je bil, danes blaženi, Janez Pavel II. velik zagovornik pokore. Da je bil mož molitve, je bilo že vsem znano. Mons. Oder je te reči razkril ob izidu knjige »Zakaj je svet« (Družina, 2011), ki sta jo spisala skupaj s Saveriom Gaetto. Poizvedimo, kaj je povedal.

Janez Pavel II. se je po pričevanjih pokoril tako na Poljskem kot v Vatikanu. Neredko je tudi cele noči prebil leže na tleh z razprostrtimi rokami. Pred posvečenji škofov in duhovnikov ter ostalimi velikimi dogodki se je postil. Redno se je bičal. Njegovi najožji sodelavci so iz njegovih prostorov večkrat slišali udarce, ki si jih je zadajal. V svoji omari je poleg talarjev na obešalniku imel poseben pas za to. S seboj ga je jemal tudi takrat, ko je iz Vatikana odhajal v Castel Gandolfo. V postnem času je lahko izgubil tudi več kilogramov zaradi odtegovanja od hrane. Povedal je tudi, da je bl. Janez Pavel II. trdno verjel, da počne to, kar je napisal sveti Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.«

Takšno početje svetnikom in vsekakor katoličanom seveda ni tuje. Sv. Filip Neri je trdil, da se brez mrtvičenja ničesar ne da narediti. Sv. Alfonz Marija Ligvori je jasno učil, da je najprej potrebno pokoriti svojo voljo, a da je poleg tega potrebno tudi telesno mrtvičenje. Pri tem se je skliceval na sv. Janeza od Križa. Ta je dejal, da ne smemo verjeti tistemu, ki pravi, da zunanje mrtvičenje ni potrebno, četudi bi delal čudeže.

Najlepši in najpopolnejši zgled vsega  tega nam je gotovo Naš Gospod Jezus Kristus, Bog, ki se je za nas postil, krvavi pot potil, ki je pustil, da ga z verigami zvežejo, nedolžno obsodijo, s šibami tepejo, s trnjem kronajo, težki križ nalože, križajo in na križu visečega zasramujejo. Še več, da zaničujejo njegovo kraljevo ime, da preklinjajo njegovo božjo naravo in še in še bi lahko naštevali, kakor nam govore Litanije bridkega trpljenja in smrti Jezusa Kristusa.

Pred nekaj leti so ob 150. obletnici smrti svetega arškega župnika v Cerkvi razglasili Annus Sacerdotalis. Duhovniško leto, ki ni ušlo ideološkim bojem, ki so se začeli že s prevodi, ko je »duhovniško leto« postalo »leto duhovništva« in sprožilo nekaj odzivov tudi med duhovniki. Končalo se je nekako klavrno, z opustitvijo razglasitve sv. Janeza Marija Vianneja za zavetnika duhovnikov. Bilo je namreč vse pripravljeno, nato pa je zadnji dan vse padlo v vodo.  Žalostno. Arški župnik je zgled vztrajne vneme za molitev in pokoro z namenom pridobivanja duš. Njegova pokora in molitev je z božjo milostjo obrodila stotero sadov.  Nekoč se mu je sobrat potožil, da nikakor ne more poboljšati zaupanega mu ljudstva. Odgovor arškega župnika je bil tudi vprašanje: »Ali ste se bičali? Ste ležali na deskah? Dokler vsega tega ne boste delali, se nimate pravice pritoževati…«

Pokukajmo še v duhovni dnevnik istrskega duhovnika, ki bo konec septembra deležen časti oltarja. »' Sacerdotium (est) crux et marytirium!' Tako je pravil nek duhovnik.. A kaj pomeni ta križ? Smrt nam! Smrt vsemu, kar je naše, kar je pokvarjeno! ' Vivo ego, non iam ego! Vivit vero in me Christus!' « Tako je zapisal v svoj duhovni dnevnik svoje predavanje mladim semeniščnikom kmalu po vojni, leta 1947. Nekaj mesecev zatem je bil ubit, vreden mučeništva. Ime mu je bilo Miroslav Bulešič.

Priznajmo si. Danes se kljub nekaj dobrim pobudam, kot so npr. Dan molitve in posta za domovino, letošnjih prvih pet sobot, dan posta za mir v Siriji, vedno manj sliši govoriti o spovedi, pokori, postu, zadoščevanju, mrtvičenju. Na žalost ni za to kriv le ambon.  Zgoraj omenjeni župnik goduje po novem koledarju 4. avgusta, po starodavnem pa 8. avgusta. Ozrimo se trenutek na prošnjo, ki jo duhovnik pri maši prebere.

Misal Pavla VI.:
Dobri Bog, sveti arški župnik Janez Vianney je bil po tvoji izredni milosti čudovit dušni pastir. Po njegovi priprošnji in zgledu naj z ljubeznijo pridobivamo brate in sestre za Kristusa in skupaj z njimi dosežemo večno slavo. Po našem Gospodu…

Misal bl. Janeza XXIII.:
Vsemogočni in usmiljeni Bog, ki si svetega Janeza Marijo storil čudovitega v dušnopastirski skrbi ter v vztrajni vnemi za molitev in pokoro, daj, prosimo, da bomo mogli po njegovem zgledu in priprošnji pridobivati duše bratov za Kristusa in z njimi vred doseči večno slavo. Po istem Gospodu…

Razlika? Molitev in pokora sta izginili. Ne gre za spodrsljaj ali namerno napako slovenskih prevajalcev. Danes velikokrat slišimo, da mora duhovnik biti mož molitve. Gotovo mora biti. Biti pa mora tudi mož pokore, mož zadoščevanja!