Sam naš Gospod Jezus Kristus je določil sestavine za
evharistično daritev. Ti sestavini sta kruh in vino.
V prvih osmih ali devetih stoletjih Cerkev na Zahodu
še niso delala razlike med nekvašenim in kvašenim kruhom. Tako je ostajalo do
takrat, dokler niso začeli Grki (Bizantinci) učiti, da opresen (nekvašen) kruh
ni prava sestavina. Od tedaj naprej rimska stolica mašnikom prepoveduje uporabo
kvašenega kruha, carigrajski patriarhat pa je naposled sprejel nasprotno odločitev
(uporaba kvašenega kruha). Florentinski zbor (l. 1439), ki si je prizadeval
preseči vzhodno shizmo, je določil, naj se vsaka Cerkev (zahodna in vzhodna)
drži svojih navad.
Nihče ne ve, od kdaj krasijo kruh za daritev s
podobami in napisi. Morda od takrat, ko so začeli peči poseben kruh za
daritev. Tega so v Španiji uporabljali
že vse od 5. stoletja. V milanski cerkveni pokrajini so okoli leta 400 še vedno
posvečevali navaden kruh. Prav tako se je
to dogajalo v Rimu, še v času Gregorja Velikega.
Poglejmo s kakšno skrbjo so v 11. stoletju v
samostanih pripravljali hostije za presveto daritev: »Pšenico, ki naj bi se zmlela za hostije, so samostanski bratje izbrali
zrno za zrnom, oprali in na solncu posušili. Za mletev so kamen posebej
očistili in potem ga krog in krog z zavesami zagrnili. Brat, ki je mlel, si je
nadel humeral in oblekel albo. Za peko so izbrali štiri redovnike, med temi so
morali biti trije mašniki ali diakoni. Ko so odmolili nokturne, so si umili
roke in obraz, nadeli so so humeral in oblekli albo. Brat, ki je držal klešče,
si je nataknil rokavice. Moko so zmesili z mrzlo vodo, da bi bile hostije bolj
bele. Odbrali pa so za daritev samo ene hostije, ki so bile brez vsakega
madeža. Ves čas, ko so hostije pekli, so molčali, da bi niti kapljica sline ne
padla na hostije.« (Constitutiones Hirsaugienses)
Potrebno je vedeti, da je spodobno, da je vino za
mašo boljše kakovosti, kakor tisto, katerega pijemo pri mizi. Sveta Cerkev ne
določa, kakšne barve naj bi bilo vino, uporabljeno pri sveti daritvi. Pri nas
je navada, da se uporabi belo vino. Tu gre predvsem za praktičnost, saj pri
uporabi belega vina ni potrebno prepogosto prati svetih prtičev. Medtem ko se
morajo pri uporabi rdečega po vsaki daritvi prtiči spoštljivo oprati.
Zakaj se pri darovanju v kelih k vinu dolije malo
vode, navaja Florentinski zbor tri razloge:
1.) Stara tradicija je, da je Jezus pri zadnji
večerji uporabljal vino, mešano z vodo. O tem izročilu govorita že sveti
Hipolit in Ciprijan.
2.) Mešanje vode in vina nas spominja tudi na to, da
je iz Jezusove strani priteka kri in voda.
3.) Mešanje vode in vina pomeni združenje Jezusa
Kristusa z vernim ljudstvom. Saj je v Svetem Pismu voda podoba človeka, vino pa
podoba Jezusa.
Pomislimo, dragi bralci, s kakšnim spoštovanjem so v
preteklosti pripravljali sv. hostije. S kakšnim spoštovanjem so takrat
pristopili k obhajilu! Razmislimo, kakšen je naš odnos do pristopa k temu
vzvišenemu zakramentu, če v moderni dobi ne spoštujemo niti koščka kruha.
Povzeto po: dr. Franc Ušeničnik, Katoliška
Liturgika; Ljubljana, 1933
Ni komentarjev:
Objavite komentar