Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu

V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.

Novi, laični, obredi

Novi »pogreb« pod vodstvom laika gre proti obredniku in Katekizmu katoliške Cerkve

V sosednji Italiji, zlasti na njenem pretežno nemško govorečem področju, ki je Južna Tirolska, ki jo pokriva škofija Bozen-Brixen, so se odločili prepustiti obhajanje pogrebov laikom. Prva velika težava je v postopni »protestantizaciji« katoliške Cerkve, kjer se že ponekod zamenjuje sveto mašo z bogoslužjem Božje besede, temu pa smo že priče tudi v Sloveniji.

Glavni razlog bi naj bil v pomanjkanju duhovnikov, katerih število se javnosti predstavlja kot premajhno, kakor lahko beremo tudi v dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire (»Prihodnost«), preteklega 12. januarja. Ko govorimo o omenjeni škofiji, pa podatki govorijo o 455 duhovnikih za 281 župnij, kar je skoraj po dva duhovnika na eno župnijo. Če je tako, potem se ne zdi težko najti enega, da bi lahko obhajal pogreb dragih pokojnih, če bi hoteli, pa da bi laiki morda raje ostali v župnišču z mladimi in otroki, ne pa na pokopališču...

Vseeno pa težav ne zbuja toliko to. Avvenire pove bolj natančno, da se je oktobra v Akademski teološki šoli v Brixnu pričel program intenzivne formacije za 17 kandidatov. Gre za 16 srečanj, kjer vsako traja po šest ur, kjer študirajo pastoralne, biblične, liturgične, psihološke in relacijske tematike, kakor tudi »seminar odprtega tipa o specifikah obreda v primeru kremacije«. Zaključek je predviden za mesec maj, ko naj bi kandidati vodili svoj »prvi pogreb, brez evharistije«. 5 od kandidatov je stalnih diakonov, glede ostalih pa dnevnik italijanskih škofov hitro pomirja s pojasnilom, da so »v popolni enakosti glede spolne pripadnosti, saj je 6 moških in 6 žensk« (čeprav je treba povedati, da namesto besede »sesso« raje uporabijo besedo »genere«, tako da je jasen vpliv neke določene ideologije!), če bi koga slučajno kaj zaskrbelo v tej smeri. V vsakem primeru pa gre za »osebe, ki so zelo aktivne v župnijskih skupnostih«. Časopis tudi pojasnjuje, da je ta iniciativa »že kar dolgo prisotna v avstrijskem in nemškem svetu«.

Pravzaprav sam časnik Avvenire govori o precedensu, ki se je zgodil celo v sami Bozenski stolnici lanskega oktobra, kjer je laik, natančneje »liturgični animator« v župniji, »vodil bogoslužje Besede na prošnjo dekana, g. Bernharda Holzerja«.

Če so stvari takšne, potem so težave ogromne, glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve (KKC) jasno predvideva pod št. 1689: »Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57).« Kot vidimo, je najbrž jasno, da laik tega ne more narediti, kakor tudi ne stalni diakon, niti po 96 urah formacije. Stalni diakoni sicer tudi pri nas že vodijo pogrebne obrede, najbrž prav po zgledu teh nemških dežel. Stvar namreč ni v tem, kako pridni in zavzeti so v svojih župnijah, kakor tudi ne, koliko so študirali. Stvar je v tem, da niso duhovniki, alternative temu pa ni.

KKC nadaluje, pri tem pa, med drugim, uporabi tudi besede, ki jih zlahka zasledimo tudi v pogrebnem obredniku: »Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, “ki je zaspal v Gospodu”, ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.« Po evharistiji in ne drugače. Gre prav za tisto evharistijo, ki so jo iz novega »pogreba« očitno odstranili, izbrisali, izključili, s tem pa dragemu pokojnemu odvzeli, kot je razvidno, bistveni del.

Stvar torej ni v tem, da so nam dali zgled v nemških in drugih »naprednih« deželah, pa smo temu zgledu sledili. To prav nič ne šteje, saj vemo, koliko liturgičnih zlorab se dogaja, ne samo v teh deželah, temveč po zgledih iz teh dežel, tudi pri nas. Če se zlorabe dogajajo, to še ne pomeni, da so slednje tudi legitimne. Ostajajo zlorabe, zato pa jim ne bi smeli slediti in jih delati tudi sami. Ne gre niti za osebne okuse in čute. Gre za to, da imamo natančna navodila in jasne in nedvoumne kriterije, ki naj bi se jih vsi držali. Ko se danes že toliko govori o pravicah, navodila in kriteriji branijo prav slednje, in sicer gre v prvi vrsti za bistveno pravico, zlasti pokojnika, potem pa tudi svojcev in vernikov, do svete evharistije. In to ne samo pri pogrebnem obredu!

Povzeto po: I nuovi funerali - Corrispondeza Romana

Benedikt XVI. o liturgiji - 2. del

Ratzinger o nevarnosti kreativnih »voditeljev« svete maše

V resnici je prišlo do klerikalizacije brez presedana. Sedaj je duhovnik – ali »voditelj« kot ga raje kličejo – postal resnična referenčna točka celotne liturgije. Vse je odvisno od njega. Moramo ga videti, mu odgovarjati in biti udeleženi v njegovo delo. Vse je odvisno od njegove kreativnosti.

Ratzinger o nevarnosti »kreativnega oblikovanja liturgije«

Ni presenetljivo, da ljudje skušajo reducirati to novo-ustvarjeno vlogo s tem, da dodeljujejo različne vrste liturgičnih funkcij različnim posameznikom in zaupajo »kreativno« ustvarjanje liturgije različnim skupinam, od katerih se pričakuje, da bodo dodale »nekaj svojega«. Pri tem čedalje manj mislimo na Boga. Čedalje bolj pa postaja pomembno, kaj počnejo prisotni, ki se nočejo podrediti »predpostavljenemu vzorcu«. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o tem, zakaj duhovnik ne bi smel biti obrnjen k ljudstvu

Obrat duhovnika k ljudstvu je spremenil skupnost v zaprt krog. V svoji zunanji obliki skupnost ni več obrnjena proti temu, kar leži pred in nad njo, temveč je zaprta sama vase. Darovanje maše proti liturgičnemu vzhodu ni predstavljalo »obrnjenosti k zidu«, prav tako ni pomenilo, da »duhovnik kaže ljudem hrbet«: duhovnik preprosto ni bil razumljen kot tako pomemben. Kajti prav tako kot je skupnost v sinagogi skupaj gledala proti Jeruzalemu, tako je v krščanski liturgiji skupnost skupaj gledala »proti Gospodu.« (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o skupni usmerjenosti duhovnika in ljudstva

Po drugi strani pa skupen obrat proti vzhodu med evharistično molitvijo ostaja bistven. To ni vprašanje postranskosti, temveč bistva. Gledati duhovnika ni pomembno. Kar je pomembno, je gledati Gospoda. (Duh liturgije, poglavje 3)

Ratzinger o »absurdnem fenomenu« zamenjave razpela z duhovnikom

Dejstvo, da je bil oltarni križ večinoma premaknjen na stran oltarja, da bi tako ljudstvo imelo neoviran pogled na duhovnika, se mi zdi eden od resnično absurdnih fenomenov zadnjih desetletij. Je križ moteč med mašo? Je duhovnik pomembnejši od Gospoda? (Duh liturgije, poglavje 3)

Prirejeno po: Taylor Marshall: Eleven great quotes from pope Benedict

Benedikt XVI. o liturgiji - 1. del

Ratzinger o nasprotovanju, ki so ga deležni ljubitelji tradicionalne liturgije

Za razvoj prave zavesti o pomenu liturgije je pomembno, da se umakne prepoved liturgije, ki je bila v veljavi do leta 1970. S tistimi, ki se danes zavzemajo za nadaljnjo uporabo te liturgične oblike ali pri njej sodelujejo se danes ravna kot z gobavci; pri njih se konča vsakršna toleranca. Kaj takega doslej v vsej zgodovini še ni obstajalo; na ta način preziramo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. A kako lahko nekdo danes zaupa Cerkvi, če je temu tako? (Duh liturgije, 2000)

Ratzinger o degeneraciji liturgije in »liturgičnih ponarejevalcih«

Imamo liturgijo, ki je tako degenerirala, da je postala predvsem šov, s pomočjo katerega naj bi vera postala zanimiva skladno s površnostmi današnjih modnih muh in zapeljivih moralnih idej. (predgovor k francoski izdaji knjige mons. Klausa Gamberja Reforma rimske liturgije, 1992)

Ratzinger o razpadu liturgije

Prepričan sem, da je kriza Cerkve, s katero smo danes soočeni, v veliki meri posledica razpada njene liturgije. (Mejniki: Spomini 1927-1977)

Ratzinger proti »domači liturgiji«

Potrebno je tudi izpostaviti, da je »kreativnost« vložena v prirejanje liturgičnih oblik zelo omejena. Pravzaprav je zares borna v primerjavi z bogastvom podedovane liturgije, kot je nastajala skozi stoletja in tisočletja. Žal se pobudniki »domačih liturgij« tega pogosto zavedo kasneje kot udeleženci… (Praznik vere, 1986, str. 67-68).

Ratzinger o tradicionalni maši kot »najdragocenejši in najvišji posesti«

Menim, da bi tistim, ki si želijo prisostvovati tradicionalni liturgiji, morali veliko bolj velikodušno ugoditi. Pri tem preprosto ne more biti nič nevarnega ali nesprejemljivega. Določena skupnost pod vprašaj postavi svoj obstoj, ko nenadoma trdi, da je tisto, kar je bilo do nedavnega njena najvišja in najdragocenejša posest, zdaj prepovedano, želja po tem pa naravnost nespodobna. (Sol zemlje, 1997). 

 

Česa si mladi želijo?

Dominic Allain

Objavljamo kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.

Ni mogoče ne primerjati veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih, s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna. Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je »tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje. 

Podobno se je maščevalo tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša. 

Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z osrednjim mestom nasproti občestva.

Če arhitekturo lahko opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči, da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.

C. S. Lewis pravi, da mora biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in ​​rigidni, čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke težave.

Vsakdo, ki je imel kdaj opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu, so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.

Glasba našega zbora dodatno osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu petja  pa začnejo ploskati. 

Seveda mislijo in želijo dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.

Prevedeno po: What do young people want? - Catholic Herald

Skavtska maša - sveta, a nedopustna

Uvod

Pater Branko Cestnik sodi med medijsko najbolj izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju. Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov, še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ

Najprej moramo reči, da sam odgovor razumemo pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca. Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic. Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v motupropriju Summorum Pontificum jasno zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo? Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel imeti opravka.

Že v naslednjem odstavku želi Cestnik to predkoncilsko »zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je Jezus Kristus.

Toliko za začetek, v nadaljevanju bomo skušali pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.

Mašnikova narcisoidnost

Kje se torej ti dve lastnosti kažeta? Kažeta se preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja, želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za pravilno maševanje ni bil poučen.

Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), Splošni ureditvi rimskega misala (RM) in Navodilu o zakramentu odrešenja (RS).  Mašnik, ki se vsega tega ne drži, greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.

Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči. Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti (RS 123, RS 126).

Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku, nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem. Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani, a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS 78).

Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje. Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo je to formo mentis zelo jasno opredelilo in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno varovati.« (RS 11)

Brez spoštovanja do Najsvetejšega

Sveti papež Janez Pavel II. je v dokumentu Ecclesia de Eucharistia (EE) leta 2003 med drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno razsežnost.« (EE 52)

Kot rezultat omenjenega dokumenta je leta 2004 Kongregacija za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične. Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina, ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto panteizem.

Glede na zapisano se ne moremo čuditi, da Cestnik zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).

Brez spoštovanja pravic vernikov

Končno se Cestnik sprašuje, katere pravice vernikov naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«. Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med moškim in žensko. 

Sicer pa je odgovor preprost: verniki imajo pravico do pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem, kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe, paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.

Zaključek

Sveti Tomaž Akvinski je zapisal: »Tisti, ki v imenu Cerkve izkazuje bogočastje, ki je v nasprotju z oblikami, določenimi po božanski cerkveni oblasti, in ki so v njej v navadi, zapade v pregreho ponarejanja.« Že večkrat citirano Navodilo o pomenu duhovnikov pri obhajanju evharistije pa pravi: »Paziti morajo, da ne bodo osiromašili globokega pomena svoje službe s tem, da maličijo liturgično bogoslužje s spremembami, opustitvami ali dvoumnimi dodatki.« (RS 31) Patru Cestniku lahko zgolj svetujemo, da pri sebi globoko premisli, ali je s svojim maševanjem na Veliki planini (pa tudi z ostalimi »skavtskimi« mašami) res zvest duhu in črki omenjenega Navodila ter drugim dokumentom Cerkve.

Dodano 10. 2. 2018 ob 14.00:

Javno opravičilo: Ob objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici, gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.

Nove slike: Nove slike  so pridobljene od avtorja in objavljene z njegovim pisnim dovoljenjem.